Notranji mir

21. maj 2022

 

Lepo pozdravljeni, dragi poslušalci, spoštovane poslušalke. Dobrodošli ob začetku majske kateheze za bolnike.

Lepo je, da smo po krajšem premoru spet skupaj. Aprilska kateheza je namreč odpadla, ste pa namesto nje lahko spremljali prenos obredov Velike sobote.

Tudi nocoj je z nami msgr. Miro Šlibar, voditelj za pastoralo zdravja in lurški kaplan. Lep dober večer, gospod Šlibar!

Dober večer. Mir v vas vseh!

 

Nocojšnja kateheza bo posvečena notranjemu miru, zato začenjamo z besedami o miru, saj se v vsakdanjem življenju soočamo s številnimi ovirami, ki v nas zanetijo nemir. Pokaže se naša nemoč, ki lahko postane priložnost za Božjo moč, da spet zaživimo v miru. Kaj bi lahko povedali o tistih, ki delajo za mir, gospod Šlibar?

Tisti, ki delajo za mir, so pravi Božji sorodniki, je zapisala Chiara Lubich. Sredi življenja ustvarjajo spravo z Bogom in z ljudmi.

Mir je eden od sadov Svetega Duha. Drugi njegovi sadovi pa so: ljubezen, veselje, potrpežljivost, ljubeznivost, dobrotljivost, zvestoba, blagost, samoobvladovanje (prim. Gal 5,22-23).

Sveti Frančišek Saleški pravi, da ni pomembno "imeti mir v srcu, ampak delati zanj". To je pot, ki jo je treba prehoditi vsak dan – ko se ne predamo malodušju, ko začenjamo z majhnimi koraki in v njih vztrajamo ter ko vztrajamo v molitvi, s katero se nenehno izročamo Jezusovemu pogledu.

 

Zdaj pa malo poglejmo še v preteklost, spomnimo se marčevske kateheze. So prišli do vas kakšni odmevi nanjo, gospod Šlibar?

Hvaležen sem vsem, ki ste prisluhnili katehezi pred dvema mesecema, ki je bila posvečena družini v soočenju z boleznijo. Zadnji mesec pa je bila velika sobota in ste spremljali velikonočno vigilijo iz cerkve sv. Jožefa Delavca iz Idrije.

Na zadnjo katehezo sem prejel več odmevov, nekatere omenim.

Eden od klicev je bil, da je velika stiska in bolečina, ko pride v družini do ločitve in razveze. Strinjam se – enako najbrž tudi vi: to je res velika bolečina. Med pogovorom sem poudaril, da je Cerkev razumevajoča tudi do njih in jim je blizu.

Zanimiva je bila pripoved mlajšega moškega, ki je predstavil primer bolne mame, ki so jo dolga leta imeli doma in zanjo skrbeli. Hotel je povedati, da je več takih primerov, kot sem ga omenil v katehezi. Hvala Bogu, še so dobri medgeneracijski odnosi.

Nisem pa znal odgovoriti ženi srednjih let, ko je omenila alkohol v družini. Kako pomagati k prekinitvi pitja čez mero? Vse, ki poslušate katehezo, prosim, vključujte v molitev in kakšno svojo težavo namenite za družine, ki veliko trpijo.

Ob omenjenih klicih, bodisi vprašanjih ali predlogih in sploh ob tem, da se slišimo in poslušamo, sem vesel, da smem nagovarjati široko množico poslušalcev.

Zanimiv primer sem slišal pred dnevi. 88-letna žena pusti vse iz rok, ko se začne kateheza. Gre v svojo sobo in pove, da ima sedaj katehezo in naj je ne motijo.

V nadaljevanju kateheze boste slišali, da je za notranji mir potrebna osamitev in seveda tudi čas. Želim veliko takih "veroukarjev". Priporočajte kateheze, ne le mojo, tudi druge in sploh oddaje na radiu Ognjišče. Tudi mlajšim ne bo škodilo, če slišijo. Ne le da ne bodo vedno mladi, tudi vas bodo bolj razumeli in bo več miru med vami. Že vnaprej se vam zahvalim! Kot večkrat ponovim: Vsi smo kateheti.

 

Hvala, gospod Šlibar, da z nami delite odmeve na katehezo. Zelo me veseli, da tako zelo živi med poslušalci in srčno upam, da jim je v pomoč in tolažbo, pa tudi spodbudo.

