Upanje
18. FEBRUAR 2023
Voditeljica: Prav lep dober večer, dragi poslušalci, spoštovane poslušalke v naši februarski Katehezi za bolnike. Zunaj je mrzlo in temno, mi pa se skupaj družimo ob toplem Ognjišču naših radijskih valov. Bogu hvala za to! V preteklih dveh tednih nam je misel prav gotovo zastala pri neizmernem trpljenju ljudi, ki so po potresu v Turčiji in Siriji izgubili topel dom in ljubljene osebe. Ostali so brez vsega. Številni tudi popolnoma brez upanja v prihodnost. Molimo zanje in darujmo po svojih močeh. To je zelo težko stanje duše, zato je današnja tema izbrana res po božji previdnosti, da nas vse okrepi pri naših križih in boleznih.
Z vami bova voditeljica oddaje sestra Meta Potočnik in naš prijatelj g. Miro Šlibar, voditelj za pastoralo zdravja pri slovenski škofovski konferenci in lurški kaplan. Dober večer.
Ko se znajdemo v takšni ali drugačni težavni situaciji, si pogosto zastavimo vprašanje: »Ali je sploh še kaj upanja?« Tedaj ne smemo izgubiti poguma in se obrnimo k Bogu. Vse dokler resnično molimo, obstaja upanje. Upanje je krepost, ki nam vliva pogum za prihodnost in hkrati daje moč za sedanjost. Utrjuje in povečuje pričakovanje, da bodo stvari vendarle potekale tako, kot si želimo. Če nas zajame neustavljiv strah pred prihodnostjo, se spomnimo, da je Bog zelo blizu. Pobožno ga prosimo, naj nam nakloni prepotrebno moč, in gotovo nas bo uslišal. Upanje nas oživlja, če je njegov temelj Bog, ki daje in ohranja življenje. Upanje v srcu izvabi nasmeh na obraz.
»Naše upanje raste tudi tedaj, ko se družimo z ljudmi, ki so polni upanja. Tako z živimi kot tudi s pokojnimi. Upanje je najprej dar Svetega Duha, podobno kot sta vera in ljubezen. Vse dokler smo živi, imamo možnost, da upamo, načrtujemo, se učimo, delamo, rastemo …« (p. Janez Poljanšek)
Voditeljica: G. Miro, najprej poglejva na januarsko katehezo, v kateri smo govorili o moči besede.
V januarski Katehezi za bolnike smo razmišljali o besedi. Nova voditeljica kateheze s. Meta Potočnik nam je na začetku povedala pomenljiv pregovor: »Česar je polno srce, to usta govore.«
Čeprav je od prejšnje kateheze minil že skoraj mesec dni, si še naprej prizadevajmo, da poslušamo samo lepe besede, ki vodijo v polnost življenja. Močno nas je nagovorila pesem Mateje Kališnik, Blizu tebe je beseda.
Nič manj skromni v klicanju in odmevih na katehezo niste bili v zadnjem času. Vesel sem vsakega klica in vseh zapisanih besed, čeprav s še tako okorno in tresočo se roko. Prosim, da nadaljujete. Upam, da ste veseli, ker vztrajamo s katehezami za bolnike.
V mesecu po našem zadnjem druženju ste se morda poglabljali v besede vaših otrok, ki so jih izgovorili kot prve. Morda tudi v zadnje besede, ki so jih vaši najdražji izrekli pred smrtjo.
In kako vam je uspevala molitev Angel Gospodov, h kateri sem vas povabil, in njena drža pozorne poslušnosti?
Gotovo ste se od srca nasmejali zgodbi, v kateri napovedovalec požre muho. Zanimivo bi bilo slišati, kolikokrat ste se v preteklem mesecu »ugriznili« v jezik. Cankarjeva pretresljiva črtica Skodelica kave pa nas je opozorila, kako nekaj neprimernih besed v enem samem trenutku povsem spremeni naše odnose. Za konec sem vam med drugim priporočil tudi besede nadškofa Zoreta: »Če ne moreš ničesar dobrega povedati, tudi slabega ne reci.«
Voditeljica: Da bi mogli vsaj nekaj od tega uresničevati v naših odnosih, je potrebna vaja. In seveda molitev, ki je sedaj na vrsti. Prosim.
Gospod Bog, nakloni nam milost, (glasbena podlaga!!!)
da bomo zaupali vate,
ko se bo breme življenja zdelo pretežko.
Nakloni nam vztrajno upanje,
ki bo pregnalo oblake,
ki so prekrili nebo našega življenja.
Verujemo, da si ti naše upanje in naša moč:
trdna opora v vseh težavah.
