Sveta maša

18. junij 2022

 

Prav lep dober večer, spoštovani poslušalci, drage poslušalke. Začenjamo z junijsko katehezo za bolnike in tudi nocoj je z nami msgr. Miro Šlibar, voditelj za pastoralo zdravja pri slovenski škofovski konferenci in lurški kaplan. Lep dober večer, gospod Šlibar.

Dober večer.

 

Kakor ste slišali ob koncu prejšnje kateheze, bo danes tema večera – ob mašniških posvečenjih in novih mašah – pogovor o sveti maši. Ob tem se lahko spomnimo na Carla Acutisa; zanj je bila maša nepogrešljiva, kajne?

Tako je. Dobesedno pravi: »Po mojem mnenju mnogi ne razumejo povsem pomena maše. Če bi se zavedali, kakšen dar je to, da se nam Gospod daruje kot jed in pijača v sveti hostiji, bi se odpovedali drugim, manj pomembnim opravilom in šli vsak dan k maši in prejeli sadove obhajane daritve.« Znan je tudi njegov stavek: »Evharistija je moja avtocesta v nebesa.«

 

Preden se podamo na raziskovanje nocojšnje teme pa še pogled v prejšnjo katehezo. Gospod Šlibar, ste prejeli kakšen odmev, vas je kdo poklical v povezavi z majsko katehezo?

Predno odgovorim na zastavljeno željo voditeljice Damijane, ne smem pozabiti današnjega 54. narodnega romanja bolnikov, invalidov in starejših na Brezje. Somaševanje je vodil msgr. Maksimilijan Matjaž, celjski škof. - Vem, da ste nekateri poromali k Mariji Pomagaj, drugi pa sledili po valovih radia Ognjišče. - Ob besedi o romanju, o katerem boste še  več slišali in prebrali, se želim zahvaliti vsem duhovnikom, ki so na Brezjah spovedovali in somaševali, kakor tudi vsem pomočnikom, ki so sodelovali pri romanju in vsem, ki so omogočili svojim in drugim romanje na Brezje.                

Zdaj pa k odgovoru o odmevih na prejšnjo katehezo.

Veliko je bilo klicev, odmevov na prejšnjo katehezo o treh stebrih, ki še med tolikimi drugimi ohranjajo mir v nas.

Se spomnite? Kot prvi steber sem omenil večkratni pozdrav Križanega in Vstalega: »Mir vam bodi!« Drugi steber je bil izziv nam, kako je z mirom v nas, med nami, v okolju, naravi. Dodal sem še misli p. Jacquesa Philippa. Tretji steber pa je bil pogled na Marijo, Kraljico miru, s pogledom na mesec maj, mesec šmarnic …

Več vas je želelo dobiti 6 odgovorov, kako ohraniti notranji mir. Če bi kdo še želel, ali bi želel kaj drugega, tudi iz današnje kateheze, naj me pokliče.

V nadaljevanju omenim nekaj telefonskih klicev.

* Z zamudo sem poslušala sobotno katehezo o notranjem miru. Veliko mi pomenijo kateheze in jih tudi uporabljam v svojem življenju ter jih zelo rada poslušam.

* Pod zadnjo katehezo se podpišem. Prepričana sem, da je mir Božji dar, preko katerega se nas Bog dotika. Naju je v zakonu Bog napolnjeval z mirom tudi preko zakramenta sv. zakona. Božji mir naju je spremljal tudi, ko je bilo treba sprejeti bolezen in se z njo soočiti ter sprejeti tudi zemeljsko slovo. Vseskozi sva z možem prejemala čudežni mir ob navezi z Lurško Materjo Božjo. Še naprej prosim za mir ob darovih Svetega Duha in v priprošnji Marije. (Martina Novak)

* Še več se jih je oglasilo, se zahvalilo in obljubilo nadaljnja poslušanja in priporočanja drugim.

 

In kako vam je šla domača naloga? Gospod Šlibar je predlagal, da, če smo s kom v sporu ali nemirni večkrat zmolimo zdravamarijo in kličimo Marijo, Kraljico miru, za notranji mir. Zagotovo predlog, ki se ga velja spomniti in živeti tudi vnaprej.