Zdaj pa se spomnimo še domače naloge iz prejšnje kateheze. Ki morda lahko ostane naša naloga tudi v prihodnjih mesecih, kajne?

Tako je. Omenil sem sv. Janeza od Boga, ki nam je dal koristen nasvet, ko končujemo dan. Takole: "Kadar odhajate v posteljo, napravite znamenje križa, zmolite vero, očenaš, zdravamarijo, pozdravljena Kraljica (ali drugo molitev k Mariji, kot npr. O, Gospa moja)." – Sam sem še dodal, da premislimo, kako smo preživeli dan, si izprašamo vest in zmolimo kesanje. Molitev k Mariji bo posebej dobrodošla v maju, mesecu šmarnic. O tem kasneje.

 

Vajeni smo, da pri katehezi pogledamo tudi na cerkveni koledar. Na kaj bomo torej pozorni v mesecu maju? Nekateri prazniki so sicer že za nami, nekateri pa še pred nami.

Mesec smo začeli s praznikom sv. Jožefa Delavca in šmarnicami ter tednom molitve za nove duhovne poklice, njihovo svetost in stanovitnost, ki je trajal od 1. do 8. maja. Letošnje geslo je bilo: "Pojdi in popravi mojo Cerkev!" Klic, ki ga je zaslišal sv. Frančišek, naj odmeva tudi v vas, dragi starejši in vsi, ki vam je blizu duhovnik, redovnik, redovnica, misijonar. Naj odmeva v nas, ko skupaj hodimo na sinodalni poti. Povabim vas, kot so zapisali odgovorni za molitev za duhovne poklice: "Naša zavzetost za nove duhovniške, diakonske, redovne in misijonarske poklice naj postane nalezljiva."

Spomnim vas, da smo pred dobrim tednom, 13. maja, obhajali praznik Fatimske Matere Božje, jutri, 22. maja, pa bo nedelja turizma. Ne pozabimo na torek, 24. maja, ko bomo obhajali spomin Marije, Pomočnice kristjanov – Marije Pomagaj. Že na predvečer praznika, bomo po radiu Ognjišče povezani v molitvi in sveti maši z Marijo Pomagaj na Brezjah. Dva dni kasneje, 26. maja, bo Gospodov vnebohod, na zadnjo majsko nedeljo pa nedelja sredstev družbenega obveščanja.

 

Hvala za ta opomnik, gospod Šlibar, da dnevi ne zbežijo prehitro mimo nas. Zdaj pa nadaljujmo katehezo z molitvijo.

Najbrž veste, da letos prebiramo šmarnice p. Branka Petauerja Marija ima mnogo oblek. Današnje sobotno branje (21. maj) nosi naslov Kraljica ponižnosti. Mene je iz tega šmarničnega branja posebej nagovorilo tole: "Ponižnost je ena najlepših kreposti, ki krasi Devico Marijo … Prav ponižnost je njena najlepša krona …" Marijino ponižnost izraža njena hvalnica, ki jo je zapela ob obisku pri teti Elizabeti … Z vami bomo Marijo prosili z besedami današnjih šmarnic:

"Marija, uči nas ponižnosti. Posebej danes, ko se vsak skuša povzpeti čim višje in se, kolikor je mogoče, dvigniti nad druge. Pomagaj nam razumeti, da je prav ponižnost največja veličina človeka, ki odpira vrata k bratom in sestram ter omogoča Vsemogočnemu, da vstopa v človekovo življenje. Marija, Kraljica ponižnosti, prosi za nas!" Amen. (p. Branko Petauer, Marija ima mnogo oblek, 70).

 

Notranji mir - to je tema nocojšnje kateheze. Zakaj ste se odločili za to temo, gospod Šlibar?

Več razlogov je, zakaj se tema nocojšnje kateheze nanaša na notranji mir. Pojdimo po vrsti.

Danes obhajamo 34. dan po velikonočnem prazniku. Velika noč je tako velik praznik, da se ne konča z velikonočno osmino na belo nedeljo, nedeljo Božjega usmiljenja. V Glasu koncila, hrvaškem cerkvenem časopisu, sem prebral, da je "Velika noč tako velik praznik, da ga ni dovolj slaviti sedem dni, ampak sedem krat sedem dni, plus končni dan, Binkošti« (dr. Zvonko Pažin, Glas koncila 16/2022).

