Kateheza za bolnike - v povezavai s svetovnim dnevom bolnikov

 

19. februar 2022

 

Lep dober večer, spoštovani poslušalci, spoštovane poslušalke. Začenjamo februarsko katehezo za bolnike, ki bo povezana s svetovnim dnevom bolnikov, ki smo ga obhajali 11. februarja.

 

Tako nas v papeževi poslanici za 30. svetovni dan bolnikov  osrečuje misel, da Bog za nas skrbi tako z močjo očeta kot z nežnostjo matere. Nas pa vabi, »da bi bogati v usmiljenju bolnikom skupaj s primernim zdravljenjem nudili tudi svojo bratsko bližino«. Med drugim nas s tem napolnjujejo tudi romanja, posebno v Lurd.

Tudi nocoj je z nami msgr. Miro Šlibar, voditelj za pastoralo zdravja pri slovenski škofovski konferenci in lurški kaplan.

 

Dober večer, gospod Šlibar.

Dober večer. Ave. Ave!

 

Za začetek se ozrimo v pretekli mesec in se vsi skupaj spomnimo, kaj je bila tema januarske kateheze.

Kateheza prejšnjega meseca je bila o Svetem pismu. Slišali smo, kaj piše Katekizem katoliške Cerkve o Svetem pismu in še nekaj drugih pojasnil o njem. - V nadaljevanju sem vam zaupal osebni odnos do Svetega pisma in meni najljubša mesta v njem. - Ob osrednjem odlomku evangelija smo se ob Marijinem obisku Elizabete učili, kako se odpraviti na pot in biti blizu človeku, ki potrebuje pomoč. Proti koncu kateheze smo slišali še nekaj pričevanj oseb, kaj njim pomeni Sveto pismo, ter konkretne nasvete za večjo domačnost s Svetim pismom.

Prepričan sem, da niste pozabili izpolnjevati domačo nalogo, v kateri sem vas povabil, da molimo za oznanjevalce evangelija, papeža, škofe, duhovnike, diakone, posebno za domačega župnika in kaplana. - Povabil sem vas, da najdete kak stavek ali besedilo v Svetem pismu, ki vam je posebno blizu. - Kot tretjo naloga sem predlagal kakšno pomoč potrebnim – po Marijinem zgledu. Na način, ki je vam mogoč. Hvala, da ste naloge vzeli zares. Odlično ste se izkazali. Hvala.

Morda niste pozabili na stavek iz naše kapele na Dobrovi: NAJ BO MOJE ŽIVLJENJE POLNO TEBE, JEZUS! in ste se za to trudili. Če pa ste pozabili, to velja tudi v prihodnje. Vse življenje, ki je še pred nami, lahko to uresničujemo, namreč, »da bo moje življenje polno tebe, Jezus«!

 

Tako, to je bil pogled nazaj. Zdaj pa za čimbolj bogato nocojšnjo katehezo zmolimo uvodno molitev; tokrat bo prirejena iz prve poslanice bolnikom leta 1993.

Devica Marija, Zdravje bolnikov in Mati živih, naša pomočnica in naše upanje. Ob obhajanju svetovnega dneva bolnih povečaj našo občutljivost in skrb za naše preizkušene brate. Vzbujaj v vseh pričakovanje svetlega dne zveličanja, ko bodo za vedno obrisane vse solze (Iz 25,8). Amen. (Prirejeno iz prve poslanice bolnikom 1993.)

 

11. februarja smo torej obhajali 30. svetovni dan bolnikov. In to bo tudi tema nocojšnje kateheze. Za začetek vas prosim najprej za nekaj besed, kako se je začelo obhajanje tega posebnega dne, ko se spomnimo vseh bolnikov in kaj je njegov namen.

Preden spregovorim o tem, kar ste me vprašali, vas spomnim na okrogle številke: 35. kateheza in 30. svetovni dan bolnikov. Če pa imate tudi vi kakšno okroglo obletnico, čestitam. – Zdaj pa k svetovnem dnevu bolnikov. Pobudo zanj je dal sv. Janez Pavel II. leta 1993 in ga obhajamo vsako leto 11. februarja, ko je v koledarju katoliške Cerkve bogoslužni spomin Lurške Matere Božje. Vsakoletno obhajanje ima po besedah svetega očeta namen zbujati čut Božjega ljudstva in celotne človeške družbe, da bi si v vseh zdravstvenih ustanovah prizadevali za čim boljšo oskrbo bolnikov ter da bi upoštevali človeško in večnostno razsežnost trpljenja.