V nadaljevanju pa bomo tudi preko pripovedi prepoznali, o čem bo nocojšnja kateheza.

V neki vasi je živel droben, star možiček, ki so ga nedeljo za nedeljo videvali, ko je šel peš k maši, pa naj je deževalo ali snežilo, naj je pihal mrzel veter ali pripekalo sonce. Lahko bi po njem naravnali uro, tako točen je bil vsako nedeljo. Bil pa je popolnoma gluh, zato ni mogel slišati ne pridige ne petja ne skupne molitve. Nekoč ga je novi sosed vprašal: »Vsako nedeljo vas vidim, kako greste mimo naše hiše v cerkev. Zakaj hodite vsako nedeljo k maši, ko pa ne slišite niti besede? Zakaj ne bi raje ostali doma in gledali prenos maše po televiziji?« Možiček ga je pogledal in dejal: »Čeprav ne slišim petja in molitev, dobro vem, da je Gospod med nami in čutim njegovo navzočnost. Vsak teden ne glede na vreme grem v cerkev zato, da tudi sosedom pokažem, v koga verujem.« (B. Rustja, Zgodbe za veselje do življenja, 9)

 

Ja, pomenljiva pripoved … „da tudi sosedom pokažem, v koga verujem.“

V 1. pismu Korinčanom pa beremo:

»Mar blagoslovljeni kelih, ki ga blagoslavljamo, ni udeležba pri Kristusovi krvi? Mar kruh, ki ga lomimo, ni udeležba pri Kristusovem telesu? Ker je en kruh, smo mi, ki nas je veliko, eno telo, ker smo vsi deležni enega kruha« (1 Kor 10,16-17).

Tokratna tema kateheze bo tako z ozirom na mašniška posvečenja in nove maše v tem mesecu, ki je posvečen Srcu Jezusovem, o sveti maši.

V nadaljevanju pa vas gospod Šlibar prosim, da z nami delite resnični dogodek, ki se je pred leti zgodil v bolnišnici.

Ker sem, kot mnogi vi, drage poslušalke in poslušalci, že v letih, mi ne boste zamerili, če kaj ponovim v naših katehezah. Mimogrede, danes je že 38. po vrsti. Spominjam se matere na intenzivnem oddelku. Bil je dan mašniških posvečenj, praznik sv. Petra in Pavla. Bil sem v ljubljanski stolnici. Ob prihodu domov sem na telefonski tajnici slišal nujen klic na intenzivni oddelek. Tam sem srečal ženo, težko poškodovano, ki je padla s češnje. Potem ko sva obhajala zakramente spovedi, bolniškega maziljenja in obhajila, mi je zaupala, da ne čuti nog. Umolknil sem. Ona pa je nadaljevala, da bo vse sprejemala in darovala za novomašnike in nove duhovne poklice.

Kako je bilo z njo v prihodnje, mi ni znano. Prepričan pa sem, da je Gospod Bog videl njeno darovanje in nagnil katerega od fantov in deklet k odločitvi za duhovni poklic.

 

Hvala, gospod Šlibar za tako skrbno beleženje katehez. In za ta vaš spomin in vse, kar ste dobrega storili za vse bolnike, ki ste jih obiskali; tudi za omenjeno gospo.

Nocoj bomo torej govorili o sveti maši in sicer najprej o pripravi na daritev.

Pri nocojšnji katehezi se bom poslužil besed p. Nadraha iz knjižice Mašna daritev. V nadaljevanju bom omenjal še koga. Vsi veste, da smo po 2. vatikanskem koncilu (1965, takrat sem zaključil osnovno šolo) začeli za mašno daritev namesto latinščine uporabljati narodne jezike in je bil mašni obred poenostavljen ter poenoten.

Vem, da mnogi, ki poslušate katehezo, ne morete v cerkev. Priporočam, četudi ste doma in sodelujete pri maši pred televizorjem ali radijem, da se odtrgate od vseh navezanosti in se povežete z Bogom. Svetujem, seveda, če vam je omogočeno, da že vnaprej pogledate, kakšna bodo bogoslužna berila pri maši. Kje dobite podatke? Najdete jih v cerkvenih koledarjih. Tam so za vsak dan s kraticami napisana svetopisemska berila. Potem pa jih poiščete v Svetem pismu. Upam, da ga imate. Če bi ga kdo želel, naj mi sporoči, da mu ga brezplačno omogočim.

