10. navadna nedelja, B 2021
Prim. papež Frančišek
Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij današnje nedelje (prim. Mr 3,20-25) pokaže na dve vrsti nerazumevanj, s katerima se je moral Jezus soočiti: tisto pismoukov in tisto njegovih lastnih domačih.
Pismouki so bili možje, poučeni v Svetem pismu z nalogo, da ga razlagajo ljudstvu. Nekateri med njimi so bili poslani iz Jeruzalema v Galilejo, kjer se je začel širiti glas o Jezusu, da bi mu v očeh ljudi vzeli ugled, da bi opravili službo opravljanja, mu vzeli ugled, avtoriteto, to je strašna stvar. In ti so bili poslani, da bi to naredili. Torej ti pismouki pridejo na dan z natančno in strašno obtožbo in pri tem niso varčevali s sredstvi, ampak so šli naravnost do jedra in takole rekli: »Beelzebúla ima in s poglavarjem hudih duhov izganja hude duhove« (Mr 3,22). Kar pomeni, da ga vodi poglavar demonov, oziroma je enako, kot da bi bolj ali manj rekli: »Ta je obsedenec«. Jezus je namreč ozdravil veliko bolnikov, zato so jih hoteli preslepiti, da to ne dela s Svetim Duhom, kot je to delal Jezus, temveč z Hudičem, z hudičevo močjo.
Jezus se je odzval s krepkimi in jasnimi besedami, ker ni trpel tega, saj so ti pismouki, morda se tega niso niti zavedali, začeli padati v najhujši greh, torej da so zanikali in preklinjali Božjo ljubezen, ki je navzoča v Jezusovih delih. Preklinjanje, greh proti Svetemu Duhu, je edini greh, ki ni odpustljiv, tako pravi Jezus, saj izhaja iz zaprtosti srca pred Božjim usmiljenjem, ki deluje v Jezusu.
Ta dogodek vsebuje opozorilo, ki je koristno za vse nas. Zgodi se lahko namreč, da močna zavist zaradi dobrote in dobrih del neke osebe, vodi v lažno obtožbo proti njemu. V tem je pravi smrtni strup, torej ta zloba, ko se naklepno želi uničiti dobro ime drugega. Gospod reši nas pred to strašno skušnjavo! In če ob spraševanju vesti opazimo, da ta strašen plevel poganja v nas, pojdimo takoj izpovedati ga v zakramentu pokore, še preden bi se lahko razvil in začel povzročati zle učinke, ki so neozdravljivi. Bodite pozorni, ker ta drža uničuje družine, prijateljstva, skupnosti in celo družbo.
Današnji evangelij pa nam govori o še enem drugem, zelo drugačnem nerazumevanju glede Jezusa, o tistem njegovih domačih. Bili so zaskrbljeni, saj se je njegovo novo potujoče življenje zdelo kot norost (prim. v. 21). On je bil dejansko tako zelo na razpolago ljudem, predvsem bolnikom in grešnikom, da ni imel niti časa jesti. Jezus je bil takšen, najprej ljudje, služenje ljudem, poučevanje ljudi, ozdravljanje ljudi. Bil je za ljudi. Ni imel časa niti za jesti.
Njegovi domači so se odločili, da ga odvedejo nazaj v Nazaret, domov. Prišli so na kraj, kjer je Jezus pridigal in poslali so, da bi ga poklicali. Rečeno mu je bilo: »Glej, tvoja mati, tvoji bratje in tvoje sestre so zunaj in te iščejo« (v. 32). Odgovoril jim je: »Kdo je moja mati in kdo so moji bratje?« In ozrl se je po tistih, ki so sedeli okrog njega ter dodal: »Glejte, to so moja mati in moji bratje! Kdor namreč uresničuje Božjo voljo, ta je moj brat in sestra in mati.« (vv. 33-34). Jezus je osnoval novo družino, ki pa ne temelji več na naravnih vezeh, temveč na veri Vanj, na njegovi ljubezni, ki nas sprejme ter poveže med seboj v Svetem Duhu. Vsi tisti, ki sprejmejo Jezusovo besedo so Božji otroci in bratje med seboj. Sprejetje Jezusovih besed nas napravlja brate in sestre med sabo, nas napravlja za Jezusovo družino. Obrekovanje drugih uničuje njihov sloves, ter nas napravlja za hudičevo družino.
Ta Jezusov odgovor pa ni pomanjkanje spoštovanja do njegove matere in njegovih domačih. Nasprotno, za Marijo je to največje priznanje, saj je ravno ona popolna učenka, ki je bila v vsem pokorna Očetovi volji. Naj nam Devica Marija pomaga vedno živeti v občestvu z Jezusom tako, da bomo priznali delo Svetega Duha, ki deluje v Njem in v Cerkvi ter prenavlja svet v novo življenje.