Avtor: Miro Šlibar Objavljeno: 17. 01. 2023

Izzivi demence

 

17. DECEMBER 2022

 

Spoštovani poslušalci, drage poslušalke, lep dober večer. Začenjamo z decembrsko katehezo za bolnike, ki bo tokrat posvečena demenci. Dr. Cameron J. Camp, avtor knjige Neznanec v ogledalu je zapisal, "da je za osebo z demenco najpomembnejše, da jih vidimo kot OSEBE. Tu ni ločevanja na NAS in NJIH, smo samo MI. Zase in za svoje bližnje z demenco lahko najbolje skrbimo, če drug v drugem sprejemamo človeškost, ki obstaja in je vedno obstajala, v vseh nas ...". Jaša Zlobec je rekel, da je demenca tisto, ko ne veš: ne kdo si, ne kje si, ne kdo so ljudje okoli tebe. Tudi ni preprosto dojeti, da se ljubljena oseba spreminja in da določenih stvari ne razume več.

Tudi nocoj je z nami msgr. Miro Šlibar, voditelj za pastoralo zdravja pri slovenski škofovski konferenci in lurški kaplan.

 

Dober večer, gospo Šlibar!

Dober večer.

 

Predlagam, da najprej pogledamo v cerkveni koledar.

Ob začetku adventnega časa, novega cerkvenega leta, ob Miklavžu, prazniku Brezmadežne ..., sem skoraj pozabil na decembrsko katehezo. To dokazuje, da že kar nekaj pozabim. Tolažim se, da sem v eni od oddaj na radiu Ognjišče slišal, da je dobro, da kdaj kaj pozabimo. Tako se ne nabira preveč v našem spominu in imamo prostor še za drugo.

Kljub vsemu nismo pozabili, da smo v adventu, pred 4. adventno nedeljo. Da danes v božični devetdnevnici obhajamo  kvatrno soboto. Veste kaj je to? V Sloveniji obhajamo kvatrne dneve štirikrat na leto kot dneve molitve, pokore in ljubezni do bližnjega. Na kvatrni dan vernike še posebej povabimo, naj se bogoslužja udeležijo v večjem številu.

Vsaka izmed štirih kvatrnih sobot pa ima poseben značaj, ki naj ga kvatrno bogoslužje upošteva in izraža. Adventna kvatrna sobota je pred božičem (še teden dni), zato je v skladu z izročilom  izrazito marijanska (zornice).

O postni, binkoštni in jesenski kvatrni soboti pa vas bom še spomnil, če ne pozabim, oziroma, če bomo še skupaj ob katehezi. (Bogoslužni koledar 2022, XXII). Mimogrede. Ste kaj vprašali, izrazili željo, da bi tudi v novem letu nadaljevali s katehezami?

Vem, da niste pozabili na praznik brezmadežnega spočetja Device Marije (8. december), Blažene drinske mučenke: Marija Krizina Bojanc, Marija Antonija Fabjan in tovarišiče mučenke (pred dvema dnevoma, v četrtek).

Prepričan sem, da še tako pozabljiv ne bo spregledal svetega večera, danes teden (24. december) in Božiča, naslednji dan. Spomnim še na sv. Štefana, prvega mučenca (26. december), bo tudi Dan samostojnosti. Praznik Sv. Družine, pa bomo liturgično obhajali v petek, 30. decembra.                 

 

Nocoj bomo torej govorili o demenci. Izhodišče pa bo prav knjiga, omenjena v uvodu Neznanec v ogledalu, avtorja Camerona J. Campa.

Povabim vas, da dobrohotno vzememo tudi nocojšnjo katehezo, v kateri se bo kdo tudi sam našel,  z "neznancem v ogledalu", kakor je naslov knjige Camerona J. Campa. Ta priročnik za reševanje težav, povezanih z Alzheimerjevo boleznijo in sorodnimi motnjami, nam bo v pomoč pri nocojšnji katehezi.

