Življenje je Božji dar
19. november 2022
Prav lep dober večer, dragi poslušalci, spoštovane poslušalke v novembrski Katehezi za bolnike. Tokratna bo posvečena življenju in smrti, s posebno pozornostjo na samomoru; temi, ki odpira številna vprašanja in upam, da katerega od njih tudi odgovorimo v nocojšnji katehezi. Tudi nocoj bo osrednji gost kateheze msgr. Miro Šlibar – voditelj za pastoralo zdravja pri slovenski škofovski konferenci in lurški kaplan. Dober večer.
Bog daj!
Sveto pismo pravi: »Če se približuješ, da bi služil Gospodu, pripravi svojo dušo na preizkušnjo« (Sir 2,1). Če se hočeš podati na dobro pot, pripravi se: imel boš ovire, skušnjave, trenutke žalosti.
"Umrl bi rad, to je tako pristen vzdih utrujene moderne družbe, vzdih, ki ga zaman pričakujemo pri preprostih naravnih ljudstvih ... Takega človeka je treba spraviti v zavetje, kjer ne bo več izpostavljen vihri sveta in brezobzirni medsebojni tekmi. Včasih je vse odvisno od okolja, v katerem človek živi, ali bo vzdržal, ali pa ga bo življenje strlo". (Anton Trstenjak, Človek v stiski, (177).
"Premalokrat pomislimo, kaj pomeni življenje našega planeta v neskončnih prostranstvih vesolja [...] Življenje je čudež, dvignjen visoko nad čudeže nežive narave." (Jože Trontelj, Božje okolje 6/2013, 4)
… so uvodne misli v nocojšnji katehezi. Preden začnemo s pogovorom pa se prepustimo glasbi. Ni izbrana naključno; slišali bomo Maraayo in Kvatropirce v skladbi Življenje.
In zdaj vas prosim, gospod Šlibar za uvodno molitev.
Klovnova molitev: "Gospod, ko na poti skozi življenje kar naprej padam, mi pomagaj, da bi se več smejal, kakor jokal, povzročal več veselja kot žalosti in izžareval več upanja kot obupa. Naj nikoli ne postanem tako brezbrižen, da ne bi opazil začudenja v otrokovih očeh in iskrice v starčevih. Naj nikoli ne pozabim, da je moja prva dolžnost razveseljevati in osrečevati ljudi, da bodo vsaj za trenutek pozabili na neprijetnosti svojega življenja. In, Gospod, naj ob svoji zadnji uri zaslišim tvoj šepet: Kadar si spravil v smeh katerega mojih, si mene spravil." Amen. (Pius E. Sammut, Smisel trpljenja, 76).
Zdaj pa se ozrimo nazaj, v oktobrsko katehezo, ko smo gostili – najbrž se še spomnete, dragi poslušalci – misijonarke, Marijine sestre. Na kaj bi nas še spomnili; v povezavi s prejšnjo katehezo, gospod Šlibar?
Med pomembnimi dogodki v prejšnjem mesecu oktobru sem poudaril misijonsko nedeljo, žal sem se zmotil v datumu.
Ali ste opazili mojo napako? Rekel sem, da bo misijonska nedelja 14 dni po naši katehezi, pa je bila takoj naslednji teden. Za napako se opravičujem. – Saj se spominjate, da sem v eni od katehez že omenil, da bi bilo veliko lepše za naše medsebojne odnose, če bi dovolili, da se kdaj tudi zmotimo.
Ob misijonski nedelji sem omenil papeževo poslanico (upam, da ste jo slišali), in vam priporočil molitev in prispevek za nabirko za misijonarje.
Domača naloga je bila desetka za misijonarje.
Lahko tudi za prav konkretnega. In ker so se mi v studiju pridružile s. Marta Meško, s. Barbara Peterlin in s. Jožica Sterle, sem predlagal, da lahko nalogo, namreč molitev, namenite njim ali seveda drugim misijonarjem.
Ja, ob oktobrski katehezi je bilo to naše omizje bolj bolj polno. Kaj je vam ostalo v spominu, gospod Šlibar?
