Sveto pismo naj bo vir veselja, moči in upanja v lepšo prihodnost. Pa tudi vir modrosti in moči za nadaljevanje poti v srečno večnost.

15. januar 2022

Lep dober večer, spoštovani poslušalci, drage poslušalke. Dobrodošli ob začetku januarske kateheze. Nocoj jo posvečamo Svetemu pismu. Božja beseda je za Cerkev opora in življenjska čilost, trdnost vere, hrana duše ter čisti in neusahljivi studenec duhovnega življenja. Kristusovim vernikom mora biti na široko odprt dostop do Svetega pisma«  beremo v Katekizmu katoliške cerkve. Več pa nam bo seveda povedal naš gost msgr. Miro Šlibar, voditelj za pastoralo zdravja pri Slovenski škofovski konferenci in lurški kaplan. Dober večer, gospod Šlibar.

Dober večer.

 

Začnimo z molitvijo.

O Bog, sveti pisatelji so po navdihu tvojega Duha v Svetem pismu zapisali nam v pouk in posvečenje to, kar si sam hotel, da so napisali. V luči istega Duha naj to prav spoznamo, po tem živimo in se zveličamo. To te prosimo po Kristusu, našem Gospodu.

(Besedilo glavne prošnje za nedeljo Svetega pisma)

 

Da se usidramo v današnjo temo, se najprej spomnimo prejšnje, decembrske kateheze. Kako bi jo povzeli, gospod Šlibar?

Najprej bi vam rad voščil ob novem letu, kakor mi je nekdo zapisal: »Bog, ki je postal človek, Jezus, rojen v Betlehemu, naj pomnoži v naših srcih ljubezen, premaga strah z mirom, spremeni žalost v veselje in prinese upanje v naše življenje in življenje naših bližnjih!«

(Lojze Oberstar, Varšava)

Zadnja lanska kateheza, 33. po vrsti, je bila v živo. Skupaj z vami smo se ponovno ustavili ob angelih, ki niso bili le pri Novorojenem, pač pa so tudi v našem življenju. Verjamem, da so še v jaslicah. Naj vam bodo blizu, v pogum, srečo in pomoč v vsakdanjem prizadevanju za dobro.

Verjamem, da ste bili uspešni v treh nalogah pretekle kateheze. Jih ponovim? Da bi vsaj enkrat na dan zmolili angel Gospodov, da bi bili pozorni na besedila adventnih in božičnih pesmi ter da ne bi bili skopi v nasmehih. Predlagal sem tudi, da lahko izberete kaj drugega. Upam, da si niste zadali preveč nalog za novo leto. Iz osebne izkušnje vem, da se kaj hitro pozabi.

Hvala vsem, ki ste se po telefonu oglasili po decembrski katehezi. Prav zanimivi so bili klici. Večini je bila kateheza všeč. Nekdo je omenil, da sem se dobro izmaknil »padlim« angelom in smo v katehezi ostali na ravni pozitivnosti (Faganel).

Spet druga je izrazila zahvalo voditeljici in radiu Ognjišče. Želela se je vsem zahvaliti v imenu Slovencev in vse priporočila Božjemu in Marijinemu spremstvu ob pomoči angelov.

Vesel sem bil gospe, ki je povedala lepo pesem o angelih. Lepo bo, če jo bo povedala ob kakšni priložnosti, ko bo kateheza spet v živo. Lahko mi jo tudi pošlje. Sicer pa ste nekateri po telefonu povedali, da »niste uspeli priti notri«, da je bila linija zasedena.

Čudno, da niste mogli dobiti telefonske povezave, saj med oddajo ni bilo pretiranega števila klicev. Kdo bo morda ob tem pomislil, da so bili na delu »padli« angeli. O, ne mislimo, da jih ni. So – in še kako dejavni!

Zanimiv je bil pogovor, pa ne po telefonu, kako mi je oseba, ki je bila zelo »obsedena« s kartami angelov, priznala svojo zgrešeno pot. Potem ko je odkrila neprimernost takega početja, se je čutila veliko mirnejša. Ko je to opustila, je začela več moliti in to jo osrečuje.

