BOLNI IN VSI PREIZKUŠANI SMO Z JEZUSOM IN MARIJO OB JAGODAH ROŽNEGA VENCA ZA MISIJONE.

Tudi nocoj bo naš sogovornik msgr. Miro Šlibar, voditelj za pastoralo zdravja pri Slovenski škofovski konferenci in lurški kaplan.

Dober večer.

 

Ob nocojšnji katehezi se lahko spomnimo besed sv. Matere Terezije iz Kalkute, ki je rekla: »Vsakdo in kdor koli, ki si želi postati Misijonar ljubezni – nosilec Božje ljubezni, je dobrodošel, a še posebej si želim, da se pridružijo hromi, invalidni, neozdravljivo bolni zato, ker vem, da bodo k Jezusovim nogam pripeljali mnogo duš.« Preden se lotimo današnje teme, pa se ozrimo še k prejšnji katehezi, pri kateri ste s svojimi pričevanji in komentarji sodelovali tudi vi, dragi poslušalci in je bila res nekaj posebnega.

Razumem, voditeljica Damijana, da vam je bila všeč. Upam, da tudi vam. Kar devet se vas je pridružilo po telefonskih klicih. Tako nisem bil sam katehet, pač pa ste bili moji »asistenti«, sodelavci tudi vi. Hvala za vaša pričevanja. Bolj sem jih bil vesel kot vprašanj. Ker so angeli velika skrivnost in bi na vprašanja težko odgovarjal. - Vesel sem bil tudi vaše želje, da bi še kdaj govorili o angelih. Predvidevam že mesec, ki bo primeren za to temo.

Namen minule kateheze je bil, da bi bili bolj povezani z angeli, bolj domači z angeli varuhi, bolj pozorni na njihove nasvete, da bi se nanje obračali v težkih dogodkih, jih spoštovali in živeli z njimi v prijateljski navzočnosti. Spodbujal sem vas, da bi se znali zahvaljevati za vse, kar po angelih prejemate. Mnogi, ki ste klicali, ste omenjali ljudi, ki so kakor angeli, pa tudi, da si želite biti in bi sami radi imeli angele poslušnosti, sprave, hvaležnosti, poguma, potrpljenja, ozdravljenja …

Vesel sem, da ste me poklicali tudi po katehezi in mi zaupali, kaj vam pomenijo angeli.

 

Tako, to je bil pogled v september, zdaj pa kar k temi nocojšnje kateheze, v kateri bomo prepletli rožni venec in misijone. Povejte nam, gospod Šlibar, kaj vas je vodilo k tej temi.

Hvaležen sem vam, da mi prepuščate, da temo izbiram sam, potem, ko se s kom pogovarjam. - Mesec oktober je – prav tako kot maj – posvečen naši nebeški Materi Mariji: v maju njej na čast nabiramo šmarnice – duhovne šopke, imenovane po dišečem spomladanskem cvetju, v oktobru pa ji pletemo vence iz »najlepših jesenskih rož« – častimo jo z molitvijo rožnega venca. Ta pobožnost, ki je postala vsakdanja duhovna hrana mnogih ljudi, je zrasla iz otroške vere preprostih src pred približno sedemsto leti. Morda boste po končani katehezi ugotavljali, da je bilo malo besed o molitvi rožnega venca. Res. O tem veliko slišimo. In ne pozabimo, da o rožnem vencu največ vemo in ga vzljubimo, če ga molimo. Zato ga zelo priporočam. Morda ga komu uspe moliti z radijem Ognjišče ob 5h zjutraj. Poskusite. Bomo molili skupaj.

Opravičeno se bomo nocoj dotaknili misijonske teme, ker je predzadnja nedelja v oktobru (24. okt.) misijonska, ker smo mesec začeli z zavetnico misijonov sv. Terezijo Deteta Jezusa. V oktobru godujejo tudi drugi pomembni svetniki, veliki misijonarji. Naj omenim sv. Frančiška Asiškega, sv. Favstino Kowalsko, sv. Janeza XXIII., sv. Terezijo Veliko, sv. Janeza Pavla II. … Tako bomo z nocojšnjo katehezo v misijonskem mesecu posebno pozornost namenili misijonarjem in misijonskemu delovanju Cerkve. Spodbuditi pa želim tudi vse nas, da bodimo »misijonarji« z molitvijo in trpljenjem in še kako drugače.