 

Sv. maša se torej začne že s pripravo nanjo. Kaj pa nam lahko poveste glede sodelovanja pri sveti maši?

Pri maši nismo le gledalci in pri radiu in televiziji nismo le poslušalci. 2. vatikanski cerkveni zbor priporoča, da »si Cerkev skrbno prizadeva, da verniki v tej skrivnosti vere ne bi prisostvovali kot tuji in nemi gledalci, ampak da bi jo v obredih in molitvah dobro razumeli; zavestno, pobožno in dejavno naj bi sodelovali pri svetem dogajanju« (B 48).

Opozorim vas, da je sodelovanje pri mašni daritvi notranje in zunanje. Notranje sodeluješ, kadar spremljaš dogajanje kolikor moreš zbrano, z razumom in srcem, z vero in ljubeznijo. Na zunaj se to sodelovanje pokaže tako, da v skladu z dogajanjem na oltarju skupaj z vsemi navzočimi moliš in poješ, vstajaš in sediš, se priklanjaš in poklekuješ. Sveta Evharistija, kot imenujemo mašo, je, kakor veste, skrivnost vere. Tako jo predstavi mašnik po spremenjenju, ko izgovori: »Skrivnost vere« in mi odgovorimo lahko na tri načine. Najbolj nam je poznan tisti: »Tvojo smrt oznanjamo, Gospod …«

Najmanjša stopnja dejavnega sodelovanja vernikov je v tem, da zavestno in zbrano odgovarjamo mašniku na njegove besede, povabila in pozdrave. V kolikor smo že pozabili odgovore, jih najdete tudi na zloženki, ki vam jo lahko tudi posredujem. Le pokličite me.

Da bomo pri mašni daritvi lažje in bolje sodelovali, je prav, da vemo, da gre pri njej za dva glavna dela: besedno bogoslužje in evharistično bogoslužje. Preden spregovorim o tem, dovolite še v razmislek vsem vam, kako je bilo z mašo v času korone.

 

Vesela sem nocojšnje teme, gospod Šlibar; ki nam med drugim pomaga razumeti, kaj vse se pravzaprav pri sv. maši dogaja. No, če smo jo jemali za zelo samoumevno, nam pa je epidemija jasno pokazala, da – kot še mnogo drugih stvari – ni.

Tako je. Med mnogimi slabimi stvarmi, ki jih je pandemija covida povzročila človeštvu, je bil z vidika vere vsaj en pozitiven učinek. Začeli smo se zavedati potrebnosti evharistije in praznine, ki jo ustvari njena odsotnost. V najhujšem obdobju pandemije leta 2020 je name naredilo močan vtis, kaj je pomenilo vsako jutro prisostvovati sveti maši, ki jo je papež Frančišek obhajal v kapeli Svete Marte v Vatikanu.

KAKO PA STE VI »BILI« PRI MAŠI V ČASU KORONE?

Odgovor mi boste dali vi, ki prisostvujete katehezi. Lahko me pokličete po telefonu (031 613 378).

 

Tudi za te odzive bom hvaležna, gospod Šlibar, če jih boste delili z našimi poslušalci. Dragoceno je slišati mnenja drugih; ob tem preizprašujemo lastno mnenje in lahko nam pokažejo kakšen nov vidik, na katerega prej nismo pomislili, zato že vnaprej hvala vsem, ki boste pripravljeni svoje mnenje posredovati in tudi vam, gospod Šlibar, da ga boste delili z nami.

Ja in odgovor ene od vas, poslušalke in poslušalci, vam posredujem že nocoj. Je starejša gospa, ki živi tesno povezana z Bogom in Marijo. - Vprašal sem jo, kako je doživljala zaprtje cerkve in onemogočeno udeležbo pri maši. Njen odgovor je bil, kakor bi bil najbrž tudi vaš, da je bilo dobro poskrbljeno z radijskimi in televizijskimi prenosi maš. Dodala je še, da so marsikje duhovniki s sodelavci poskrbeli za spremljanje po spletni povezavi iz domače cerkve. Vendar pa ni bila čisto zadovoljna. Pogrešala je fizično prisotnost med sveto mašo v domači cerkvi. Pogrešala je srečevanje z ljudmi, z domačim župnikom. - Ko sem jo vprašal, kako pa je zdaj, ko se cerkve odpirajo in je možno priti v cerkev v domači župniji ali drugje? Žal sva si bila edina, da so se ljudje kar razvadili in mnogim bolj ugaja spremljati mašo preko televizije ali radia iz domače sobe.