Prav velikonočni pozdrav vstalega Gospoda na velikonočno nedeljo zvečer – "Mir vam bodi!" – me je spodbudil za temo nocojšnje kateheze. Predlagam, da osvežimo evangeljski odlomek, ki smo ga poslušali na belo nedeljo (Jn 20,19-23). Še prej pa "na veroučno tablo" napišem, da bom postavil nocojšnjo katehezo o miru na tri stebre. Prvega sem že omenil. Je večkratni pozdrav Križanega in Vstalega: "Mir vam bodi!" Drugi steber bo izziv nam, kako je z mirom v nas, med nami, v okolju, naravi. Dodam bom še del pogovora p. Jacquesa Philippa iz redovne skupnosti Blagri, ki je avtor več duhovnih knjig, od katerih so nekatere prevedene v slovenščino. Tretji steber bo pogled na Marijo, Kraljico miru, s pogledom na mesec maj, mesec šmarnic … Mimogrede, sam sem hvaležen staršem, da so mi dali ime Miro. Tako sem še bolj povabljen, da delam za mir. Prav tako tudi vi, ki nosite to ime. Ali pa vi, ki nosite imena Irenej ali Friderik, ki pomenijo isto. Pa tudi če ne nosite katerega od teh imen, ste povabljeni delati za mir.

Začenjam z evangeljskim mirom in svetopisemskim odlomkom, ki smo ga v celoti slišali na belo nedeljo. Voditeljica Damijana, prosim preberite (Jn 20,19-23).

»Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila vrata tam, kjer so se učenci zadrževali, iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: "Mir vam bodi!" In ko jim je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: "Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam." In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: "Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani."

 

Tako beremo v Janezovem evangeliju. Prosim, povejte kaj več o tem izbranem svetopisemskem odlomku.

Za odmev na prebrani evangelij sem "povabil" papeža Frančiška. Ob neki priliki je povedal, da so besede »Mir vam bodi!« besede vstalega Jezusa (Jn 20,19.21.26). To ni pozdrav, tudi preprosto voščilo ne, temveč je dar, še več, dragoceni dar, ki ga Kristus daje svojim učencem, potem ko je šel skozi smrt in predpekel. Daruje mir, kakor je obljubil: »Mir vam zapustim, svoj mir vam dam. Jaz vam ga dajem, a ne, kakor ga daje svet« (Jn 14,27). Ta mir je sad zmage Božje ljubezni nad zlom, je sad odpuščanja. Resnični mir, tisti globoki mir prihaja iz izkušnje Božjega usmiljenja.

Omenim še papeževo povabilo, naj imamo več poguma pri pričevanju vere v Vstalega Kristusa! Ne smemo se bati biti kristjani in živeti kot kristjani! Imeti moramo ta pogum, da gremo oznanjat Vstalega Kristusa, saj je On naš mir, On je mir ustvaril s svojo ljubeznijo, s svojim odpuščanjem, s svojo krvjo, s svojim usmiljenjem.

Mir je torej dar! Ne pozabite. Tudi takrat, ko ga ne morete doživeti. Zanj morate moliti.

 

Gospod Šlibar, vedno s seboj v katehezo prinesete tudi številna pričevanja, ki osvetlijo izbrano temo. Tudi nocoj bo tako. V nadaljevanju bomo tako slišali, kak živi mir samska žena.

Povzpenjamo se na drugi steber: mir v nas in med nami, z okoljem, naravo … Pred dnevi mi je žena srednjih let povedala, da živi sama in to v samoti. Hiša, v kateri živi, pravi, je zanjo "samostan". Ob hiši ima še drvarnico, kokošnjak … Pove, da so te spremljajoče kolibe kot samostanske celice. Tu se dobro počuti. Okolje v naravi ji nudi mir. Od tu v molitvi kliče mir svetu. Oplemeniti jo tudi z udeležbo pri sveti maši. Odločno pove, da je to okolje, v katerem živi, zanjo kraj miru. Pripoveduje, da se sredi narave uči biti v miru s seboj, z Bogom, z naravo. Pojasni, kako vesela je odpuščanja pri spovedi: "Komur grehe odpustite … To me sili, da odpuščam tudi drugim.« Dodala je še, da pa narava ni prizanesljiva in nikoli ne odpusti našim neumnostim. »Tu doživljam mirno življenje in preko starosti zorim za mir v Božjem naročju …«

 

Kaj pa vi, gospod Šlibar, kje najdete notranji mir?