 

Posebno zahvalo velja izreči Misijonskemu središču Slovenije, ki povezuje naše misijonarje.

Da, takoj na začetku se zahvaljujem Misijonskemu središču Slovenije za vse dejavnosti, povezovanja in povabila za spremljanje misijonarjev in klicanje blagoslova v misijonih.

Ne smem pozabiti, da vas spomnim, posebej mlajše, da je Misijonsko središče Slovenije za vsak dan v oktobru pripravilo razmišljanje ob Božji besedi, ki so jih pripravile sestre trapistke iz Vitorchiana v Italiji. Duhovniki, vabljeni, da jih uporabite za pridige, vsi pa za osebna razmišljanja.

Dobite jih na spletni strani Misijonskega središča Slovenije:

http://www.missio.si/razmisljanja-ob-bozji-besedi-oktober-2021/.

 

Če sem se zahvalil Misijonskemu središču, se zahvaljujem tudi vam, dragi dobrotniki in prijatelji misijonov, zlasti vam, starejši in bolni. Vi ste po molitvi in trpljenju veliki misijonarji. Hvala vam za vsestransko sodelovanje z Misijonskem središčem Slovenije in za vso vašo podporo našim misijonarjem na misijonskih poljanah. Hvala tudi radiu Ognjišče za vse kar poročate in storite za misijone. - Hvala tudi skupinam mladih, ki se za mesec dni odpravi v misijone, kot zadnja, ki je bila v Keniji in je pridno pomagala pri zidanju župnijskega objekta.

V nadaljevanju kateheze vas bom povabil še k vključitvi v Molitveno zvezo.

 

Tako, v nadaljevanju več o Molitveni zvezi, zdajle pa molitev za misijonarje in nove duhovne poklice.

Pred molitvijo še nekaj. V oktobrski Besedi starejšim, invalidom, bolnim in ne samo njim, sem zapisal, da smo v mesecu oktobru povabljeni k še bolj zavzeti molitvi rožnega venca. Zato bodimo »misijonarji« z bolniških postelj in invalidskih vozičkov, pač v stanju, v kakršnem smo.

K molitvi rožnega venca nas spodbuja tudi papež Frančišek: »Naučimo se trkati na Božje srce! Naučimo se to storiti s pogumom. Naj ta pogumna molitev navdihuje in hrani vaše služenje Cerkvi.«

Zdaj vas vse vabim, da pri nocojšnji katehezi skupno zmolimo očenaš in zdravamarijo za misijonarje in za nove duhovne poklice, tudi s pogledom na 90-letno ženo (Šentjošt) z rožnim vencem na postelji: »Vse darujem za misijonarje in nove poklice …« Molimo pa tudi za umrle misijonarje. Naj omenim Klemena Štolcarja, Miha Drevenška ob 10 obletnici smrti, pa tudi drugih. - Povabim vas, da v te namene skupaj zmolimo očenaš in zdravamarijo. Oče naš …

 

In kako ste vi osebno, gospod Šlibar povezani z misijoni in misijonarji?

Bom čisto oseben. V domači župniji Moravče so nas večkrat obiskali misijonarji. Z zanimanjem sem jih poslušal. Rad sem gledal filmčke o misijonih. V malem semenišču sem slišal o misijonih še več. V bogoslovju sem bil v misijonskem krožku s sedaj znanimi misijonarji, na primer Ivanom in Pavlom Bajcem in drugimi. Moje navdušenje za misijone pa je preprečila bolezen, o kateri sem že govoril.

Bil sem večkrat v družbi s Petrom Opeko. Isto leto sva prejela duhovniško posvečenje. In tudi zdaj se kdaj še slišiva in srečava. Prav tako je bil isto leto posvečen Janez Miheličič, misijonar v Kyrgistanu in Anton Žerdin, ki je škof v Peruju.

Na treh župnijah sem kot kaplan navduševal za misijone in priporočal nabirke. Včasih nas je obiskal tudi kak misijonar. Posebno lepo sem skušal oblikovati bogoslužje ob misijonski nedelji.