Gospod, toliko dela imamo in tako se nam mudi,
da se ne zmenimo za tvojo bližino.
Prosimo te,
naj živo začutimo tvojo ljubečo bližino,
da bo naša prihodnost polna upanja.
Poživi nam vero,
da je prvi temelj upanja
navzočnost tvoje dobrotne ljubezni.
In zdaj prisluhnimo pesmi skupine Gloria, ki letos praznuje 40 let svojega dolgoletnega prepevanja. Pesem Mnogo poti.
Voditeljica: Če ste dobro poslušali pesem, najbrž že slutite, da bo tema nocojšnje kateheze upanje. In prav imate. Neka misel pravi: Upanje je kot nočno nebo; nikdar ni tako temno, da ne bi odkrili kake zvezde. G. Šlibar, kakšno povezavo imam mesec februar z upanjem?
Zanimivo, da me o tem vedno sprašujete. Odgovarjam s pomočjo prehojenih dni in teh, ki nas čakajo v mesecu februarju. - Na začetku meseca februarja smo obhajali praznik Jezusovega darovanja, svečnico. Ob besedah starčka Simeona: »Tvojo dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli iz mnogih src.« (Lk 2, …) je Marija upala in verovala. - Dalje. Začetek meseca je poln sveč, od tod izraz »svečnica«. Saj poznate priliko, ko je v dvorani popolna tema. Ob eni sami vžigalici se že malenkost vidi. - Ali rek, da upanje umre zadnje, kar se navezuje na Blažev blagoslov dan po svečnici. Prepričan sem, da je v vseh 26 bolnišnicah v Sloveniji »na tone upanja, tako v bolnikih in njihovih svojcih kot tudi v zaposlenih, čeravno časi nikakor niso lahki. - Še nadaljujem, kaj je razlog za katehezo o upanju. Kar dvakrat je bilo v tem mesecu slovesno na Brezjah. S kolikšnim upanjem in vero smo se zgrinjali pred Marijo Pomagaj!
Prvič, v soboto, 4. februarja, ob svetovnem dnevu bolnikov z rakom. Veliko nas je bilo tam in vsi smo predano molili tudi za vas, ki ste doma ali v domovih za starejše. Obveščam vas, da bodo odslej v baziliki Marija Pomagaj na Brezjah praviloma vsak drugi petek svete maše v podporo bolnikom z rakom in njihovim svojcem, ki jim bo ob koncu sledil blagoslov z relikvijami svetega Leopolda Mandića, zavetnika spovednikov in že tretje leto tudi bolnikov z rakom. Vsakokratni datumi in ure svetih maš bodo objavljeni v verskem tedniku Družina, na Radiu Ognjišče ter na spletnem mestu svetišča Marija Pomagaj Brezje: https://marija.si/.
Drugič smo bili na Brezjah pred tednom dni, 11. februarja, ob 31. svetovnem dnevu bolnikov. Na slovenskem svetem kraju smo doživljali francoski Lurd in se seznanili s papeževim pismom, ki ga je napisal ob tej priložnosti in nosi naslov »Poskrbi zanj.« Številni so prejeli zakrament bolniškega maziljenja in še danes v nas odmeva nagovor mariborskega nadškofa in metropolita msgr. Alojza Cvikla. Ob tej priložnosti se zahvaljujem vsem, ki ste bolnikom omogočili, da smo se srečali na Brezjah – vsem prisotnim duhovnikom, redovnicam in redovnikom pa tudi prostovoljcem in seveda radiu Ognjišče za obveščanje in poročanje o dogodku.
Tudi sama sem se zelo razveselila, da bodo zdaj na Brezjah redne maše za bolnike z rakom. Kaj pa vas je še vodilo k temi upanja?
Še vedno se vračam na že omenjeni dan, 11. februar, ko obhajamo god Lurške Matere Božje. Letos smo namreč obhajali že 160-letnico prvega prikazovanja v Lurdu. Takrat, davnega leta 1858, so tam tako kot marsikje drugod vladale brezposelnost, lakota, epidemije ... Ker so Bernardkini starši kot mlinarji nesrečno propadli, se je kot najstarejša v spremstvu sestre in prijateljice podala v Massabielle, zloglasen kraj ob Gavi, da bi nabirala suhljad. In tedaj se je začelo. Z velikim upanjem in zaupanjem ter seveda tudi z vero in ljubeznijo je kar 18-krat doživela Marijino prikazen. – Tudi v preteklih letih so – tako kot danes – številni romali tja. Prepričan sem, da tega romanja, vsi, ki ste se ga udeležili, nikoli ne boste pozabili. S kako velikim upanjem in predvsem s kolikšnimi pričakovanji vsakokrat romali v Lurd in tudi drugam. - Pa še na nekaj sem pomislil ob izbiri teme – na postni čas, ki se začne na pepelnično sredo. V veliki želji in upanju, da bomo mi in Bog z nami v 40 dneh pričakovanja velike noči veliki prijatelji z Bogom in med seboj ter tudi sami s seboj.