Res, lepo je, če nas je več. Meni je ostala najbolj v spominu pripoved, kako je misijonarka peljala ženo v bolnišnico, med potjo pa še k duhovniku, da je prejela svete zakramente. Kako dolg je bil ta pogovor in kako polna upanja se je vrnila v avto, da sta nadaljevali pot v bolnišnico. - Tudi sam iz svojih izkušenj ugotavljam, kako ste bolniki in starejši pomembni in potrebni za vse nas. Razumite me prav! Potrebni ste zato, ker molite in darujete svoje nevšečnosti, da more Bog delovati doma in po svetu in se ljudje bolj korajžno odločijo za spravo z Bogom in imajo radi tudi življenje.
S tem bo tudi nocoj povezana moja prošnja, če malo preskočim naprej. Že sedaj vas vabim, da molite tudi za tiste, ki se težko znajdejo v življenju, za tiste, ki preživljajo hude telesne, duševne in duhovne stiske in zato posežejo po svojem življenju. Saj niste pozabili uvodnih besed, kaj bo obravnavala nocojšnja kateheza?
V mesecu novembru smo še bolj povezani z našimi dragimi rajnimi, za katere molimo, verjamem, da ste v prvih dneh novembra zanje namenili tudi odpustek. Zanje se zahvaljujemo ter se zavedamo, da je naš pravi dom v nebesih, kakor poje bl. Anton Martin Slomšek: »V nebesih sem doma.« - Prehod v novo življenje, ki se mu reče smrt, pa je v rokah Stvarnika in o tem nismo pooblaščeni, da sami odločamo. Zato sledi v nadaljevanju kateheza o tem, da se pogumno spoprijemamo z življenjem in molimo tudi za druge, da bi bili dovolj pogumni v vseh situacijah svojega življenja.
Ja, namen nocojšnje kateheze je spregovoriti tudi o življenju, ki pa se žal preveč pogosto konča s samomorom. V Sloveniji glede tega žal beležimo res žalostno statistiko.
To je resnično žalostno. Da se razumemo, želim govoriti o življenju. Ne pomislite napačno, da ta kateheza spodbuja k samomoru. Če ste me tako razumeli, potem raje takoj končam. Truditi se moramo vsi, tudi vi starejši in bolni, da bi ljubili svoje življenje od začetka do konca. Zato nocojšnja kateheza. Naj vse spodbuja, da bomo za ljudi, ki težko živijo, molili in po možnosti vzpostavljali z njimi osebni, človeški stik.
Da resnično želim govoriti o življenju dokazuje tudi pesem, ki smo jo slišali na začetku.
!!! Tisti, ki imate možnost You Tuba le kliknite in boste videli videospot. Prepevajo jo v gorskem okolju. Simbolično. Iz izkušnje povem, da je potreben napor, da doživiš lepoto gora in tako je potreben tudi napor v življenju.
V naslednjem dogodku se ne želim hvaliti, pa ga vseeno zaupam. Bilo je lepo oktobrsko fatimsko slavje v Kisovcu. Po maši je bila procesija s Fatimsko Kraljico. S svečkami in petjem Marijinih litanij smo jo spremljali po cestah naselja. Po svečanem dogodku je sledila preprosta pogostitev. Ob kramljanju pred to edino cerkvijo v Sloveniji, posvečeni Fatimski Mariji, mi je ena od žena rekla: "Ko slišim tvoj priimek, Šlibar, takoj pomislim na življenje".
O, da bi bilo res tako! Vesel sem, da je med vami, drage poslušalke in poslušalci veliko teh, ki v telefonskem pogovoru ali preko pošte "z znamko" poveste, da radi prisluhnete najinemu kramljanju z Damijano. Iz vaših klicev sem spoznal, da nekateri komaj čakate tretjo soboto v mesecu, čeprav je za mnoge že kar pozna ura. Ena med tistimi, ki ste me klicali po telefonu, je celo rekla, da si predstavlja, kakor da smo med katehezo med seboj povezani kot z vrvico. - Res, vabim vas, da me kadar koli pogumno pokličete na 031 613 378.
Upam, da boste prisluhnili tudi nocojšnji katehezi. Prepričan sem, da se strinjate z besedami, zapisanimi v Sporočilih slovenskih škofij, izpod peresa nadškofa patra Stanislava Zoreta: "novembrski dnevi se krajšajo, jutro in večer sta si vedno bližje, vedno dlje pa moramo spet čakati na jutro. Čas, v katerem lahko začnemo pogrešati svetlobo, luč, sonce; čas v katerem se nas lahko poloti nekakšna umaknjenost vase, brezvoljnost, morda začetki depresije". (Sporočila slovenskih škofij, 11, 2022, 239). Sam naj še dodam, da imamo v tem času manj obiskov, a se več pogovarjamo o umiranju in smrti. Ob vsem tem pa tako pogrešate, da še grobov svojih najbližjih ne morete obiskati.
