Razmišljanje o Svetem Duhu
Lep dober večer, spoštovani poslušalci, drage poslušalke. Začenjamo z majsko katehezo za bolnike. Tokratna kateheza bo posvečena razmišljanju o Svetem Duhu. (15. maj 2021)
Tudi nocoj je z nami msgr. Miro Šlibar, voditelj za pastoralo zdravja pri SŠK in lurški kaplan.
Dober večer.
Dober večer.
Sveti Duh je tihi gost naše duše, kot ga imenuje sv. Avguštin. Je naš Tolažnik, ki nas s svojo močjo utrjuje, da premagujemo naše telesne slabosti (prim. molitev ob obhajanju zakramenta bolniškega usmiljenja). Je naš, od Boga postavljeni advokat, ki za nas in namesto nas v našem imenu rešuje in poskrbi za vse, česar v odnosu z Bogom ne razumemo in ne obvladamo … Brez Svetega Duha ne moremo nič (prim. Gregor Čušin). To je nekaj misli za uvod. Sedaj pa vabim k molitvi.
»Devica in Mati Marija, / Sveti Duh te je vodil, / da si v globini svoje ponižne vere / sprejela Besedo življenja / in se povsem darovala Bogu.
Zbrala si učence / v pričakovanju Svetega Duha, / da je mogla nastati misijonarska Cerkev.
Izprosi nam novo vnemo Vstalega, / da bomo vsem prinašali evangelij življenja, / ki premaga smrt.
Mati živega evangelija, / vir veselja za male, / prosi za nas.
Amen. Aleluja!«
Čeprav smo sredi maja, je to še velikonočni čas. Za začetek ste pripravili opogumljajočo, pa tudi sporočilno pripoved.
MAJHNA DEKLICA je svojo punčko že precej raztrgala in razcefrala. Nekega dne je neka gospa dejala deklici: »Moj ljubi otrok, kako lahko nosiš takšno punčko, ta pa res ni več lepa!« Mala, čisto presenečena in začudena, je pogledala svojo punčko, jo močno stisnila s svojimi ročicami in jo nežno pritisnila nase. Nato se je obrnila k gospe in ji rekla s sijočimi očmi: »No, poglej, zdaj pa je zopet čisto lepa!«
Da, to je velika noč … »No, poglej, zdaj pa je zopet čisto lepa!«
Križev pot, smrt, vstajenje, vnebohod, binkošti – to niso dogodki tistih časov v Jeruzalemu, to se dogaja tukaj in zdaj. - To ni zgodba, ki jo je nekdo nekoč doživel in jo sedaj vsako leto na novo pripovedujejo in jo mi prijazno poslušamo. - Smrt, vstajenje, vnebohod, binkošti – to se dogaja danes. Pri vas, pri tebi in pri meni. Smrt ne bo prišla samo nekoč, ampak vedno znova po malem umiramo.
In takrat se vedno počutimo »raztrgani in razcefrani«, življenje nas je povleklo in nič več nismo lepi, tako kot punčka iz zgodbe. Sami sebe ne prenašamo. In če nas potem še kdo čudno pogleda, izreče neumno šalo, gre brezbrižno mimo nas, potem še malo bolj umiramo sredi življenja. In če je dodana še epidemija koronavirusa, tem bolj.
Ponavljam. Življenje nas pogosto pusti »raztrgane in razcefrane«. In sami sebi se ne zdimo preveč primerni, da ne rečem – lepi. Da nas ima še kdo rad, tega si v takšnih dneh ne znamo več predstavljati. In pogosto je temu tudi res tako. Hvala Bogu, ne vedno.
A vendar Velika noč prinaša drugo sporočilo ...
Tako je. Velika noč pa prinaša drugo sporočilo. Pomeni, da me nekdo močno stisne z rokami, me nežno pritisne k sebi in mi reče – prav tako tudi drugim, ki želijo slišati: »Lep si, ker te ljubim!« »Lepa si, ker te ljubim!«
In kdo je ta, ki me neskončno ljubi? Morda retorično vprašanje ...