Prej smo poslušali skupino Gloria ki tako lepo pojejo o upanju. Meni se zdi, da je eno človeško upanje, ki se tiče našega življenja na zemlji in vseh reči, za katere upamo, da se bodo dobro iztekle. Je pa še druga globina upanja, kajne?
O, kako dolg uvod in kako raznoliki so razlogi za temo. A je resnično prav, da si razjasnimo, kaj je pravzaprav upanje. Zanimivo. Ko sem marsikaj prebiral prav z namenom, da bi odgovoril na to vprašanje, me je najbolj nagovorilo besedilo iz Katekizma katoliške Cerkve. Tam piše: »Upanje je božja krepost, s katero hrepenimo po nebeškem kraljestvu in po večnem življenju kot svoji sreči, zaupajoč v Kristusove obljube in opirajoč se ne na svoje moči, marveč na pomoč milosti Svetega Duha … (KKC 1817).
V Katekizmu nadalje piše, »da je krepost upanja odgovor na hrepenenje po sreči, ki ga je Bog položil v srce vsakega človeka; privzema si upe, ki navdihujejo dejavnosti ljudi; očiščuje jih tako, da jih naravnava na nebeško kraljestvo; varuje pred malodušnostjo; daje oporo v sleherni zapuščenosti; navdaja srce z veseljem v pričakovanju večne blaženosti. Polet upanja varuje pred sebičnostjo in vodi v srečo ljubezni« (KKC 1818).
To bi morala kar večkrat prebrati, da bi povsem razumela! Morda nama bi pomagal kakšen konkreten primer, g. Miro.
Izpoved osebe in dogodek, ki ga bom predstavil, nas resnično lahko »zbudi« pri sveti maši, tik pred obhajilom, ko duhovnik moli: »Reši nas, vsemogočni Oče, vsega hudega, podari nam mir v naših dneh, usmiljeno pomagaj, da bomo vedno živeli brez greha, in varuj nas vsakega nemira, ko polni blaženega upanja pričakujemo prihod našega Odrešenika Jezusa Kristusa«.
Vem, da že nestrpno pričakujete nadaljevanje. Beseda bo o angleški kraljici Elizabeti II., ki je po dolgih 70 letih vladanja svojemu narodu in svetu zapustila zgled krščanskega upanja v vstajenje mrtvih. Pri pogrebnem obredu lani (2022) so po njeni volji prebrali svetopisemski odlomek: »V hiši mojega Očeta je veliko bivališč. Če bi ne bilo tako, ali bi vam rekel: Odhajam, da vam pripravim prostor? Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz« (Jn 14, 2–3). Bog ve, ali smo mi duhovniki, ve redovnice in vsi drugi že izbrali svetopisemski odlomek, ki naj bi ga prebrali ob pogrebu?
Ob tem se mi vsiljujejo besede Tonina Lasconija, 365 + 1 dan s Teboj, katerim lahko prisluhnemo vsak dan pred 7. in 12. uro. Pred nekaj dnevi, 7. februarja je bilo, ko so me nagovorile: »Oznanjevanje evangelija se je vse prevečkrat ustavilo (in se ustavlja) pri križu, smrti. Gre za usodno napako, kajti Jezusova osebna zgodba se je končala z vstajenjem od mrtvih. Če Jezus ne bi videl »veselja, ki ga je čakalo«, ne bi sprejel Kalvarije. Krščanstvo, ki obstane pri križu, se neizogibno nagiba k temu, da zanemarja življenje. »Splavljeni zarodki, zapuščeni, izkoriščani otroci ter invalidi, neporočene matere, bolni, brezposelni, izrinjeni iz družbe, zavrženi in osamljeni, ostareli … trpijo? Naj potrpijo! Nosijo križ tako kot Jezus. Pravzaprav imajo srečo. Saj bodo potem vstali od mrtvih.« Potem! Ampak Jezus je vstal od mrtvih že na Zemlji. Ne potem! - In to želim poudariti. – »Kristjani se moramo zavzemati, da bodo vsa človeška bitja, ne glede na starost, socialni položaj ali zemljepisno širino, živela življenje v vsej polnosti, ki jim jo je podaril Bog. Tukaj, na Zemlji, in tudi potem. Splav, izrinjenost in evtanazija … so greh zato, ker nasprotujejo »temu«, zemeljskemu življenju. Borba proti zlu in grehu ni verodostojna brez zavzemanja za življenje na vseh področjih«. (Tonin Lasconij, 365 + 1 dan s Teboj, 49).
