s. Tadeji v slovo

s. Tadeji v slovo

V torek, 13. aprila zjutraj, prav ob času, ko sestrska skupnost vsako jutro začenja skupno molitev v kapeli, je naša s. Tadeja vstopila v svetišče, ki ni narejeno s človeškimi rokami in se pridružila skupnosti poveličanih pri obhajanju nebeške liturgije. Prag večnosti je prestopila v 77. letu starosti in v 49. letu redovnega življenja.

Ko je pred nekaj tedni, ob prebujanju pomladi, še vzela v roke škarje in se odpravila obrezovat vrtnice in po svojih močeh še pomagala pripravljati zemljo za sadike paprike in paradižnika, je še bolj oživel spomin na lanski april, ko je s. Tadeja prvič začutila močnejšo bolečino pod levo lopatico, ki je izžarevala v levo ramo. Upala je, da bo kmalu izzvenela, zato se sprva zanjo ni posebej menila. Stisnila je zobe in z enako vnemo vrtnarila naprej. Ker se je bolečina stopnjevala, je začela obiskovati zdravnike. Preiskave vse do novembra niso pokazala nič otipljivega. Ker ni bila ne gluha ne slepa, je kmalu zaznala vedno glasnejše šušljanje, da je morda vse le plod njene »psihe« in to je njeno trpljenje samo še povečalo. V začetku decembra pa nas je, kljub težkim slutnjam, vse šokiral rezultat preiskav na pulmološkem odd. KC: Zadnji stadij karcinoma pljuč z vraščanjem v hrbtenico.

Čeprav je imela s. Tadeja vse življenje zelo rada mucke, ni nikoli kupovala »mačka v žaklju«; od nekdaj so bili njeno posebno veselje ptički, a je imela vedno raje »vrabčka v rokah, kot goloba na strehi«. Realen pogled na življenje in dogodke ter ljubezen do resnice sta bili dve njeni zelo lepi vrlini, ki nam ju zapušča kot dediščino in ta se je v vsej svoji jasnini zasvetila v zadnjim mesecih soočanja s težko diagnozo in sprejemanjem dejstva, da umira, če ni v Božjem načrtu čudeža ozdravitve. Ob vsakem obisku zdravnika, ob vsaki dodatni preiskavi je želela izvedeti vso resnico. Večkrat mi je v pogovoru ponovila: »Prosim te, vse mi povej, saj gre zame. Prav je, da vem, kaj se dogaja z menoj in na kaj se moram pripraviti.« In pogosto sva se poslovili z njeno izpovedjo popolne predanosti Božjemu načrtu: »Čeprav bi še zelo rada živela in delala, se ne želim oklepati ničesar, kar je minljivega, ker vem, da je to, kar mi Bog pripravlja, neskončno lepše.« In vedno se ji je s pogledom na mamino sliko na steni na licu zarisal nasmeh, ko je dodala: »Pa mama me čaka in jo že kar vidim, kako mi bo nasmejana prišla naproti.«

Ko misel pohiti k velikim prijateljem, ki jih je s. Tadeja imela med svetniki – k sv. Janezu Pavlu II., sv. Favstini Kowalski in sv. Fatimskim pastirčkom, postane čas njenega umiranja, ki nas je s svojim nenadnim nastopom presenetil, naenkrat povsem razumljiv. V petek v velikonočni osmini, ki je tudi 9-dnevnica pred praznikom nedelje Božjega usmiljenja, je bila s. Tadeja zjutraj še v tej kapeli pri sv. maši, po kosilu pa je padala v komo. Skupnost sosester se je zvečer zbrala ob njej k molitvi, hišni duhovnik g. Miro pa ji je podelil zakrament sv. maziljenja. Po njem se je prebudila in začel se je njen zadnji vzpon na kalvarijo. Zdelo se je nemogoče, da bi lahko še preživela nedeljo Božjega usmiljenja, a je očitno bilo potrebno počakati še fatimski dan – 13. v mesecu, da so nebeški prijatelji pokazali, kako so v pripravljanju bivališča v nebesih stopili skupaj.

Usmiljeni Jezus nam po s. Favstini Kowalski sporoča: »Obljubljam, da se človek, ki bo častil to podobo (podobo Usmiljenega Jezusa) ne bo pogubil. Obljubljam mu že tu na zemlji zmago nad sovražniki, zlasti pa ob smrtni uri. Sam ga bom branil kakor svojo čast… Tiste, ki širijo čečšenje mojega usmiljenja, bom varoval vse življenje, kakor ljubeča mati svojega otroka, ob smrtni uri pa jim ne bom sodnik, temveč usmiljeni Odrešenik… Tiste, ki bodo molili ta rožni venec, bo objelo moje usmiljenje v življenju, zlasti pa ob smrtni uri… Povej obolelemu človeštvu, naj se oklene mojega usmiljenega Srca in napolnil ga bom z mirom.«

Tisti, ki smo bili s. Tadeji še posebej blizu, smo vedeli tudi za njene zelo temne trenutke, za težke noči vere, ko jo je v svojem železnem oklepu držal obup, zato lahko še močneje vidimo v njenem življenju uresničene te Jezusove obljube, ki so ob smrtni uri zasijale tudi na njenem svetlem in mirnem obličju. Naročila mi je, naj se v njenem imenu zahvalim vsem sosestram, domačim, duhovnikom, zdravstvenemu osebju in prijateljem, ki ste ji v njenem trpljenju stali ob strani. V večnosti na nikogar ne bo pozabila.

Hvala tudi sestrski skupnosti tu na Dobrovi, še posebej s. Veroniki, ter osebni zdravnici in sestri Mileni za ljubeče spremljanje in strežbo v teh zadnjih tednih bolezni.

