Družina v soočanju z boleznijo

 

19. marec 2022

 

Prav lep dober večer, spoštovani poslušalci, drage poslušalke. Dobrodošli ob začetku marčevske Kateheze za bolnike, ki bo tokrat posvečena družini v soočenju z boleznijo.

Bolezen je tudi priložnost, da se zavemo svojih meja, krhkosti, slabosti in negotovosti. Zato je koristen nasvet: »Kadar ne moreš odvzeti bolečin, prisluhni in molči.« In pomembne so tri besede: Še imaš mene. Tako je v uvod nocojšnji katehezi zapisal msgr. Miro Šlibar, voditelj za pastoralo zdravja pri slovenski škofovski konferenci in lurški kaplan.

 

Lep dober večer, gospod Šlibar!

Blagoslovljen praznični večer sv. Jožefa.

 

Najprej se ozrimo nazaj, v februarsko katehezo in k domači nalogi, ki ste nam jo zastavili.

Predstavil sem 30. svetovni dan bolnikov in spomnil, kako je z duhovnim spremljanjem in oskrbo bolnikov pri nas med letom. Dlje smo se ustavili ob papeževi poslanici bolnikom, ki nosi naslov »Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče« (Lk 6,36). Dobršen del kateheze pa smo posvetili pričevanju lurških romarjev.

In domača naloga? Ob papeževi poslanici sem vas povabil, da bi bili usmiljeni do sebe in do drugih, pa tudi do situacije v Cerkvi, državi in v svetu. Z drugo besedo, da bi z ljubeznijo sprejemali vse, seveda tudi sami sebe.

 

Tako, ozrli smo se v pretekli mesec, zdaj pa nadaljujmo z molitvijo.

Gospod Jezus, ti, ki si živel z Jožefom in Marijo v nazareškem domu, posveti naše družine po svoji navzočnosti. Ohrani jih v miru. Ti si izpolnjeval Očetovo voljo. Daj, da bomo v naših družinah Boga častili in spoštovali. Tvoja sveta Družina je zgled molitve, ljubezni in pokorščine Bogu. Napolni naše družine, posebno vse, kjer je bolezen, s svojo milostjo in darovi. - Sveti Jožef, steber družin, upanje bolnikov, zavetnik umirajočih - prosi za nas.

 

Gospod Šlibar, zdaj pa k razlogom za izbor nocojšnje teme. Zakaj bo tokratna kateheza posvečena družini, ki se sooča z boleznijo?

Ste že sami ugotovili, zakaj bo kateheza posvečeni družini? Več je razlogov za to. Ravno danes, na praznik sv. Jožefa, Jezusovega rednika, začenjamo teden družine, ki se bo sklenil na praznik Gospodovega oznanjenja, 25. marca, na praznik Gospodovega oznanjenja. - Spomnim naj vas tudi, da se bo Leto družine sklenilo 26. junija v tem letu, ko bo tudi 10. romanje družin v Rim.

In še drugi razlogi. Omenim dr. Jožeta Štupnikarja, žal že pokojnega, ki se je v Rimu usposobil za pastoralo bolnikov in zdravstvenih delavcev. Ob njegovem godu, se ga danes spomnimo. Vsi pa, ki ste ga poznali, mu bodite hvaležni za vse, kar je storil za duhovno spremljanja bolnikov, svojcev in zdravstvenega osebja. V hvaležen spomin sem si za nocojšnjo katehezo več misli izposodil iz njegove male knjižice Družina v soočenju z boleznijo (Družina 2008). – Vse najboljše za god pa izrekam tudi vsem vam Jožice, Pepce in Jožeti, seveda pa tudi vam, ki nosite Marijino ime in boste godovale v petek, 25. marca. Čestitka velja tudi vsem staršem.

 

Kaj vas je še vodilo k izbiri nocojšnje teme?