Kasneje sem tudi v bolnišnici priporočal bolnikom darovanje molitve in trpljenja za misijone. Za študente medicine sem imel duhovne vaje tudi o laičnem misijonarju, zdravniku Janezu Janežu. Tudi v zadnjih letih rad kaj prispevam za misijonarje in z mašnimi intencijami pomagam komu od njih. Vsaj enkrat v mesecu se slišiva tudi z ženo, ki je poročena s stricem Petra Opeke …

 

Tako bi lahko rekli, da navdušujete in pomagate misijonom in misijonarjem tu pri nas. Kako pa lahko misijonom in misijonarjem pomagajo bolni in invalidi?

Povabim vas, to dobro prisluhnite. Po vseh teh uvodnih besedah, tudi o izbiri nocojšnje teme, ki jo je omenila že voditeljica Damijana, ste, tako berem in slišim, bolniki, starejši in vsi, ki trpite, pogosto povabljeni od vaših duhovnikov, škofov in papeža, da postanete misijonarji.

Tako nas vabi tudi sv. Mati Terezija iz Kalkute. Ponovil bom danes že slišane besede: »Vsakdo in kdor koli, ki si želi postati Misijonar ljubezni – nosilec Božje ljubezni, je dobrodošel, a še posebej si želim, da se pridružijo hromi, invalidni, neozdravljivo bolni zato, ker vem, da bodo k Jezusovim nogam pripeljali mnogo duš« (v: Magnificat, september 2021, str. 229).

 

Zakaj je v cerkvenem koledarju tudi misijonska nedelja?

Res je na mestu to vprašanje, saj je toliko nedelj s posebnim poudarkom. Takoj povem, da opravičeno obhajamo misijonsko nedeljo. Zakaj? Cerkev mora oznanjati evangelij vsem ljudem do konca časov. Zato pravimo, da je Cerkev po svoji naravi »misijonarska«, to je poslana, da uresniči tisti načrt, po katerem bi se mogli vsi ljudje zveličati in priti do spoznanja resnice (prim. 1 Tim 2,4). Za to misijonsko delo smo odgovorni vsi kristjani. Vsi naj bi darovali Bogu molitve in spokorna dela, da bi s svojo milostjo dal rodovitnost delu misijonarjev, da bi se zbujali misijonarski poklici – tudi v Cerkvi na Slovenskem, da bi se zbirala za misijone potrebna sredstva.

 

Pa poglejmo najprej, kaj je misijon ...

Beseda izhaja iz latinske besede missio, poslanstvo. Zelo preprosto rečeno, prizadevanje religije, da bi si po svetu pridobila nove vernike. Začetek krščanskega misijona je povezan z Jezusovim napotkom: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence. Krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal!« (Mt 28,19-20a).

Podobno je zapisano tudi v Katekizmu katoliške Cerkve: »Cerkev je po svoji naravi misijonarska. Kristus jo pošilja med vse narode, da bi jih napravila za njegove učence« (Katekizem katoliške Cerkve 768, 849).

Od tod dolžnost vsakega škofa ordinarija, da poskrbi, da gre nekaj njegovih duhovnikov v misijone. – Priznam, da sem pred časom to težko razumel. Najbrž tudi vi. Zakaj? Čemu duhovniki v misijone, v Afriko in drugam, ko pa doma primanjkuje duhovnikov?

Ko pa pozorno preberem o tem v Katekizmu katoliške Cerkve, mi postane jasno. Piše namreč: »Vsak škof ima kot član škofovskega zbora delež pri skrbi za vse Cerkve. To skrb izvršuje najprej 'z dobrim upravljanjem svoje lastne Cerkve kot dela vesoljne Cerkve' in s tem učinkovito prispeva k blagru vsega skrivnostnega telesa, ki je tudi telo Cerkva. Ta skrb je namenjena predvsem ubogim, preganjanim zaradi vere, kakor misijonarjem, ki delujejo po vsem svetu« (KKC 886).

 

In kaj se je zgodilo kasneje, potem, ko je Jezus apostole poslal v svet?

Zanimivo vprašanje. Čeprav nisem »doma« v zgodovini, bom posredoval nekaj podatkov misijonske zagnanosti skozi zgodovino. Na prvem mestu je Pavlovo oznanjevanje poganom, ki je obšlo ves tedanji poznani svet.

Pred Milanskim ediktom (317) so misijonarjenju grozile številne nevarnosti. S tem dokumentom pa je širjenje krščanstva dobilo podporo rimske države.

Po preseljevanju narodov so bili misijonarji predvsem menihi, redkeje škofje. Na Vzhodu so od 13. stoletja vodili misijone frančiškani in dominikanci. Z odkritjem novega sveta so se misijoni razširili v Latinsko Ameriko in na področja Afrike in Azije.