 

Ja, žalostna ostalina časa zaprtja cerkva. Kaj mislite, kaj bi lahko storili, da ljudje pridejo spet nazaj (spomnim se pripovedi o gluhem možu iz začetka kateheze …)?

Na tem bo treba še veliko delati. Tudi sinodalni čas, ki nas vse vabi, da ustvarjamo občestvo, da sodelujemo in smo poslani, je velika priložnost za zopetno vrnitev k »ta pravi maši«.

Kardinal Raniero Cantalamessa, ki ga bom nocoj še omenil, je v letošnjih postnih pridigah, namenjenih papežu in sodelavcem, govoril o Evharistiji. Imenuje jo vsakodnevna veliko noč. V nadaljevanju ugotavlja, da smo pri maši velikokrat raztreseni, ker se posamezni dogodki ponavljajo. To slišim tudi od vas: »Saj je vedno isto.« Kaj pa vaše jutranje vstajanje, hranjenje, uživanje zdravil, molitev in še toliko drugega? Ali ni tudi to vedno isto? Pa se moramo zato truditi, da »delamo z glavo«, ali pa to storijo drugi za nas. Na tem mestu posebno pozdravljam in se zahvaljujem vsem v zdravstvu, sociali, v domovih za ostarele in doma, da ste svojim v pomoč!

Nadaljevanje našega klepeta v katehezi bo morda koga spodbudilo, da ponovno stopi prek domačega praga v cerkev. Ustavil se bom ob razlagi nekaterih mašnih delov. V knjižici, ki je izšla pred dobrimi 10 leti (2009), sem zbral okoli 50 takih razlag znamenj pri maši. Seveda se bom nocoj omejil na nekatere izmed njih, kakšno razlago pa ste že slišali v preteklih katehezah.

Pri mašni daritvi poleg besed uporabljamo različne kretnje in znamenja. Če se vanje ne poglobimo, jih ne razumemo. Čim bolj se človek poglobi v besede, kretnje in znamenja, bolj jih razume, bolj vplivajo na njegovo notranjost, na njegovo srce. V nadaljevanju bom, kot sem že rekel, nekatere od njih kratko razložil.

 

Ja, čeprav je „vedno isto“ za marsikaj ne vemo, zakaj je umeščeno v sveto mašo; ne poznamo pomena in zato tudi marsikdaj ne znamo tega sprejeti. Npr. zakaj duhovnik poljubi oltar na začetku in na koncu maše?

Oltar je središče, okoli katerega se zbiramo. Duhovnik poljubi oltar ob začetku in na koncu mašne daritve. Poljubi ga tudi v imenu vernikov, ki tedaj prisostvujejo bogoslužju. Ne pozabite na to in v duhu tudi vi poljubite oltar. Poljub oltarja je znamenje zaveze med nami in Kristusom. Je znamenje, da smo njegovi in da smo združeni z njim v skupnost, ki se imenuje Cerkev. Poljub oltarja na začetku maše je tudi naša izpoved daritvene volje, ki jo moramo imeti pri evharistični daritvi. V poljub oltarja polaga duhovnik svoje in naše življenje, kakor bi hotel reči: »Gospod, glej na nas, tukaj smo, tebi se darujemo, tebi živimo!«

Morda ste slišali gospoda Martina Goloba, ki je v enem izmed vlogov (razmišljanj) omenil še tri poljube, ki jih »naredi« duhovnik v zvezi z mašo: ko se v zakristiji oblači, poljubi štolo, enako, ko se vrne v zakristijo. Po prebranem evangeliju poljubi tudi lekcijonar, knjigo, iz katere je prebral evangelij.

 

Poljub oltarja je torej znamenje zaveze med nami in Kristusom. Kaj pa je glavna mašna prošnja ob prošnji nad darovi in prošnji po obhajilu?