 

In zakaj je svetovni dan bolnikov prav na praznik lurške matere božje?

Pomembno je vedeti, da osrednje praznovanje svetovnega dneva ni vedno v Marijinem svetišču v Lurdu. Skozi teh 30 let so bile kdaj določene celine in kraji, zlasti romarski, kjer se je na poseben način obhajal ta dan, krajevni in vesoljni Cerkvi v spodbudo in duhovni navdih. Taki kraji in romarska središča so bila v teh letih med drugimi: Lurd, Fatima, Loreto, Altötting, Guadalupe, Adelaide, Seul, Sydney, Washington, Nazaret … in še druga mesta. Letošnje jubilejno srečanje bi morali slovesno obhajati v mestu Arequipa v Andih (Peru), vendar bo zaradi pandemije slovesnost v baziliki sv. Petra v Vatikanu.

Po predstavitvi, kje vse se je obhajal ta dan, se vrnem na vprašanje: Zakaj svetovni dan bolnikov na praznik Lurške Matere Božje? »Svetišče Lurške Device Marije pod vznožjem Pirenejev je postalo svetišče človeškega trpljenja. Tu se približujemo, kot je storila Marija na Kalvariji, križem bolečine in osamljenosti tolikih bratov in sester.«

Z Marijo pod križem je »zaznamovano tudi trpljenje vsakega človeka«. Množice bolnikov se v Lurdu Mariji priporočajo za zdravje in jo prosijo, da bi mogli vdano prenašati križ bolezni. Tudi nasledniki papeža Janeza Pavla II. vsako leto pripravljajo poslanico z vodilno mislijo ter določijo kraj, kjer bo osrednje prizorišče svetovnega dneva bolnikov.

 

Svetovni dan bolnikov nas pravzaprav spodbuja k čuječnosti za trpeče. Drži, gospod Šlibar?

Tako je. Z vsakoletnim dnevom bolnikov ima Cerkev namen napraviti naša občestva občutljiva za pomembnost pastoralnega služenja trpečim, ki je bistveni del njenega poslanstva. Želi vzbuditi čut za probleme v času bolezni in trpljenja. V času koronavirusa se tega zavedamo še toliko bolj, saj ne zbolevajo samo starejši. Po drugi strani pa je treba poudariti tudi vlogo svojcev in skrbnikov. Pozornost in hvaležnost je treba izkazovati zdravstvenim delavcem in tistim, ki se srečujejo z bolniki. Ta poseben dan je priložnost za razmišljanje o skrivnosti trpljenja, ter spodbuda, da si v vsakdanjem hitenju vzamemo čas in se ustavimo ob bolnikih in pomoči potrebnih.

 

Kdo je danes bolnik, gospod Šlibar?

Ko slišimo besedo »bolnik«, se nam najpogosteje pred očmi izriše podoba fizično hudo bolnega človeka, ki mu pešajo življenjske moči, ga mučijo različne zdravstvene tegobe in je morebiti zaradi svoje bolezni prikovan na bolniško posteljo. A to je le en obraz bolnika.

Med nami živi veliko bolnih, ki trpijo za akutnimi ali kroničnimi boleznimi. Tako bolnik ni zgolj človek, ki ima diagnozo rak, možganska kap, multipla skleroza … Med bolnike lahko prištevamo tudi ljudi s kroničnimi glavoboli, diabetesom, Crohnovo boleznijo, shizofrenijo … - V teku življenja se vsak človek kdaj znajde v vlogi bolnika, tudi sam sem se že, prav tako lahko zbolijo njegovi najbližji, ki jim mora nuditi pomoč, jih spremljati.

- Na tem mestu bom čisto konkreten. Vsaka dva meseca izide Prijatelj, revija bolnikov, invalidov in njihovih prijateljev. Izdajajo ga v Celju, zanjo pa je odgovorno Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov (KBBI), ki ga trenutno z drugimi vodi lazarist Borut Pohar. Omenil bom glavne teme v zadnji januarsko-februarski številki. Osrednja tema obravnava tokrat pomen popolnega odpustka, ki ga lahko prejmemo ob svetovnem dnevu bolnikov, sledijo pričevanja, čudežna ozdravitev, papeževa poslanica bolnikom, prvič natečaj za lepo fotografijo, vsakič tudi izlet na invalidskem vozičku ... in še drugi sestavki.