Po reformaciji je vodilno misijonarsko vlogo v novih deželah prevzela katoliška Cerkev. Papež Gregor XV. je leta 1622 ustanovil Kongregacijo za širjenje vere (zdaj Kongregacija za evangelizacijo narodov). Zlasti pomembni so bili jezuiti, ki so vpeljali posebne misijonske metode (akomodacija – prilagoditev), to pa je pripeljalo do spora z Rimom zaradi prilagajanja obredov.

 

Zanimivo je poznati nekaj ozadja in zgodovine. Kaj pa slovenski misijonarji? Kje vse misijonarijo?

Slovenski misijonarji so že nekdaj misijonarili v Aziji (Kitajska, Vietnam, Filipini), Latinski Ameriki (Mehika, Paragvaj, Brazilija), Afriki (Sudan) ter med Indijanci v Severni Ameriki.

Do razcveta misijonov je prišlo spet v 19. stoletju, ko so v katoliški Cerkvi nastali misijonarski redovi, v drugih Cerkvah pa je misijon postal najpomembnejša naloga.

Danes se misijonom nadvse skrbno posvečajo številne krščanske Cerkve in skupnosti, tudi rimskokatoliška Cerkev v Sloveniji, ki pošilja po svetu tako misijonarje kot misijonarke, zlasti redovnike, redovnice, pa tudi laike.

Znano je, da je danes slovenskih misijonarjev nad 50. Nekatere župnije so zelo povezane z misijonarji, bodisi molitveno, pa tudi z zbiranjem zdravil in z denarno pomočjo.

Zdaj pa konkretno za vas. Kaj storite lahko vi, bolni in starejši, vsi, ki ste prisluhnili katehezi? Ponovim že izrečene besede papeža Frančiška: »Naučimo se trkati na Božje srce! Naučimo se to storiti s pogumom. Naj ta pogumna molitev navdihuje in hrani vaše služenje Cerkvi. In če je dodano še trpljenje in vse nevšečnosti. Kako dragoceni ste!«

Opogumljajo naj nas tudi besede sv. Matere Terezije iz Kalkute: »Želim živeti na tem svetu, ki je tako oddaljen od Boga, ki se je tako zelo obrnil proč od Jezusove luči, da bi jim pomagala, da bi naložila nase nekaj njihovega trpljenja. Da, bodimo deležni trpljenja naših ubogih, kajti le tako, da postanemo eno z njimi, jih lahko odrešujemo, to pomeni, prinašamo Boga v njihovo življenje in njih same k Bogu."

 

In tu pridemo do pravzaprav temeljnega vprašanja misijonov: zakaj vero predajamo naprej?

Preprost in zahteven odgovor. Ker nam je Jezus naročil: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence« (Mt 28,19).

Noben pravi kristjan predajanja vere ne prepušča le specialistom (učiteljem, župnikom, misijonarjem). Vsi smo kristjani za druge. To pomeni: vsak pravi kristjan bi rad, da Bog pride tudi k drugim. Reče si: »Gospod me potrebuje! Krščen sem, birman in odgovoren za to, da ljudje v moji okolici izvejo za Boga in pridejo do spoznanja resnice« (prim. 1 Tim 2,4).

Mati Terezija je uporabila dobro prispodobo: »Pogosto lahko vidiš žice, ki so napeljane ob robu ceste. Dokler skoznje ne steče električni tok, ni luči. Žica, to sva jaz in ti! Električni tok je Bog! Imamo moč, da omogočimo toku, da teče skozi nas in tako svetu prinašamo luč: Jezusa – ali pa se uporabi upiramo in s tem dovoljujemo temi, da se razširja« (Youcat 11).

 

Hm … lepa prispodoba. In kdo je torej lahko misijonar?

Kdo? Beseda misijonar prihaja iz lat. besede: missionarius – poslanec. V krščanstvu je to oseba, ki jo cerkvena oblast pooblasti in pošlje, da med nekrščanskimi narodi oznanjuje krščansko vero. Misijonar je lahko redovnik, redovnica, duhovnik ali verni laik. V polnem smislu je misijonar posvečen duhovnik, ki ima pravico maševati in podeljevati zakramente. Izraz se v Cerkvi uporablja od 17. stoletja (prim. Splošni religijski leksikon, str. 760).