V začetku februarja ste imeli s sobrati duhovniki konferenco, in ste jih spraševali, kaj je zanje upanje. Zanimivo bo za naše poslušalke in poslušalce slišati, kaj so povedali...
(glasbena podlaga)
»V upanju pričakujem rešitev iz stiske. Svetloba, dnevna in tista ob luči, mi prinaša upanje. Ko sem vesel in veder, je moje srce polno upanja. Če upam in (za/)upam, se ne bojim prihodnosti. Upanje namreč utrjuje življenjsko moč …«
Drugi so odgovarjali, da potrebujemo upanje na vsakem koraku, na poti z avtom, vlakom, letalom in ladjo. Tudi ko počivamo, potrebujemo upanje, sicer si ne bi upali nikamor. Tudi nad hrano bi dvomili, če ne bi upali, da je zdrava …
Nekdo je pripomnil, da je vedno treba upati na dobro in da brez upanja ne bi mogli živeti. Res čudno bi bilo na svetu, če ne bi bilo upanja. Upanje mi dajejo molitev, maša, pozitivne misli …
»Da upaš, ne smeš biti zagrenjen. Ob tem ne pozabim, da živim za prihodnost, za večnost. Po božjem, po zemeljski sreči, upam na srečen konec …«
(konec glasbene podlage)
KJE V SVETEM PISMU PA NAJDEMO KONKRETNE PRIMERE UPANJA?
Veliko jih je. Omenim jih le nekaj.
»Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5,5).
»Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen« (1 Kor 13,13).
»Naše upanje glede na vas je trdno, ker vemo, da ste z nami deležni tudi tolažbe, kakor ste z nami deležni trpljenja« (2 Kor 1,7).
»Mi, ki pripadamo dnevu, pa bodimo trezni: oblecimo si oklep vere in ljubezni, za čelado pa upanje odrešenja« (1 Tes 5,8).
»Takšna je res vdova in je zapuščena, je svoje upanje naslonila na živega Boga, ki je odrešenik vseh ljudi, posebno vernih« (1 Tes 5,8).
Ob priložnosti preberite znani svetopisemski odlomek, ko je Abraham v veliki veri in upanju pripravljen darovati sina Izaka (1. Mojz. 21, 1–7; 22, 1–18).
ČLOVEK JE BITJE, KI IŠČE IN UPA. IN KJE SO KRAJI UČENJA IN KREPITVE UPANJA? To ni tako preprosto, še posebej, kadar nam gre vse narobe ali smo v veliki stiski, ali smo doživeli močno razočaranje...
Ja, tudi sam si upam reči, da ne vem vedno, kako ohranjati upanje in se ga učiti. Priznam, da »v košari«, ki jo nosim od bolnika do bolnika, upanja kdaj tudi zmanjka.
Zato sem zase in za vas odprl okrožnico papeža Benedikta XVI. Rešeni v upanju (CD 118, 2008). Urednik Rafko Valenčič v spremni besedi (CD 118, 54) zapiše, da je upanje gibalo človeškega življenja, prizadevanj in razvoja, da je druga božanska krepost, kar pomeni dar, ki presega zgolj človeške moči in razsežnosti. – Nadaljuje, da se je upanje, ki je gradilo zgolj na človeškem spoznanju in ki je postavljalo za svoj cilj zgolj človeške dosežke, izkazalo kot nezadostno. Tako kot vera, tako tudi upanje sega preko zemeljskih pričakovanj in dimenzij. – Posebej bi podčrtal naslednje: Resnično upanje je samo Bog, ki je prvi vir upanja in njegov končni cilj. Očitek, da ima upanje pred očmi le osebna pričakovanja, nikakor ni utemeljen. Žal je bilo takšno gledanje prisotno v človeku. - Takšno gledanje izraža na primer misijonsko geslo »Reši svojo dušo!« Bistvo krščanstva in krščanskega upanja je namreč poslanstvo, ki človeka vseskozi usmerja v svet in k sočloveku. Tako se tudi v upanju razodeva solidarnost – upanje posameznika je hkrati upanje občestva in upanje občestva je tudi upanje posameznika.
KATERA SO SKUPNA IZHODIŠČA IN OSNOVE ZA UPANJE?