Nekdo mi je povedal, da je bil moj smeh in smeh voditeljice Damijane prisiljen (s. Bogdana). Kakor koli že. Po mnenju drugih se kar veliko smejem, prav tako tudi voditeljica. Tudi vi se veliko smejte, pa čeprav je kdaj težko. Ali ni tako delala tudi sv. Mati Terezija in to tudi v časih notranje suhote? To je herojstvo in ne hinavstvo. Tudi nocoj boste imeli priložnost za smeh.

 

O, zanimiv in pester nabor odzivov. Lepo jih je slišati. Se tudi kritično ozreti v svoje delo in se seveda nenehno truditi za izboljšanje. Kritike so dragocene. Zdaj pa nadaljujmo z nocojšnjo temo. Sveto pismo. Zakaj, gospod Šlibar?

Razlogov je več, da se bomo nocoj ustavili ob Svetem pismu. Čez dober teden bo Nedelja Božje besede. Včasih smo jo poimenovali nedelja Svetega pisma. Dan prej, 22. januarja 2022, to je prihodnjo soboto, se bo začel Svetopisemski maraton, ki bo trajal do 27. januarja in nosi letos naslov: »Glej, vse delam novo« (Raz 21,5). Le vzemite si čas, tudi tam se bomo slišali. - Ne nazadnje, pogosto slišim, da je za mnoge, ki poslušate katehezo, svetopisemski stavek kot jutranja tableta. Dobesedno mi je pred kratkim ne tako mlada mama zaupala, da vsako jutro zjutraj prebere stavek iz Svetega pisma, kjer se ji odpre. Ob ponavljanju tega stavka čez dan, pravi, najde odgovor na vsa vprašanja. Priporoča nam tudi drobno knjižico Življenje z Jezusom (Rep, mama s. Veronike).

 

Na začetku smo že slišali delček, kaj o Svetem pismu piše v Katekizmu katoliške Cerkve. Kaj še lahko preberemo v Katekizmu v povezavi s Svetim pismom?

Začnem z učenjem »z vrha«, kar pravi Cerkev. Pomenljiv je stavek: »Da bi se Bog ljudem razodeval, jim je v svoji dobrotljivi naklonjenosti govoril s človeškimi besedami …« (KKC 101). V nadaljevanju je zapisano, da je »Cerkev vedno spoštovala Sveto pismo, kakor spoštuje tudi Gospodovo telo …« (KKC 103). Avtor Svetega pisma je Bog. V omenjenem katekizmu je zapisano: »Od Boga razodeta resnica, ki jo vsebuje in posreduje Sveto pismo, je bila zapisana po navdihnjenju Svetega Duha« (KKC 105). In naprej beremo: »Da odkrijemo namen svetih pisateljev, je treba upoštevati razmere njihovega časa in njihove kulture …« (KKC 110). Če imamo različne poglede na Staro zavezo, je v omenjeni knjigi zapisano, da je »Stara zaveza nepogrešljiv sestavni del Svetega pisma …« (KKC 121). Znano vam je, da so »Evangeliji srce Svetega pisma, glavno pričevanje o življenju in nauku učlovečene Besede, Našega Odrešenika« (KKC 125). In še je zapisano, kot smo slišali na začetku: »V Božji besedi je vsebovana tolikšna sila in moč, da je ta Božja beseda za Cerkev opora in življenjska čilost, za otroke Cerkve trdnost vere, hrana duše ter čisti in neusahljivi studenec duhovnega življenja. Kristusovim vernikom mora biti na široko odprt dostop do Svetega pisma« (KKC 131).

 

Tako torej Katekizem, kako bi lahko o Svetem pismu povedali še z drugačnim jezikom, ki je nam mogoče tudi bližji?