Ali po vsem naštetem še dvomiš? Ker nas Bog neskončno ljubi, je v Jezusu Kristusu postal človek. On nas nepopisno ljubi. Ker nam hoče biti blizu, svojega lastnega Sina ni obvaroval pred smrtjo. In ker te ljubi, si lep, si lepa! Ker nas ljubi, ne gleda na našo »razcefranost«, ampak nas močno stisne v objem. Tudi takrat še verjame vame, ko sam o sebi nisem prepričan, večkrat tudi zaradi »zavoženega« življenja.
In ta ljubezen nas dela lepe. - Jezus hodi z nami in nas vzame resno. Umira z nami v naših smrtih, da bo z nami šel v vstajenje. On je tisti, ki nas močno stisne z rokami in nas nežno pritisne k sebi in reče: »No, poglej, zdaj pa si zopet čisto lepa, čisto lep!«
To je velika noč, tudi z binkoštnim praznikom, ki bo čez 8 dni. - To je Marijin mesec maj, mesec šmarnic in lepih spominov na pretekla leta. To so besede, ki so nadaljevanje prejšnje kateheze o upanju. (prim. Andrea Schwarz, Odvalimo kamen, ki nam zapira pot v življenje, 112).
Običajno v katehezi pogledamo v cerkveni koledar. Tudi nocoj bo tako. Bliža se namreč sklep velikonočnega časa, bliža se binkoštni praznik.
S slovesnim binkoštnim praznikom, v nedeljo 23. maja, po Gospodovem vnebohodu, ki smo ga obhajali pretekli četrtek (13. maja na praznik Fatimske Matere Božje), bomo v Katoliški cerkvi sklenili velikonočni čas. Binkošti so 50 dni po veliki noči. To je za božičem in veliko nočjo tretji največji praznik, praznik prihoda Svetega Duha. Spomin na dan, ko je po svetopisemskem sporočilu nad zbrane učence in Božjo mater Marijo prišel Sveti Duh.
Prebral bom le ključne besede iz Apostolskih del. »Ko je prišel binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju … Prikazali so se jim jeziki, podobni plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden. Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom in začeli so govoriti v tujih jezikih …« (prim. Apd 2,1–11).
Kljub temu, da so binkošti tretji največji praznik, vas prosim gospod Šlibar, da nam poveste malo več, kaj so binkošti.
Priznate z menoj, da v življenju marsikaj pozabimo, zato vas vse, ki še sledite katehezi, povabim, da malo skupaj obnovimo. - Binkošti so praznik začetka Cerkve, praznik Svetega Duha. Jezus nas ni zapustil sirot, podaril nam je Tolažnika. - Ko bi poznali samo Boga Očeta in njegovega Sina Jezusa in ne bi v sebi občutili moči in nežnosti Svetega Duha, bi nekaj neskončno pomembnega manjkalo našemu življenju: ne bi se zmogli spopasti s težkimi trenutki. - Saj niste pozabili Čušinovih besed v naslovu: »Sveti Duh je naš, od Boga postavljeni advokat, ki za nas in namesto nas, v našem imenu rešuje in poskrbi za vse, česar v odnosu z Bogom ne razumemo in ne obvladamo … Brez Svetega Duha ne moremo nič« (prim. Gregor Čušin, Magnificat, maj 2021, 307). Pa še na sledeče vas spomnim. Po binkoštih se v Katoliški cerkvi nadaljuje liturgični čas med letom, s prvo nedeljo Svete Trojice.
Kaj menite, gospod Šlibar: nam je Sv. Duh blizu?
Nočem vas razočarati. Ne le jaz, tudi drugi ugotavljajo, da Sveti Duh velja za nekakšnega »neznanca« v naši veri. Nič čudnega. Tudi učenci iz Efeza so apostolu Pavlu odgovorili, da še nikoli niso slišali za Svetega Duha. Ta nevednost kristjanov pred dva tisoč leti ni nekaj, kar bi bilo omejeno na tisto začetno obdobje.
Pa vendar sveti Pavel uči, da nihče ne more reči »Jezus je Gospod«, razen v Svetem Duhu. Ta nas ne le vodi k Jezusu, ki je Resnica sama, ampak nam omogoči vstopiti v vse globlje v ljubezensko občestvo tudi z ljudmi. Tega z lastnimi močmi ne moremo doseči.