Zakaj naštevam in morda mislite, da delam reklamo za dvomesečnik. Ne. Tudi, če nismo bolni, invalidni, nas more prav ta revija usposabljati, »izobraževati«, da se bomo znali spoprijeti z osebno boleznijo, invalidnostjo … Ali da bomo bolj vešči, če bo kdo od naših potreboval čutečo bližino. – Povabim vas, da naročite Prijatelja pri domačem župniku, lahko tudi pri meni.

 

Ja, ob tem lahko dodam tudi svoje mnenje, da je revija Prijatelj zares kvalitetna revija, ki nam odstira življenja tistih, ki jih v javnosti redkeje srečamo. Sama sem revijo Prijatelj spoznala ob pripravljanju oddaje Vstani in hodi in me je zares navdušila. Tudi sama priporočam.

In če se zdaj vrneva k osrednji temi nocojšnje kateheze: svetovnemu dnevu bolnikov – v čem vidite osnovno sporočilo tega dne?

Večkrat in na več mestih poudarjam, pa nič ne škodi, če ponovno kaj o tem slišimo. - To ne sme biti le 11. februar in ga zabeležimo v kroniko dogajanja v Cerkvi. V ljudeh se mora vzbuditi čut za probleme v času bolezni in trpljenja. Znanstveni napredek mora koristiti in biti skladen z duhovno oskrbo. – Konkretno, duhovna oskrba, lepše povedano – duhovno spremljanje – mora biti nekaj samoumevnega. Duhovnik ali njegov pomočnik bi moral biti del zdravstvenega tima. Prav bi bilo, da bi skrb za bolne zaživela kot prostovoljstvo.

Naslednje sporočilo, ki ga vidim, je to, da bi svetovni dan bolnikov povezal škofije, župnije, redovne skupnosti in vernike pri zdravstveno-pastoralnem delu.

Prav tako naj obnavlja in poudarja pomembnost duhovne, moralne in poklicne rasti zdravstvenih delavcev in s tem vnaša novo kulturo.

Vedno znova je treba poudarjati pomembnost in nujnost duhovnega spremljanja in pomoči bolnikom, ter pri tem buditi upanje v družinah, kjer so bolniki, in jih solidarno spremljati.

 

In kako se na svetovni dan bolnikov odzivamo pri nas, v Sloveniji? Kako smo se odzvali letos?

Kot bolnišnični duhovnik imam že skozi 37 let privilegij, da je moje glavno poslanstvo kot odgovoren za pastoralo zdravja pri SŠK, Lurški kaplan in duhovni spremljevalec v Soči, da sem »postavljen poleg tistega, ki trpi«, kot je v naslovu letošnje poslanice zapisal papež Frančišek. Vse župnije dobijo posebno pismo (prilogo Sporočil slovenskih škofij). Morda ga je duhovnik prebral v nedeljo (13. feb.), ki ga je napisal poznani idrijski župnik, ki tudi obiskuje bolnike v tamkajšni bolnišnici Marko Rijavec. Že omenjena revija Prijatelj prinaša papeževo poslanico bolnikom. O svetovnem dnevu bolnikov  pišejo katoliški in drugi mediji. Če še niste, preberite ali naj vam preberejo drugi. Prav to je sporočilo tega dne.

Osrednje slovensko praznovanje je bilo 11. februarja v baziliki Marije Pomagaj na Brezjah, kjer je med maševanjem, ki ga je vodil ljubljanski pomožni škof dr. Franc Šuštar, bilo možno prejeti zakrament bolniškega maziljenja in popolni odpustek. Več o odpustku kasneje. O dogodku na Brezjah, pa boste tudi lahko prebrali v časopisih.

Na ta dan so se v novomeški škofiji pripravljali z lurško devetdnevnico, ob spominu na 550. obletnico prihoda frančiškanov v Novo mesto. Zaključno slavje je vodil stiški opat Maksimilijan File. V celjski škofiji je bilo slavje v slovenskem Lurdu, v Brestanici, kjer je vodil slovesnost trboveljski župnik Tomaž Šojc. Vem, da so imeli slavja tudi v drugih škofijah.

Ne pozabim na ljubljansko župnijo Ježica, kjer so se s tridnevnico pripravljali na praznik Lurške Matere Božje, saj je ta župnija znana po vsakoletni spominski slovesnosti na romanja v Lurd s p. Šefom in župnikom Ruehom. V tej ljubljanski župniji je sklepno mašo daroval v nedeljo, 13. februarja, novomeški škof dr. Andrej Saje.