Ja, bom nadaljeval, tudi iz svojih izkušenj. Med posebno skrb v našem življenju sodi družina, zlasti tam, kjer so bolezni in bolniki.– Družina je potrebna pomoči, ko se srečuje z boleznijo enega ali več družinskih članov. - Bolnik prinaša v družino nov način življenja z vsemi možnimi posledicami in težavami. - Z nocojšnjo katehezo želim pohvaliti požrtvovalnost družinskih članov do bolnega v družini, obenem pa v letu družine »prebuditi« župnijska občestva in druge ustanove, kolikor je v naši moči, da posvečajo večjo pozornost družinam, v katerih je prisotna bolezen. - Vsi priznavamo, da je velikokrat premalo pogovora, dogovora, ko gre za pomembne stvari na naših domovih, kot je npr. dvigalo v hiši. - Obolevajo tako bolniki s kronično, neozdravljivo boleznijo, pa tudi onkološki bolniki, mišično živčno oboleli, psihični bolniki in drugi. Nekatere bom ta večer omenil. - Če se kje najdete tudi vi, vedite, da niste sami in vas ta večer posebej »objemam« in priporočam Gospodu, ki se tudi za nas ta postni čas vzpenja proti veliki noči – in mi z njim.

- Hvaležni smo radiu Ognjišče s številnimi oddajami in katehezami o družini, t udi za danšanjo.

 

Tako. Tudi sama upam, da je tale najina kateheza v tolažbo in sočutno pomoč vsem bolnikom pa tudi njihovim svojcem. Ker najbolj nagovarjajo prav konkretni primeri, vas prosim, da z nami delite enega od njih.

Želim omeniti družino z bolno ženo, mamo dveh otrok (Marija Golob) z Dolenjske, ki je bila 9 let na postelji, povečini ves čas razumsko odsotna in je te dni umrla v 89. letu pri sinu, zanjo je skrbela njegova žena. Po kapi 9 let ni bila sposobna govoriti. Rada pa je slišala pesem in se razveselila otrok, ki so jo obiskovali. Včasih ji je celo uspelo, da je dala kakšen glas iz sebe. Zanimivo pa je, da je molila skoraj razumljivo. Kot takšna je bila v veliko spodbudo domačim, sosedom in prijateljem, ki so jo obiskovali. Ob prvih petkih jo je obiskoval tudi duhovnik in prinašal zakramente. Njej in tudi domačim, ki so vsa leta vztrajali pri samarijanskem delu, je to veliko pomenilo. Vse to jih je vodilo, da so jo imeli doma. Upravičeno se je ob njenem pogrebu domači duhovnik zahvalil njej in domačim, pa tudi tistim, ki so jo obiskovali. Pogrebno slavje je bilo res polno velikonočnega upanja in zahvale. – Ali ni omenjeni primer potrdilo tistim, ki oklevajo med domom za starejše in domačo hišo, se razume, če okoliščine dopuščajo.

 

Kaj pa je papež Frančišek povedal družinam v Philadelphiji, leta 2015?

Papežu Frančišku je družina zelo sveta. Na enem od srečanj, kot ste omenili, je papež omenil dečka, ki ga je vprašal: »Oče, kaj je delal Bog, preden je ustvaril svet?«

In papežev odgovor: »Lahko vam rečem, da mi je bilo zelo težko odgovoriti na to vprašanje.« Takole pa je nadaljeval: »Preden je ustvaril svet, je Bog ljubil. Kajti Bog je ljubezen. Bilo je tako veliko ljubezni, ljubezni med Očetom, Sinom in Svetim Duhom, ljubezen je bila tako prekipevajoča – ne vem, če je to teološko, kar bom rekel, ampak razumeli boste – ljubezni je bilo tako veliko, da Bog ni mogel biti egoističen. Moral je izstopiti iz samega sebe, da bi lahko delil to ljubezen z drugimi, tistimi, ki niso bili v njem. In potem je Bog ustvaril svet.« - Nato je papež misel navezal na družino z naslednjimi besedami: »Bog je ustvaril ta dragulj, v katerem živimo, in ki ga – ker smo včasih tudi 'zmešani' – uničujemo. Ampak najlepša stvar, ki jo je Bog ustvaril, je, pravi Sveto pismo: družina. Bog je ustvaril moža in ženo in jima dal vse. Dal jima je svet! Rastita, množita se, obdelujta zemljo, da bo dala sad! Vso ljubezen je dal družini, jo delil z družino.« Kakšno priznanje vam je dal papež! Razumljivo pa je, da ni vse idealno v družini. Zato nadaljujemo s katehezo o tem.