Sveto pismo ni ena knjiga, temveč zbirka spisov, ki so jih napisali zelo raznoliki ljudje. Sveto pismo imenujemo tudi Biblija, kar izhaja iz grške besede biblos in pomeni knjiga.

Raznolikost se opazi v besedilih, kljub temu da je pisce navdihoval isti Sveti Duh. Kljub tej raznolikosti pa Sveto pismo pripoveduje eno zgodbo – zgodbo o Bogu, ki je ustvaril svet in ki ta svet ljubi tako močno, da je s svojim Sinom plačal ceno za odrešenje sveta.

Stara zaveza je to napovedovala, Nova zaveza pa se vsa vrti okrog življenja, smrti in vstajenja Božjega Sina, Jezusa Kristusa. - Namen Svetega pisma je pokazati nam, kdo je Bog in kaj je naredil za nas. Iz njegovih potez lahko bolje razumemo tudi, kaj Bog v svoji ljubezni pričakuje od nas.

Kristjani vsako nedeljo, nekateri tudi na delavnik, pri sveti maši beremo oziroma poslušamo besede iz najpomembnejše knjige, iz Svetega pisma. S tem oblikujemo svoj notranji svet, svoje mišljenje, svoje delovanje. Kolikor bolj poslušamo, ne le z ušesi, temveč predvsem s srcem, bolj postajamo mirni, sproščeni, kajti »veselje v Gospodu je vaša moč«, kakor je rekel duhovnik Ezra. (Lojze Kozar ml., Oznanjevalec 41 (2021/2022), št. 1, str. 57)

 

Gospod Šlibar, kaj pa vam osebno pomeni Sveto pismo?

Pred vami si upam priznati, da sem premalo »doma« v Svetem pismu. Morda bo tudi to komu v tolažbo, če enako čutite. Spominjam se, da sem prvi izpit na Teološki fakulteti delal prav iz Svetega pisma pred 51 leti. Če sem omenil, da premalo vem o Svetem pismu, boste razumeli tudi to, kar bom povedal v nadaljevanju. V pojasnilo. Pri svojem duhovnem spremljanju bolnikov pol mojih let življenja, berem »drugačno Sveto pismo«, to so zgodbe ljudi v bolezni, veselju, žalosti, pogumu, upanju, pričakovanju …

Brez zadrege priznam, upam, da med duhovniki nisem edini (za enega zagotovo vem), da nikoli nisem prebral celotnega Svetega pisma od Geneze (Prve Mojzesove knjige) do Apokalipse (Razodetja). Ga pa berem vsak dan, ne le pri maši v Božji besedi, ki jo bere celotna Cerkev; berem jo tudi v brevirju, molitvenem bogoslužju, to je duhovniški molitvi, ki je namenjena vsem, za katere je duhovnik poslan. Hvaležni bodite vašim duhovnikom, ki molijo za vas, tudi jaz se vas v molitvi rad spominjam.

Božjo besedo dostikrat berem počasi, brez pričakovanj. Tako je zapisal tudi eden od poznanih slovenskih redovnikov. Kot on, tudi sam odkrivam, kaj želi Bog, da storim. Najbrž sem v katehezi že povedal, da besedo, ki me je posebej nagovorila, nosim v sebi ves dan ob dnevnih opravilih. Včasih je to misel o miru, usmiljenju, pravičnosti, potrpežljivosti … Priznam, da se neredko zalotim, da se ukvarjam s tem, kaj bom ob tej besedi pridigal drugim, ali pa kje zapisal – tudi v katehezi … In vendar: vem in verujem, da se želi Beseda vsak dan učlovečiti v meni, da bodo tisti, ki me bodo srečali, zaslutili Njega in bodo deležni dotika Njegove ljubezni. (Prim. Svetopisemska družba Slovenije, V začetku je bila Beseda, brat kapucin Štefan Kožuh, 30)

 

In kateri so tisti, vam najljubši  stavki v Svetem pismu?

Omenil bom tri, seveda me nagovarjajo še številni drugi. Začnem z mojim novomašnim geslom na podobici: »Tistim, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu« (Rim 8,28).