O tem je ob neki priložnosti spregovoril papež Frančišek. Govorim po spominu: »Sveti Duh nas pripravlja, mazili in pošilja.«
Spomnimo se bolniškega maziljenja. Nanj se pripravljamo ali nas na ta zakrament pripravlja duhovnik. Duhovnik nas mazili na čelu in rokah in izgovori besede: »Po tem svetem maziljenju in svojem dobrotnem usmiljenju naj ti Gospod pomaga z milostjo Svetega Duha. Amen. Odpusti naj ti grehe, te reši in milostno poživi. Amen.«
Po prejemu zakramenta smo poslani, da sprejemamo sebe, svoje bolezni in vse preizkušnje in jih darujemo za velike namene. O, kakšno poslanstvo in poklic!
Voditeljica Damijana me je vprašala, če nam je blizu Sveti Duh. Kaj bi odgovorili vi, ki poslušate katehezo? Ker nismo v živo, me lahko pokličete po telefonu in mi zaupate odgovor. Hvala tudi vsem, ki ste me že poklicali....
Kako bi bila torej opisali Svetega Duha?
Hvala, da vztrajate pri katehezi. Morda vam bo od te kateheze Sveti Duh bližje. Pred vas bom sedaj »položil« OSEBNO IZKAZNICO SVETEGA DUHA. »Ukradel« sem jo nadškofu dr. Marjanu Turnšku. O tej temi je v Božjem okolju odgovarjal urednici omenjene revije Darji Šneberger Brežnik (Božje okolje 2/2021, 7). Postavila mu je vprašanje: »Če bi imel Sveti Duh osebno izkaznico – kaj bi pisalo na njej? … Kaj bi vi odgovorili?«
Nadškof odgovarja, da je Sveti Duh tretja Božja oseba. Znotraj Svete Trojice je osebna ljubezen med Očetom in Sinom. Ko ga Jezus napove Cerkvi, o njem govori kot o Tolažniku. Je Božja navzočnost v človekovi notranjosti, ki človeka vodi … Je Gospod, ki oživlja stvarstvo, človeka in Cerkev, ker je življenje samo. Je kot živa voda – kamor pride, vse ozeleni, vse rodi (Ezk 47,1-12).
Z nadškofom si odgovorimo še na kakšno drugo vprašanje. Recimo: kje opazimo Svetega Duha na delu v Jezusovem življenju?
Nadškof Turnšek pravi, da je Jezus vedno in povsod. Že ob učlovečenju. Začne delovati v Mariji, ki spočne od Svetega Duha. Nato navdihne Marijo, da gre k Elizabeti … Dvanajstletni Jezus v templju deluje po navdihu Svetega Duha. Jezusov krst je razodetje Svetega Duha, ki je bil »kakor golob«, kar je tudi prvo javno razodetje Svete Trojice. Sveti Duh Jezusa odpelje v puščavo, spremlja ga pri javnem delovanju. Pri zadnji večerji Jezus obljubi Svetega Duha. Na križu izdihne Duha iz svoje človeške narave in ga vrne Očetu. Pravijo, da je takrat Sveti Duh dan Cerkvi, Cerkev je takrat spočeta.
Kaj pa pomeni greh zoper Sv. Duha?
Ker sem tudi sam večkrat izzvan s tem vprašanjem, sem prepričan, da bo nadškofov odgovor dobrodošel tudi vam. Takole je odgovoril. V Svetem pismu je s tem mišljena zaprtost človeka pred navdihi Svetega Duha, zaprtost, ki izhaja iz človekovega zavestnega, hotenega ravnanja. Zapiranje pred Svetim Duhom je zapiranje pred odrešenjem. Ne gre za to, da takega greha Bog noče odpustiti, ampak ga ne more. Greh proti Svetemu Duhu je, da človek ne dopusti Bogu, da bi mu odpustil greh.
V mesecu maju, mesecu šmarnic je prav, da Marijo prepoznavamo kot mojstrovino Svetega Duha. V čem nam je lahko zgled?