Za osrednje ljubljanske bolnišnice je bilo slavje na sam praznik v cerkvi sv. Petra, ki jo je daroval župnik iz župnije Sv. Danijel v Celju, Matic Lesjak. Združenje redovnic in redovnikov KORUS pa je imelo redno srečanje s soboto pa prazniku Lurške Matere Božje. Anja Kastelic je tiste iz vrst redovnic in redovnikov, ki delujejo v bolnišnicah in domovih, spodbujala kako "hoditi skupaj v bolečini".

Vem, da so bila slavja tudi po župnijah, predvsem po bolnišnicah in domovih za ostarele. Seveda vse v omejenem številu z ozirom na okužbo.

 

Res veliko dogodkov ste našteli; tako lahko vidimo, da svetovni dan bolnikov pri nas res odmeva. Ampak, kaj pa vse ostale dni v letu – kot se sprašujemo ob vseh drugih obeležjih in praznikih – torej kaj pa skrb za bolne in trpeče vse ostale dni v letu?

V času epidemije so vsa bogoslužna srečanja v bolnišnicah prilagojena razmeram, tako je bilo tudi na svetovni dan bolnikov. Zunanji obiskovalci se žal ne smejo pridružiti. Zato pa smo veseli organiziranja srečanja starejših, bolnikov in invalidov na Brezjah, ki ga že 52 let na tretjo nedeljo v juniju pripravlja Ognjišče (zadnja leta s Slovensko Karitas).

Posebno skrb na župnijah imajo župniki, ki s sodelavci redno obiskujejo bolnike na prve petke. Za starejše in bolne pa v primernih časih med letom pripravljajo župnijska srečanja z obhajanjem zakramenta bolniškega maziljenja. Taka srečanja so dobro oznanilo, če hočete, kateheza za pravo razumevanje zakramentov, posebno bolniškega maziljenja.

V januarju se srečamo bolnišnični duhovniki, ki načrtujemo obhajanje svetovnega dneva bolnikov. Pripravimo pismo, kot sem že omenil, ki ga po župnijah berejo na nedeljo, najbližjo svetovnemu dnevu. Ugotovitve letošnjega srečanja, ki je bilo posebno v znamenju sinodalnega dogajanja, smo poslali tudi vsem slovenskim ordinarijem in direktorjem bolnišnic. Letos smo se na srečanju razveselili, da bo priznanje sv. Cirila in Metoda ob 80. rojstnem danu, prejel prim. dr. Janez Zajec, ki je v tistih težkih časih pomagal, da je od 27-tih slovenskih bolnišnic, kar 23 dobili bolnišnične kapele. Priznanje je prejel ob samem spominu Lurške Matere Božje, na svetovni dan bolnikov, v župniji Lj.-Bežigrad iz rok slovenskega metropolita, nadškofa Staneta Zoreta. - Tudi v vašem imenu mu iskreno čestitam.

 

Tako, iskrene čestitke dr. Zajcu tudi v mojem imenu.

Slišali smo torej, da skrb za bolnike tudi v čisto navadnih dneh ne ugasne, kar je res pohvalno in dobrodošlo. Zdaj pa bi vas, gospod Šlibar rada povprašala več o papeževi poslanici bolnikov za letošnji svetovni dan. Košček sem je delila ob začetku kateheze – prosim, predstavite jo še malo bolj podrobno.

»Bodite usmiljenje, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!« To je vrstica iz 6. poglavja Lukovega evangelija. Stavek predstavlja osrednje sporočilo 30. svetovnega dneva bolnikov. Prisluhnimo evangeljskemu odlomku, da bomo lažje razumeli osrednji stavek, ki je vodilo letošnjega svetovnega dneva. – Voditeljica Damijana, prosim preberite.

 

»Vam pa, ki poslušate, pravim: Ljubite svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo. Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, in molite za tiste, ki grdo ravnajo z vami. Tistemu, ki te udari po enem licu, nastavi še drugo … Če ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno priznanje vam gre? … In če posojate tistim, od katerih upate dobiti nazaj, kakšno priznanje vam gre? … Delajte dobro in posojajte, ne da bi za to kaj pričakovali. In vaše plačilo bo veliko in boste sinovi Najvišjega, kajti on je dober tudi do nehvaležnih in hudobnih. Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!« (Lk 6,27-36).

 

Tako piše v Lukovem evangeliju. Kaj je še zapisal papež v tokratni poslanici?