»Zdaj se veselim, ko trpim za vas ter s svoje strani dopolnjujem v svojem mesu, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev« (Kol 1,24).

 »Njegova mati je rekla strežnikom: 'Kar koli vam reče, storite'« (Jn 2,5).

 

Poslušate Katehezo za bolnike. Nocoj govorimo o Svetem pismu. Po naslednji skladbi boste slišali nocojšnji osrednji evangeljski odlomek.

GLASBA

 

Dragi poslušalci, spoštovane poslušalke. Spremljate Katehezo za bolnike, ki jo nocoj posvečamo Svetemu pismu in v nadaljevanju boste slišali osrednji evangeljski odlomek; tokrat iz Lukovega evangelija. Takole beremo:

Tiste dni je Marija vstala in se v naglici odpravila v gore, v mesto na Judovem. Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto. Ko je Elizabeta zaslišala Marijin pozdrav, se je dete veselo zganilo v njenem telesu. Elizabeta je bila polna Svetega Duha na ves glas je vzkliknila in rekla: »Blagoslovljena ti med ženami, in blagoslovljen sad tvojega telesa! Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? Glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, se je dete v mojem telesu od veselja zganilo. Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod« (Lk 1,39-45).

Kako nas lahko nagovorijo te besede, gospod Šlibar?

Prav je, da se ob nocojšnji temi malo dlje ustavljamo ob svetopisemskih besedilih in njihovi razlagi. Ta odlomek sem izbral iz več razlogov. Nisem pozabil na sočutne spremljevalce in vaše domače, pa tudi osebje v bolnišnicah in domovih, ki vas spremljajo. Pa tudi ne na mnoge druge, ki imajo veliko srce in pridne roke, pa še hitre korake, da pridejo in pomagajo. Vse prisrčno pozdravljam, tudi v imenu voditeljice Damijane, in se zahvaljujem za sočutno bližino.

Slišane besede iz evangelija – tako kot vse besede Svetega pisma – naj bodo vsem vir veselja, moči in upanja v lepšo prihodnost. Naj nam bo Sveto pismo vir modrosti in moči za nadaljevanje poti v srečno večnost.

- Ob prebranem evangeljskem odlomku si bom pomagal z besedami papeža Frančiška, ki jih je ob tem evangeliju spregovoril lanskega decembra (2021), na četrto adventno nedeljo. Želim pojasniti, zakaj sem »poprosil« papeža, da skupaj razmišljamo ob odlomku. Za papeža molim, ga omenjam pri vsaki sveti maši, sem njegov »kaplan« (msgr.). Saj ste že slišali, da po vsakem nagovoru prosi, da ne pozabimo zanj moliti. Tudi vi ne pozabite na to njegovo prošnjo!

Zdaj pa zares k Marijinemu obisku pri teti Elizabeti. Ni bila enostavna pot. – Ko je Marija prejela angelovo oznanilo, Devica ni ostala doma, da bi premislila, kaj se je zgodilo in razmislila o problemih in nepredvidljivostih, ki jih prav gotovo ne bo malo. Ni vedela, kaj storiti s to novico, saj jo s kulturo tistega časa ni razumela. Nasprotno, najprej pomisli na tistega, ki potrebuje pomoč. Namesto da bi bila sklonjena nad svojimi problemi, misli na tiste, ki potrebujejo pomoč, misli torej na Elizabeto, svojo sorodnico, ki je že ostarela in noseča, kar je nekaj nenavadnega in čudežnega.

Marija se z velikodušnostjo odpravi na pot, ne da bi se pustila prestrašiti nevšečnostim poti, saj je tako odgovorila na notranjo težnjo, ki jo kliče, naj bo Elizabeti blizu in ji pomaga. Dolga pot je. Kilometri in kilometri in ni bilo avtobusa, ki bi vozil tja. Morala je iti peš. Ona gre, da bi pomagala ter podelila svoje veselje. Marija Elizabeti podari Jezusovo veselje. Veselje, ki ga je nosila v srcu. Gre k njej in razglasi svoja občutja. To izlitje občutij je prešlo v molitev, v Magnifikat, ki ga vsi poznamo in ga molimo pri večernicah v molitvenem bogoslužju, brevirju.