Knjigo je pred dvema letoma izdala Celjska Mohorjeva družba (2020). Avtor omenjene knjige je imel leta 2015 seminar v domu sv. Jožefa v Celju. Je psiholog. Pripovedujejo, da je ob odmorih prepeval in drugega za drugim razbijal mite o demenci. Prisotne ni pustil ravnodušne. Iz opisanega je razvidno, da je poseben človek, ki se zna vživljati v svet ljudi, ki jim pomaga. Hkrati pa zna podajati vsebino spoznanj na drugačen način. Pri tem uporablja še elemente metode montessori. O demenci ne le poučuje, temveč po njej tudi živi tako v odnosu do ljudi z demenco, kot tudi do svojcev.

Omenjena knjiga je v prvi vrsti namenjena svojcem, oskrbovancem v domovih, zaposlenim v domovih in dnevnih centrih ter drugi zainteresirani javnosti, ki se srečuje z vprašanji dementnosti.

 

Gospod Šlibar, kako vas je nagovorila knjiga Neznanec v ogledalu?

Zelo. Avtor omenjene knjige vključuje opise treh glavnih izzivov demence. Poudarja, kako pomembno si je vzeti čas, da spoznamo ozadje in interese osebe z demenco. - Ob tem ne smemo spregledati sposobnosti in spretnosti take osebe, kot je denimo branje ... Pomembni so nasveti o ustvarjanju novih pozitivnih navad, odkrivanju morebitnih vzrokov vznemirjenosti ter spreminjanju stvarnega in družbenega okolja, ki lahko povzroča moteče vedenje ...

V knjigi sem odkril domiselne in včasih presenetljivo preproste načine odpravljanja vedenj, kot so ponavljajoče se spraševanje, pozabljanje imen bližnjih sorodnikov, slačenje, kopičenje stvari, zavračanje kopanja in druge osebne nege, uriniranje na neprimernih krajih, spraševanje o pokojnih sorodnikih, pa tudi kako posamezniku pomagati sprejeti odhod sorodnika po koncu obiska (19). Cameron je knjigo napisal v slogu detektivskih zgodb.

 

No, preden se lotimo nocojšnje teme, pa še pogled v minulo katehezo in tudi odmeve nanjo.

Vem, da ste že nestrpni in težko čakate nocojšnjo katehezo. Pa vseeno dovolite pogled nazaj.

Zahvaliti se moram vsem, ki ste me poklicali po telefonu in želeli, da vam pošljem prejšnjo katehezo, ki je bila o samomoru. Vesel sem bil tudi, da ste mnogi z odobravanjem potrdili način začetka kateheze, da je najprej kratka ponovitev prejšnje.

Priznam, da že dolga leta (37 let) nisem imel kateheze, kot jo imajo vaši duhovniki. Ob tej priliki vas povabim, da se jih radi spominjate v molitvi. V teh dnevih pred božičem vam bodo še posebej hvaležni za vaše molitve in drugo.

Sam sem imel katehezo za veroukarje v mojih začetnih letih duhovništva, ko sem bil kaplan na treh župnijah. Ker so mi drage in vi, ki tam živite, se jih rad spominjam: Sodražica, Šentjernej in Zagorje ob Savi. V 27 -tih letih v ljubljanskih bolnišnicah je bila čisto svojevrstna "kateheza". Zadnjih 10 let na Dobrovi, pa kakor si lahko predstavljate, Marijine sestre v samostanu ne potrebujejo kako velikih katehez.

Mislim in tako ste povedali tudi vi, je dobro kratko ponoviti prejšnjo, sploh, ker ne gre za ocene.

Torej, kaj vam je ostalo v spominu od prejšnje kateheze?

Dovolite, da kar sam odgovorim na vaše vprašanje.

Bila je posvečena življenju in smrti, s posebno pozornostjo na samomoru; temi, ki odpira številna vprašanja.