Pripovedovanje, ki sledi, je za vas – starejši, bolni, preizkušani in vsi ob njih – zelo pomembno. Torej, kaj je tisto, kar »zaliva zemljo upanja«? Najprej je to molitev, ki je znamenje (za)upanja v Boga, kot sem nocoj že omenil. Kdor moli, izraža upanje in raste v upanju, ki ga dopolnjuje upanje občestva, Cerkve. - Prav to izraža tudi sprejemanje preizkušenj in trpljenja, ki človeka prečiščuje in ga približuje Bogu. Preizkušnja je vedno tudi milostni čas, kairos, ki je človeku dan za dozorevanje in za utrjevanje. - Tudi zavest, da je Kristus hodil pot, po kateri moramo danes hoditi mi, prebuja v nas zaupanje, da je Bog vedno z nami. Pa ne samo Bog, tudi občestvo verujočih je v molitvi in preizkušnji vedno povezano in solidarno z verujočimi in upajočimi pa tudi z vsemi, nad seboj ali življenjem obupujočimi in vsemi, ki so potrebni človeške bližine in pomoči.
POVZEMIMO POMEMBNOST MOLITVE
Molitev je prva šola upanja. Tudi če meni več nihče ne prisluhne, me Bog še vedno posluša. Če z nikomer ne morem govoriti in nikogar poklicati – Bogu morem vedno govoriti. Če mi nihče več ne more pomagati – zaradi stiske ali pričakovanja, ki presega človeško moč upanja –Bog mi lahko pomaga. Če sem potisnjen v res poslednjo osamljenost – molivec nikoli ni sam.
Nepozabni kardinal Nguyen van Thuan nam je iz trinajst let trajajočega zapora, od katerih je devet dolgih let preživel v samici, podaril dragoceno knjižico z naslovom Molitve upanja. Trinajst let v zaporu, v na videz popolnoma brezupnem položaju, sta prav poslušanje Boga in možnost pogovora z njim postala rastoča moč upanja. Po osvoboditvi ga je to upanje spodbudilo, da za ljudi po vsem svetu postane pričevalec upanja –velikega upanja, ki tudi v samotnih nočeh nikoli ne ugasne (CD 118, 32).
SREČUJEMO SE TUDI Z LJUDMI, KI PRAVIJO, DA NE MOREJO MOLITI IN TAKO TUDI NE UPATI.
Mislim, da to ne velja za vas – ali pa tudi. Tudi sam v tem smislu nikakor nisem imun. Prav nič ne de, če ste s tem kdaj »okužite« tudi vi. Koliko o tem slišimo duhovniki v spovednici ali v duhovnem spremljanju. - Že omenjeni kardinal Van Thuan je v svoji knjigi duhovnih vaj pripovedoval, kako so bila tudi v njegovem življenju dolga obdobja, ko ni bil zmožen moliti, in kako zelo se je oklepal molitvenih besed Cerkve, ki so očenaš, zdrava marija in molitev brevirja … Kako praktično navodilo! Na ta način postajamo sposobni velikega upanja in s tem tudi služabniki upanja za druge. Gre za dejavno upanje, v katerem se borimo za to, da se stvari ne »končajo narobe«. Je dejavno upanje tudi v smislu, da držimo svet odprt za Boga. Samo tako svet ostaja zares človeški, berem v že omenjeni okrožnici Rešeni v upanju (CD 118, 34). - Zanimivi bi bili vaši odgovori, kako vam molitev pomaga, da lažje upate in zaupate.
Naj bo to naša domača naloga do prihodnje kateheze. Odgovoriti na vprašanje, kaj mi pomaga, da zmorem ohranjati upanje? Ni potrebno, da mi to poveste ali zapišete. O tem lahko zgolj razmišljate in se učite, da bo v vas več upanja.
NEKATERIM STE ŽE PRED NOCOJŠNJO KATEHEZO POSTAVII VPRAŠANJE, KAJ MISLIJO O UPANJU ...
Vesel sem vseh odgovorov. Zahvaljujem se vam za poslano.
Ena od vprašanih na vprašanje, kaj ji daje upanje, da zaupa, odgovarja: »Ob omenjenem vprašanju sem bila kar malo zmedena. Ko pa sem dobro razmislila, sem ugotovila, da v resnici ni veliko stvari, ki bi mi vlile zaupanje. Edino, kar mi daje moč, da zaupam, je Gospod Jezus. Pogledam Ga pred seboj na lesenem razpelu in On je zame največje upanje in največje zaupanje. Ko se mi godi kaj posebnega, ko se me oprimejo krivica, ogovarjanje, nevzdržne bolečine in podobno, se zamislim, sklenem roki in v zaupanju pričnem moliti Jezusovo molitev in molitev O Jezus, blagoslovi me, nato fatimsko molitev O Jezus, odpusti nam naše grehe in potem se z Jezusom pogovarjam. Ko so vse molitve za mano, se počutim bolje, saj sem vse svoje težave podarila Jezusu. Pogosto sprašujem Boga Očeta, koliko časa bom lahko vse svoje tegobe polagala v Srce Njegovega Sina. In vem, da jih bom vse dotlej, dokler bo Božja volja«. Tako je zapisala oseba na invalidskem vozičku, ki ji upanje daje pisanje knjig.
