Hodimo skupaj

15. APRIL 2023

 

HODIMO SKUPAJ!

V velikonočni osmini si želimo pogovarjali o tem, na kakšen način lahko tudi starejši in bolni in vsi, ki trpite, dejavno prispevate k življenju vesoljne Cerkve. Vesoljna Cerkev smo namreč mi vsi. »Gradimo jo kot živi kamni, kot deli Kristusovega telesa, kot oznanjevalci evangelija«, kot je v župnijskem listu zapisal župnik ene slovenskih župnij.

 

POGLED NA PREJŠNJO KATEHEZO

Najprej vas vse z voditeljico kateheze s. Meto Potočnik prisrčno pozdravljam v soboto v velikonočni osmini, pred Belo, nedeljo Božjega usmiljenja. Zagotovo smo si ob veliki noči izmenjali veliko voščil. Hvala vsem, poslana tudi na moj naslov. Pa tudi za tista, ki ste jih izrekli v molitvi pred Bogom. Nekatera poslana voščila so bila res izvirna. Med drugimi naslednje: »Želim, naj se ti ustnice napnejo v radosten nasmeh, ko boš v duhu gledal Vstalega Gospoda«!

Se še spominjate, da je bila kateheza v marcu o odpuščanju. Morda je bila komu v pomoč, da je ali bo lažje odpustil kakšno zamero drugemu in bil deležen Božjega odpuščanja v zakramentu spovedi. Tako smo doživeteje obhajali veliko noč, velikonočno osmino in nas bo veselje Gospodove bližine spremljalo ne le 40 dni do Gospodovega vnebohoda, Binkošti, pač pa vse dni, naše hoje s soljudmi ali pa tudi vožnje z invalidskim vozičkom, ne nazadnje, tudi, če smo stalno v postelji. »Radosten nasmeh«, kot je bilo zapisano, želim vsem vam, ki se niste naveličali prisluhniti radijski katehezi za bolnike!

 

IN NOCOJŠNJA KATEHEZA?

Res nihče ne brani »radostnega nasmeha« na naših ustnicah tudi v nadaljevanju nocojšnje kateheze. Morda vam bo nasmeh ta večer priklicala tudi naslednja šala, posredovana po Marjanu Buniču, ki ga poznate z Radia Ognjišče, pa tudi iz našega lističa Beseda starejšim, invalidom, bolnim in ne samo njim. Prisluhnite.

Rutarja so z opeklinami na ušesih sprejeli v bolnišnico. "Kako se je to zgodilo?" vpraša zdravnik. "Ko sem likal srajco, je zazvonil telefon in bil sem tako zaverovan v delo, da sem namesto slušalke prislonil na uho likalnik." - "Ja, zakaj pa imate opekline tudi na drugem ušesu?" se čudi zdravnik. - "Saj sem vendar moral klicati rešilca!"

V nadaljevanju vas z voditeljico povabiva, da odprete ušesa – upam, kolikor toliko zdrava, za poslušanje kateheze. Naj vam besede te sobote, tretje v mesecu aprilu, utrdijo »klecava kolena« za hojo z nama. Pa ne mislite, da morate priti v radijski studio, saj ima le okoli 15 kvadratov. Vsi pa se bomo pridružili dvema učencema na poti v Emavs. Nocoj naj bi vsi začutili, da je vstali Gospod vedno z nami, tudi, če smo starejši, bolni, pa kjer koli smo že. Ne pozabimo že omenjenih besed voščila, ki sem ga prejel: »Želim, naj se ti ustnice napnejo v radosten nasmeh, ko boš v duhu gledal Vstalega Gospoda«!

 

OSREDNJI POUDAREK KATEHEZE

V katehezi želiva poudariti pomembnost hoje skupaj, kakor nas vabi tudi sinodalno dogajanje. Ob tem tudi pomembnost življenja med generacijami. Dalje, da bi znali poslušati drug drugega, tudi tistega in takrat, ko prihaja k nam  zelo žalosten, potrt in brez volje, obremenjen s težko diagnozo, slabim izvidom. In ne pozabimo, kar velja za mnoge. Tudi, sem sam, sem lahko z drugimi, ko zanje molim, se jih spominjam … Eden od željenih ciljev nocojšnje kateheze je tudi ta, da bi imeli ob sebi dobre spremljevalce v zdravstvenih in socialnih delavcih, domačih, duhovnikih in v drugih, ki potujejo z nami v naš Emavs.

Prisluhnimo najprej, kako je ta dogodek dveh učencev zapisal evangelist Luka.