Prepričan sem, če bi se sedaj slišali v živo, bi mi tudi vi lahko veliko povedali. Ali ne bi bila to dobra domača naloga? Kje najdem jaz mir? Večkrat sem vas že prosil, da si preskrbite zvežčič ali list papirja, pa si kaj zapišite. Naj ne izzveni, da vas bom o tem vprašal za oceno. Vem, da boste vsi odlični. Torej, kje jaz najdem mir? Ne bom ovinkaril, popolnoma se strinjam s tem, kar bom nadaljeval. Tu najdevam mir.

Med pripravljanjem kateheze sta me obiskali dve zdravnici. Pa sem ju vprašal, kje najdeta notranji mir? Omenil bom nekaj misli.

Za notranji mir se moram umiriti. Vzeti si moram čas. Velikokrat je potrebno, da sem sam. Če gre za bolečino, ki me je spravila s tira, moram umiriti bolečino. Si odgovoriti, zakaj je nemir v meni. Sprejeti moram negativne občutke. Tega ne morem storiti v hrupu, prižiganju radia, televizije, brskanju po telefonu. Miru tudi ne morem pridobiti v nakupovanju bogve česa vsega (avto, hiša …). Izogibati se moram negativnim informacijam v medijih, ki so pogosto škodljive. Truditi se moram živeti tudi z bolečino in se v njej umiriti. Iskati moram vzrok bolečini, nemiru. Delati vse, da bi bil umirjen in pri tem pomagati še drugim. Ne smemo pozabljati iskati vzroka za težave in nemir v nas. Dalje je pomemben stik z naravo. Opustiti moram zamere. Izogibati se primerjanja z drugimi. Tako živeti z drugimi, da ne bodo imeli razloga, da me ne sprejemajo. Znati reči, "to je njegov problem", to me ne bo vznemirjalo. Ukvarjati se z vsakim dnem na nov način.

Prav bi prišli tudi Sokratovi filtri, da se vprašam: prvič, ali je nekaj resnica, drugič, ali je to dobro zame, in tretjič, ali mi je to v korist.

Kaj pa vas umirja, drage poslušalke in poslušalici kateheze? Ne pozabite, to bo tudi za domačo nalogo.

 

O, hvala za te vaše besede, konkretne primere, kje lahko iščemo mir. Osebne izkušnje so tiste, ki najbolj nagovarjajo. Kaj pa je o notranjem miru povedal pater Jacques Philippe?

Kot sem omenil v napovedi, nas bo za notranji mir spodbujal tudi pater Jacques Philippe. Prepričan sem, da vas več pozna revijo Božje okolje. Tema druge številke pred dvema letoma je bila: Išči mir. Pozoren sem bil na pogovor z omenjenim patrom z naslovom Darilo, ki napolni srce. Povedal je, da ljudje pogosto iščejo notranji mir. To je ena izmed temeljnih prvin duhovnega življenja. Kako pomembno je ostati miren v različnih okoliščinah.

 

Kaj nam navadno odvzema mir? Kaj pravi pater Jacques Philippe?

Pater Philippe odgovarja, da je to lahko strah pred prihodnostjo, trpljenjem, ki nam ga povzročajo drugi … Pogosto mir izgubimo, ko pridemo do lastnih meja, se soočimo z neuspehi in s krhkostjo.

Ob izgubi miru tudi nimamo moči, navdušenja. Osredotočimo se sami nase in se zapremo za Božje delovanje.

Ko smo resnično v Božjem miru, smo bolj odprti za delovanje Svetega Duha in naše življenje postane rodovitnejše. Zato drugim naredimo več dobrega in smo do njih pozornejši. Ko smo nemirni ali v skrbeh, druge težje sprejemamo in razumemo.

 

Ali lahko Bog deluje po nas, tudi takrat, ko nismo v miru?