V Katekizmu katoliške Cerkve pa piše: »Tisti, ki so s krstom prerojeni v Božje otroke, so dolžni pred ljudmi izpovedovati vero, ki so jo po Cerkvi prejeli od Boga, in se udeleževati apostolske ter misijonske dejavnosti Božjega ljudstva« (KKC 1271). Torej, misijonarji smo lahko vsi!

 

In tako prihajamo do osrednje misli današnje kateheze: kako so lahko misijonarji tudi bolniki …

Potrjujem prejšnjo ugotovitev, da smo misijonarji lahko vsi. Omenil bom nekaj primerov, nekaj možnosti in priložnosti. Vi pa jih v svojem kraju poznate še več, kako bi naredili nekaj za misijone. Hvala vam.

Spominjam se prve župnije in petletnega kaplanovanja v Sodražici. Vsako leto smo na binkoštno nedeljo imeli pri Novi Štifti na Dolenjskem srečanje za starejše in bolnike. Razlog za to je bil, da so Binkošti rojstni dan Cerkve, bolni pa veliki molivci za njeno rast. – Namesto tega praznika so dobili bolni posebno mesto v Cerkvi na praznik Lurške Matere Božje, 11. februarja, ki je svetovni dan bolnikov. Za ta dan papež, kot veste, napiše posebno poslanico. Kolikokrat smo že obhajali ta dan? 29-krat!

Pomembna so srečanja za bolnike in starejše na župnijah, ki jih lahko misijonsko osmislimo.

Marijine sestre s čudodelno svetinjo na Dobrovi vsak dan molijo za misijone. Pred večernicami se jih spomnijo z vzklikom sv. Frančiška Ksaverja in sv. Male Terezije, zavetnice misijonov. Molijo za misijonarke iz njihove redovne skupnosti po svetu in tudi za druge. Ne izključujejo niti materialne pomoči. Samostan na Dobrovi pogosto obiščejo misijonarji, ki se mudijo v domovini. Sestre so vključene tudi v Molitveno zvezo … Vem, da je podobno tudi v drugih redovnih skupnostih.

V lističu Beseda starejšim, invalidom, bolnim in ne samo njim spodbujam k molitvi po namenu svetega očeta. Prav ta mesec, v oktobru, nas spodbuja, da je vsak krščenec vključen v evangelizacijo in razpoložljiv za misijone, s tem da pričuje z življenjem, ki ga prevzema vonj po evangeliju.

Na praznik sv. Terezije Deteta Jezusa, 1. oktobra 2021, je nadškof Zore pri sveti maši v karmeličanskem samostanu Sora med drugim omenil, da si pod besedo misijon mislimo oddaljeno deželo, za koga morda kar strašljivo. Potem je pojasnil, da smo misijonarji lahko tudi doma na ta način, da je v nas velika ljubezen do Jezusa. Kristjani moramo živeti vero tam, kjer smo, tam je misijon. Ni potrebno veliko besed, pomembni so medsebojni odnosi in bližina z Jezusom. Nazorno je to povedal ob dogodku viharja  na morju – Jezus spi – sv. Terezija ga ne bi zbudila, zanj je pomembno, da je Jezus v njenem čolnu.  Nadškof je sklenil z besedami, »naj dež ljubezni rosi drug na drugega«!

Omenil bi lahko še veliko pobud za naše misijonsko poslanstvo. Tiste, katere uresničujete vi, pa prosim, da jih nadaljujete.

 

Tako, nekaj pobud. Kako pa to misijonsko poslanstvo uresničuje mati sedmih otrok?

(Jožefa Štefan iz Moravč)?

Dobro jo poznam. Je mati sedmih otrok, ena med njimi je tudi redovnica. Več kot dve leti trdno leži v postelji in je brez ene noge. – Rekli boste, kaj pa mi, ki smo že deset in več let na vozičku ali postelji? Razumem vas. Veliko ste že doprinesli za mnoga področja, tudi za misijone. – Nadaljujem. Že njena mama je bila navdušena za misijone (revije). Vabila je k molitvi, žrtvovanju, darovanju … Vse to je posredovala naprej in tega se je »nalezla« tudi omenjena mama. Pomagalo ji je še to, da je v sorodu s poznanim, že pokojnim misijonarjem, in vsem poznana popevka tistih časov z naslovom Misijonar. O, spomini … Takrat sem šel prvič od doma v vipavsko malo semenišče (1965).