Omenil sem Jožeta Trontlja in njegovo trditev da "Premalokrat pomislimo, kaj pomeni življenje našega planeta v neskončnih prostranstvih vesolja [...] Življenje je čudež, dvignjen visoko nad čudeže nežive narave." (Jože Trontelj, Božje okolje 6/2013, 4).

Temi primerna je bila tudi izbrana skladba Kvatropircev, Življenje. Prav življenju, je bil velik poudarek prejšnji mesec v katehezi. Med drugim sem podčrtal, da je: Življenje več, mnogo več kot potrošna dobrina ... edinstveno, enkratno, neponovljivo ... kot biser, ki dozoreva v trpljenju ... sprejmi ga, objemi ga, ljubi ga ...

Navedel sem neuspešen primer pogovora z bolnikom, ki mi ni bilo mogoče preprečiti samomora in nasproti temu, uspeh nadškofa Urana.

Ob koncu sem navedel 10 vprašanj kako se vedemo ob drugih in smo jim v pomoč pri premagovanju življenjskih ovir. Med drugim sem se vprašal, kako se drugi počutijo ob meni? In še: Se sprejemam takšnega kot sem?

Upam, da ste se tudi trudili "živeti domačo nalogo" in je bilo lepše ozračje v okolju, kjer živite.

Hvala, da se še kdaj spomnite sodelavca kateheze Ivana Moharja,  urednika Mohorjeve družbe, ki je pred kratkim umrl. Vsa leta je lektoriral, to je jezikovno izboljšal kateheze in vse drugo, kar sem napisal.

 

To je bil torej pogled v novembrsko katehezo, zdaj pa vas vabim k poslušanju svetopisemskega odlomka, tokrat iz Matejevega evangelija.

"Ko pride Sin človekov v svojem veličastvu in vsi angeli z njim, takrat bo sedel na prestol svojega veličastva. Pred njim bodo zbrani vsi narodi in ločil bo ene od drugih, kakor pastir loči ovce od kozlov ... Tedaj bo kralj rekel tistim, ki bodo na desnici: 'Pridite blagoslovljeni mojega Očeta! ... Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni ... Kralj jim bo odgovoril: 'Resnično, povem: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili. (Mt 25,31-32; 34-36; 40)

Gospod Šlibar, zakaj ste se odločili, da zadnjo letošnjo katehezo posvetite demenci?

Več razlogov. Nekatere naštejem. Smo v mesecu daljših noči in daljših obdobij teme. Tudi je veliko megle okoli nas. Več možnosti je za spoznavanje drugih, pogovore, srečanja v družinah, skupnostih. Še nadaljujem z razlogi za nocojšnjo katehezo. V samostanu na Dobrovi, so starejše Marijine sestre, pa tudi sam ne spadam med mlajše. Ne nazadnje, smo v pričakovanju rojstva Jezusa otroka. Kaj pa ima otrok na to temo? Otrok res nima demence, je pa tako primerno bitje, ki razveseljuje starejše in "zdravi"  ljudi tudi z demenco.

 

Kako bi odgovorili na vprašanje, kaj je demenca?

Ob naših katehezah rad odprem Splošni religijski leksikon (2007). V njem pod geslom "demenca" ni nič zapisanega. Vesel pa sem zloženke z naslovom Kaj je demenca, ki jo je izdala Spominčica, Alzheimer Slovenija. Odgovor Jaša L. Zlobca je kratek iz zgoščen: "Je tisto, ko ne veš: ne kdo si, ne kje si, ne kdo so ljudje okoli tebe".

Tudi ni preprosto dojeti, da se ljubljena oseba spreminja in da določenih  stvari ne razume več.

Vse je v možganih, ki so center našega mišljenja, čustvovanja in vedenja. Nadzirajo vse telesne funkcije. In prav zaradi demence pride do motenj v delovanju možganov. Enostavno povedano, med pogoste bolezni možganov spada tudi demenca.

 

In kako pride do demence?