 

Ja, tako je papež govoril tudi o težavah v družini.

Razumljivo. Kje jih pa ni? Papež nadaljuje: »V družini so težave. V družini se prepiramo. V družini včasih lahko celo krožniki poletijo. V družinah otroci prinašajo glavobole. Da ne govorim o taščah! – V družinah je vedno, vedno križ. Vedno.

Toda Božja ljubezen, ljubezen Božjega Sina, nam je odprla tudi to pot. Kajti v družinah je po križu tudi vstajenje. Božji Sin je za nas odprl tudi to pot. – Družina je – oprostite mi za ta izraz – tovarna upanja. Tovarna upanja in vstajenja. Bog nam je odprl to pot.« Papeževe spodbuje sklenem z besedami postne pesmi: Čez Golgoto gre pot v nebo.

 

Potem, ko smo slišali razloge za nocojšnjo katehezo in ter misli papeža Frančiška o pomembnosti družine, posvetimo nekaj besed temu, kako pomagati družini, ko pride bolezen.

Prej omenjeni primer 89-letne bolnice je zgovoren. Uči nas, kako pomembno je, da družina v času bolezni vzpostavi drugačne medsebojne odnose. Odvisno je, kakšna bolezen »pride« v družino, kdo zboli, je to otrok, kdo od staršev, starejši človek, imajo umirajočega …

Pomembno je, kakšno je v družini finančno stanje, in ne nazadnje, kako živijo vero, so praktični kristjani (ne pobožni, kot smo rekli včasih). To omenim zato, da k bolniku pokličemo tudi duhovnika, morda za prve petke in ne le pred smrtjo.

Pomembno vlogo družini igra tudi župnijska skupnost, ki v veri v Križanega in Vstalega Gospoda skrbi, da se družine, v katerih je težka bolezen, ne bodo čutile osamljene in brez pomoči.

 

Blizu družinam, kjer se srečujejo z boleznijo je tudi sočutna Mati Božja. Marsikdo se v trenutkih stiske in občutka brezizhodnosti obrne prav nanjo. Ker ona ve.

Ne samo jaz, tudi vi, ki sledite katehezi, se v trenutkih stiske obračamo nanjo. Kaj šele tisti, ki imate v hiši bolezen. Za vas je bolezen en sam križev pot. Ona pa je bila na križevem potu in ve za vse te zadeve, kot povedali. Nanjo nas spominja podoba, obešena v stanovanju, kip ali skromna podobica.

"Marija je Jezusa poznala, lepega in svetlega v mladostni zarji božanske nedolžnosti in miru, ki je bil razlit po vsem njegovem obličju. Zdaj pa ga uzre tako  zelo spremenjenega. Zdaj nosi vso težo in grdobijo človeških grehov, ki zasenčujejo njegov obraz, obraz Najsvetlejšega, da je komaj spoznati božansko lepoto. Kakšno srečanje matere s sinom! In vendar je bila tolažba za oba, nemi pogovor neizrekljive ljubezni." (John Henry Newman), Sveti križev pot, 29)

Česa nas Marija in njeno srečanje s Sinom? Ni dvoma, da si Sin na svojem križevem potu želi srečati Marijo. Istočasno pa bi ji želel prihraniti ta žalostni prizor. Torej je tu istočasno tolažba in trpljenje.