 

Kako bi lahko to Marijino dejanje prenesli tudi v naš, sodobni čas? Kaj je še povedal papež?

Marija, kakor pravi besedilo, je »vstala in hitro šla« (v. 39).

Pustimo se voditi tema dvema glagoloma. Vstati in urno hoditi, to sta dve gibanji, ki ju je storila Marija; tudi nas vabi, da to storimo, ko gre za pomoč bližnjim kot domači, sorodniki, prijatelji, zdravstveni delavci, prostovoljci v Karitas, ŽPS … Najprej vstati. Po oznanilu angela se za Devico kaže težko obdobje, saj jo njena nenadejana nosečnost izpostavlja nerazumevanjem in tudi težkim kaznim, celo kamenjanju, kot je bilo pogosto v kulturi tistega časa.

Predstavljajmo si, koliko misli in vznemirjenj je imela. Vsekakor ji to ne vzame poguma in ne obupa, temveč vstane. Ne povesi pogleda na probleme, temveč ga dvigne k Bogu. Ne misli, koga bi prosila za pomoč, temveč komu bo prinesla pomoč. Vedno misli na druge. Marija je takšna, da vedno misli na potrebe drugih. Isto bo storila pozneje na svatbi v Kani, ko bo opazila, da je zmanjkalo vina. To je sicer problem drugih ljudi, a ona misli na to in skuša najti rešitev. Marija vedno misli na druge. Misli na vse nas.

 

Kaj se torej lahko naučimo od Marije?

Kaj? Dodali boste, da živimo v drugačnih okoljih, pa še stari smo, bolni, na vozičku, v postelji …

Od Marije se naučimo načina odzivanja, da vstanemo, še zlasti ko je nevarnost, da nas lahko problemi potrejo. Vstati pomeni tudi to, da ne ostanemo pogreznjeni v probleme, toneč vedno bolj v samopomilovanje in žalost, ki nas hromi.

Toda zakaj vstati? Zato, ker je Bog velik in je pripravljen dvigniti nas, če mu iztegnemo roko. Vanj odložimo negativne misli in strahove, ki hromijo vsak zagon in onemogočajo iti naprej. Zatem pa napravimo kot Marija. Ozrimo se naokoli in poiščimo osebo, ki bi ji lahko bili v pomoč. Morda je kak ostareli človek, ki ga poznam in mu lahko ponudim svojo pomoč, družbo. Vsakdo naj pomisli. Narediti uslugo neki osebi, neko prijaznost, telefonski klic … Vstanem in pomagam ter tako s tem, ko pomagam drugim, pomagam samemu sebi dvigniti se iz težav. O, to lahko storite vsi na vam primeren način, tudi vi, katerim so namenjene te kateheze, vsi, ki imate radi radio Ognjišče.

 

Česa nas Marija v tem slišanem odlomku še uči, gospod Šlibar?

Res je Marija velika učiteljica. Prejle nas je Marija učila »vstati«. Iz prebranega evangelija se ustavimo še ob drugi besedi »urno hoditi«. To ne pomeni, da ravnamo vznemirjeno, razburjeno. Gre namreč za to, da preživljamo svoje dni z radostnim korakom, gledajoč predse z zaupanjem, ne da bi zapadli v naveličanost, v suženjstvo pritoževanja. Prav pritoževanje uniči veliko življenj. Nekdo si to posvoji in se kar naprej pritožuje, kar je nevarno, da si poiščeš nekoga, na kogar zvrneš krivdo.

Marija gre proti Elizabetini hiši z urnim korakom. Ima srce in življenje napolnjeno z Bogom, napolnjeno z veseljem.