Pater odgovarja pritrdilno. Kljub temu je najpomembneje, da najprej poskušamo izgubljeni mir spet najti, hkrati pa skušamo dognati, zakaj smo ga izgubili. Morda zato, ker smo se zaprli pred Bogom in zavrnili njegovo voljo. V tem primeru se mu moramo tudi sami odpreti, mu slediti, ga ljubiti … Včasih mir izgubimo zaradi skrbi. Tudi takrat nam ga pomaga pridobiti zaupanje, to, da se spomnimo evangeljskega odlomka, naj ne skrbimo za jutrišnji dan.

 

Kdaj je notranji mir posebno na preizkušnji?

Pater Philippe odgovarja, da je notranji mir na posebni preizkušnji v prevelikem aktivizmu. Nujno potrebujemo tišino in zbranost. Vendar to ni vedno temeljno vprašanje. Na izgubo miru ne vplivajo le hrup in zunanje okoliščine. Gre za večji vpliv notranjih naravnanosti, ko gre za pomanjkanje vere in upanja.

V težkih zapletenih okoliščinah lahko naše srce ostane v miru, ker je v njem globoka, trdna vera. Mir je v našem srcu zaradi bližine Boga. Še posebej je potrebna zvestoba v molitvi. Brez nje ni mogoče najti globokega miru. Ne moremo ga ustvariti sami, temveč nam ga podarja Kristus. Ponovim: Mir je v našem srcu zaradi bližine Boga.

 

Zanimivo ... Kako pa sta povezana notranji mir in mirna vest?

Še vedno je z nami omenjeni pater. Kdor prostovoljno zavrne izpolnjevanje Božje volje, verjetno ne bo našel miru.

To ne pomeni, da moramo biti popolni, temveč, da moramo imeti dobro voljo, da Bogu sledimo, ga imamo radi in ga poslušamo. V našem srcu mora biti ta odločitev. Če srce ni odločeno, da bo sledilo Bogu in ga ljubilo, ne more najti resničnega miru.

Bolj zapleteno vprašanje je, zakaj naša vest ni mirna. Mogoče smo v nasprotju z Božjo voljo, lahko pa smo se prepustili skrupuloznosti in strahovom. Je naša vest zaskrbljena zaradi pomembnih razlogov, ki jim je potrebno nameniti pozornost, ali pa gre samo za skušnjavo, ki jo moramo zavreči?

Bogu se je treba popolnoma prepustiti. To ni vedno preprosto, ker smo samo človeška bitja. Gre za notranjo naravnanost, ki zahteva voljo in svobodo, da se izročimo v Božje roke.

To ne pomeni, da bomo takoj dosegli mir. Lahko nekaj časa živimo v skrbeh, grozi, strahu, vendar se v tem stanju odločimo, da bomo Bogu zaupali. Po izročitvi nam bo podarjen mir. Ne gre le za popolno psihološko umirjenost, ampak za to, da naša duša počiva v Bogu in se nanj naslanja.

Zahvaljujoč veri, molitvi, izkušnji Boga, Božji ljubezni moremo v svojem srcu ustvarjati prostor miru, ki se širi. Učimo se osvobajati skrbi! In ne pozabimo: ne zahteva se od nas popolnost, smo na poti do nje, ki pa nikoli ne bo v polnosti uresničena. Ali nam tudi to ne prinaša miru? Pa še kako.

 

Res navdihujoče misli delite z nami gospod Šlibar. In mislim, da je ta tema res aktualna. Upam, da so tega mnenja tudi naši poslušalci in da jih zbrane misli nagovarjajo. Kaj pa pravi p. Philippe na vprašanje, ali je notranji mir zagotovilo, da so naše odločitve dobre?

P. Jacques Philipp na vprašanje odgovarja pritrdilno. Ko se odločamo, je mir eno od znamenj, da je naša odločitev dobra. Ta mir je trajen. Ko sledimo lastnim kapricam ali popustimo skušnjavam, resničnega miru ne najdemo. Ne gre za odločitve, ki nas pomirijo za tri minute. Gre za mir, ki traja in je trden. Ko je naše srce mirno, se lahko dobro odločamo.

 

Kakšna pa je razlika med duševnim in duhovnim mirom?