Papež pohvali 30-letno prizadevanje Cerkve, hkrati pa opozori, da ni čas, ko bi lahko zaspali na lovorikah, saj je treba prehoditi še dolgo pot. V nerazvitih državah mnogi še danes potrebujejo dostop do osnovne zdravstvene oskrbe. V razvitih državah pa je treba dati večjo težo pastoralni skrbi za bolnika in njegove svojce, »da bodo čas bolezni lahko preživeli združeni s križanim in vstalim Kristusom«. Zatem papež omeni, da 30. svetovnega dneva ne bomo mogli obhajati v Peruju, ampak bo potekalo v Baziliki sv. Petra v Vatikanu.

 

Kaj papež Frančišek posebno podčrta v poslanici?

To, da »Bog, ki je bogat v usmiljenju« (Ef 2,4), na svoje otroke gleda z očetovsko ljubeznijo tudi takrat, kadar se oddaljijo od njega. - Usmiljenje je pravzaprav najodličnejše Božje ime, ki njegove narave ne izraža na način priložnostnega občutka, ampak kot moč, ki je navzoča v vsem, kar dela. Zato lahko z začudenjem in priznanjem rečemo, da ima Božje usmiljenje v sebi tako očetovsko kot materinsko razsežnost (prim. Iz 49,15). Bog namreč za nas skrbi tako z močjo očeta kot z nežnostjo matere.

Dalje papež poudari, da je »največja priča Očetove usmiljene ljubezni do bolnikov Njegov edinorojeni Sin«. Jezusova pozornost do bolnikov je postala pomembno poslanstvo apostolov, ki jih je Učitelj poslal oznanjat evangelij in ozdravljat bolnike (prim. Lk 9,2).

 

Se papež dotakne tudi pandemije?

Res je. V poslanici spomni »na številne bolnike, ki so med to pandemijo v osamljenosti enote intenzivne terapije doživeli zadnji del svojega bivanja, gotovo ob skrbi velikodušnih zdravstvenih delavcev, ampak žal, daleč od ljubezni najdražjih in najpomembnejših ljudi njihovega zemeljskega življenja«.

 

Se Jezusovo povabilo o usmiljenju dotakne tudi zdravstvenih delavcev?

Pa še kako. Ob njih, kot pravi papež, »dobi poseben pomen«. Potem zatrdi, da »misli na zdravnike, medicinske sestre, bolničarje, laboratorijske tehnike, pomočnike in negovalce bolnikov, kakor na številne prostovoljce, ki trpečim darujejo dragoceni čas«. Čudovito priznanje jim daje, ko napiše, da se njihove »roke dotikajo trpečega Kristusovega mesa in so lahko znamenje usmiljenih Očetovih rok«.

V nadaljevanju poslanice papež zapiše, da je »bolnik vedno pomembnejši od njegove bolezni in zato noben terapevtski pristop ne more pustiti ob strani poslušanja pacienta, njegovih zgodb, stisk in strahov. Tudi kadar ni mogoče ozdraviti, lahko tolažimo, vedno lahko damo začutiti bližino, ki bolj kaže zanimanje za človeka kot za njegovo patologijo.«

Zanimivo, da »za usposabljanje zdravstvenih delavcev predlaga tečaje, ki bi omogočili boljše poslušanje in odnose«.

 

Uau, res zanimivo. Spodbudno. H čemu nas še izziva?

Svetovni dan bolnikov, pravi papež, »je ugodna priložnost, da pozornost namenimo tudi krajem oskrbe«. Omenja »gostišča usmiljenega samarijana«, ki so v preteklosti »sprejela in zdravila vse vrste bolnikov, predvsem tiste, ki zaradi svoje revščine, družbene izključenosti ali zaradi težav pri zdravljenju nekaterih patologij niso dobili odgovora za svojo prošnjo po zdravju«.

Pohvali »številne misijonarje, ki so oznanjevanje evangelija spremljali z gradnjo bolnišnic, dispanzerjev in objektov za oskrbe … Kristusova ljubezen, o kateri so pričevali njegovi učenci, je postajala bolj verodostojna.«

 

Kaj papež še posebno poudarja?

Zelo poudarja tudi pomen katoliških in drugih zdravstvenih ustanov … Njihova prisotnost je zaznamovala zgodovino Cerkve zaradi bližine z najbolj revnimi bolniki in v najbolj pozabljenih razmerah, kjer »je bolnik z njegovimi domačimi v središču pozornosti. - V času kulture odmetavanja ni vedno priznano, da je življenje zmeraj vredno sprejeti in ga živeti. Zato so take ustanove domovi usmiljenja in zgled pri varovanju in skrbi za vsako bivanje od začetka do naravnega konca.«

Na koncu je še spodbuda vsem vernikom: Koliko bolnih in starih ljudi živi doma in čaka na obisk! Služba tolažbe je naloga vsakega krščenega, ki se spominja Jezusove besede: »Bolan sem bil in ste me obiskali« (Mt 25,36).