Druga je zapisala tole: »Upanje mi daje molitev. Upanje je, ko križ bolezni predam Jezusu na njegove rame. Upanje mi daje ljubezen na vseh področjih življenja. Upanje mi daje molitev za ljudi, ki me ne marajo. Upanje je, ko me pokliče bolna gospa, ki bi se rada pogovarjala z mano. Upanje je, ko objamem vnukinjo in jo stisnem k sebi. Upanje je, ko smo prijazni drug do drugega in se spoštujemo. Upanje mi daje vera. Bogu hvala zanjo.«
In še tretji zapis. Posredoval mi ga je mož, ki je pred kratkim končal rehabilitacijo v Soči. »Hvaležen sem za duhovno oskrbo v Soči, ki mi je bila poleg zdravstvenih uslug v nenadomestljivo pomoč pri mojem okrevanju in ki me je spodbujala k upanju. Med rehabilitacijo v URI Soča sem bil deležen marsičesa, kar me je prijetno presenetilo. Posebej lepo urejen bogoslužni prostor. Če bo v tej ustanovi nekoč res bolnišnična kapela, bo duhovna oskrba bolnikov še toliko bolj bogata. Povedati moram, da so mi svete maše v tem težkem času veliko pomenile in me duhovno bogatile. Z molitvijo so bistveno pripomogle k bolj uspešni rehabilitaciji in prispevale, da sem lažje zaupal novi življenjski situaciji. Zato z vsem omenjenim želim nadaljevati tudi doma. Upam, da prav tako pozitivno. Nadvse mi je pomagal tudi pogovor z gospodom direktorjem URI Soča.
Omenjenim in vsem, ki mi pomagate pri radijskih katehezah, prisrčna hvala, tudi v imenu »veroukarjev«, ki so ob tej uri morda že v postelji. Hvaležni bodite tudi vi, ki ste morda še na poti v avtomobilu. Prepričan pa sem, da ob tej uri ni nikogar več v hlevu pri živini. Res je že pozno in vem, da se zato nekateri k počitku tretje sobote v mesecu odpravljate nekoliko kasneje. Se vam iskreno opravičujem. Nadoknadite. Pred vami je nedelja. – Že danes vam povem temo prihodnje kateheza, bo o odpuščanju. Vesel bom kakšne vaše izkušnje na to temo. Pošljite mi jo, tako bomo »hodili skupaj«, saj smo v sinodalnem obdobju.
ALI ME TUDI TRPLJENJE UČI VEČ UPATI?
Z vami sem, drage poslušalke in poslušalci, in upam, da še spremljate katehezo. To, kar sledi je namreč zelo aktualno za vas. Bodite pozorni. Pogosto se skupaj z vami sprašujem, ali se še splača upati tedaj, ko od življenja nimamo več ničesar pričakovati. Na vaš pritrdilni »da« bi Marjan in Jure v oddaji Med generacijami, odgovorila: »Odgovor je pravilen!« Ja, moramo upati na božje obljube, saj nam dajejo prepotreben pogum in nas usmerjajo tako v dobrih kot tudi v slabih urah (prim. CD 118, 35).
Pa vendar ne smemo pozabiti, da moramo storiti čisto vse, da bi karseda zmanjšali trpljenje. Preprečili trpljenje nedolžnih, ublažili bolečine, nudili pomoč pri duševnem trpljenju. Čeprav moramo storiti vse, da bi premagali trpljenje, ga s tega sveta nikoli ne bomo mogli povsem odpraviti. Preprosto zato, ker se ne moremo otresti svoje končnosti in ker nihče od nas ni sposoben, da s sveta odpravi moč zla in krivde, ki sta osnovna vzroka trpljenja ... Upanje nam daje pogum, da se postavimo na stran dobrega tudi tam, kjer se zdi brezupno … (prim. CD 118, 36).