Vesel sem tega vprašanja, ne le kot lurški kaplan, ampak zato, ker imam Marijo rad. Prepričan sem, da jo imate radi tudi vi. - Ker sem vam o njej že v prejšnjih katehezah veliko povedal, bom danes z veseljem omenil moja dva naslednika v bolniški župniji, p. Franca in p. Rufina. Slednji izdaja mesečni listič Beseda Tolažbe. V uvodu v zadnjega je zapisal, da je »mesec maj v naši domovini nekaj posebnega. Ves je v znamenju češčenja naše nebeške Matere Marije … v različnih življenjskih preizkušnjah nam je tako blizu …« V nadaljevanju zapiše, »da so prve šmarnice obhajali pri nas v Ljubljani leta 1851 v bogoslovnem semenišču … Z razmahom šmarnične pobožnosti se je pokazala potreba po šmarničnem branju in primernih pesmih … Šmarnična pobožnost je skoraj redno vključena v sveto mašo, ki se zaključi z litanijami Matere Božje …« (Beseda tolažbe, maj 2021). Tako sem se malo vrnil 9 let nazaj v bolniško župnijo v Ljubljani in obudil spomine tudi na koga od vas.
Zdaj pa k odgovoru na postavljeno vprašanje: V čem nam je Marija zgled? V vsem! Ker je bila napolnjena s Svetim Duhom, je polna milosti. Bila je tudi obvarovana izvirnega greha, zato je bilo njeno sodelovanje s Svetim Duhom popolno. Zgled nam je v razpoložljivosti Bogu. Tradicija pravi, da sta se z Jožefom že prej pogovarjala, da bosta živela deviški zakon – kar je bilo v tistem okolju absurdno in nerazumljivo! To kaže, da delovanje Svetega Duha povzroči neko odločitev, ki drugače sploh ne bi bila mogoča.
Ker je bila Marija polna Svetega Duha, je vse, kar je iz nje prihajalo, bilo hkrati od nje in od Svetega Duha. Ne le otrok, ampak tudi vsaka njena misel, beseda in dejanje. - Zanimiv je stavek nadškofa Turnška: »Ko je kuhala, je bilo to, kar je skuhala, delo Svetega Duha in njeno delo.« In sklene: »Če bomo tudi mi pred vsakim delo klicali Svetega Duha, bo tudi naše delo bolj sporočilno in boljše, ker bo tudi njegovo« (dr. Marjan Turnšek, Božje okolje 2/2021, 7).
Ja, zagotovo velja poskusiti in povabiti Svetega Duha v naše življenje. Imate za nas še kakšno praktično spodbudi, gospod Šlibar?
Res je, da vsi ne kuhate. Zakaj pa bi mi ne klicali Svetega Duha, da je z nami na bolniški postelji, invalidskem vozičku, nas spremlja, ko hodimo z berglami; da napolnjuje s potrpežljivostjo vse, ki so ob nas; razsvetljuje vse, ki v politiki, zdravstvu in sociali odločajo o ukrepih zajezitve epidemije …
Z vami, drage poslušalke in poslušalci, ki spremljate katehezo, delim še spodbudne besede papeža Frančiška: »Pogosteje kličimo Svetega Duha, da bi nas uvedel na pot Jezusovih učencev. Vsak dan ga kličimo. Predlagam vam: kličimo vsak dan Svetega Duha, tako nas bo Sveti Duh približal Jezusu Kristusu.«
Omenim DUHOVNIKA, KI MI JE PRIPOVEDOVAL O ŽENI NA VOZIČKU, kako ji je ob njenem vpisu na učiteljišče priporočil moliti k Svetemu Duhu za varno pot skozi ideološke labirinte takratne prosvete. Zaupala je, da »še danes vsako jutro zmoli desetko 'ki je Svetega Duha poslal'«.
Prevečkrat smo kar preveč zadržani pri tem klicanju Svetega Duha v naše življenje, kajne?
BR. ŠTEFAN V MAGNIFICATU za ta mesec maj zapiše pomenljive besede, ki mnogokrat odražajo – žal – tudi naš odnos do Svetega Duha: »Ko ponavljam: Pridi Sveti Duh … Pridi Stvarnik Sveti Duh, napolni srca svojih vernih …«, mi morda komaj zaznavni glas potihoma prigovarja: »Vendar naj bo tvoje delovanje znotraj obvladljivih meja, brez pretiranih novosti!« - Prav ta pritajeni strah pred nepričakovanim delovanjem Svetega Duha (kar je seveda posledica šibke vere) me lahko zadržuje, da bi se razpoložljivo odprl njegovemu delovanju. Vabiti Svetega Duha in mu hkrati kratiti njegovo svobodo s tem, da mu postavljam meje, to pač ne gre skupaj; to ni molitev, to je računica … Kristus zaupa svojega Duha tistemu, ki se mu popolnoma zaupa« (br. Štefan Kožuh, kapucin, Magnificat, maj 2021, 299).