No, pa obudimo spomine in prisluhnimo zdajle pesmi Misijonar.

 

Poslušate katehezo za bolnike, nocoj s posebno mislijo na misijone. Pred pesmijo ste, gospod Šlibar pripovedovali o mami sedmih otrok.

Kako lepa pesem, spomini na leta v malem semenišču ... Nadaljujem s pričevanjem omenjene mame. Pravi, da moli za vse misijonarje. Zanje potrpi, sprejema … Ob tem ne pozablja na domače »misijonarje«, duhovnike iz naših župnij. Moli za nove duhovne poklice, posebno za njihovo svetost. Ne ustrašite se. Ta mama je – kakor mi vsi – potrebovala čas, da približno sprejema situacije življenja, da se trudi potrpeti in osmisliti trpljenje in ga tudi darovati za misijone. Ob koncu je še dodala, da se neznansko razveseli, ko v obhajilu prejme največjega Misijonarja Jezusa Kristusa. Pa še srečo ima, da ji obhajilo lahko prinese njen sin.

Torej izziv za nas vse. Ne bojmo se poklicati duhovnika, da prinese obhajilo na dom. Izročajmo nevšečnosti za domačo družino, župnijo, škofijo … Poglejmo pa tudi »čez« in namenimo misel, povezano s trpljenjem in molitvijo tudi za misijone.

 

Čeprav nam je to velikokrat težko sprejeti, se tudi trpljenje lahko spremeni v blagoslov. Kako?

Omenim osebo iz sveta, Marguerito-Mario, sestro teologa in naravoslovca Pierra Teilharda de Chardina, ki je bila desetletja hroma in priklenjena na posteljo. Spoznala je katoliško združenje bolnikov ter sprejela svoje trpljenje kot predanost Bogu in kot službo Cerkvi; pozneje je postala celo predsednica tega požrtvovalnega društva. Po njeni smrti je njej slavni brat napisal: »Medtem ko sem se jaz v službi pozitivnih moči vesolja podil po deželah in morjih v strastnem naporu, da bi odkril vse odtenke zemlje, si ti, negibno prikovana na ležišču, v globini svojega bitja spreminjala najhujšo temo sveta v svetlobo. Povej mi, Marguerite, kdo od naju si je v očeh Stvarnika izvolil boljši delež?«

Podobno se je izrazil tudi neki župnik, ki je moral zaradi težke bolezni v bolnišnico. Svojemu prijatelju je rekel: »Zdaj se pa začenja zame najtežji del moje dejavnosti: pasijon, trpljenje.« Pri tem je mislil pač na dejstvo, da je Jezus odrešil svet prav s svojim trpljenjem in smrtjo (prim. Georg Moser, Gospod je moč mojega življenja, str. 13).

 

Ker zelo nagovorijo osebna pričevanja, vem, da imate zdajle gospod Šlibar pripravljeno še eno.

Če smo v prejšnjem primeru slišali o hromi ženski, desetletja priklenjeni na posteljo, poglejmo na ženo iz naših krajev, ki je že v zgodnjih letih želela postati laična misijonarka.

»Po končanem pouku sem šla rada v uršulinsko cerkev, ker sem bila zaupna prijateljica z Jezusom. Šele nato sem se z avtobusom peljala domov. Bližina z Bogom mi je dajala varnost in veselje. Spominjam se intervjuja v Ognjišču z misijonarko. Navdušila me je. Po gimnaziji sem tako želela na Višjo medicinsko šolo, da bom dobila potrebno znanje za delo v misijonih. Želela sem postati misijonarka. Po dobroti domačih, ki so me podpirali v šolanju, sem končala šolo. Prakso sem imela na Onkološkem inštitutu v Ljubljani. Ti bolniki so se me zelo dotaknili in sem v njih videla 'črnčke'. Zato sem spremenila življenjski načrt. Ostala sem doma. Dolga leta sem bila medicinska sestra med onkološkimi bolniki. Ti so me veliko naučili. Vse to mi je v pomoč, ko tudi sama prenašam podobno bolezen. Z mislijo, molitvijo in trpljenjem sem povezana z njimi, kakor tudi z misijoni« (Helena, Bevke).