Torej ste razumeli, da naj bo ta večer kateheza hvalnica življenju. To naj potrdijo tudi besede pokojnega dr. Jožeta Trontlja, ki je v Božjem okolju pred slabimi 10 leti (6/2013, 4) zapisal: "Premalokrat pomislimo, kaj pomeni življenje našega planeta v neskončnih prostranstvih vesolja ... Življenje je čudež, dvignjen visoko nad čudeže nežive narave."
Ja, res lepa misel; življenje je res čudež, darilo. K osmišljanju našega bivanja, pa tudi odločanju ZA življenje nas spodbuja tudi Teden za življenje, pa npr. Pohod za življenje.
Prepričan sem, da ste vsaj za pohod za življenje že slišali, nekateri tudi udeležili. Morda ste slišali tudi za teden za življenje, ki je vsako leto v začetku oktobra (2. do 9. oktobra je bil tudi letos). Dovolite nekaj besed, ki so jih za ta teden pripravili odgovorni za ta »teden«. "Vsi se zavedamo kako dragoceno, a obenem tudi krhko je življenje. Življenje je Božji dar in zato smo povabljeni, da ga spoštujemo. Še posebej, da mu ne odrečemo spoštovanja še v materinem telesu, splavu in ob koncu življenja z evtanazijo. Čeprav veliko že vemo o življenju, vse od spočetja naprej ter preko lepih dogodkov in tudi težkih trenutkov vse do prehoda v večnost, smo povabljeni, da se veselimo življenja in širimo okrog sebe semena upanja". Da, tako nas spodbujajo besede tedna za življenje.
Dragocene so tudi misli omenjenega tedna za življenje z glavnim sporočilom: »Ne zavrzi življenja!«
Res je. Prejšnjemu zapisu dodajam še naslednje misli, ki jih vključuje pravkar omenjeni naslov.
Življenje je več, mnogo več kot potrošna dobrina.
Ni kot časopis, ki ga kupiš, prebereš in odvržeš v smetnjak za papir.
Ni nikakršen serijski proizvod.
Življenje je edinstveno, enkratno, neponovljivo kakor vsak cvet.
Je krhko kakor dragocena vaza.
Je klic v rast, v napor, k vedno novim dosežkom.
Je klic za ljubezen.
Je dragoceno kakor sijoči biser.
Življenje kakor biser pa dozoreva v trpljenju:
Življenje ima neizmerno vrednost, od spočetja dalje in vse do naravne smrti. In onstran nje. Ja, in onstran smrti!
Zato ne zavrzi življenja!
Kajti življenje je Božji dar.
Sprejmi ga, objemi ga, ljubi ga.
Po uvodnem delu, hvalnici življenju, prisluhnimo evangeliju (Lk 5,17-26)
|
"Nabralo se jih je mnogo, tako da tudi pri vratih ni bilo več prostora, in jim je oznanjal nauk. |
|
In prišli so k njemu z mrtvoudnim, ki so ga štirje nosili. Ker pa ga zaradi množice niso mogli prinesti predenj, so nad mestom, kjer je bil, odkrili streho in skozi odprtino spustili posteljo, na kateri je mrtvoudni ležal. Ko je Jezus videl njihovo vero, je rekel mrtvoudnemu: »Sin, grehi so ti odpuščeni [...] Vstani, vzemi svojo posteljo in hodi".
Zakaj ste izbrali ta evangelij? V septembru (18. sept. 2022) sem v molitvenem bogoslužju duhovniške molitve brevirja bral govor sv. Avguština o pastirjih (46. govor, 13). Sv. Avguštin, veliki cerkveni učitelj, spreobrnjenec, v tem zapisu pripoveduje: "Kdor se torej zdi goreč v opravljanju dobrih del, a trpljenja, ki mu grozi, noče ali ne more vzeti nase, je slaboten ...« Tak je bil oni mrtvoudni bolnik, ki ga nosači niso mogli prinesti pred Gospoda, pa so odprli streho in ga skozi to odprtino spustili predenj. Predstavljajmo si, da bi bil mrtvoudni lahko oseba, ki želi storiti samomor. Po besedah sv. Avguština, naj mu mi odprimo streho in ga spustimo pred Gospoda. Oseba, ki težko sprejema življenje, je lahko bolnik s hudo boleznijo in stiskami telesa, duše in duha. Še ostanimo pri Avguštinovih besedah. Pravi namreč, da je v takih primerih potrebno človeku, ki razmišlja o svojem samomoru, priti naproti s tolažilnimi besedami. On navaja tele besede: Bog je zvest in vas ne bo pustil skušati čez vaše moči, ampak bo s skušnjavo dal tudi možnost, da jo boste premagali. (Bogoslužno branje 5, str. 46).