- Ob tem navajam koristno spodbudo za vse. Ob njej se moramo učiti ponižnosti, ki je v tem, da dovoliš drugim, da resnično sodelujejo s tvojim trpljenjem. Resnično ljubim bližnjega takrat, ko ga ne izločim iz svoje stiske, ampak mu dovolim, da jo vidi, otipa, si jo prisvoji in je z njo ranjen.

In če ne najdem pravih besed, takrat ostane poslanstvo oči in govorica tišine. Oprostite, če to večkrat ponavljam. Če torej moja bolečina, moja nesreča »okuži« osebo, ki mi je draga, se za oba spremeni v odrešenje. Jezus ni prizanesel Mariji tega prizora. Ona pa ni prihranila Sinu videnja svoje materinske bolečine. Nekako sta drug drugemu »podala« svoje trpljenje in zanetila kres ljubezni, ki je zajela in ozdravila svet.

 

S pravkar izrečenimi besedami ob Jezusovem srečanju z Marijo na križevem potu (Alessandro Pronzato, Križev pot bolnika pot upanja, 21), pa bomo omenili nekatere bolezni, s katerimi se srečujemo v naših družinah. Najprej se bomo spomnili onkoloških bolnikov.

Spodbudno je Marijino srečanje z Jezusom na križevem potu na četrti postaji. Ustavite se pri njej, razmišljajte. - Bolezni se nam kažejo zelo različno, celo iste bolezni se pri posameznikih zelo drugače izrazijo. Omenil bom nekaj področij, ki so še posebej težka in zahtevajo prav posebno skrb, spremljanje in nego. - Kot  ste napovedali, začnem z bolniki z rakom. O tem imam izkušnjo iz domače družine, pri sebi in tolikih, ki sem jih spremljal v bolnišnici. Prepričan sem, da se me mnogi še spominjate, to pomeni, da ste jo junaško, s pomočjo zdravstva, domačih in osebnim junaštvom premagali. Bogu hvala! Več o bolnikih z rakom, smo že imeli v naših katehezah. – Ob bolnikih z rakom, vam bo v veliko pomoč revija onkoloških bolnikov: Okno.– Primerno je, da zdaj zmolimo skupaj eno zdravamarijo v zahvalo ozdravljenih bolnikov, pa tudi za tiste bolnike in družine, ki v teh časih "bojujejo borbo" z rakom.  Zdrava Marija …

 

V nadaljevanju se bomo posebej spomnili psihičnih bolnikov.

Vse vrste oblik psihičnih bolezni družino postavijo v stanje, ki ga Sveto pismo imenuje obtoževanje. Težko stanje v družini znova sooči spomine preživetega, kar pripomore k povečanemu in še težjemu doživljanju trenutnega.

Naloga družine je, da se mora srečati z občutkom bližine in razumljenosti, solidarnosti in sočutja. Večkrat so zdravila za tovrstne bolezni omejena, zato je vedno umestna široko odprta pripravljenost za odnose, ki so najprej v poslušanju in razumevanju. Ne zamerite, spet poudarjam poslušanje. Ta pristop zdravi bolnika in družino. Prijetno okolje, topli družinski odnosi, sprejemanje in poslušanje vzbujajo upanje in zaupanje, kar je ključ na poti zdravljenja. In ne pozabimo. Pogosto tak bolnik potrebuje tudi pogovor z duhovnikom ali tudi spoved.