POMEMBNA RESNICA »TRPETI IN UPATI«
Človeka ne ozdravlja izogibanje trpljenju. Človeka ne ozdravlja beg pred trpljenjem. Človeka ozdravlja sposobnost, da sprejme trpljenje in v trpljenju zori. Da v njem najde smisel po zedinjenju s Kristusom, ki je trpel z neskončno ljubeznijo ... Družba namreč ne more sprejemati trpečih in jih »nositi« v njihovem trpljenju, če tega ne zmorejo sami. Tudi posameznik ne more sprejeti trpljenja drugega, če on sam v trpljenju ne zmore najti smisla, poti očiščenja in zorenja, poti upanja … Trpeti iz ljubezni in zato, da bi postali resnično ljubeči, so temeljne prvine človečnosti … Ali to zmorem?
Medtem, ko odgovarjamo na vprašanje, bi vas rad spomnil na nekdaj zelo razširjeno pobožnost, da vse, tudi majhne težave, s katerimi se srečujemo vsak dan, »darujemo« za druge in jim na ta način podelimo smisel. Čeprav so v tem ponekod celo pretiravali, se moramo vprašati, ali niso dejansko vsebovale nekaj bistvenega in koristnega. Kaj pomeni »darovati«? Ti ljudje so bili prepričani – in sam nisem izjema – da svoje majhne težave polagajo v veliko Kristusovo trpljenje, in tako tvorijo skupen »zaklad sotrpljenja«, ki ga človeštvo tako zelo potrebuje. Tako tudi majhne zlovoljnosti vsakega dne dobijo svoj smisel in pomembno prispevajo v zakladnico dobrega, ljubezni v človeštvu. Morda bi se morali vprašati, ali lahko to tudi za nas postane smiselna možnost (prim CD 118, 40).
NAŠA SITUACIJA
Tempeljska »Lepa vrata« so znana po čudežu, ki se je zgodil nedaleč stran. Pred njimi je ležal pohabljenec in prosil miloščino. Nekega dne sta šla mimo Peter in Janez in vsi vemo, kaj se je zgodilo. Ozdravljeni pohabljenec je skočil na noge in se po številnih letih zapuščenega ležanja tako kot drugi peš odpravil skozi tista vrata in stopil v tempelj. Beremo, da »je poskakoval in hvalil Boga« (Apd 3,1–9).
Nekaj podobnega se lahko v zvezi z upanjem zgodi tudi nam. Tudi mi se pogosto duhovno znajdemo v stanju hromega, ki je ležal na pragu templja. Negibni in mlačni smo, kot ohromljeni stojimo pred težavami. Toda glej, Božje upanje prihaja mimo nas. Vodi ga Božja Beseda, ki tako kot Peter hromemu pravi tudi nam: »Vstani in hodi!« In tudi mi skočimo na noge in naposled vstopimo v srce Cerkve, pripravljeni, da ponovno in veselo sprejmemo naloge in odgovornosti. To so vsakdanji čudeži upanja. Upanje je v resnici véliki zdravilec in véliki čudodelnik. Na noge postavlja na tisoče hromih in to tisočkrat.
Zdaj si privoščimo nekaj taktov glasbe, da se slišane besede udomačijo v nas ...
Ne moreva seveda pozabiti naše Matere Marije, ki je prava zvezda upanja.
S temi besedami je papež Frančišek ob še dveh drugih – Mati upanja, Mati usmiljenja in Tolažba beguncev, pred kratkim obogatil lavretanske litanije Matere Božje.
Človeško življenje pomeni, da smo na poti. In kje je naš cilj? Življenje lahko obravnavamo kot vožnjo na pogosto temnem in viharnem morju zgodovine, med katero se oziramo po zvezdah, ki nam kažejo pot. Prava ozvezdja našega življenja so ljudje, ki so znali živeti prav. Oni so svetilniki upanja. Jezus Kristus je tisti, ki je luč sama. On je sonce, ki je vzšlo nad teminami zgodovine. A zato, da bi ga našli, potrebujemo tudi bližnje luči – ljudi, ki podarjajo luč od njegove luči in so orientacija na našem potovanju. In kdo bi lahko bil – bolj kot Marija – zvezda upanja? Marija, ki je s svojo privolitvijo Bogu odprla vrata v naš svet. Marija, ki je postala živa skrinja zaveze, v kateri si je Bog privzel meso in postal eden od nas. (CD 118, 49).