Kaj o samomoru pove splošni religijski leksikon? Splošni religijski leksikon (1080) pove da se v latinskem jeziku dejanje imenuje suicidium. Gre za odvzem življenja samemu sebi. Vzroki so lahko endogeni (bolezen, depresija) ali eksogeni (družbene ali družinske okoliščine), včasih pa celo verski. Nekatere arhaične in kozmične religije razlagajo samomor kot žrtvovanje lastnega življenja bogovom ... V treh monoteističnih religijah (judovstvo, krščanstvo, islam), ki priznavajo enega Boga, je Bog edini vladar nad življenjem in smrtjo. Zato samomor te religije obsojajo. V krščanstvu je samomor težak greh. Poskus samomora je celo ovira za prejem zakramenta svetega reda ali za opravljanje duhovniške službe. Samomorilcem katoliška Cerkev nekoč ni dovoljevala niti cerkvenega pogreba. Pokopavali so jih zunaj pokopališča, v tako imenovani neposvečeni zemlji. Danes jih pokopavamo tudi na pokopališču.
V katekizmu katoliške cerkve o samomoru sicer piše Vsakdo je odgovoren za svoje življenje pred Bogom, ki mu ga je dal. On ostaja njegov najvišji Gospodar. Sprejemati smo ga dolžni s hvaležnostjo ter ga ohranjati njemu v čast in za zveličanje naših duš. Smo oskrbniki in ne lastniki življenja, ki nam ga je Bog zaupal. Ne razpolagajmo z njim (2280).
In tudi: Samomor nasprotuje naravnemu nagnjenju človeškega bitja, da svoje bitje ohranja in ga vzdržuje. Samomor je v hudem nasprotju s pravično ljubeznijo do sebe. Prav tako žali ljubezen do bližnjega, ker krivično pretrga vezi solidarnosti z družinsko, narodno in človeško družbo, glede katere ohranjamo obveznosti. Samomor nasprotuje ljubezni do živega Boga (2281).
Pa me kljub temu, ali ravno zato zanima vaše mnenje, če ni to v nasprotju z neskončno Božjo ljubeznijo? Ali ni bila praksa pokopavanja samomorilcev izven pokopališkega obzidja dodatno breme svojcem; zakaj na tak način večati občutek krivde pri svojcih nekoga, ki je storil samomor? Pozoren sem bil, da ste pred branjem besedila o samomoru v katekizmu uporabili besede: "O samomoru sicer piše". Zadnji stavek, ki ste ga prebrali pa se glasi: "Samomor nasprotuje ljubezni do živega Boga." Vprašujete me po mojem mnenju in kako je z Božjo ljubeznijo. Spomnim se akademika, duhovnika, prof. Antona Trstenjaka, ki je v predavanju poudaril, da nihče ne naredi samomora pri popolni zavestiUgovarjali boste, poznamo ljudi, ki so šli k spovedi, napisali pismo in naredili samomor. Omenjeni prof. je poudaril, da tisti del možganov ki o tem odloča, odpove. Poznate me, da rad omenjam sedanjega papeža Frančiška, ki zelo poudarja Božje usmiljenje. Tudi meni je to zelo blizu. Zato tudi sam gledam tako kot ste rekli, da je bilo dodatno breme svojcem, da so samomorilce pokopavali izven pokopališča. In da je bil občutek krivde še večji. Hvala Bogu, danes ni več tako. Tudi sam sem že pokopal človeka, ki je naredil samomor. Povedano v oklepaju, zgodilo se je tudi, da je duhovnik naredil samomor.
Zakaj pride do samomora? Kdo pa ve? Ugibamo. Do njega pride iz različnih vzrokov. Najpogosteje se poraja zaradi neozdravljive bolezni, strahu, bolečine, izgube dobrega imena, izgube materialnih sredstev, ljubljene osebe, obupa in občutka krivde, pa še zaradi mnogih drugih vzrokov. Nekomu je življenjski križ tako težak, dobesedno neznosen je zanj, da ga ne more sprejeti in več nositi, kot bom v nadaljevanju navedel primer v bolnišnici.