Začetni obred svete maše sklepa glavna mašna prošnja. Moli jo duhovnik kot predstojnik vsega občestva, ki je zbrano pri sveti maši. Ko nas duhovnik povabi k molitvi, se zavejmo, da stojimo pred Bogom, in k prošnji, ki jo duhovnik moli iz mašne knjige, ki ji rečemo misal, v srcu izrecimo tudi svoje prošnje. Duhovnikove razprostrte roke izražajo sredniško vlogo. K Bogu prinaša vsa hrepenenja, prošnje, zahvale, pa tudi bolečine navzočih in tistih, ki smo jih »prinesli« k maši. To je torej trenutek, ko smo vsi skupaj združeni v molitvi k Bogu. Duhovnik nas povabi z besedo »molimo«.

Naš odgovor na glavno prošnjo je »amen«, kar pomeni našo pritrditev oziroma naš »da«. S tem izjavljamo, da imamo to, kar molimo in kar moli v našem imenu duhovnik, za resnično.

Če moremo, pri glavni mašni prošnji stojimo, nato pa sedemo in prisluhnemo Božji besedi. Ob delavnikih poslušamo berilo in evangelij z vmesnim psalmom in alelujo, v nedeljo pa sta dve berili. Mimogrede, ob delavnikih je leto I in II, ob nedeljah pa leto A, B in C. S tem hočem povedati, da ni vedno enaka Božja beseda.

 

Tako, glavni mašni prošnji torej lahko dodamo tudi svoje prošnje; vsi skupaj smo združeni v molitvi k Bogu. Zdaj pa prosim, povejte nekaj več o besednem bogoslužju.

Ker je Božja beseda zelo pomembna pri maši, se bom tu malo dlje ustavil. Ponovno bom omenil papeževega pridigarja Cantalamessa. Pravi, da je čisto na začetku Cerkve bilo besedno bogoslužje ločeno od evharističnega bogoslužja. Po poročanju Apostolskih del so učenci »vsak dan vsi skupaj zbirali v templju«; tam so poslušali branje Svetega pisma ter skupaj z drugimi tudi molili psalme in molitve; delali so to, kar se dela v besednem bogoslužju; nato so se zbrali posebej, v svojih hišah, da bi »lomili kruh«, se pravi, da bi obhajali evharistijo (prim. Apd 2,46).

 

Na kaj naj bomo posebno pozorni ob poslušanju Božje besede?

Svetopisemska berila, ki jih poslušamo pri bogoslužju, dobijo nov in močnejši pomen, kot pa takrat, ko jih beremo v drugih kontekstih. Njihov namen ni toliko bolje spoznati Sveto pismo, večja pomembnost je v tem, da vsakokrat osvetlijo poseben vidik skrivnosti, ki jo bomo prejeli. To se lepo pokaže v prizoru dveh učencev iz Emavsa. Ko sta poslušala razlago Svetega pisma, sta se njuni srci začeli odpirati, da sta bila potem sposobna spoznati Jezusa »pri lomljenju kruha« (Lk 24,1 sl.). Besedno bogoslužje vstalega Jezusa je bilo prvo »besedno bogoslužje« v zgodovini Cerkve!

Druga značilnost: pri maši se besede in dogodki Svetega pisma ne samo pripovedujejo, ampak podoživljajo; spomin postane resničnost in navzočnost.

Nekaj primerov nam bo pomagalo to razumeti. Na primer takrat, ko v prvem berilu beremo, kako Bog govori Mojzesu iz gorečega grma: pri maši smo mi pred gorečim grmom …

To postane še bolj jasno, če iz Stare zaveze preidemo v Novo, od prvega berila k evangeljskemu odlomku. Žena, ki je trpela zaradi krvotoka, je bila prepričana, da bo ozdravljena, če se ji bo uspelo dotakniti roba Jezusovega plašča: kaj naj rečemo o nas, ki se bomo dotaknili veliko več kot roba njegovega plašča?

 

Sveto pismo, oznanjeno med bogoslužjem ima posebno moč, kajne?