 

EVANGELJSKI ODLOMEK (bere voditeljica)

»Glej, prav tisti dan, prvi po soboti, sta dva izmed Jezusovih učencev potovala v vas, ki se imenuje Emavs ... Pogovarjala sta se o vsem tem, kar se je zgodilo ... In medtem ko sta se pogovarjala in razpravljala, se jima je približal sam Jezus in hodil z njima. Njune oči pa so bile zastrte, da ga nista spoznala ... Rekel jima je: 'O kakšnih rečeh se pogovarjata med potjo?' Žalostna sta obstala in eden izmed njiju, ki mu je bilo ime Kleopa, mu je odgovoril: 'Si ti edini tujec v Jeruzalemu, ki ne ve, kaj se je tam zgodilo te dni?' 'Kaj neki?' je rekel. Dejala sta: 'To, kar se je zgodilo z Jezusom Nazarečanom' … Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo rešil Izrael … In on jima je rekel: 'O nespametna in prepočasna v srcu, da bi verovala vse, kar so povedali preroki! Mar ni bilo potrebno, da je Mesija to pretrpel in šel v svojo slavo?' Tedaj je začel z Mojzesom in vsemi preroki ter jima razlagal, kar je napisano o njem v vseh Pismih. Medtem so se približali vasi, kamor so bili namenjeni. On pa se je delal, kakor da gre dalje. Silila sta ga in govorila: 'Ostani z nama ...' Ko je sedel z njima za mizo, je vzel kruh, ga blagoslovil, razlomil in jima ga dal. Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala. On pa je izginil izpred njiju. In rekla sta drug drugemu: 'Ali ni najino srce gorelo v nama, ko nama je po poti govoril in razlagal Pisma?' Še tisto uro sta vstala in se vrnila v Jeruzalem ter našla zbrane enajstere in tiste, ki so bili z njimi. Govorili so: 'Gospod je res vstal in se prikazal Simonu.' Tudi ona dva sta pripovedovala, kaj se je zgodilo na poti in kako sta ga prepoznala po lomljenju kruha« (Lk 24, 23-35).

 

RAZMIŠLJANJE OB PREBRANEM EVANGELIJU

Osvežimo evangeljsko oznanilo. Prepričan sem, da ste se tudi sami našli v njem, v tisteh dveh učencih na poti v Emavs, ki sta bila žalostna, brez volje, razočarana ... Verjela sta, da se bo drugače razpletlo, pa se je vse končalo v temini nekega groba, je zapisal Tonino Lasconi, v knjigi 365+1 dan s Teboj, (115-119) iz katere vsak dan dvakrat slišimo duhovno misel na RO.

 Oba sta bila vznemirjena in polna dvomov, hotela sta se pogovoriti o vsem, kar sta slišala. Najbolj ju je vznemirjalo, da so Gospoda tako sramotno križali. Nista mogla razumeti, kako bi mogel biti Odrešenik, Mesija, tako trpinčen.

Ana Katarina Emmerich, v knjigi Življenje in trpljenje našega Gospoda Jezusa Kristusa in njegove svete Matere II. del, je po zapisu nemškega pesnika Clemensa W. Brentana 115, zapisala podrobneje. »Približno na pol poti se jima je po stranski poti približal Jezus. Ko sta ga opazila, sta ga hotela spustiti naprej, da ne bi prisluškoval njunemu pogovoru. Tudi Jezus je začel počasneje hoditi in je stopil na cesto, ko sta bila že mimo. Nekaj časa je šel za njima, potem pa je pristopil in ju vprašal, o čem govorita. Začeli so se pogovarjati. Ko so prišli do razpotja, se je Jezus delal, kakor da hoče po južni poti proti Betlehemu. Učenca pa sta ga vabila, naj stopi z njima v bližnjo hišo«. Tako je zapisala omenjena Ana Katarina Emmerich.

Moj dragi, že pokojni p. Franc Cerar, jezuit pa je o dogodku zapisal: »Odprle so se jima oči.« Učencema, beguncema iz Jeruzalema. Najprej za razumevanje vsega, kar so napovedali preroki. Skrivnostni sopotnik jima ni pripovedoval novih reči. Vse jima je bilo že znano. Razlagal jima je le pomen vsega, kar se je zgodilo. To pa je bilo tako novo, tako nepričakovano lepo, da se nista mogla dovolj načuditi. Prav tako se nista mogla načuditi sebi, da tega nista razumela prej, saj je bilo vse napisano in napovedano. In vse se je v teh dneh tako uresničilo, da se bolj ni moglo. Kar se jima je zdelo prej povsem nemogoče, je po njegovi razlagi postajalo ne le mogoče, temveč celo resnično. Kako je bilo mogoče imeti tako zadržane oči? Ali ni to pogosto tudi v nas, ko kar ne moremo verjeti in sprejeti …

Pohodnika sta ga spoznala po lomljenju kruha. Oči, poprej zadržane, so jima spregledale. Jezusa sta spoznala v trenutku, po eni sami njegovi kretnji. A oči v istem hipu niso imele več kaj gledati, izginil jima je izpred oči. Pa saj ni bilo potrebno, da ga še vidita. Srce jima je gorelo in to je bilo dovolj. Dovolj za tisti trenutek in za vse življenje.