 Predno odgovorim in tudi v nadaljevanju, moram povedati, da nisem strokovnjak na tem področju in da vsi ne boste slišali zadovoljivega odgovora. Izrečene besede pa bodo morda priložnost

da me pokličete in vas bom morda lahko usmeril na ustanovo, ki to obvladuje. Odgovarjam na vprašanje kako pride do demene. Demenca nastane zaradi bolezenskih sprememb na možganskih celicah. Medicina še ne pozna niti vzroka niti načina zdravljenja te bolezni.

Je kronična, napredujoča bolezen, ki prizadene možganske celice, odgovorne za spomin, mišljenje, orientacijo, razumevanje, računske in umske sposobnosti govornega izražanja ter presoje. Najpogostejša oblika demence je Alzheimerjeva bolezen, ki predstavlja več kot dve tretjine vseh dementnih.

 

Kaj pa pravijo podatki o razširjenosti demence?

Upam, da so podatki vsaj približno točni. Prebral sem, da je na svetu več kot 49 milijonov bolnikov z demenco, v Evropi več kot 9 milijonov, v Sloveniji pa več kot 32 tisoč. Zanje skrbi vsaj trikrat toliko ljudi. Demenca traja od 10 do 15 let in je ena najdražjih bolezni ter veliko ekonomsko in socialno breme za družbo. Želja vseh zemljanov je, naj postane demenca prioriteta javnega zdravstva.

Po prvih  podatkih o demenci in njeni razširjenosti, se sprašujem z vami, drage poslušalke in poslušalci, kam po pomoč? Svetujejo. Takoj, ko opazite prve znake bolezni, obiščite zdravnika. Ta bo presodil ali gre za demenco ali kako drugo bolezen. Zdravnik, specialist, psihiater ali nevrolog, bo opravil pregled, postavil diagnozo in predpisal zdravila, ki so najučinkovitejša v zgodnji fazi bolezni.

 

Demenca je bolezen, ki pomembno zaznamuje tudi svojce oseb z demenco. Kam bi usmerili njih?

Ti potrebujejo čim več informacij o poteku bolezni in o tem, kako z osebno z demenco ravnati. Ob teh besedah vas spomnim, da informacije lahko poiščete pri Spominčici: na svetovalnem telefonu 059 305 555, v skupini za samopomoč v vaši bližini ali obiščete spletno stran: www.spomincica.si.

Pomembno obvestilo svojcem: ob prvih znakih demence pri vaših varovancih pojdite čimprej k zdravniku.

 

Zdaj pa vas prosim, gospod Šlibar, da z nami delite tudi pričevanje moža, ki skrbi za bolne in ostarele starše.

Samski mož s Štajerske je zapisal (Zlatko Novak, 041 628 863). Bili smo štirje otroci. Dobri starši so nam dali temeljito vzgojo in lepo pričevanje krščanskega življenja. Ko smo otroci odrasli, smo odšli vsi od doma. Starša sta ostala sama in kmetovala dokler sta zmogla, kasneje sta kmetijske površine predala v najem sosedu. Dokler sta bila še relativno zdrava in pri močeh, sta živela mirno življenje in pomagala drug drugemu.

Pred več kot tremi leti je mama nenadoma hudo zbolela. Jaz sem takrat živel in deloval v Ljubljani. Po Božjem navdihu sem pustil vse številne dejavnosti v Ljubljani in jima šel pomagat.

Sedaj teče že četrto leto mojega služenja bolnima mami in očetu, ki jima ni bilo potrebno zapustiti dragega doma in oditi živet med tuje ljudi v dom za ostarele. Ob tem čutita, da nista odpisana. Preko radia in računalnika sodelujeta pri prenosih sv. maš, poslušata cerkvene pesmi in duhovne nagovore. Ob nedeljah in praznikih jima domov prinašam sv. obhajilo, da se hranita z Božjim kruhom in tako še tesneje svoj križ združujeta z Jezusom. Čas v postelji jima pogosto krajšam in bogatim z glasnim branjem dobrih knjig, časopisov in revij.