 

Ja, misijonarji smo lahko tudi doma. Zato velja še enkrat ponoviti osrednjo misel današnje kateheze: DA SO BOLNI IN VSI PREIZKUŠANI Z JEZUSOM IN MARIJO OB JAGODAH ROŽNEGA VENCA ZA MISIJONE.

Vsi veste, saj niste pozabili, da katehet lahko tudi kaj vpraša. Naj bo vprašanje namenjeno vsem, ki še vztrajate pri katehezi. Poznate koga od naših misijonarjev v preteklosti in tudi v današnjem času? Naštejmo nekatere: Friderik Baraga, Andrej Majcen … Kaj pa od velikih delavcev, trpečih za misijone? Že v eni od prejšnjih katehez sem omenil Cvetano Priol, misijonarko z bolniške postelje, ki jo imamo lahko za »slovensko malo Cvetko«, malo Terezijo, zavetnico misijonov. Ne bodite hudi, če bom ponovno poudaril, kako tudi nas spodbuja.

Ko so jo vedno pogosteje obiskovale bolezni, je želela biti »misijonarka« z bolniške postelje. Sama pravi v dnevniku: »In jaz sem dosegla svoj poklic ›misijonarke‹: postala sem ›misijonarka‹ s trpljenjem – ›misijonarka‹ v bolniški postelji. Srečna sem.«

V bolnišnicah je v trpljenju spodbujala bolnice in jim odkrivala pravi smisel življenja in trpljenja. Z berglami je stopala od postelje do postelje. Hrabrila je bolnice. Prepevala jim je in igrala na piščalko, da jim je s tem lajšala misel na bolečine. Skupaj so molile, prepevale cerkvene pesmi, praznovale praznike, se pripravljale na prejem spovedi in obhajila. Mnogim bolnikom je pisala in jim vlivala pogum. Sodelovala je tudi pri oddajah vatikanskega radia za bolnike.

Cvetana je bila ekumensko usmerjena. V bolnišnicah ni poznala razlik, saj se je družila tudi s pravoslavnimi bolnicami in bolnicami drugih veroizpovedi.

Preveval jo je vzvišeni cilj: delati in darovati se za duše, za Cerkev, za edinost v njej, za duhovnike. V ta namen je bila pripravljena vse žrtvovati.

Kot že rečeno, je bila je v marsičem zelo podobna sv. Tereziji Deteta Jezusa. Obema je bil poklic – ljubezen. Obe sta darovali Bogu svoje življenje za vzvišene cilje. Obe sta veliko trpeli in sta trpljenje vdano prenašali. Obe sta bili goreči v apostolatu. Obe sta bili navdušeni za misijone. Obe sta zelo ljubili Cerkev in sta visoko cenili duhovnike. Obe sta gojili duhovno otroštvo. Obe sta obljubili, da bosta po smrti delili pomoč iz nebes ljudem na zemlji. Obe sta globoko doživljali Boga. Obe sta bili mistikinji. Cvetanin duhovni dnevnik in Terezijina Povest duše sta si po vsebini in slogu močno podobna. Podobni sta si bili tudi po imenu. Sveti Tereziji Deteta Jezusa so rekli tudi Mala Cvetka. Torej: Cvetka – Cvetana. Pa še bi lahko naštevali podobnosti med njima. Zato bi lahko rekli, da je Cvetana slovenska Mala Terezija.

 

Ja, res veliko povezav. Zanimivo. Nagovarjajoče. Zdaj pa vas prosim, gospod Šlibar, da poveste še kaj o misijonski molitveni zvezi.

Nocoj sem že večkrat omenil MMZ. Zdaj pa več o njej. Z njo je začel msgr. mag. Tone Anton Pačnik leta 1999. Vsak dan dobiva nove člane in se širi po slovenskem prostoru in zunaj naših meja. Ta družina molivcev šteje danes že več kot 1400 članov vseh starosti. Mladi in starejši zvesti člani vsak dan darujejo molitev in trpljenje za misijone.