Sveto pismo, oznanjeno med bogoslužjem, ustvarja učinke, ki so nad vsako človeško razlago, na način zakramentov, ki uresničujejo to, kar pomenijo. Od Boga navdihnjena besedila imajo tudi moč ozdravljenja. Po branju evangeljskega odlomka duhovnik ali diakon poljubi knjigo rekoč: »Evangeljske besede naj izbrišejo naše grehe« (Per evangelica dicta deleantur nostra delicta).

V zgodovini Cerkve je prišlo do pomembnih dogodkov zaradi poslušanja svetopisemskih beril med mašo. Neki mladenič je nekega dne slišal evangeljski odlomek, kjer Jezus pravi bogatemu mladeniču: »Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih. Potem pridi in hodi za menoj« (prim. Mt 19,21). Razumel je, da je bila ta beseda namenjena njemu osebno, zato je šel domov, prodal vse, kar je imel, in se umaknil v puščavo. Ime mu je bilo Anton, začetnik meništva.

 

Zdaj smo se malo dlje pomudili ob Božji besedi pri maši, ampak je zelo dragoceno to slišati; saj bomo pri naslednji sv. maši gotovo drugače doživljali Božjo besedo. Zdaj pa nadaljujmo s prinašanjem darov.

 Že sveti Justin je poročal, da so verni po skupni molitvi prinesli k mizi kruh in vino. Ponekod so sprejemali tudi druge darove, ki jih je cerkvena skupnost nato razdelila potrebnim.

Ko torej prinašamo k oltarni mizi kruh in vino, prinašamo sebe, svoje življenje in svoj svet. Ali smo pripravljeni, da kakor kruh in vino tudi mi postanemo dar za Boga?

Duhovnik nas vsakič znova povabi, da molimo z njim, da bo Bog sprejel njegovo in našo daritev. Naj postane besedilo pesmi, ki jo kdaj pojemo pri darovanju, naša resničnost, namreč: »Oče večni, na oltar tebi smo prinesli v dar kruh in vino in življenje, naše delo in trpljenje …«

 

Neposredno po prinašanju darov pa sledi mešanje vina in vode. Kakšen simbol ima to?

 Med darovi na oltarju sta tudi vino in voda v vrčkih. Vino simbolizira Kristusa, voda pa človeka. Jezus Kristus je Bog in človek. In v nadaljevanju maše se zgodi eno najlepših dejanj ljubezni: Bog se pod podobo kruha in vina skloni do nas in postane del nas.

Mašnik v pripravi darov vinu doda nekaj kapljic vode. Pogosto se kdo pošali, da ob vlivanju vina duhovnik ne umakne keliha, drugače pa je pri nalivanju vode. Te vlije le nekaj kapljic. To ima globok simbolični pomen. Vino pomeni Kristusa, voda pa vernike. Po evharistični daritvi in po svetem obhajilu naj bi se tako kakor kapljice vode z vinom mi združili s Kristusom in postali bolj Božji. To simboliko izraža tudi mašnikova tiha molitev pri vlivanju vode v vino: »Po skrivnosti te vode in tega vina naj postanemo deležni Božje narave Kristusa, ki je bil deležen naše človeške narave.«

Naše sodelovanje z mašno daritvijo lahko izražajo tudi drugi darovi, na primer »pobiranje v pušico« in »ofer«.

Na poseben način sodelujejo z mašno daritvijo tisti, ki »dajo za mašo«, dajo mašni dar ali štipendij, da bi se opravila mašna daritev po njihovem namenu, na primer za njihove pokojne in po drugih namenih. S tem se ne »plača« maše, ampak je to dar za vzdrževanje duhovnika.

Konkretno. Neprimerno je, če kdo vpraša: »Po koliko so maše?« Ali reče: »Grem za maše plačat.« Lahko vpraša: »Koliko je mašni dar? Koliko je mašni štipendij?« Daljše obdobje je bil mašni dar 20 €, od septembra tega leta (2022) pa bo 23 €.

V nocojšnji katehezi bom spregovoril tudi o gregorijanskih mašah. Vztrajajte, pa boste slišali.

 

Tako, več o gregorijanskih mašah v nadaljevanju, zdaj pa o umivanju rok, ki je tudi posebno simbolno dejanje ob darovanju. Kaj pomeni?