Ker pri mami zadnje mesece hitro napreduje demenca in oče zaradi kapi ne more več govoriti, je naše sodelovanje psihično naporno. Moč in veselje za svoje delo črpam v globokem molitvenem življenju in darovanju svojega dela in življenja Bogu.

 

Kako pa bi odgovorili na vprašanje, kako živeti z ljudmi z demenco. Na kaj moramo biti pozorni?

Dr. Aleš Kogoj odgovarja: "V središču naj bo človek in ne bolezen, človek in ne bolezen. Zato bodimo strpni in prijazni. Strpni in prijazni. Namenoma to večkrat ponovim. Dalje. Vzemimo si čas za jasen in enostaven pogovor. Enostaven pogovor. Pristopimo počasi in prijazno, dotaknimo se osebe, ne preprečujmo je v nekaj, česar ne dojame. To moramo ponoviti: ne preprečujmo je v nekaj, česar ne dojame. Avtor Kogoj ponavlja: Vključimo se v skupino za samopomoč. Prebirajmo literaturo, bodimo aktivni."

Tako Kogoj. Eno od knjig, sem omenil že na začetku. Ponavljam. Ta knjiga je Neznanec v ogledalu, ki jo je izdala Celjska Mohorjeva družba in mi je nocoj glavni vir besed, ki jih delim z vami.

 

Na kaj radi pozabljamo ob delu in življenju z ljudmi z demenco?

Na marsikaj. Med drugim pozabljamo, da ljudje z demenco kljub svoji bolezni vendarle ohranjajo nekatere sposobnosti in spretnosti. Sposobnosti so tiste lastnosti s katerimi se rodimo (na primer zdrav vid), spretnosti pa pridobimo v svojem življenju zato, da nam ga olajšajo (npr. branje, pisanje, šivanje, vožnja s kolesom ipd.).

 

Kateri so prvi znaki demence?

Naštel jih bom 10, kot je tudi Božjih zapovedi.

1. Postopna izguba spomina

2. Težave pri govoru (iskanje pravih besed)

3. Osebnostne in vedenjske spremembe

4. Upad intelektualnih funkcij, nezmožnost presoje in organizacije

5. Težave pri vsakodnevnih opravilih

6. Iskanje, izgubljanje in prestavljanje stvari

7. Težave pri krajevni in časovni orientaciji

8. Neskončno ponavljanje enih in istih vprašanj

9. Spremembe čustvovanja in razpoloženja

10. Zapiranje vase in izogibanje družbi

 

Večina ljudi povezuje Alzheimerjevo bolezen in druge oblike demence z izgubo spomina. V resnici to ni vse, kar se dogaja, oziroma včasih niti ni najpomembnejše.

Tako je. Kadar se pojavi moteče vedenje, je dobro, da se z osebo z demenco pogovorimo na čim bolj miren način in jo prosimo, naj pojasni, kaj se dogaja. Tudi če ima oseba težave z govorjenjem in odzivanjem, se lahko osredotoči na umirjeno vedenje, kar ji lahko pomaga zmanjšati tesnobnost.

 

Zdaj pa še en konkreten primer, ki ponazarja že prej povedano.

Stanovalka v domu za starejše je imela navado, da je popoldne zadremala. Ko pa se je zbudila, je začela vpiti: "Mateja! Mateja! Kje si? Pridi sem!" Mateja je bilo ime njeni hčerki. Člani osebja so vedno prihiteli in ji rekli: "Mateje ni tukaj. Kaj potrebuješ?" To je bilo zelo moteče, ker se je ponavljalo dan za dnem, dokler ...