Zdaj nadaljuje to plemenito poslanstvo Jožef Lipovšek, župnijski upravitelj v Črni na Koroškem in je vesel vsakega novega člana. Voditelj Misijonske molitvene zveze poudarja Pavlovo misel, da je potrebno vedno moliti in se ne naveličati. To velja kot vodilo za vse člane Misijonske molitvene zveze, ki imajo v ospredju molitve številne potrebe naših misijonarjev. To se pokaže tudi na rednem srečanju vsako leto po župnijah, v nabirkah, botrstvu in redni molitvi rožnega venca. Voditelj številno družino izroča v varstvo zavetnici Misijonske molitvene zveze in misijonarjev sv. Tereziji Deteta Jezusa ter prosi za nove člane, nove misijonske poklice, ker je misijonsko polje veliko, delavcev pa malo. Vesel bo, če se tudi kdo od vas pridruži. Kako? Posvetujte se z vašim domačim duhovnikom. Izpolnili boste obrazec in na dom po pošti dobivali knjižico z molitvenimi nameni ter misijonski rožni venec. - Za prijavo lahko osebno pokličete omenjenega duhovnika na telefon 041 535 732 ali tudi mene 031 613 378.

Vsak novi član prejme barvni rožni venec v barvah. Dolžnost člana je, da od ponedeljka do petka zmoli vsak dan po eno desetko in jo nameni za ljudi in misijonarje v tistem delu sveta.

Ponedeljek – zelena barva desetke – molimo za Afriko

Torek – rdeča barva desetke – molimo za Ameriko

Sreda – bela barva desetke – molimo za Evropo

Četrtek – modra barva desetke – molimo za Avstralijo in Oceanijo

Petek – rumena barva desetke – molimo za Azijo

 

Lepa spodbuda. Upam, da nagovori katerega od poslušalcev, da se Molitveni misijonski zvezi tudi pridruži. Vem pa, da imate za nas še domačo nalogo. K čemu spodbujate nocoj, gospod Šlibar?

V katehezah sem že omenil pokojno Angelco Škufca in ste jo mnogi poznali po črticah v reviji Ognjišče. V njeni župniji je bil »ljudski misijon«. Misijonar je zelo priporočal sodelovanje laikov. Ob koncu govora je povabil zbrane vernike, če ima kdo kakšno pripombo ali vprašanje. (To bi lahko storil sedaj tudi jaz.) Angelca pripoveduje v svoji tretji knjigi Moj apostolat (2012), da jo je misijonarjevo povabilo nagovorilo. Rekla je, da se v župniji ne čuti sprejeta, ker je sodelovanje le za mlade. Misijonar pa ji je odgovoril, da je prebral knjigo in začutil, da ji je Bog dal dar pisanja. Dobesedno jo je povabil: »Ti piši in tvoj apostolat naj presega meje domače župnije.« (Angelca Škufca, Moj apostolat, Knjižici na pot).

Kakšne pa so tvoje sposobnosti? Kaj lahko narediš v okolju, kjer si?

Ta mesec se trudi, da boš velikodušen »misijonar« tam kjer si in s sposobnostmi, ki jih imaš. Če misliš, da ne moreš ničesar storiti za misijone, ti ostaja tisto, kar je največ, molitev, da tudi molitev rožnega venca in ne le ta mesec!

Odlična naloga. Ki nas vabi k aktivni drži v našem okolju.

S tem pa smo prišli tudi do konca nocojšnje kateheze. Pred nami je le še blagoslov.

 

BLAGOSLOV

 

Gospod z vami.

In s tvojim duhom.

Večni Bog, ti hočeš, da je Cerkev zakrament odrešenja za vse narode in da nadaljuje Kristusovo zveličavno delo do konca časov. Prosimo te, prebudi naša srca, da se bomo vsi verniki čutili bolj poklicani k delu za zveličanje vsega sveta. Vsi narodi naj postanejo ena družina in naj rastejo v eno samo Božje ljudstvo.

Po Kristusu, našem Gospodu.

Amen.

Blagoslov vsemogočnega Boga Očeta + in Sina + in Svetega Duha naj pride na vas in na vas vedno ostane.

Amen.

 

Tako. S tem smo prišli do konca tokratne kateheze za bolnike. Prav lepa hvala za vašo pozornost, spoštovani poslušalci, drage poslušalke. Gospod Šlibar je z nami delil zvrhan koš zanimivosti o misijonih in nas tudi povabil, da smo aktivni v svojem lokalnem okolju oz., da za misijone in misijonarje molimo rožni venec. Marsikaj lahko storimo, pogosto več, kot se zdi na prvi pogled. Gospod Šlibar, prav lepa hvala za vse. Pravzaprav lahko rečem, da ste pravi misijonar:-). Hvala. In lahko noč vam voščiva tudi tehnik Jakob Čuk in voditeljica Damijana Medved.