Kaj menite, kako na samomor gledajo tisti, ki težko sprejmejo smisel trpljenja? Omejim se na nevernega človeka. Njim se ta pogled v novo razsežnost, pravimo ji presežnost, zamegli.. Človek brez Boga gleda na svoje trpljenje samo z zemeljskimi očmi. V njem vidi samo izgubljanje
Ali nam je lahko v takih življenjskih stiskah v pomoč vera? Dovolite, da omenim tiste, ki so neverni. Zanje njihovo trpljenje ne prečiščuje človeka, zanje Bog ne obstaja in življenjske preizkušnje predstavljajo le nekaj negativnega, čemur se je treba izogniti. Zato samomor. Vprašali ste, če je v pomoč vera. Zagotovo. Čisto drugače na trpljenje gleda praktični kristjan, poudarim, praktični, ne pobožni kristjan. Ta vidi smisel v sprejemanju svojega življenjskega križa kot odgovor na Jezusovo povabilo: "Kdor hoče biti moj učenec, naj vzame svoj križ in hodi za menoj"! S trpljenjem pa je tudi pripravljen zadoščevati za svoje in grehe drugih. Ni pa ga lahko sprejemati, poudarim, sprejemati, ne sprejeti. Ker se je treba z njim soočiti uro za uro, dan za dnem. Mnogi dolga leta. Ob teh besedah vam čestitam, drage poslušalke in poslušalci nocojšnje kateheze. Med trpečimi pa ne mislim le na bolnike in starejše. Ni lahko tudi vam, ki spremljate trpeče doma, v domovih za starejše, v bolnišnicah in drugih ustanovah. Oboji zaslužite pohvalo. Da trpljenje "niso mačje solze", sem izkusil v 37 letih duhovnega spremljanja bolnikov v bolnišnici, pa tudi sam nisem nikakor imun pred njim. Hvaležen sem zgledom mož in žena, tudi mladih, ki so in še prenašajo pogumno trpljenje vseh vrst, kakor tudi zdravstvenemu in socialnemu osebju, ki pomagajo lajšati bolečine.
Na kakšen način lahko pomaga duhovnik? O veliko jih je. Žal je duhovnik, mislim tudi nase, premalo usposobljen. Največ pomaga, če je blizu trpečim in pokaže na Prijatelja, ki ve za človeško bolečino in ljubi človeka. Še nadaljujem. Duhovnik naj tem ljudem, odvisno na kakšni stopnji vernosti so, posreduje dobro pripravljene nedeljske in praznične nagovore z razlago Božje besede. V njih naj ljudje odkrijejo resnico, da so obstajale hude preizkušnje v vseh časih. Pomembna so osebna srečanja, poslušanje ... Pa liturgični obredi, kot so sveti krst, prvo sveto obhajilo, poroka, pogreb ... so priložnosti, ko so ljudje še na poseben način sprejemljivi za primerno besedo. Ti dogodki se ljudem vtisnejo globoko v srce in jim pomagajo pri premagovanju življenjskih stisk. Ravno pri pogrebu oseb, ki je obupala, lahko duhovnik z modro in dobro premišljeno besedo prinese veliko svetlobe v obupana srca tistih ljudi, ki so mogoče tudi nagnjeni k temu, da si vzamejo svoje življenje. Eden od najboljših načinov kako duhovnik pomaga, pa je, da gre na kolena in moli.