Umivanje rok pri pripravi darov je Cerkev uvedla v bogoslužje z namenom, da bi poudarila potrebo po notranjem očiščenju. Sčasoma pa so verniki pri darovanju prinašali najrazličnejše darove, ki jih je duhovnik sprejemal in si pri tem umazal roke. Zato si jih je potem moral umiti.

Danes je umivanje rok po darovanju simbolično dejanje, ki nas opozarja, da je treba služiti Gospodu in oltarju s čistim srcem. To izraža tudi duhovnikova tiha molitev med umivanjem rok: »Izmij, Gospod, mojo krivdo in očisti me grehov.«

Od razlage znamenj pri maši naj omenjam še zadnje. Obljubljam, da bomo v prihodnji katehezi več slišali o obhajilu, tudi evharističnih čudežih in Magdaleni Gornik in drugih, ki so dolga obdobja življenja živeli samo iz obhajila. Sedaj pa še eno znamenje.

 

Ja, znamenje, ki pa ga skoraj ne opazimo, to je lomljenje hostije in pomešanje koščka hostije s Kristusovo krvjo. Kaj pomeni?

Duhovnik prelomi hostijo in košček spusti v kelih. Sprašujete se, kakšen pomen ima to. Že v Apostolskih delih se mašna daritev imenuje »lomljenje kruha«. Lomljenje hostije nas simbolično spominja na Kristusovo smrt na križu, ko je bilo njegovo telo kakor »zlomljeno«.

Trenutek, ko duhovnik prelomi hostijo, jo povzdigne in jo skupaj z verniki počasti z zahvalo, je najbolj pretresljiv dogodek med sveto mašo. Jagnje, Jezus Kristus, razlomljeni kruh, je darovano. To je najvišje dejanje ljubezni, ki je sploh bilo kdaj ali se sploh more zgoditi na zemlji. Je povabilo za nas vse, da se, kakor Jezus, popolnoma prepustimo volji Boga Očeta. Pa še na nekaj vas spomnim. Prepričan sem, da tega ne veste.

Od razlomljene hostije duhovnik spusti majhen košček v kelih. S tem želi poudariti edinost Cerkve pri Kristusovi daritvi in povezanost s papežem in škofi. Tu lahko vidimo in začutimo resničnost vesoljne Cerkve. V malem koščku je navzoč sleherni vernik. Ko vsi duhovniki po svetu odlomijo košček hostije, v kateri smo navzoči vsi verni, smo povezani v neizmerno moč medsebojne edinosti. To drobno in skoraj neopazno dejanje nas poveže v skupnost kristjanov, v živo Cerkev.

 

Ob tem je zanimivo poročanje sestre filozofa Blaisa Pascala.

Pascal v njegovi zadnji bolezni ni mogel zadržati ničesar, kar je pojedel, zato mu niso dovolili prejeti svete popotnice, za katero je vztrajno prosil. Tedaj je dejal: »Če mi ne morete dati evharistije, naj vsaj revež pride v mojo sobo. Če se ne morem obhajati z Glavo, se hočem obhajati vsaj z njegovim telesom.«

 

Malo prej ste rekli, da nam boste povedali nekaj o gregorijanskih mašah, zato prosim, gospod Šlibar.

Besedilo povzemam iz zapisa v Družini (št. 18), objavljenega letos 18. maja. Dr. Franc Šuštar, ljubljanski pomožni škof, je odgovoril na vprašanje, ali gregorijanske maše res dušam olajšajo trpljenje v vicah in ali lahko te maše naročimo (zase) že vnaprej, ko smo še živi.

Škof potrdi, kar sem želel povedati v nocojšnji katehezi, da je maša, evharistija, izvir in vrhunec življenja Cerkve, kajti v njej Kristus pridružuje svojo Cerkev in vse njene ude svoji daritvi hvale in zahvale, ki jo je na križu daroval svojemu Očetu enkrat za vselej; po tej daritvi razliva milosti odrešenja na vso Cerkev. Pri vsaki maši je torej vsa Cerkev zedinjena s Kristusovim darovanjem in njegovo priprošnjo. (Nekaj podobnega mi je zaupala tudi dolgoletna voditeljica Marijinih sester.)