Vprašajmo se torej, kakšen je moj korak? Sem pozitiven ali pa se zadržujem v melanholiji? Grem z upanjem naprej ali pa se zaustavljam ter objokujem samega sebe? Če gremo naprej z utrujenim korakom godrnjanja in klepetanja, ne bomo nikomur prinesli Boga, prinesli bomo samo zagrenjenost, temačne stvari.

Zelo dobro dene gojenje zdravega humorja, kakor sta to počela med drugimi sv. Tomaž Moore ali sv. Filip Neri. Lahko prosimo za to milost, torej za milost zdravega humorja. To ima blagodejen vpliv. Ne pozabimo, da je prvo dejanje dejavne ljubezni, ki ga storimo bližnjemu, to, da mu ponudimo veder in nasmejan obraz ter mu prinesemo Jezusovo veselje, kakor je to storila Marija Elizabeti.

Naj nas Božja Mati prime za roko, naj nam pomaga vstati in urno hoditi.

 

Spet se bomo prepustili glasbi. V nadaljevanju pa konkretni primeri ljudi, ki vam pomagajo brati Sveto pismo, pisano z življenjem.

GLASBA

Spremljate Katehezo za bolnike, nocoj govorimo o Svetem pismu. V nadlajevanju bomo slišali različna pričevanja, ki so vedno zelo dragocena, še prej pa nekaj humorja ...

Župnik Janez je ognjevito pridigal proti jogi in pri tem navajal cerkvene dokumente in stališča Cerkve. Čez nekaj časa ga obišče eden od faranov in mu potoži: »Gospod župnik, prejšnjo nedeljo ste tako prepričljivo govorili proti jogi, da je žena s postelje odstranila jogi in bova odslej spala na golih deskah.« (J. Gril, Smeh je pol zdravja 5, 40).

In še ena za zdravje.

Župnik je obiskal bolno gospo, ki mu je potožila, da zelo trpi zaradi nespečnosti. Župnik se je čudil: »Nespečnost vas muči? Ko ste še lahko prihajali k maši, ste pridigo pogosto prespali. Bom poskusil, če še pomaga.« Bolnica ga začudeno gleda, župnik pa začne ponavljati pridigo, ki jo je imel v nedeljo pri maši. Ni bilo treba dolgo, gospa je blaženo zaspala in nespečnosti je bilo konec! (J. Gril, Smeh je pol zdravja 4, 2).

 

Tako in zdaj pričevanja; katera prinašate s seboj nocoj, gospod Šlibar?

Vračam se na prej omenjeno, da mi je podarjena »knjiga«, iz katere berem zgodbe ljudi. Kakšno od teh bom povedal tudi vam. Hvaležen sem vsem, ki ste mi zaupali besede, ki jih bom povedal. Vas poslušalce pa prosim, da razmišljajte, kako so na vas vplivale pridige, kako doživljate branje Svetega pisma, kaj vam pomeni Sveto pismo. V prihodnjih dneh si kaj od tega zapišite in morda pošljite tudi meni.

Kot prvo »odprem« knjigo žene, ki sem jo pred časom obiskoval v Soči, v Zavodu za rehabilitacijo. Prvič se je srečala s Svetim pismom v katehumenatu, to je v času, ko se je pripravljala na krst. Sveto pismo ji je kupila botra. Krst je prejela šele pri 36-ih letih. Da je srečala Gospoda, so ji pomagali prijatelji, babica, skupnost katehumenov. Omenjena žena je poudarila, da si babica ni dovolila, da bi jo dala krstiti brez vednosti staršev. - Ali ni kdaj podobna težava tudi pri vas? Prav boste ravnali, če brez vednosti staršev tega ne storite. Vsekakor pa otrokom in mladim bodite zgled in zanje molite, pa kdaj vljudno povejte tudi kakšno besedo.

Nadaljujem. Med boleznijo ji je bilo v veliko pomoč Sveto pismo, potem ko ga je še bolj vzljubila na duhovnih vajah v vsakdanjem življenju. Vsakodnevno branje Svetega pisma ji je spreminjalo življenje.