Nekega dne je v sobo te stanovalke prišla terapevtka in jo vprašala: "Zakaj vsak dan, ko se zbudite, vpijete hčerino ime?" Ženska je pogledala terapevtko in mirno rekla: "Ko se zbudim, potrebujem medicinsko sestro, da mi pomaga. Nikoli ne vem katera sestra bo to. Toda če kličem svojo hčerko, NEKDO vedno pride." (37).

Katera koristna spoznanja, povezana z demenco bi bilo smiselno poudariti, gospod Šlibar?

Naštel jih bom le nekaj. Med drugim.

*Enako pomembni kot pogovor s posameznikom z demenco so lahko tudi pogovori s skupinami oseb z demenco. Tudi v tem primeru so odgovori lahko zelo poučni.

*Pomembno je, da osebam z demenco damo priložnost, da pokažejo sposobnosti in spretnosti, ki jih še imajo. Pogosto jih lahko odkrijemo, če se pozanimamo o njihovem prejšnjem poklicu ali interesnih dejavnostih.

* Sposobnost branja se navadno ohrani tudi pri osebah z demenco. Branje lahko izvabimo z natisnjenimi besedami, tudi če se oseba z demenco sicer ne pogovarja več ... Nikoli ne domnevajmo, da osebe ne znajo brati, samo zato, ker imajo demenco ... Izbira pisave, velikost črk in barve ozadja, lahko pomembno vplivajo na sposobnost osebe z demenco da bere ... Če nekdo lahko bere, se odprejo številne nove možnosti, tudi načini za boljše obiske in polnejše odnose.

* Če osebo z demenco zamotimo, še zlasti, če ji damo smiselno dejavnost, ki se ji mora posvetiti, jo lahko pripravimo, da se umiri. S tem pozablja na tisto, kar jo spravlja v stres.

* Osebe z demenco lahko pozabijo, da pozabljajo. Imena neke osebe se lahko naučijo z uporabo fotografije, vendar pomaga, da sta fotografija in videz te osebe zelo podobna. Lahko bi navedel še več spoznanj, pa sem jih pozabil.

 

Česa se je pomembno zavedati pri življenju s človekom z demenco?

V življenju z dementnim človekom se je treba zavedati, da je demenca kronično stanje, kot se že omenil. Dalje. Čeprav je bolezen napredujoča, se njen potek razlikuje od osebe do osebe. Še nadaljujem. Pomembno je, da je oseba z demenco sposobna živeti, kolikor je mogoče dobro življenje. Kakovost je ključna stvar, o kateri moramo razmišljati. Dalje ne smemo pozabiti, da imajo osebe z demenco lahko dobro življenje, če z njim ravnamo spoštljivo in dostojanstveno ter če so ljubljene in lahko ljubezen delijo. To velja za vsako človeško bitje.

Še en način, da osebam z demenco pomagamo dobro živeti, je, da jim omogočimo pomagati drugim.

Prav tako je pomembno, da osebe z demenco ohranimo povezane s širšo skupnostjo, kot sem že malo prej poudaril.

 

Izguba samostojnosti, nadzora in zasebnosti je za vsakega izmed nas neprijetna in jo doživljamo kot ponižujočo in ogrožajočo. Pri osebni negi naj oseba z demenco sodeluje, kolikor le zmore! Na kaj ne smemo pozabiti?

* Na to, da omogočimo, da ljudje z demenco vse dejavnosti čim dlje opravljajo SAMOSTOJNO. Ne delajmo namesto njih, ampak jih SPODBUJAJMO. Še naštevam, na kaj ne smemo pozabiti.

* Nadzor naj bo diskreten, neopazen.

* Dnevni red določenih aktivnosti, ki jih opravljamo, naj bo USTALJEN in vedno v enakem zaporedju.

* Oblačila in razni pripomočki naj bodo vedno zloženi oz. shranjeni NA ISTEM MESTU.

* Prostori za osebno higieno naj bodo primerno opremljeni in prijetno topli.

* Poskrbimo za VARNOST: ob kad ali prho namestimo ročaje, na tla položimo nedrsečo podlogo, v kad ali kabino postavimo klopco ali stol.