 

KONKRETEN PRIMER (bere voditeljica Damijana)

Neka zelo mlada žena je padla v hudo depresijo. Vsak dan je bilo huje: ni hotela več iz hiše, vstajanje iz postelje ji je pomenilo trpljenje, hranjenje kazen. Motila jo je svetloba dneva. Okna so morala biti vedno zaprta, rolete spuščene. Najbolj črne misli so se ji motale po glavi in pogosto je klicala smrt, da bi jo rešila. Mož, ki jo je neizmerno ljubil, ji je izkazoval nežnost in pozornost, a je bil vedno bolj zaskrbljen in prizadet. Prepričal jo je, da je šla na preglede k najboljšim nevrologom in psihiatrom sveta. Predpisovali so ji zdravila, obiske pri psihoterapevtih, križarjenja, počitnice. Vse so poskusili, a zaman. Žena je še bolj padala v svoj svet nejevolje in potrtosti. A mož jo je ozdravil. S svojo preprosto in brezpogojno ljubeznijo in tremi malimi besedami. Nekega jutra se ji je približal, jo pogledal s solzami v očeh in rekel: »Še imaš mene!« (Bruno Ferrero, Pravo prijateljstvo, 15).

Tako je zapisal Bruno Ferrero, pri čemer poudarjamo, da prejšnja pripoved velja za vse, seveda pa še posebno, kjer je v družini bolezen. V nadaljevanju se bomo spomnili še ene skupine bolnikov in sicer invalidov. V družini, kjer je prisotna invalidnost, so velikokrat težki dnevi, meseci celo leta …

Mnogi se boste v teh začetnih besedah prepoznali, čeprav niste invalidne osebe. Namreč. Danes je invalidnost pri starejših povezana tudi z vdovstvom in oddaljenostjo otrok zaradi zaposlenosti in predstavlja nove probleme in oblike revščine v družbi in občestvu.

Velik problem so družine, kjer z invalidnostjo posameznika v njej nastaja problem preživetja, kar sem nocoj že omenil. – Odgovornost družbe je, da pravočasno prepreči bistveno poslabšanje že tako težke invalidnosti, posebej pri starejših. Mlajšim invalidom mora omogočiti čim večjo samostojnost, ki preprečuje težke oblike trpljenja in občutke soodvisnosti. – Družine, v katerih so invalidi, se morajo čutiti čim bolj prepoznavane in vrednotene kot ostale »zdrave« družine.

Vključevanje invalidov v družbo jih dela v veliki meri avtonomne in spoštovane v svojem dostojanstvu.

Tukaj se odstira množica nerešenih problemov, ki zahtevajo različne oblike sprejemanja posameznikov na določenem ozemlju in niso usklajene na državnem nivoju. Celotna družba mora zagotoviti, da bodo invalidi in prizadeti tudi v primeru, ko jih domači ne bodo mogli več vzdrževati, deležni primerne pozornosti in ljubeznivosti družbe in župnijskega občestva. – Če sem pri bolnikih z rakom omenil revijo Okno, sedaj priporočam Prijatelja, revijo bolnikov, invalidov in njihovih prijateljev, o kateri sem že govoril in jo nekateri pridno prebirate in tudi kaj zapišete.

 

Tako je. Zapisi in pričevanja drugih so nam lahko v spodbudo in navdih. Zavedanje, da nismo sami na svetu. Zdaj pa se spomnimo še bolnikov s kronično boleznijo.

O, koliko je teh bolezni! Ko bolnik zve, da ima bolezen, ki bo potekala stalno (kronično), se sreča z različnimi reakcijami in različnimi čustvi. Takrat oseba ugotovi, da ga bo bolezen spremljala vse življenje.

Kako bo posameznik bolezen obvladal, je poleg ustreznega zdravljenja v veliki meri odvisno od tega, kako sploh ravnamo v stresnih situacijah. Tisti, ki ste se srečali s katero od teh bolezni, najdete morda moči, za katere sploh niste vedeli, da jih imate. – Pomembno je živeti z boleznijo in sprejemati telesne spremembe, ob tem pa se primerno uglasiti sami s seboj.