Se vam je že zgodilo, da so bile zahteve do vas neuresničljive, preprosto nerazumne? Kako postopati v takih primerih? Nihče ne more od duhovnika, v nadaljevanju bom navedel tudi konkreten primer, prav tako ne od psihoterapevta pričakovati, da bi nekomu, ki je obupan zaradi tega, ker ne dobi dela, priskrbel delo, ga rešil iz denarne krize, mu pomagal reševati vzgojne ali družinske probleme … Duhovnik ali psihoterapevt lahko poslušata, izrazita razumevanje, blažita hudo stisko in mu svetujeta, kako bi lahko sam premagal svojo globoko krizo. Veliko naredita že s tem, da mu pokažeta, da nista brezbrižna do njegovih problemov, da jima je še kako mar zanj. Ravno duhovnik lahko sočloveku v stiski pokaže, da življenje ni brezsmiselno in da ima vsakdo izmed nas določeno nalogo in poslanstvo, čeprav trenutno ne uvidi smisla svojega bivanja. Ko človek spozna, da ima njegovo življenje globok smisel, če ve "zakaj" živi, potem bo sposoben prenesti še tako hude življenjske udarce, kot so npr. izguba življenjskega sopotnika, ki mu danes rečejo partner, ločitev, različni porazi, neuspehi itd. Pri vsem svojem delu in trudu se zavedajmo, da ljudi ne morem prisiliti k bivanju in življenju, lahko pa jim pomagamo sprejeti to njihovo situacijo in jim pokažemo, da v svojem bistvu je smiselna. Ob tem naj duhovnika in druge v njihovem krščanskem dejanju spremlja Jezusova beseda: "Resnično, povem vam: Karkoli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili." (Mt 25,40).
Na kakšen način lahko pomagate? Gotovo ni sredstva proti samomoru in ne tablete, ki bi človeku osmislila življenje. So pa zdravila in metode (psihoterapija, logoterapija, skupine za medsebojno pomoč ...), ki omogočajo ljudem olajšati življenje. Osnovna naloga duhovnika ali pastoralnega delavca oz. delavke je pokazati pot človeku, ki tava v temi, podati roko ljudem, ki "se z eno nogo že nahajajo v grobu", postaviti ljudi znova na noge in jih v njihovi žalosti tolažiti. (prim. knjigo Ludvika Počivavška, Pogrebni nagovori, Samomor, str. 28).
Zdaj pa vas prosim, gospod Šlibar, da z našimi poslušalci delite konkreten primer, ki se vam je zgodil pred leti? Omenil bom, kar sem že prej obljubil. Zgodilo se je pred leti. Poklicali so me na bolnišnični oddelek. Že ob prihodu na enega od nadstropij kliničnega centra v Ljubljani, sem čutil vznemirjenost zaposlenih. Povedali so mi, da je v sobi mož, ki namerava skočiti skozi okno. Pustili so naju sama v sobi. Vse kar sem vedel in znal, pa še z Božjo pomočjo, sem skušal storiti. V bolniku ni bilo volje poslušati. Ponavljal je le eno in isto, da ne more več živeti, da ne vidi izhoda iz bolezni, da ga ne razumejo ... Nisem odnehal, čeprav sem prepoznal, da vztraja pri svojem in mu prav malo pomeni moja prisotnost. Poleg tega pa za tovrstna srečanja nimam ustreznega znanja. Kmalu po odhodu iz bolnišnice so mi sporočili, da je bolnik uresničil svojo željo in skočil skozi okno. Je bil to strah pred hudo boleznijo ali osamljenost, ki je tako pogosto breme v prazničnih dneh?
Ja, Bog ve, v kakšni stiski je bil ta mož … Vem pa, da poznate tudi primere, ki so se končali drugače. Kdo med vami, dragi poslušalci nocojšnje kateheze, ni poznal nadškofa Alojza Urana. Ker je november, se ga radi spominjajmo tudi s kakšno molitvijo in obudimo kakšno prijetno srečanje z njim. Kolikokrat na radiu Ognjišče poslušamo njegovo čudovito petje verskih pesmi! Svetujem, da pomislite na kakšno njegovo pesem. Če ste ob prejšnjem strašnem dogodku že nameravali ugasniti radijski sprejemnik, vas povabim, da še ostanete z nami. Vračam se k nadškofu Uranu. Ob različnih prilikah je povedal o dogodku, kako je križ na njegovih prsih rešil življenje moža, ki je nameraval storiti samomor. Morda kdo od vas pozna še bolj natančno ta dogodek. Povem, kar sem si zapomnil. Nadškof je s skupino romal v Italijo. Ogledovali so si znamenitosti. Hodili tudi peš in pri tem prečkali most. Nenadoma se sliši glasen krik: "Ubil se bom, ne morem živeti ...!" Z močnim vpitjem se je ta krik ponavljal. Bližal se je nadškofu in skupini romarjev. Tako, da so bili kar v strahu pred njim. Kričeči človek je prav hitro zagledal na nadškofovi beli srajci precej velik leseni križ. Oči je uprl vanj, slišal pa tudi nadškofove besede: "Jezus te ima rad, Jezus te ima rad ...!" Nadškof Uran je te besede še večkrat ponovil in objel nesrečnika, ki se je sprva upiral, potem pa se je umiril in poln hvaležnosti odšel. Vem, da je imel nadškof še povezavo z njim in tudi to, da se je mož vrnil v svojo družino in v miru nadaljeval življenje.
