Velika noč
Velikonočna zgodba. MAJHNA DEKLICA JE SVOJO PUNČKO že precej raztrgala in razcefrala. Nekega dne je neka gospa dejala deklici: »Moj ljubi otrok, kako lahko nosiš takšno punčko, ta pa res ni več lepa!« Mala, čisto presenečena in začudena, je pogledala svojo punčko, jo močno stisnila s svojimi ročicami in jo nežno pritisnila nase. Nato se je obrnila k gospe in ji rekla s sijočimi očmi: »No, poglej, zdaj pa je zopet čisto lepa ...!«
Da, to je velika noč ... »No, poglej, zdaj pa je zopet čisto lepa ...!« Križev pot, smrt in vstajenje, niso dogodki tistih časov v Jeruzalemu, to se dogaja tukaj in zdaj. To ni zgodba, ki jo je nekdo nekoč doživel in jo sedaj vsako leto na novo pripovedujejo in mi jo prijazno poslušamo. Smrt in vstajenje, to, kar te dni praznujemo, se dogaja danes, tu in sedaj. Pri vas, pri tebi in meni.
Na veliko noč se spominjamo tega, da jo je za nas nekdo preživel. Jezus nas s svojo smrtjo in vstajenjem vabi, da naj mu na tej poti sledimo. Danes, tu in sedaj, ne šele nekoč, ko ... Kajti ne obstaja le velika smrt. Tu je nešteto drobnih smrti, po katerih v svojem vsakdanu umiramo. Smrt ne bo prišla samo nekoč, ampak vedno znova po malem umiramo. In takrat se vedno počutim »raztrgan in razcafran«, življenje me je povleklo in nič več nisem lep, kot punčka iz zgodbe. Sam sebe ne prenašam. In če me potem še kdo napačno pogleda, izreče neumno šalo, preprosto gre mimo mene, potem še malo bolj umiram sredi življenja. In če je dodana še epidemija koronavirusa, tem bolj.
To, kar praznujemo za veliko noč, nam želi povedati, da s smrtjo ni konec. On, ki je šel pred nami, nas vodi skozi vse smrti v življenje in vstajenje. Skozi vse naše male in skozi zadnjo, veliko smrt.
Vstajenje ne bo nekoč in nekje, ampak je tu in zdaj. Misli, ki bi nas usmerjale le v onostranstvo, bi bile samo zavajanje in nam ne bi veliko pomagale. Gre namreč za vstajenje sredi smrti našega vsakdana, danes, tukaj in sedaj.
In kaj ima sedaj vse skupaj opraviti z zgodbo o punčki in majhni deklici? Življenje nas pogosto pusti »raztrgane in razcefrane«. In sami sebi se ne zdimo preveč primerni, da ne rečem lepi. Da nas ima še kdo rad, tega si v takšnih dneh ne znamo več predstavljati. In pogosto je temu tudi tako.
Velika noč pa prinaša drugo sporočilo. Velika noč pravzaprav pomeni: da me nekdo močno stisne z rokami, me nežno pritisne k sebi in reče meni in vsem drugim, ki želijo poslušati: »Lep si, ker te ljubim!« »Lepa si, ker te ljubim!«
In ker te ljubim, si lep, lepa! Ker nas Bog neskončno ljubi, je v Jezusu Kristusu postal človek. Ker nas nepopisno ljubi, ker nam hoče biti blizu, svojega lastnega Sina ni obvaroval pred smrtjo. Ker nas ljubi, ne gleda na našo razcefranost, ampak nas močno stisne v objem. Tudi takrat še verjame vame, ko sam o sebi nisem prepričan. Zato je velika noč praznik, ko nam Bog pokaže svojo ljubezen skozi vse smrti našega življenja. Bog pozna te naše smrti, pa nas vseeno sprejme, to je znak njegove dokončne ljubezni do ljudi.
In ta ljubezen nas dela lepe. Pogleda nas in nam vrne lepoto. Hodi z nami in nas vzame resno. Umira z nami v naših smrtih, da bo z nami šel v vstajenje. On je tisti, ki nas močno stisne z rokami in nas nežno pritisne k sebi. »No, poglej, zdaj pa je zopet čisto lepa ...!«
Velika noč je praznik človeške lepote, ker Bog živi z nam svojo najglobljo ljubezen in nas prav zato vzame v svoje roke. Vedno, kadar smo »raztrgani in razcefrani«, kadar se počutimo grozni in neprivlačni, nas vzame v svoje roke in nas prisrčno pogleda in reče: »Lep si, lepa si! Pridi v moj objem!«
To je velika noč. Da ne obtičimo v smrti, ampak se vržemo v njegov objem. Da me lahko stisne v roke in pogleda s svojo ljubeznijo, da se zopet lahko »lep /a, zdrav/a« ... Ker me ljubi. To je velika noč ... (Andrea Schwarz, Odvalimo kamen, ki nam zapira pot v življenje, 112).