In kako moliva midva? Kako doživljava Božjo bližino, ko pride starost, bolezen …? Najbrž se podobno dogaja tudi po naših domovih in v bolnišnicah, kakor mi je pripovedoval misijonar iz Kazahstana.
Povejte, prosim. Pričevanja so vedno zelo dragocena. In ja, tudi prepričljiva.
Tako je bilo. V BOLNIŠNICI SO SE ZDRAVILE ŽENE ZA RAKOM. V sobi je bila muslimanka, ki se je kot katehumenka že pripravljala na krst. V isto sobo sta prišli še dve pravoslavni vernici. Zelo težko sta sprejemali, da sta zboleli za rakom. Muslimanka pa jima je vlivala upanje, češ, poznata Jezusa, rodil se je za nas, je Bog in človek, umrl je in vstal, šel v nebesa in je poslal Svetega Duha – in je vedno z nami, kot je obljubil …
Spomnim naj vas na mašna besedila, posebej še tista ob samem spremenjenju, ko duhovnik moli v tretji evharistični molitvi: »Vsemogočni Bog, resnično si svet in po pravici te hvali vse stvarstvo, ker po svojem Sinu, našem Gospodu Jezusu Kristusu z močjo Svetega Duha vse oživljaš in posvečuješ …« Ali pa v krajši, drugi evharistični molitvi po spremenjenju: »Ponižno prosimo, naj nas Sveti Duh po prejemu Kristusovega telesa in krvi združi, da bomo vsi eno.« – Kako primerno delo za domačo nalogo bi bilo, da bomo kdaj »šteli«, kolikokrat duhovnik med sveto mašo imenuje Svetega Duha.
Ja, to bi bila simpatična naloga. Morda pa koga od poslušalcev nagovori. Sicer pa Svetega Duha povezujemo z zakramentom Svete birme. Kakšni so vaši spomini na birmo, gospod Šlibar?
Sam sem prejel sveto birmo v 6. razredu osnovne šole (1961). Morali smo se naučiti več kot 100 odgovorov. Spominjam se tudi birmovalca, takratnega ljubljanskega nadškofa Antona Vovka. Pa botra … Kaj pa vaša birma? Predlagam, da skupaj zmolimo zdravamarijo za vse naštete, moje in vaše, pa tudi za tiste, ki bodo to leto prejeli zakrament svete birme. – Če se ne motim, draga voditeljica Damijana, bo tudi eden vaših otrok letos prejel birmo, če bodo razmere dopuščale. Molimo (Zdrava Marija …).
Z vami se vprašam, se kaj pozna, da sva bila birmana? Ali še delujejo v nas sedmeri darovi? Saj se jih še spomnite? Modrost, umnost, svet, moč, vednost, pobožnost in strah Božji. Ali kakor jih našteva apostol Pavel: ljubezen, mir, veselje, potrpežljivost, ljubeznivost, dobrotljivost, dobrohotnost, blagost, zvestoba, skromnost, zdržnost, čistost (prim. Gal 5,22-23).
Kako pa opiše delovno področje Svetega Duha v svojem življenju opiše Boštjan Koprivec, diakon, mož in oče petih otrok?
Diakona Boštjana osebno poznam. Že ob prvem srečanju z njim sem začutil pozitiven pogled na vse, ki se izraža tudi na optimističnem obrazu. Kaj mu pomeni Sveti Duh? Povzel bom čisto kratko, več je zapisano v Alfi in Omegi, prilogi že omenjene revije Božje okolje. Boga Očeta omenja »kot Režiserja«, Svetega Duha pa opiše »kot Prišepetovalca«. Pravi, da je »Sveti Duh konkretna oseba. O Njem je toliko različnih, celo nasprotnih podob: je ogenj, živa voda, veter, golob … Ljudje si želimo vse fizično predstavljati. Opisane podobe ne kažejo, kaj Sveti Duh je, ampak predvsem, kako deluje. Sveti Duh poživlja, še več – oživlja.«
In nadaljuje: »Dejstvo je, da tako kot vsak 'normalen' kristjan tudi sam dolgo časa nisem imel posebnega odnosa z njim. Tudi sedaj je mnogokrat na drugem tiru in poslušam vse druge šepete sveta, za katere mislim, da me bodo osrečili. Preživim preveč časa s telefonom v rokah, preveč v novicah, neumnostih in podobnih motilcih. 'Priklopljen' na ta svet, pa 'odklopljen' od sebe in od Boga.« - Zanimiva je tudi njegova ugotovitev, da Svetega Duha opaža 'na delu' tudi pri ljudeh, ki niso verni ali jim gre Cerkev celo na živce. (Pogovarjala se je Tereza Mohar.)