 

Spremljate februarsko katehezo za bolnike, ki jo tokrat posvečamo svetovnemu dnevu bolnikov. Moj gost je msgr. Miro Šlibar in zanima me, kako poslanica spodbuja vas osebno?

Najprej me v duhu poveže z Lurdom, lurško votlino z Brezmadežno, Pijevo podzemno baziliko, križevim potom, kopelmi, z množico iz vsega sveta, posebno z romarji iz Slovenije in Unitalsi iz Italije. O, koliko spominov, tudi na prt iz čipk, ki je nastajal po koščkih po vsem svetu ... – Poslanica potrjuje vrednost mojega dela v spremljanju bolnikov, daje priznanje bolnikom, opogumlja svojce, nagovarja zdravstvene delavce, kliče k prostovoljnemu delu … Vsakoletna papeževa spodbuda prihaja do župnij, družin, posameznikov … in tudi meni in drugim duhovnikom pomaga, da pri ljudeh izginja strah, ko je treba poklicati duhovnika k bolniku, bolnike pa osvešča, da je zdravljenje res telesno, duševno in duhovno, ter kolikor se da v primernem socialnem okolju.

Ob evangeljskem stavku »Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče« (Lk 6,36) znova spoznavam, da moramo biti usmiljeni. Najprej do sebe. Da se sprejemamo takšni, kot smo, tudi naše pomanjkljivosti, bolezni … Usmiljeni do drugih, tudi najbližjih, tudi če niso taki, kot bi želeli … Pa usmiljeni do okolja, ljudi v Cerkvi in državi, čeprav niso po našem »kopitu«.

Hvaležen sem, ker Gospod že toliko let potrpi z menoj, ko me je postavil »poleg tistih, ki trpijo«, kot je zapisano v podnaslovu poslanice in sem že omenil.

Vesel sem, da papež vsako poslanico – tudi letošnjo – konča s priprošnjo k Mariji, ki je zdravje bolnikov, in ji izroča vse bolnike in njihove družine. In tudi zato, ker se spomni vseh zdravstvenih delavcev.

Z eno besedo, poslanica me nagovarja in spodbuja k bratski bližini, kot zaključi papež.

 

Hvala, gospod Šlibar za te vaše besede. Zdaj pa še ena tema nocojšnje kateheze: Lurd, romanja, doživetja romarjev …

Ja, potem, ko smo slišali pomen svetovnega dneva bolnikov, kratko o papeževi poslanici, se ustavimo še o omenjenem, Lurdu. - Ko sem premišljeval in si beležil misli za katehezo, sem imel na računalniku odprt Lurd. Ob jutranji uri navadno ni veliko ljudi pred votlino, sploh ne v teh časih. Tokrat me nagovarja uslužbenec, ki na stebru s svečami čisti sveče in pometa okoli votline. – Se spomnite, da sem v eni od katehez o tem nekaj povedal, pa ne bom ponavljal. – Prav je, da tudi mi »počistimo« in uredimo in obudimo spomine na srečanje v Lurdu. - Hkrati pa mislimo, da bomo v mogočih časih prvič ali ponovno romali v Lurd. -  Mimogrede. Od Unitalsi iz Italije, s katerimi vedno romamo v Lurd, so mi sporočili, da bo letos romanje z letalom od 16. do 19. julija. Če bodo razmere dovoljevale, bomo tudi mi takrat romali, morda pa ponovno s posebnim, prilagojenim avtobusom, kot smo to že ob našem 14. romanju leta 2019. Povabim vas vse, ki še ostajate zvesti naši katehezi, povejte pa tudi drugim, da molimo za to, da ponovno romamo k Lurški Materi Božji. In če boste pogumni, mislite, da bi tudi vi romali z nami.

Omenil sem, da pobrskajmo po spominih, kako je bilo v Lurdu, kako ste vi to doživljali. Nekaj spominov ste mi tudi posredovali.

 

Mnogim ni dano romati v Lurd, zato prošnje izročijo tistim, ki tja romajo.