***************

s. Tadeja Anica Fric je luč sveta zagledala 27.7.1944 v Moškanjcih, v župniji s. Marjeta niže Ptuja, kot druga od štirih otrok vernih kmečkih staršev Franca Fric in Katarine, rojene Janžekovič.

Po osnovni šoli je na Ptuju obiskovala poklicno trgovsko šolo, potem pa se zaposlila v trgovini. Sama se začetkov svoje poklicanosti na pot Bogu posvečenega življenja spominja takole: »Nekaj let pred vstopom v samostan smo dekleta imele 6-dnevne duhovne vaje. Med in po duhovnih vajah sem začutila v sebi hrepenenje po lepem, Bogu vdanem življenju. Nebeška Mati je vžgala v meni plamen ljubezni do vsega, kar je čisto, sveto in zares vredno. S pomočjo Matere Marije sem se podala na to pot, ki me je stala veliko odpovedi, toda iz ljubezni do Marije ni bilo nič pretežko. Dve leti po teh duhovnih vajah in mojem spreobrnjenju, sem že začutila v sebi, da me Bog kliče, ne v telesno, ampak duhovno materinstvo. Dolgo sem premišljevala in zdelo se mi je čudno, da bi bila ravno jaz izbrana, ko pa je bilo toliko boljših, plemenitejših deklet. Zmagal je Bog, ki me je po posredovanju prijateljice pripeljal na pot, ki mi jo je v svoji ljubezni pripravil. Hvala Bogu za njegov klic in Materi Mariji za njeno čudovito pomoč. Vsekakor pa se moram za poklic zahvaliti tudi moji mami, ki mi je bila vedno zgled lepega življenja v veri ter mi je že kot otroku vcepljala ljubezen do nebeške Matere. Njena stanovitna in trdna vere mi je bila in je moja velika opora. Bog naj ji povrne. Kar bi rada ona postala, pa zaradi tedanjih težkih razmer ni mogla, je Bog, gotovo po njenih žrtvah in molitvah, naklonil meni. Bogu hvala!«

Čeprav je težko zapustila dom in svoje domače, še zlasti mamo, je Anica po izpolnjenem 28. letu starosti, na veliki šmaren leta 1972, na Dobrovi vstopila v Družbo Marijinih sester. Z domačimi pa je ostala vse življenje prisrčno povezana.

25. nov. istega leta se je z vstopom v noviciat začelo njeno redovno življenje, 2.6.1974 pa je pri preobleki dobila redovno ime s. Tadeja. Dober mesec po končanem noviciatu jo že srečamo v italijanski Gorici v našem Domu Marije Kraljice, kjer se je posvečala negi oskrbovank, obenem pa obiskovala administrativno šolo. Sep. 1981 je bila premeščena v papeški zavod Slovenik v Rimu, kjer je poleg hišnih del opravljala službo tajnice. Po desetih letih se je okt. 1991 vrnila v Gorico, kjer je v treh zaporednih mandatih opravljala službo hišne predstojnice, svetovalke v vrhovnem vodstvu Družbe, obenem pa bila dve leti tudi vzgojiteljica junioristinj.

V svetem letu 2000 je bila ponovno premeščena v Slovenik v Rimu; po dveh letih, na Veliki Šmaren 2002, pa je prišla na Dobrovo in bila tu najprej 9 let predstojnica skupnosti, v juniju 2006 je bila izvoljena za provincialno svetovalko in to službo opravljala do jun. 2009. Po letu in pol je ponovno sprejela službo v provincialnem svetu in bila obenem imenovana za namestnico provincialke. Ta služba se ji je iztekla okt. 2012, službo provincialne svetovalke pa je opravljala še do okt. 2018. Na Dobrovi se je v vseh teh letih z vso predanostjo posvečala delu na vrtu in v pralnici, dokler ji bolezen ni pobrala še zadnjih moči.

Kaj je s. Tadeja pomenila ljudem, s katerimi se je na svoji poti redovnega življenja srečavala, lahko močneje začutimo ob izrazih sožalja, ki prihajajo od vsepovsod. Eden od duhovnikov, ki so bili v Rimu deležni njene dobrote, je zapisal:

»Ob smrti s. Tadeje izrekam svoje sožalje in sočutje ob izgubi tako dobre sestre, prepričan, da je odšla v Očetovo naročje. Več let je stregla tudi meni v Rimu (Slovenik) in občudoval sem njeno treznost, mirnost, zvestobo in požrtvovalnost. Naj ji Bog za vse stoterno povrne. Seveda bom molil zanjo. In za vašo skupnost, da vam Bog nakloni še veliko tako dobrih sester.«

Res, Bog nam daj še veliko tako dobrih sester. Tebi, draga s. Tadeja, pa naj da okušati vso nežnost, toplino in moč svoje ljubezni in usmiljenja. Hvala ti za tvoje pričevanje vere, molitve, zvestobe resnici, delavnosti, služenja, preudarnosti in duhovnega materinstva. Osebno pa se ti zahvaljujem za sestrinstvo in prijateljstvo, ki sva ga lahko gradili kar 30 let in se s tvojim odhodom ne prekinja ampak dobiva drugačne razsežnosti. Hvala ti za vse, tudi za zadnji pogled in zadnjo solzo, preden si prestopila prag večnosti. Verjamem, da si nikakor ne želiš več nazaj. Naj ti bo lepo v družbi svetih in odpočij se v objemu Božjega usmiljenja od vsega trpljenja zadnjih mesecev ter prosi pri Bogu za nas, ki še potujemo obljubljeni sreči naproti!

Sestrama Minki in Majdi, vsem nečakom in drugim sorodnikom naše pokojne s. Tadeje izrekamo njene sosestre iskreno sožalje!

 s. Slavica Lesjak