KONKRETNI NASVETI
Poleg evangelizacije nam upanje pomaga tudi na naši osebni poti posvetitve. V tistem, ki jo uresničuje, postane načelo duhovnega napredka. Omogoči odkrivanje vedno novih »možnosti za dobro«, vedno nekaj, kar se lahko stori. Ne dovoli, da bi se obstali v mlačnosti in lenobi. Ko si v skušnjavi, da bi rekel: »Čisto nič več se ne da narediti«, se pred teboj pojavi upanje, ki pravi: »Moli!« Ti odgovoriš: »Pa saj sem molil!« In upanje pravi: »Moli še!« In tudi ko stanje postane skrajno zahtevno in takšno, da se zdi, da ni mogoče ničesar več, ti upanje zada še eno nalogo: »Zdrži do konca in ne izgubi potrpežljivosti v združenosti s Kristusom na križu.« Slišali smo, da apostol priporoča, naj se prepustimo upanju, pri čemer doda, da to postane mogoče: »V moči Svetega Duha«. In ne po našem prizadevanju.
Veliki moderni pesnik Charles Péguy je napisal, da so vera, upanje in ljubezen tri sestre, dve veliki in ena majcena. Hodijo po cesti in se držijo za roke: veliki dve, vera in ljubezen, na straneh, deklica upanje pa na sredi med njima. Ko jih vidijo, vsi mislijo, da dve veliki majceno vlečeta v sredini. Kako se motijo! Ona je tista, ki vleče vse. Kajti če zmanjka upanja, se prav vse ustavi.
Če hočemo deklici dati pravo ime, ne moremo drugače, kot da jo imenujemo Marija. Ona, ki je tu doli, pravi drugi veliki pesnik Dante Alighieri, je »med smrtniki« »studenec upanja neusahljivi«.
STE KDAJ OBUPANI, PEDRO OPEKA IN NASVET UPANJA
»Če verujem v Boga ljubezni, ne morem biti obupan. Seveda sem kdaj povsem iz sebe. Največkrat se jezim, ko zapravljamo priložnosti, da bi napredovali in gradili boljšo prihodnost za naše otroke, ki je vsekakor mogoča. Ko sledimo Jezusu Kristusu, ne smemo obupati, saj vemo, da je življenje boj za pravičnejši svet, svet, ki bo znal deliti in bo usmiljen do drugih ljudi.
Samodejnih receptov ni. Vsak človek mora iskati svojo pot in svoj življenjski cilj. Tako bo našel druge ljudi in skupaj z njimi skupaj živel ter si pomagal. Na tem svetu smo popotniki in nikdar gospodarji, še manj vladarji. Imejmo radi naše otroke, ker nam dajejo vedno novo upanje, da je mogoč boljši svet …« (Za upanje se je treba boriti, misijonar Pedro Opeka, Božje okolje, 2021, 1, 8 str.)
POVZETEK
Vsebino nocojšnje kateheze sem namenil upanju. Kaj sploh je upanje? »Je Božja krepost, s katero hrepenimo po nebeškem kraljestvu …« (KKC 1817). Veliko konkretnih primerov o upanju smo slišali nocoj in veliko »upajočih« svetopisemskih citatov … Ugotavljali smo, kako z molitvijo in s trpljenjem utrjujemo upanje, katerega zvezda je Marija. K upanju nas je spodbudil tudi Pedro Opeka, svetovno znan misijonar.
DOMAČA NALOGA
Do prihodnje kateheze si večkrat zastavimo vprašanje in nanj tudi odgovorimo: »Kaj je tisto, kar mi pomaga ohranjati upanje?« Ni potrebno, da mi odgovor poveste ali da ga zapišete. Dovolj je, če o tem zgolj razmišljate in se na ta način učite, da bo v vas več upanja. A bom nadvse vesel, če me pokličete ali mi odgovor zapišete. – Vesel pa bom vaših odgovorov na temo prihodnje kateheze o odpuščanju, kot sem vas nocoj že povabil.
MOLITEV
Naj sklenem z molitvijo, ki je moja pogosta zahvala po maši. »Prosim Te, pomagaj mi, da bo vse moje življenje prežeto z vero, ožarjeno z ljubeznijo in napolnjeno z upanjem«!
Zdaj pa vas, gospod Šlibar prosim še za sklepni blagoslov.
Gospod z vami. In s tvojim duhom.
Blagoslov vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha naj pride nad vas in vas ohranja v upanju, zdaj in vekomaj. Amen.
Prav lepa hvala gospod Šlibar za vse vaše besede, ki so nas nagovorile in postavile tudi kakšen osebni izziv. Nocoj sva se lotila zelo temeljne krščanske kateheze o upanju, ki nam ga ne sme nikoli povsem zmanjkati v srcu in v mislih ter besedah, Hvala vam, spoštovani poslušalci, drage poslušalke za vašo pozornost in vse dobro. Želim vam veliko poguma ter upanja in zaupanja v Božjo ljubezen. Za nocoj pa se od vas poslavljamo voditeljica s. Meta Potočnik, g. Miro Šlibar in tehnik Jakob Čuk.