Povedala je, da najraje bere Janezov evangelij. Srečanje z Gospodom ji je spreminjalo medsebojne odnose in pogled na svet. Počasi si je upala o veri previdno spregovoriti tudi doma, ker niso bili verni. Velika preizkušnja zanjo je bila smrt enoletnega otroka. Luč v tej temi preizkušnje je dobivala tudi v Svetem pismu. Pogosto se je zazrla v Križanega in našla odgovor. Pove, da vsak dan bere Sveto pismo in rada deli misli z drugimi. Zelo ji je pri srcu stavek celjskega škofa dr. Maksimilijana Matjaža: »V vse lahko podvomite, razen v Božjo ljubezen.« (Pogovor z Barbaro Wohinz, Soča)

 

O, kakšna misel: V vse lahko podvomite, razen v Božjo ljubezen. Imate še kakšen konkreten primer o moči Svetega pisma, gospod Šlibar?

Neki mož je za pol leta prevzel delo daleč od doma. Njegovo ženo je ta odločitev težila, zato je pomoč poiskala v Svetem pismu. V njem je našla besede, ki so jo opogumile, naj vztraja. Ko so minevali tedni in meseci, je prebirala te odlomke in njena zaskrbljenost in strah sta izginjala. V sebi je odkrila moč, ki je prej ni poznala. Začela je tudi bolj ceniti moževo odločnost, da bi dobro skrbel za družino. A največji blagoslov, ki ga je prejela, ko je prebirala Sveto pismo, je bil, da je Jezusa bolj osebno spoznala. Ta blagoslov je presegal vse druge in je postal temelj za neštete darove, ki jih je prejela odtlej. (Beseda med nami, januar-februar, št. 1, 21)

Povem še enega, povedala mi ga je žena, katere mož je zbolel za covidom. Pohvalila je pomoč prijateljev. Mož je potreboval bolnišnično zdravljenje. Poklicala je bolnišničnega duhovnika, ki mu je podelil vse zakramente. Po nasvetu prijateljice ji je bila v pomoč knjiga V Tvoji navzočnosti. Prijateljica ji je pošiljala besedila iz Svetega pisma z večjimi črkami, ker ji je oslabel vid. Posebno sta ji bila dragocena naslednja stavka: »Zaupajte v Gospoda vekomaj, kajti samo Gospod Bog je večna skala« (Iz 26,4). »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11,28). Za uspešno spremljanje bolnika je priporočala tudi spoved, udeležbo pri sveti maši in darovanje za svete maše. (Darja Hrup Mavsar)

 

Kako bi še lahko spodbudili k branju Svetega pisma? Kakšen nasvet?

Omenim pogosto trditev nekaterih ljudi, ki pa ni sprejemljiva, namreč, da bo v času bolezni in starosti lažje moliti kot takrat, ko si zdrav. Marsikdo poskuša, potlej pa kmalu omaga. Neki izkušeni molivec je rekel: »Kdor želi moliti, ta je z molitvijo pravzaprav že začel.« Ali ni podobno tudi s Svetim pismom? Povabim vas, da ga radi, če je mogoče, vsak dan vzamete v roke. To je prvi nasvet.

Sveto pismo daje toliko neprecenljive vzpodbudne moči za življenje tukaj in v večnosti, da tega dragocenega zaklada, posebno v teh časih koronavirusa ne bi smeli puščati neizkoriščenega.

Pred dnevi nas je papež Frančišek prosil: "Vsak dan berite evangelij"!

Omenil sem tri moje najljubše stavke, kateri pa so vaši?

 

Ja, zares zanimivo bi jih bilo slišati. Meni je zelo pri srcu prerok Izaija in njegove besede Ker si drag v mojih očeh, spoštovan in te ljubim, dam ljudi v zameno zate in ljudstva v zameno za tvoje življenje. Ne boj se, saj sem jaz s teboj. (Iz (43, 4)