Rešitve iz skrajnega obupa torej so možne – naj bo to v tolažbo vsem, ki se srečujejo s hudimi stiskami. Kajti naša slovenska statistika je res zelo žalostna, kajne gospod Šlibar. Navedel bom nekaj podatkov, ki mi jih je posredoval Jožef Magdič, zdravnik nevropsihiater, sam globoko veren. Omenja fresko iz 15. stoletja v Crnogrobu pri Škofji Loki, ki med drugim prikazuje samomorilca. In kakšno je stanje v zadnjih letih? Raziskava je pokazala, da v letu 2019 17 % slovenske mladine resno razmišlja o samomoru. Pravijo, da imamo Slovenci težave z izražanjem čustev, zlasti z agresijo. Stoletja tlačanstva so nas naučila, da agresivnost skrivamo, kot se polž skriva v svojo hišico. Nevropsihiater dr. Magdič ugotavlja, da je v našem človeku preveč jamranja, resignirane vdanosti v usodo in toliko agresivnosti. Strašljiv je podatek, da kar 90 % slovenskega pogovarjanja predstavlja jamranje in pritoževanje. Po raziskavah je samomor moških 3-krat pogostejši kot pri ženskah. Najvišja je samomorilnost pri moških med 18 in 24 letom, potem pa pri starejših od 70 let. Število samomorov v Sloveniji pa je zdaj v upadanju, prej 600, zdaj 400 do 500. A pomislite, kar 400 do 500 vsako leto! Slovenija ni na vrhu po številu samomorov, je pa med bolj ogroženimi. So pa razlike po pokrajinah. Osebe po poskusu samomora so v 1. letu po dogodku tudi bolj ogrožene. Pove tudi, da številni samomorilci v bistvu nočejo umreti, ampak želijo le najti pot, kako iz neznosne situacije. Psihiater Magdič priporoča pogovarjati se z osebo, ki ima samomorilne namene. Ta sprejema pogovor kot znamenje spoštovanja in, kar sem že omenil, da začuti, kako mi je mar zanj.
Bi lahko navedli še kaj, kar lahko pomaga preprečiti samomor? Božo Rustja v knjigi Zgodbe za veselje do življenja opisuje obupano ženo, ki si je hotela vzeti življenje v oceanu. Pred tem pa se je sprehodila po prazni obali, da se poslovi od sveta. Nenadoma je slišala glas: "Ozri se!" Storila je tako in zagledala svoje stopinje v mivki. Ko jih je gledala, so jih morski valovi brisali. Skrivnostni glas ji je rekel: "Kakor valovi brišejo tvoje stopinje, tako jaz brišem tvojo preteklost." To doživetje je pomenilo nov začetek v njenem življenju. Ne pozabimo, Gospod že v Stari zavezi pravi po preroku: "Če so vaši grehi rdeči kakor škrlat, bodo beli kako sneg, če so rdeči kakor bagrenina, bodo beli kakor volna" (Iz 1, 18). (Božo Rustja, Zgodbe za veselje do življenja, str. 58. Zelo pomembo je pozabljati, kar je bilo, posebno, če smo to izročili Bogu pri spovedi. Sicer to nosimo s seboj, kot nahrbtnik v gore, ki je vedno težji in enkrat sploh pretežak. Če dvomimo, ali pridemo na Kredarico, kako bomo šele prišli v večnost …
Spodbuja tudi papež Frančišek … Ob koncu dovolite še besede papeža Frančiška, ki jih je imel v katehezi pred slabim mesecem (sreda, 26. oktober 2022), ko je govoril o potrtosti in žalosti. »Žalost,« pravi papež, »včasih deluje kot semafor, ki nam kaže rdečo luč in pravi naj se ustavimo. Bog nam namreč govori v srcu naj stopimo na novo pot [...] Treba je hoditi naprej, saj nobena preizkušnja ni nepremagljiva. Pomemben je cilj in dobro spremstvo. Ob drugi priložnosti je papež povedal: "Da je treba hoditi, delati in ne poležavati na kavču", kar tudi sam rad povem, posebno, ko gremo na Kredarico. Papež še priporoča, da se naučimo prepoznavati žalost. Vsi jo poznamo, pa je včasih ne znamo "prebrati" in ne prepoznati. Ponavljam njegove besede: "Žalost včasih deluje kot semafor: "Ustavi se! Rdeča je! Ustavi se! Žalosten si, nekaj ni v redu." In še doda: »Če zmoremo sprejemati osamljenost, potrtost, žalost in druge stiske telesa, duše in duha in vse to prenašati, kolikor se da, možato, nas vse to napolnjuje z življenjsko energijo.« Opogumlja nas tudi sveti Pavel, ko piše: "Nihče ni preizkušan onkraj svojih zmožnosti, saj nas Gospod nikoli ne zapusti in z Njim, ki je blizu, lahko premagamo vsako skušnjavo (prim. 1 Kor 10,13). (Vir Radio Vatikan).