Obe vrsti miru si nista v nasprotju. Mir kot Božji dar in milost spremlja tudi psihološki mir. Včasih smo v miru, ki je površinski, saj se ne upamo soočiti z resničnim problemom ali se postaviti pod vprašaj. Navadno to ne traja dolgo. Ta mir ni globok in trden. Hitro se lahko zamaje. Ko pa mir prejmemo od Boga, je globok in trden ter ni pod vprašajem zaradi nepomembnih vzrokov. Znamenje, da mir prihaja od Boga in da ne gre samo za psihološko umirjenost, je tudi to, da služi ljubezni. Če sem miren, vendar miru ne občutim kot moč, ki mi je dana, da bi ljubil, bil radodaren in bi služil, to ni pravi Božji mir. Božji mir je kot svoboda in notranja moč v službi ljubezni in radodarnosti.

 

Kaj pa glede sprejetja trpljenja drugih? Kako naj ga mirno sprejmemo?

To je posebno aktualno za nas. Se strinjate z menoj. Če trpi nekdo, ki ga imamo radi, se nas to močno dotakne. Potrebno je, da pred trpljenjem drugega ohranimo upanje, da gledamo nanj z očmi vere. Tako mu bomo lahko pomagali. Če vidimo drugega trpeti in zaradi tega sami obupamo ali pretirano skrbimo, tvegamo, da mu ne bomo sposobni pomagati, kot bi mu lahko. Seveda ravnotežja ni lahko najti. Iskati je treba resnično sočutje do drugih, ki je polno vere in upanja.

Temu dodam še besedo patra Philippa o iskanju notranjega miru v duhovnosti nove dobe, new agea. Pove, da so v psihologiji iskanja miru tehnike, ki odkrivajo določeno modrost različnih duhovnih gibanj: da se znamo sprostiti, mirno dihati, biti v stiku sami s sabo, živeti sedanji trenutek. Da pa je mir globlji in da traja, potrebujemo trdnejše temelje. Resnični mir najdemo, ko rastemo v veri, ko se v upanju bolj naslanjamo na Boga, ko ljubimo, se darujemo za druge. Če ljudje nadaljujejo z življenjem, ki je zelo osredotočeno nanje same, ostanejo tehnike na površini. Vaje, povezane z new agem, ki nam omogočajo najti notranje ravnovesje, v nas ne bodo nikoli vzbudile globokega miru, če ne bomo dejavni v ljubezni in podarjanju.

Moje vprašanje ob čudovitih navodilih p. Philippa, ki omenja vero v Boga, molitev: Kje pa najdejo notranji mir tisti, ki niso verni? Morda mi boste po katehezi v prihodnjih dneh kaj telefonirali in mi na to vprašanje odgovorili.

 

In zdaj se vzpenjamo na zadnji, tretji steber: kako živeti v notranjem miru?

V napovedi sem spomnil na Marijo, mesec maj, šmarnice. Mesto, kjer najde človek svoj notranji mir, je tudi domača družina, za mnoge med vami domovi za ostarele in drugi zavodi. Najdemo ga tudi ob obisku župnijskih in podružničnih cerkvah, na romanjih … V nadaljevanju se bom omejil na šmarnice.

Šmarnice so še vedno ena najbolj priljubljenih ljudskih pobožnosti na Slovenskem. Začetki šmarnične pobožnosti gotovo segajo že pred leto 1815, ko je papež Pij VII. pobožnost meseca maja potrdil in obdaril z odpustki. S pobožnostjo, ki so jo poimenovali Marijin mesec, so začeli v Rimu, od koder se je hitro razširila po vsej Italiji, Nemčiji in Franciji. V Nemčiji je nadomestila praznovanje ob poganskem »majskem drevesu« (Maibaum). Tudi v Sloveniji so jo z veseljem sprejeli.

Med Slovenci se je majniška pobožnost začela v ljubljanskem semenišču na pobudo četrtoletnika Jerneja Lenčka leta 1851, od tod pa se je hitro razširila po vsej slovenski deželi. Besedilo za to pobožnost z naslovom Mesec Marije je že leta 1842 iz francoščine priredil Davorin Trstenjak. Leta 1852 so to marijansko pobožnost obhajali v ljubljanskem Alojzijevišču, leta 1855 so pobožnost obhajali že v romarski cerkvi na Kalobju, leta 1860 v mariborskem bogoslovju. Janez Volčič je leta 1855 napisal knjigo z naslovom Šmarnice, po cvetlici, ki vzcveti v začetku maja, in pod tem imenom se je pobožnost hitro razširila med ljudmi. Ljudje so to pobožnost vzeli za svojo in so jo obhajali pri številnih Marijinih kapelicah, kjer so brali šmarnično branje, molili litanije in peli Marijine pesmi. Še danes je ta navada marsikje ohranjena, čeprav imajo sedaj po cerkvah šmarnice največkrat med mašo.