Zanimive stvari delite z nami, gospod Šlibar. Hvala vam za to. Kaj si želite, da bi si zapomnili od današnje kateheze? Kateri so najpomembnejši poudarki?
V času epidemije je kljub vsem predpisom Sveti Duh lahko naš gost. On je Tolažnik in advokat. Po papeževih besedah nas »pripravlja, mazili in pošilja«.
V Božjih očeh smo ljubljeni in lepi. Če ne verjamete, se spomnite otroka z »raztrgano in razcefrano« punčko.
Čudno bi bilo, da govorimo o Svetem Duhu, ne da bi omenili binkošti, tudi zato, ker smo že v devetdnevnici pred praznikom.
Zanimiva je bila osebna izkaznica Svetega Duha, upam, da jo nadškof Marjan preveč ne išče. Najbrž bo vesel, da sem jo pokazal tudi vam.
V maju res ne moremo mimo Marije in šmarnic. Kaj pa vi, imate njen oltarček? Poslušate šmarnice? Se veselite praznika Marije, Pomočnice kristjanov – Marije Pomagaj (24. maj) in romanja na Brezje na predvečer z našim radijem Ognjišče? Se še spomnite prvega obiska papeža sv. Janeza Pavla II. od 17.-19. maja pred 25 leti? Pa še nekaj, že v prejšnji katehezi sem priporočal v molitev dr. Maksimiljana Matjaža, ki bo zadnjo majsko nedeljo (30. 5) posvečen v škofa. Še nadaljujte v molitvi zanj, za vse škofe in duhovnike, pa tudi za nove duhovne poklice. – O tem pa več v junijski katehezi.
Preden zaključim katehezo, bi želel vse vas starejše, bolnike, vaše najbližje, pa tudi tiste, ki ste ujeli moje besede v službi ali avtu, izročiti Mariji. Devica Marija nas uči, kaj pomeni živeti v Svetem Duhu in kaj pomeni, sprejeti Božjo novost v svoje življenje.
Ona je po Svetem Duhu spočela Jezusa in vsak kristjan, vsak od nas, je poklican sprejeti Božjo Besedo, sprejeti Jezusa vase in ga potem prinašati vsem.
Marija je z apostoli v dvorani zadnje večerje klicala Svetega Duha. Tudi nas vsakič, ko se zberemo v molitvi, duhovno podpira navzočnost Jezusove Matere, da prejmemo dar Svetega Duha in imamo moč za pričevanje vstalega Jezusa.
Naj vam Marija pomaga, da boste pozorni na to, kar vam Gospod poreče ter boste vedno živeli in hodili v Svetem Duhu (prim. papež Frančišek).
Po naporni katehezi vam želim, da se odpočijete, dobro naspite in se veseli prebudite v jutrišnjo nedeljo sredstev družbenega obveščanja! Lahko noč.
Tako, prav lepa hvala za vse gospod Šlibar. Čisto za konec pa prosim še za sklepni blagoslov.
BLAGOSLOV NA KONCU
Gospod z vami.
In s tvojim duhom.
Blagoslovi vas Oče, ljubezen, ki križa,
Sin, križana Ljubezen,
Sveti Duh, zmagoslavna moč, ki izhaja iz Očeta in Sina. Amen.
Tako. Toliko smo vam pripravili v majski katehezi za bolnike. Prav lepa hvala, spoštovani poslušalci, drage poslušalke za vašo pozornost. Upam, da vam je bilo slišano v navdih. Hvala, gospod Šlibar za skrbno pripravljene vsebine, za vašo vedrino, za razlago verskih resnic in za vse spodbude. Od vas se poslavljava tudi tehnik Matej Kržišnik in voditeljica Damijana Medved. Lahko noč.