Preprosto rečeno, pa težko uresničljivo, zadovoljstvo s samim seboj. Tu ne smemo pozabiti na humor, vero, upanje. Važno je, da najdete aktivnosti in zaposlitve, ki so vam prijetne, vas zmotijo in dajejo občutek koristno zapravljenega časa (npr. ročno delo). Ne smete pozabiti, da ima življenje smisel kljub kronični bolezni. Za to je potrebna pot. (Bernarda Ajlec, Bolnik in družina, dipl. naloga, 10).

 

V Sloveniji je velik problem tudi alkoholizem, ki je žal zelo razširjen. Srečujemo pa tudi druge oblike zasvojenosti.

Kdo od vas še ni slišal za dr. Jožeta Ramovša? Omenjen alkoholizem in drugo, v knjigi Sožitje v družini imenuje »omamne motnje naravnih potreb«. To so celostne bolezni, ki prej ali slej hudo poškodujejo človekov organizem, duševnost in razvoj, najbolj pa sožitje. Človeška skupnost in stroke so še zelo nemočni pri njihovem preprečevanju pa tudi zdravljenju.

Najstarejši, najštevilnejši in po vsem svetu najbolj razširjeni načini socialnega urejanja teh bolezni so anonimni alkoholiki (AA) in druge skupine, ki delajo po njihovem programu, zasvojenci z drogami pa se socialno urejajo v različnih programih komun. (Dr. Jože Ramovš, Sožitje v družini, 111).

 

Premalo se zavedamo, kako rušilno alkoholizem vpliva na družinske odnose.

Tako je. Posledice alkoholizma najhujše občutijo ljudje, s katerimi je alkoholik povezan s tesnejšimi osebnimi vezmi in odnosi, s katerimi živi vsak dan. To so zlasti člani njegove družine.

Poglejmo nekaj posledic. Alkoholizem spremeni alkoholikovo osebnost, s tem pa spremeni tudi njegove osebne odnose, povzroči zamenjave in prevzemanje neustreznih vlog. Odnosi med družinskim člani se skalijo. Družine na več načinov propadajo, večkrat tudi razpadejo.

S svojim alkoholizmom povzroči alkoholik veliko škode in gorja.

Ne zboli le on sam, ampak tudi člani njegove družine, ki večkrat tudi sami krenejo po njegovih stopinjah.

Vzporedno s tem peša tudi alkoholikova vera, upanje in ljubezen do Boga. Velikokrat postane alkoholik versko odtujen. – Dobrodošla je vsakogaršnja pomoč (družinski člani, zdravstvena in socialna služba, delovna organizacija ... pa tudi Cerkev). – Do psihologa je tolikokrat predaleč in zato čestokrat »klic v sili« postane spovednica, pogovor z duhovnikom. Velikokrat to storijo tudi tisti, ki spremljajo alkoholika, zlasti žena in otroci. (Drago Sinko, Duhovnikova skrb za alkoholike, 55, 153).

- Ohrabrujoč je primer, ki sem ga slišal pred kratkim. Pripoveduje žena alkoholika, ki ji je spovednik svetoval, naj se v molitvi zahvaljuje za moža, prav takšnega, kakršen je: za moža alkoholika. Čudno se ji zdelo. Pa je ubogala. Posledica? Mož je prenehal piti in že 10 let vztraja v abstinenci. Ne pozabite življenjske izkušnje!

 

Potem ko smo odprli vrata v tolike družine, ki doživljajo kakšno od omenjenih bolezni, je še toliko drugih, v katerih prestajate kalvarijo vsakdana. Ne smemo pozabiti, da hoja čez Kalvarijo pod Triglavom pripelje do Kredarice. In Jezusova do velike noči. Naj bo tudi vaša osmišljena. Ne pozabimo na že izrečene besede: Še imaš mene! In tudi na to, kako pomemben je pogovor.