 

Prepričana sem, da imajo naši poslušalci lepe spomine na šmarnično pobožnost. Mogoče še kakšno besedo o šmarnicah pri nas, gospod Šlibar.

Ker so v zadnjih desetletjih duhovniki šmarnice uporabili tudi kot posebno katehezo za otroke, je običajno na voljo posebno šmarnično branje za otroke in posebno za odrasle vernike (Družina, 7. 5. 2006).

Z razmahom šmarnične pobožnosti se je pokazala potreba po šmarničnem branju in primernih pesmih. Prav v času razširjanja majske pobožnosti je slovensko slovstvo dobilo največ nabožnih pesmi. Res niso bile vse umetniške, a so s primerno melodijo vernikom segle globoko v srce. Pesmi so začeli zbirati v zbirke in jih izdajati v obliki pesmaric. Prvo takšno zbirko je izdal duhovnik Blaž Potočnik leta 1827. Zaradi velikega zanimanja so jo morali trikrat ponatisniti.

(Povzeto po katalogu razstave Slovenske tiskane šmarnice od začetkov do danes avtoric Marjetke Tuš in Fanike Krajnc-Vrečko ter spletne strani Družina.)

 

Naše razmišljanje o notranjem miru, ki ga prinašajo tudi majniška romanja, šmarnice in še kaj, naj popestri majska pesem bl. Alojzija Grozdeta, velikega Marijinega častilca. Majniški Kraljici je posvetil več svojih pesmi. Prisluhnimo eni izmed njih:

Spet v deželo je prišel / lepi mesec maj, / s sabo ptičice privel / in zelenja v gaj. // Zopet so se razcvetele / v gozdu za vasjo / šmarnice prelepe, bele, / ki dehte sladko. // Rad bi zopet v gozd zahajal, / kakor sem nekoč, / rad bi zopet sanje sanjal, / cvetke trgajoč. // Šmarnic šopek bi nabral si / in Mariji v dar / bi v kapelici na vasi / ga položil na oltar.

 

Tako. Po treh stebrih, ki so: velikonočni mir, kaj sami naredimo za mir, kako nas pobožnost do Marije umirja, sledijo še poudarki, ki se jih velja zapomniti za ohranjanje in pridobivanje notranjega miru.

Omenil bom 6 nasvetov, kako najti notranji mir. Zapisani so v omenjeni reviji Božje okolje (Božje okolje, 2, 2020, 16).

1. Ne obupajmo nad seboj

Naučimo se ljubiti sebe takšne, kot nas vidi Bog. Ne delajmo si skrbi zaradi svojih padcev, ne vznemirjajmo se ob lastnem trpljenju ali navidezni mlačnosti.

"Pogled na lastno nezmožnost in ničevost nam mora biti velik razlog za mir," zagotavlja oče Libermann. Prav zato nam Bog ni poslal Sina Jezusa, da bi nas sodil, ampak da bi nas odrešil in nam dal življenje. Bog očiščuje naša srca in nas tako usposablja še za veliko večja dejanja, prežeta z ljubeznijo, kajti njegov Duh, ki nas osvobaja, lahko končno deluje v nas.

 

2. Prosimo za milost zaupanja

Pomanjkanje miru izvira iz pomanjkanja zaupanja v Boga. Pogoj za mir je "dobra volja" oziroma "čisto srce" – trdna in stalna pripravljenost človeka, ki je odločen ljubiti Boga bolj ko vse in zaupati vanj tudi v najmanjših stvareh. "Tega se ne smemo bati, ker bi mu s tem naredili veliko krivico, njemu, ki je nadvse dober, ljubeč ter poln nežnosti in usmiljenja do nas," opominja oče Libermann.

 

3. Skrbimo za reveže

Sveti Tomaž Akvinski je zapisal, da le dobrodelnost zagotavlja popoln mir, da gre za "izkušnjo, ki si je želja po minljivih stvareh ni prisvojila. Ko človek nekaj dobi, si zaželi nečesa novega."