 

Kaj moramo še upoštevati?

Pri upoštevanju navdem sedem navodil.

* Starejše ljudi že tako rado zebe.

* Vseh opravil se lotevamo počasi in potrpežljivo in jim sproti pojasnjujemo.

* Navodila naj bodo preprosta in razdeljena na korake. Nikoli ničesar ne počnemo na silo: če se oseba z demenco upira, počakamo ali poskusimo čez nekaj trenutkov.

* Oseba je lahko čustveno navezana na posamezno oblačilo ali kose oblačil. (po smrti svojcev ...)

* Ko ne zmore več sam, opravimo te aktivnosti v skladu z njegovimi željami.

* VEDNO oblečemo najprej prizadeti ud in nato zdravega in slečemo osebo v obratnem vrstnem redu.

* Včasih osebo z demenco prestraši pogled na "nekoga v ogledalu". V takem primeru ogledalo odstranimo ali zakrijemo.

 

Na kaj moramo biti pozorni?

Tu navajam na kaj moramo biti pozorni pri  različni izbiri.

* Če gre za izbiro oblačil, jim svetujemo, da si sami izberejo oblačila.

* Izbiramo oblačila, ki osebi z demenco omogočajo samostojnost pri uporabi. Ta naj bodo mehka, naravna, zračna. Dobro pralne materiale. Ne preveč turobnih barv. Oblačila naj bodo z zapenjanjem na večje gumbe, zadrge ali elastiko.

* Čevlji in copati naj bodo dovolj veliki, s čvrstimi opetniki, z nizko peto, zapenjanje na sponke ali ježke, z nedrsečimi podplati, po možnosti pralni.

 

Kar nekaj napotkov ste nocoj delili z nami, gospod Šlibar. Verjamem, da bodo marsikomu prišli prav. Kako bi povzeli vse povedano?

Morda  takole:

Osebna higiena, oblačenje in obuvanje sodijo k temeljnim življenjskim aktivnostim človeka. Njihovo redno izvajanje pripomore k PREVENTIVI pred boleznimi, ohranjanju in krepitvi zdravja, imajo pa tudi estetski pomen v kulturi bivanja.

Demenca povečuje potrebe po opravljanju in vzdrževanju teh aktivnosti, hkrati pa zmanjšuje bolnikove potrebe in sposobnosti za njihovo samostojno opravljanje. Pogosto lahko te dejavnosti pri osebah z demenco postanejo tudi VZROK ZA NELAGODJE, slabo voljo ali celo agresijo, pri svojcih pa vzbudijo strah, pojav občutkov krivde in občutkov nemoči.

Kratko: skrb za osebo z demenco lahko predstavlja hudo breme. Za pomoč in informacije se lahko obrnete na spominčico (www. spomincica. si)

Mimogrede. Pogosto slišimo za Parkinsonovo bolezen in mož S PARKINSOVO BOLEZNIJO je na simpatičen način rekel, da je demenca hujša kot parkinsonova bolezen. Zakaj? Človek s parkinsonovo boleznijo popije kavo, čeprav s tresočo roko in tudi malo polije. Medtem, ko bolnik z demenco tudi pije kavo, pa ne ve, kje je pustil skodelico.

 

In zdaj vas, gospod Šlibar prosim, da z nami delite še eno pričevanje (Marija Blejec).

Žena, ki ima izkušnje s sobivanjem z dementnim človekom. Pove, da je za demenco prvič slišala v službi na Inštitutu za patologijo (pred pribl. 30 leti), kjer je pisala izvide pacientov (živih ali mrtvih) nevroloških vzorcev po nareku zdravnika patologa. Pove mi dva primera.

- S prvo dementno gospo se je prvič srečala l. 2013 - 92 let. Bila je prijazna oseba, imela pa je močne strahove (stalno preverjanje ali so vrata zaklenjena), pomešala osebe (mama, sestra, hči).