Škof Šuštar v nadaljevanju omeni Katekizem katoliške Cerkve (KKC), ki pravi: »Evharistična daritev se daruje tudi za verne rajne, ki so umrli v Kristusu, pa niso še popolnoma očiščeni, da bi mogli vstopiti v Kristusovo luč  in njegov mir« (KKC 1371). Posebej velik dar za pokojne so gregorijanske maše, ki izvirajo iz časa papeža sv. Gregorja Velikega (540–604). Gregorijanske maše darujemo s posebno prošnjo, da bi bila duša pokojnika rešena vic. Darujejo se trideset zaporednih dni, vsak dan po ena maša za točno določenega pokojnika. Ni nujno, da vse maše opravi en sam duhovnik. Nepretrganost v zaporednem maševanju tridesetih maš ne deluje magično, pač pa v veri in zaupanju v Jezusovo odrešenje.

Za gregorijanske maše zase se seveda lahko dogovorimo že vnaprej, ko smo še živi. Prav je, da to zapišemo tudi v oporoko in morda pripravimo dar za te maše. Tega ne moremo naročiti pri duhovniku, da bi jih tako zapisal v knjigo mašnih namenov, kot je navadno za druge maše, saj ne vemo, kdaj bo prišel dan smrti. Lahko pa bi se dogovorili na drug način s svojimi sorodniki ali prijatelji, da bodo po naši smrti poskrbeli za maše.

In še nekaj čisto konkretnega. Škofje so sklenili, da je od 1. 9. 2022 dar za sv. mašo 23€, gregorijanske maše pa 750€.

 

Tako, čisto konkretni podatki in verjamem, da za marsikoga tudi nove informacije o gregorijanskih mašah. Smo pri koncu še ene duhovno bogate kateheze. Kako bi jo povzeli v nekaj besedah, gospod Šlibar?

Po prejšnji katehezi o miru smo danes imeli katehezo o maši, evharistiji, lomljenju kruha. Po kratkem svetopisemskem odlomku sva se z voditeljico Damjano pogovarjala o pripravi na mašo, sodelovanju pri njej in o maši v času korone. Zatem sem namenil dobršen del kateheze razlagi nekaterih mašnih delov: poljub oltarja, glavna mašna prošnja, besedno bogoslužje, prinašanje darov, mešanje vina in vode, umivanje rok, lomljenje hostije in pomešanje koščka hostije s Kristusovo krvjo. Na koncu pa je bila še beseda o gregorijanskih mašah.

 

In nocojšnja spodbuda, gospod Šlibar? K čemu nas vabite?

Potrudil se bom, da bom zbrano, "s srcem" maševal. In ti, da boš zavestno in zbrano odgovarjal mašniku na njegove besede, povabila in pozdrave pri maši, pa naj bo to doma ali v cerkvi. - Izjemoma ne izdam ta večer naslov prihodnje teme. Morda tudi zato, ker bi bil vesel, da me kdo pokliče in predlaga vsebino kateheze. Veliko doživetih maš vam želim in voščim lahko noč.

 

Tako, potem pa vas prosim le še za molitev in sklepni blagoslov.

 Prirejeno po duhovnikovi molitvi v pripravi in zahvali po maši avtorja Henrija Daniel-Ropsa.

Prosim, naj bo vsaka maša blagoslovljena postaja v našem življenju in naj nam da moči, da bomo hodil po pravi poti. Shrani njene darove v skrite globine mojega srca. Daj, da bom s pogumnim srcem sprejemal preizkušnje in da bo vsaka ura časa, ki mi je v življenju še odmerjena, kakor podaljšana maša, ko se bom daroval in žrtvoval. Amen.

 

Gospod z vami. In s tvojim duhom.

Blagoslovi vas vsemogočni Bog, Oče + in Sin + in Sveti Duh. Amen.

 

S sklepnim blagoslovom smo prišli do konca nocojšnje, junijske kateheze, ki je bila posvečena sv. maši. Prav lepa hvala, gospod Šlibar, za vse izrečene misli in razlage ter tudi za vaše spodbude.

Hvala tudi vam, dragi poslušalci, drage poslušalke za pozorno spremljanje. Do naslednjega snidenja se od vas poslavljava tudi tehnik Jakob Čuk in voditeljica Damijana Medved. Lahko noč.