Ja, pogovor. Kako je pomemben pogovor, naj pove druženje po maši v URI Soča. Pred dobrimi desetimi dnevi, 8. marca, smo obhajali praznik sv. Janeza od Boga, ki je umrl 400 let pred mojim rojstnim letom (1550). Ustanovil je red bolniških bratov sv. Janeza od Boga, ki še danes služijo bolnikom po vsem svetu. Postal je zavetnik bolnišnic, bolnikov, pa tudi zdravstvenih delavcev.

Omenjam ga, ker smo na njegov god obhajali sveto mašo v Soči, v Zavodu za rehabilitacijo v Ljubljani, kot vsak torek ob 16. uri. Morda je kdo od vas že bil tam, morda tudi pri sveti maši. – Res nas ni bilo veliko, šest, vendar kar nekaj za te čase. Skoraj vedno pride k maši tudi v. d direktor te ustanove.

Po končani maši smo se po pesmi Je angel Gospodov ustavili še v pogovoru. Proti koncu sem, presenečen nad spontanim pogovorom, rekel, da je škoda, da ni prisoten kdo od novinarjev radia Ognjišče. V tem primeru Damijana Medved. Več kot traja naša kateheza na radiu, je tekel pogovor. Navzoči so povedali razlog, zakaj so na rehabilitaciji, kako doma doživljajo njihovo odsotnost, kaj vse jim pomaga, da sprejemajo počasno izboljšanje, kje dobivajo moč za pogum … Do tega, kaj bi morali še storiti za bolj pričevalsko krščanstvo. Strinjali so se, da je težko sprejemati bolezen ali poškodbo in ni lahko biti tudi pol leta na rehabilitaciji. Edini so si bili v tem, da je poleg telesnega in duševnega zdravljenja pomembno tudi duhovno. Da ne bi prekršili dnevnega reda, sem jih moral skoraj prisiliti, da so odšli na svoje oddelke.

Če bi povzel naš pogovor, podčrtam, da Bog ve, komu kaj »naloži«, vsi ne bi mogli nositi tolikega bremena. Drugo, kar je zelo pomembno, je povezanost z domačo družino. Pri tem pa ne spregledati tudi drugih, za katere lahko namenijo trpljenje in molitev.

 

Ja, verjamem, da bi bili taki pogovori zelo zdravilni tudi za naše poslušalce. Res hvala Bogu, za vas, gospod Šlibar, ki s tako neomajno zvestobo stojite ob strani v težkih trenutkih bolezni in preizkušenj številnim bolnikom in njihovim svojcem.

V nadaljevanju pa bomo slišali deset zapovedi – za vse tiste, ki strežete bolnikom.

Tako je. Pa to niso tiste Mojzesove, ki jih znamo na pamet. - Proti koncu kateheze bi vam rad ponudil deset zapovedi, ki mi jih je navdihnil in poklonil vsem koristen zgled sv. Kamila (16. julij) in sv. Janeza od Boga (8. marec). Podarjam jih vsem tistim, ki strežete bolnikom. S svoje strani se bom potrudil, da jih bom tudi sam spolnjeval. Upam, da tudi za vas ne bodo pretežke. V njih me bolnik takole nagovarja:

1. Spoštuj dostojanstvo in nedotakljivost moje osebe, ki je podoba trpečega Kristusa.

2. Stregel mi boš kot ljubezniva in najbolj nežna mati z vsem srcem, z vsem razumom, z vso domišljijo, z vsemi močmi in vsem svojim časom.

3. Pozabiti moraš nase.

4. Ne imenuj po nemarnem imena »ljubezen«. Govori raje z nogami, koleni in predvsem z rokami.

5. Ne vdajaj se raztresenosti. Vadi spomin srca.

6. Ne ubijaj mojega upanja z naglico, zanikrnostjo, nepripravljenostjo, brezobzirnostjo, razburjenjem, nepotrpežljivostjo in prostaštvom.

7. Imej me za celoto. In tudi ti bodi v vsem celosten. Zato me ne uklepaj v klinično tablico, ti pa se ne skrivaj za svojo poklicno vlogo.