Tako, kar nekaj spodbudnih misli. V pomoč so nam lahko tudi vprašanja, s katerimi lahko preizprašujemo svoja ravnanja. Zato NAMESTO SKLEPA 10 PRAKTIČNIH VPRAŠANJ 1. Se kdaj vprašamo, kako se drugi počutijo ob nas? 2. Kakšni so naši medsebojni odnosi? 3. Smo pogumni in "damo ven" svojo bolečino v pogovoru z drugimi? 4. Se sprejemamo takšni kakršni smo? 5. Smo hvaležni drug drugemu za življenjski optimizem? 6. Vzbujamo občutek, da so mi bolniki "mar"? 7. Se trudimo prepoznavati težave, ki vodijo do samomorilne stiske? 8. Kaj najtežje sprejemamo v življenju? 9. Kje črpamo moč za upanje in pogum v preizkušnjah? 10. Ali molimo in darujemo trpljenje za ljudi, ki težko živijo?
Koristna vprašanja, ki bi se jih veljalo redno zastavljati samemu sebi. Kaj pa nocojšnja naloga? Da bo lepše ozračje v okolju, kjer živimo, najsi bo to domača družina, dom za starejše, bolnišnica, delovno mesto in vsepovsod, si ob koncu dneva vprašajmo, kako se drugi počutijo ob nas. Še bolj konkretno, kako se moji najdražji počutijo ob meni? To vzemimo za domačo nalogo.
Še kratek pogled na cerkveni koledar v novembru in pogled v decembrsko katehezo ter spomin na – nek način sodelavca kateheze Ivana Moharja. Kako sledijo dnevi in posebne nedelje in prazniki, boste sami pogledali koledar, morda Družinsko pratiko. Spomnim vas, da bo prihodnja kateheza že v novem cerkvenem letu in zadnja letos. Kako bo v prihodnje, pa ne vem. Morda je ne bo več? Bi bili zadovoljni? Pred blagoslovom pohvala vsem, pa povabilo tistim, ki vam je uspelo poslušati katehezo do konca. Pokličite me kaj po telefonu ali pišite, morda pokličete tudi radio Ognjišče in poveste, da bo dovolj 43 katehez. Če pa mislite drugače, pa tudi prav. Veselim se še zadnje kateheze v letošnjem letu. Računam, da bo njena vsebina "gospa", znana po tem, da veliko pozablja, piše se kako? Uganite. Demenca. Žal, smo se nekateri že srečali z njo. In še nekaj, preden vam že zdaj zaželim lahko noč. V začetku meseca novembra (2. nov.) smo pokopali v komaj 71. letu življenja gospoda Ivana Moharja, urednika Mohorjeve družbe, ki mi je vsa leta lektoriral, to je jezikovno izboljšal kateheze za vas in vse drugo, kar sem napisal. Predlagam, da zanj skupaj zmolimo zdravamarijo.
Zdrava Marija, milosti polna ...
Zdaj pa vas, gospod Šlibar prosim še za sklepni blagoslov. Gospod z vami. Blagoslovi vas vsemogočni Bog, Oče in Sin in Sveti Duh. Prav lepa hvala gospod Šlibar za vse vaše misli. Nocoj sva se lotila res zahtevne teme, a upam, da je povedano bilo v tolažbo in pomoč. Hvala vam, spoštovani poslušalci, drage poslušalke za vašo pozornost in vse dobro v dneh, ki so pred nami. Veliko poguma ter upanja in zaupanja v Božjo ljubezen. Za nocoj pa se od vas poslavljava tudi tehnik Jakob Čuk in voditeljica Damijana Medved.
|
|
|