Kako ohranjati mir v današnjem času, v katerem je v revščino prisiljenih vedno več ljudi? "Če iščeš mir, pojdi naproti revnim," je priporočil sv. Janez Pavel II. v prepričanju, da izjemna revščina človeških množic v današnjem času ustvarja nevarne razmere.

 

4. Odpuščajmo tistim, ki so nas razžalili

Vsi trpimo zaradi sporov, konfliktov in raznih stisk, ki včasih vodijo celo v bolj ali manj hude razdore … Včasih nas to tako globoko prizadene, da začnemo v skritih kotičkih srca gojiti dolgotrajne zamere in vztrajamo v zagrenjenosti. Mržnja in sovraštvo sta hud strup. Odpuščanje je edini učinkoviti protistrup, s katerim znova najdemo pot spokojnosti. Odpuščanje je pogosto junaško dejanje in sad dolgotrajnega prizadevanja.

 

5. Ne dovolimo strahovom, da bi nas podjarmili

Živeti v miru pomeni ustaviti gibalo domišljije, ki z veliko hitrostjo vleče za seboj vagone naših skrbi. V Svetem pismu je tristo petinšestdesetkrat zapisano sporočilo: "Ne bojte se!" – "Kdo izmed vas pa more s svojo skrbjo podaljšati svoje življenje za en sam komolec?" (Mt 6,27). Kako ohranjamo notranji mir? Svojo preteklost predajmo Bogu (odpuščanje) in svojo prihodnost njegovi Previdnosti (izročanje). In živimo … le za današnji dan. "Jutrišnji dan bo skrbel sam zase."

 

6. Brezpogojno se izročajmo Bogu

Težave, stiske in preizkušnje so neizogibne. Resničnost se vedno ne prilagaja našim "pobožnim" željam. Zaupanje v Boga nam pomaga ponižno sprejemati dogodke, da smo jim kos ter v njih vidimo pot svetosti in miru.

Sveti Frančišek Saleški pravi, da ni pomembno "imeti mir v srcu, ampak delati zanj". To je pot, ki jo je treba prehoditi vsak dan – ko se ne predamo malodušju, ko začenjamo z majhnimi koraki in v njih vztrajamo ter ko vztrajamo v molitvi, s katero se nenehno izročamo Jezusovemu pogledu. "Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem. In Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu" (Flp 4,6-7). (Famille Chretienne, Božje okolje, 2, 2020)

 

Tako, zelo konkretni nasveti, ki so nam lahko v pomoč v vsakdanjem življenju. Prav lepa hvala, gospod Šlibar. Prišli smo skoraj do konca tokratne kateheze, ostane nam samo še domača naloga. Kaj bo tokratna spodbuda?

Zahvaljujte se za vaš notranji mir. Če ga pogrešate, razmislite, kaj bi morali storiti, da se vrne v vas. In konkretna naloga. Če sem s kom v sporu ali sem nemiren zaradi tega, ker sebe ne sprejemam, bom večkrat zmolil zdravamarijo in klical Marijo, Kraljico miru, za notranji mir.

Ob sklepu kateheze vam želim lepa srečanja z Marijo v maju. Naslednji mesec, ob mašniških posvečenjih in novih mašah, pa bo naš pogovor o sveti maši.

 

Tako, zdaj pa vas prosim samo še za molitev in sklepni blagoslov.

Gospod z vami. In s tvojim duhom.

Bog, vir in začetnik vsakršnega blagoslova, naj v svojem miru vodi vaše dneve in vaše življenje, zdaj in vselej naj uslišuje vaše molitve in vas srečno pripelje v večno življenje. Amen.

To naj vam podeli vsemogočni Bog, Oče + in Sin + in Sveti Duh.

Amen.

 

Prav lepa hvala, gospod Šlibar, za vse misli o notranjem miru, ki ste jih delili z nami, za vsa pričevanja in za vaše osebno pričevanje o tem, kje vi najdete notranji mir. Prepričana sem, da da ste s tem spodbudili tudi naše poslušalce, da razmislijo o tem, kaj njim prinaša notranji mir in tudi, kaj jim ga odnaša - mene zagotovo ste. Hvala vam, spoštovani poslušalci, za vašo pozornost in poslušanje in lep pozdrav do našega naslednjega slišanja.

Od vas se poslavljava tehnik Jakob Čuk in voditeljica Damijana Medved. Lahko noč.

Lahko in mirno noč!