8. Ne oskruni svojega srca s stalno mislijo na denar.

9. Moje ozdravljenje bodi tvoja močna želja. Zabičaj si v glavo, da sem prišel v bolnišnico z namenom, da pojdem čim prej ven zdrav.

10. Kar najhitreje me reši tegob in si prisvoji moje trpljenje. Kadar ne moreš odvzeti bolečin, jih vsaj deli z menoj. (Alessandro Pronzato, Križev pot bolnika pot upanja, 63).

 

Skoraj pri koncu kateheze smo. Pred nami pa še konkretno povabilo, ki ga lahko vzamemo tudi kot domačo nalogo.

Nocoj v katehezi že omenjeni sv. Janez od Boga nam daje koristen nasvet za vsakič, ko odhajamo v posteljo. Naj vam ga povem! »Kadar odhajate v posteljo, napravite znamenje križa, zmolite vero, očenaš, zdravamarijo, pozdravljena Kraljica (ali drugo molitev k Mariji, kot npr. O, Gospa moja).« - Sam bi dodal, da premislimo, kako smo preživeli dan in zmolimo kesanje. - Sv. Janez od Boga nadaljuje: »Ne iščite tolažbe v tem življenju, temveč v nebesih in se nenehno zahvaljujte Bogu za vse, kar vam je blagovolil dati tukaj. Ko ste v težavah ali bridkosti, se ozrite na trpljenje Jezusa Kristusa, našega Gospoda in na njegove predragocene rane in našli boste veliko tolažbo.« Premišljajte o njegovem življenju: Kaj še je bilo v njem? Ker nas loči od velike noči slab mesec, bi prejšnjemu vprašanju, kaj je še bilo v njem razen preizkušenj in prizadevanj, s katerim nam je dal zgled, dodal še: po trpljenju, smrti, pokopu je vstal od mrtvih.

 

Zdaj pa vas gospod Šlibar prosim še za molitev in sklepni blagoslov.

Prosimo, dragi bratje in sestre, z eno od slovesnih prošenj na veliki petek, Boga Očeta vsemogočnega, naj očisti svet vseh zmot, odvzame bolezni, odžene lakoto, odpre ječe in razveže vezi, naj nakloni popotnikom varnost, zdomcem srečno vrnitev, bolnikom zdravje in umirajočim zveličanje.

Vsemogočni večni Bog, vsem narodom si v Kristusu razodel svojo slavo. Varuj, kar si v svoji dobroti naredil, da bo tvoja Cerkev po vsem svetu vztrajala v veri in slavila tvoje ime. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

(Veliki teden, Veliki petek Gospodovega trpljenja, 120)

 

Gospod z vami. In s tvojim duhom.

Blagoslovi naj vas vsemogočni Bog, Oče + in Sin + in Sveti Duh.

Amen.

 

Tako, spoštovani poslušalci, drage poslušalke smo prišli do konca tokratne kateheze. Upam, da vam je bilo slišano v spodbudo in tolažbo. Gospod Šlibar se vedno zelo potrudi tudi s številnimi čisto konkretnimi namigi in priporočili za to, da osmislimo življenje z boleznijo. In tudi nocoj je bilo tako. Prav lepa hvala, gospod Šlibar.

Poslušalce pa še obveščam, da bo aprilska kateheza odpadla, zaradi prenosa obredov Velike Sobote. Tako vam že zdaj voščiva Blagoslovljeno Veliko noč.

In ne pozabimo nocoj izrečenih besed: Še imaš mene, Vstalega Gospoda in tvoje drage v družinah in različnih občestvih. Blagoslovljeno veliko noč!

 

Tako, veliko Božjega blagoslova in tudi doživeto praznovanje Velike noči. Zdaj pa je res čas za slovo. Od vas se poslavljava tudi tehnik Jakob Čuk in voditeljica Damijana Medved. Lahko noč. Lahko noč.