  • Z drugo, 93 letno. Bila  je precej odločna in trmasta - zvečer gre kar  oblečena v posteljo, z zobno krtačko čisti vse - zobe, umivalnik, straniščno školjko ... Stalno pa si želi domov.

 

Kaj je torej najvažnejše, česar ne smemo pozabiti ob današnji katehezi?

Najpomembnejše, kar si moramo zapomniti o osebah z demenco, je, da so OSEBE, prav kakor vi in jaz. In tako kot vi in jaz se tudi te osebe poskušajo znajti v svetu, v katerem živijo.

Omenjeno priporočam za domačo nalogo. So osebe, prav kakor vi in jaz. Osebe z demenco nimajo težav le s spominom, temveč tudi na drugih področjih. A imajo tudi močne plati - nekatere ohranjene sposobnosti in spretnosti. Če pogledamo svoje vsakodnevno življenje, enako rečemo zase. Ti posamezniki delujejo in se vedejo na način, kot bi se v enakih okoliščinah tudi mi. Ko osebe z  demenco sprejmejo omejitve, opazimo tudi priložnosti. NJIHOVO ŽIVLJENJE JE ŠE VEDNO LAHKO LEPO (platnice omenjene knjige).

 

Tako. No, ker je tokratna kateheza zadnja v letošnjem letu, bi bilo zanimivo se ozreti tudi nazaj v minulo leto. O katerih temah sva govorila?

Januarska je bila posvečena Svetemu pismu. Sledila je februarska, ki je bila povezana s 30. svetovnim dnevom bolnikov. Naslednja marčevska je bila posvečena družini v soočenju z boleznijo. Aprilska je odpadla zaradi obredov velikega tedna. Majska pa je bila posvečena notranjemu miru. Junijska je bila ob mašniških posvečenjih in novih mašah, posvečena pogovoru o sv. maši. Julijska je bila posvečena duhovnim spremljanjem bolnikov v slovenskih bolnišnicah skozi čas (ob knjigi). Avgustovska Mariji in svetnikih. Septembrska pa svetemu obhajilu. Oktobrska je bila o misijonih, rožnem vencu, bolnikih in starejših ter pogovor z misijonarkami iz Ukrajine. Predzadnja, življenju in smrti, s poudarkom na samomoru. Današnja, zadnja v tem letu pa demenci.

 

SKLENIMO z zapisom, izpovedjo pesmi z naslovom UPANJE, Vidke Kuselj v knjigi Zdaj sem tvoja Moja.

Iz tvojih ust / ne pride več beseda jasna / in pogled v prazno le strmi. / Kdo ve, / kaj skriva se za tvojimi očmi? / Ne veš, kdo sem, / ne veš, kdo si. / Le srčno upam, / da te to več ne boli / in da v tvojem svetu  / ni skrbi.

Da bi s čim manj skrbmi praznovali Božič in vstopili v Novo leto, ki naj bo mirno in duhovno bogato, vam podeljujem Božji  blagoslov.

 

BLAGOSLOV

Gospod z vami.

In s tvojim duhom.

Blagoslovi vas vsemogočni Bog,

Oče in Sin + in Sveti Duh.

Amen.

 

Tako, s sklepnim blagoslovom smo prišli do konca tokratne kateheze. Prav lepa hvala, spoštovani poslušalci, drage poslušalke za poslušanje in pozornost in seveda prav lepa hvala vam, gospod Šlibar za vse misli, ki ste jih delili z nami.

Od vas pa se poslavljava tudi tehnik Jakob Čuk, ki je poskrbel za tehnično izvedbo oddaje in voditeljica Damijana Medved. Blagoslovljene zadnje dni adventa vam želim in duhovno bogato praznovanje Božiča. Lahko noč.

.....................................................................................

Pesem. Juvan, na temo kateheze

            Angelska Ljubezen, Ne obupaj, nikoli ne obupaj ...!