Res je. Tako je zapisala ena od romaric. Njen sorodnik ji je na list zapisal naslednje vrstice: »Devica Marija, usliši te moje prošnje, velike so moje prošnje, velike te moje želje. Tvoja ljubezen in dobrota je še veliko večja. Zato upam, da bom, tako kot velikokrat, uslišan tudi tokrat. Mati Božja, prosim te, vzemi te moje želje in prošnje, kot da bom s teboj v Lurdu. V mislih bom seveda s teboj v molitvi. Mati Marija, prosim, pomagaj moji dobrotnici, ki namesto mene in nas vseh odhaja k tebi na to dolgo pot. Prosi zanjo Boga, da ji da zdravja, miru in Božjega blagoslova za ves trud, ki ga vlaga za vse nas …" (Polona Makovec).

 

Kaj človeka spodbudi, da roma v Lurd? Kaj spodbudi vas, gospod Šlibar?

Omenim ženo, ki jo je spodbudila bolezen moža in še kaj drugega, da se je odločila za romanje. Kako je romanje doživela, naj povem po njenem zapisu: »Lurd je milostni kraj, ki me posrka v globino zbranosti na kolena pred Marijo … Ko spremljam bolnike, vidim, kako izžarevajo mir, zaupanje, ki odseva iz njihove notranje polnosti. Bog je z njimi, oni pa ga s svojo preprostostjo, brez besed s svojo navzočnostjo podarjajo … To so blagoslovljeni trenutki, ko posije Marijino sonce in posuši solze …« (Martina Novak).

 

Zgodi se, da roma v Lurd vsa družina …

Res. Oče hčerke na vozičku je o tem zapisal: »Zelo smo hvaležni, da smo lahko obiskali ta sveti kraj. Lurd je poseben kraj, kjer se te dejansko nekaj dotakne. Za našo družino ima še poseben pomen, saj smo ga lahko obiskali vsi skupaj. Kot družina smo zaupali svoje težave Mariji in se priporočili za njeno varstvo. Dejansko smo čutili Marijino varstvo, navdih, dobili polno mero upanja in zaupanja. Lurd nam je dal navdih in veselje in upanje.

V Lurdu res občutiš, da nisi sam, da smo vsi eno, ena velika družina. Vsak ti priskoči na pomoč, ne rabiš nikogar prositi, ampak močnejši pomagajo šibkejšim. Bolniki in invalidi so lahko brezskrbni in ne potrebujejo prositi za pomoč, saj se ta dejansko ponudi na vsakem koraku, pri vsaki besedi.

Na božjih poteh, kot je romanje v Lurd, bolniki pozabijo na svoje bolečine in preizkušenost, saj začutijo božjo bližino. Ta božja bližina zakrije vse bolečine in trpljenje, ki jih človek prenaša na zemlji. Obdaja nas sreča in veselje, ko nekako začutimo bližino nebes. Lurd je kot reklama za nebesa, kjer so vsi ljudje srečni. Nekakšne vice v dobrem pomenu besede, ko dejansko lahko gledaš v nebesa, jih začutiš in veš, zakaj je pomembno tvoje življenje, tvoje trpljenje. Ko se res zaveš, zakaj je vredno živeti, se truditi in tudi malo potrpeti. Radi se bomo še kdaj vrnili, da ponovno občutimo to božjo bližino in srečanje z Marijo … (Družina Ravnikar).

 

To se res sliši zelo navdušujoče in mislim, da ob tem zapisu prav vsakega zamika, da bi začutil ta predokus nebes. Bog daj, da bi bilo to že kmalu možno.

So pa nujni spremljevalci v Lurd tudi medicinske sestre in zdravniki …

Ob tem najprej omenim tole. Vsak romar se ob prijavi v Lurd oglasi pri meni na Dobrovi, kjer sta ob vpisu navzoča tudi zdravnik in medicinska sestra. Tako je varno romanje, ko so vprašani po zdravstvenem počutju. Zdaj pa o tem, kako doživljala romanje medicinska sestra. Takole je zapisala.

»Lurd je zame milostni kraj, kamor me vleče vedno znova, kraj, kamor se želim vračati, kraj, kjer se notranje napolnim in obogatim, kraj, kjer dobim moči, kraj, kjer se povežem z romarji, kraj, kjer smo res vsi bratje in sestre, kraj, kjer mi je lepo. Lurd mi da uvideti, kako razumeti, čutiti bolnike in invalide in kako se jim približati.

Pri bolnikih odkrivam, da jim veliko pomeni bližina, prijazna beseda, največ jim pomeni, da jih nekdo posluša, da se lahko izpovejo in se po tem kar boljše počutijo. Ob spremljanju romarjev, bolnikov in invalidov spoznavam, da vsak nese k Mariji svoje skrbi, potrebe, prošnje, težave, pa tudi zahvale.

Opazujem, kako vdano, potrpežljivo prenašajo svoje težave, bolezni, skrbi, stiske … Vedno znova jih občudujem, so mi za zgled. Poslušam njihove življenjske zgodbe. Z njimi navežem običajno prijeten odnos, z mnogimi ostanemo povezani še po vrnitvi domov, se pokličemo, si pišemo ali pa se srečamo na srečanju lurških romarjev na Dobrovi, ko razmere to dovoljujejo.

Vsakič, ko se vrnem iz Lurda, mi še dolgo odzvanja v ušesih pesem: Zvonovi zvonijo, premilo pojo, častijo preblaženo lurško Gospo … (Marija Pibernik).

 

Na romanju v Lurd so seveda dobrodošli tudi duhovniki in redovnice.

Ena od redovnic, ki je bila že večkrat z nami v Lurdu, je v svojem imenu in v imenu drugih zapisala: »Zame osebno so nepozabna romanja z bolniki in invalidi, čeravno je en dan samo vožnje. Molitvi se je pridružila pesem, pa klepet, ni manjkalo niti smeha, in bolj ko smo se bližali 'cilju' večje je postajalo hrepenenje, da bi že bili tam.

Prvi vtis je nepozaben, ob pogledu na tolikšno množico bolnih in trpečih zastane dih. Solze sreče, veselja, hvaležnosti, molitev, prošnja, zahvala, vse se je prebudilo v srcu in ob tem ni besed, je le zrenje Marije, ki nas v svoji ponižnosti sprejema v svoje naročje. V tistem trenutku iz srca privre vse, kar nosim v sebi. Ena sama velika družina, zbrana okrog Matere, vsak s svojimi hrepenenji in željami, pa smo vendar eno.

Pečat, ki ostane, ko stojim z bolnimi pred Marijo, ko njihovi obrazi žare od sreče, ko jim ni nič pretežko, samo da so pri Mariji. Vsako romanje je nova izkušnja, ki v duši pusti pečat, ko se ob bolnih prijateljih učim potrpežljivosti, ponižnosti, poguma, predvsem pa neomajne vere in zaupanja v neizmerno Božjo dobroto. Lurd je kraj globokih doživetij, kraj tihote, da lahko po Mariji spregovori Gospod …« (s. Helena Drnovšek)

In druga redovnica. Kako globoko mi je segla v srce Marijina podoba. Pa pogled na reko - ne le Gavo, pač pa na procesijo bolnih bratov in sester. Zanje prosim, da čutijo Marijino bližino, pomoč in nežnost, prav tako tudi vsi zdravstveni in drugi spremljevalci.

 

In vaši spomini in želje, gospod Šlibar?

Sam pa dodam, da imam na hodniku v moji hišici na Dobrovi ob samostanu Marijinih sester, kropilnik z lurško vodo. Vsak dan – in to ne le enkrat – se z njo pokrižam in to storim v duhu tudi na vas. V kapeli pri Marijinih sestrah na Dobrovi, kjer vsak dan mašujem, se po maši »rokujem« z Brezmadežno in vas vse izročam Njej. Prav tako s hriba nad dobrovsko cerkvijo izročam vse vas Mariji Vnebovzeti. Naj se ne hvalim, če povem, da sem pogosto na spletu pri sveti maši v Lurdu in tudi pri molitvi rožnega venca. In končno, veselim se ponovnega romanja v Lurd skupaj z vami in vašimi. Ponovim, če bo vse prav v letošnjem juliju.

 

Tako, bližava se zaključku nocojšnje kateheze; ostal je še čas za kratek pregled in seveda za domačo nalogo – k čemu nas boste spodbudili tokrat?

Predstavil sem 30. svetovni dan bolnikov in priklical v spomin, kako je z duhovnim spremljanjem bolnikov pri nas tudi med letom. Dlje smo se ustavili ob papeževi poslanici bolnikom, ki nosi naslov »Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče« (Lk 6,36). Dobršen del kateheze pa smo posvetili pričevanjem lurških romarjev.

In domača naloga? Ostajam pri papeževi poslanici ter sebe in vas vabim, da bi bili usmiljeni do sebe, drugih, situacije v Cerkvi, državi in v svetu. Z drugo besedo, da bi z ljubeznijo sprejemali vse, tudi sami sebe.