Zakaj ta dva učenca in vsi drugi niso mogli doumeti pisem? Ker niso bili voljni sprejeti Mesija, kakršnega so napovedovala pisma. Iskali so takšnega Mesija, kakršnega so si sami zamislili«. (P. Franc Cerar DJ, Beseda da besedo 139).

PRIHAJAMO NA KONKRETNOSTI, KJER ŽE HODIMO SKUPAJ

Začnem kar tu. Radio Ognjišče povezuje tolike ljudi doma in po svetu za skupno pot in skrb za druge na vseh mogočih življenjskih poteh. Omenim jutranjo molitev rožnega venca ob petih. Prav tako se vsak opoldan spomnimo prijateljev ob njihovih rojstnih dnevih. Mnoge prijatelje radio povezuje ob opoldanski molitvi po namenih poslušalcev RO. Ste opazili, da so molitvene prošnje predvsem za zdravje.  S spoštovanjem spremljamo vse, ki so umrli. Da ne govorim koliko je povezovalnih oddaj, namenjenih, da pogumneje hodimo skupaj. Med drugim tudi vsakoletni radijski misijon.

V nadaljevanju omenim skupno pot, ki jo omogočajo župnijske  Karitas. Občni zbori slovenskih Karitas vsako leto tudi v številkah prinašajo kaj vse se dela, da ležje »hodimo skupaj«.

Koliko požrtvovalnosti je v kategorialni pastorali, to je skrb za ljudi z različnimi potrebami, kot so slepi, bolniki, invalidi, pripadniki Vera in luč, Romi in še drugi. Omenim primer, kjer sem tudi sam vključen. To je skupina redovnic in duhovnikov, ki smo se, ali se zdravijo za rakom. Povezujemo s v tako imenovani podporni skupini. - Prepričan sem, da smo vsi z velikim veseljem sprejeli odločitev, da bodo mesečna srečanja na Brezjah za bolnike in njihove svojce z rakom.Veseli pa tudi, da so taka srečanja že v Celju. Upamo, da bodo tudi v drugih škofijah.

 

KAKO PA  VI, DRAGI POSLUŠALCI  RADIA OGNJIŠČE VIDITE PRIZADEVANJA NA SKUPNIH POTEH?

Najprej posredujem nekaj besed Marijine sestre na Dobrovi. Takole je zapisala: »Minilo je že več kot pedeset let življenja v redovniškem poklicu. Živela sem v različnih okoljih in državah. V teh letih sem marsikaj doživela. Vem , da je bil Križani in Vstali vedno z menoj. Z Njim je šlo lažje … Sedaj, ko se oziram nazaj, sem Bogu hvaležna za vse darove, ki mi jih je podaril. Pogledujem pa tudi proti prihodnosti, ki je še pred menoj in Boga prosim za pomač, da bom še naprej s hvaležnostjo sprejemala vse, kar mi bo daroval  iz svojih rok, da bom še naprej ob pomoči Božje Matere Marije, skupaj s sosestrami varno hodila naproti nebesom. (s. Kristina).

Res bi bilo zanimivo slišati vas, drage poslušalke in poslušalci nocojšnje radijske kateheze. Tudi to, kako ste slišali evangeljsko pripoved, kaj vse vas muči na poteh življenja, kako je z vašo vero in prepoznavanjem Jezusa na poti, ga resnično prepoznate pri »lomljenju kruha«, sv. maši? Vem, da je za mnoge nemogoče biti pri maši v cerkvi in vam je v veliko pomoč prenos maše na radiu Ognjišče ali na televiziji.

Ob tem bi rad nekaj poudaril. V mnogih cerkvah je lepa navada, da se med spremenjenjem pri maši, iz cerkve oglasi zvon. Sliši se ga lahko nekako pol ure od začetka sv. maše. Takrat je primerno, da v duhu stopite v vašo domačo cerkev in se v duhu pridružite župnijskemu občestvu. Ob tem pa se morda spomnite vašega sedeža, kjer ste običajno sedeli pri maši. Prav tako vas z župnijsko cerkvijo, župnikom in verniki povezuje trikratno dnevno zvonjenje angel Gospodom. Če slišite zvonjenje in zmorete, je to čudovita priložnost, da zmolite molitev kakor jo že znate. Tudi to je znamenje »skupne hoje« z župnijo. Če pa ste izven župnije, ne bo nič narobe, če storite podobno.

ŠE NADALJUJEVA KAR PRI »LOMLJENJU KRUHA«, KJER STA UČENCA NA POTI V EMAVS PREPOZNALA JEZUSA

O, kako bi bilo lepo, ko bi vsi prisotni vstalega Gospoda prepoznali pri vsaki sv. maši, ne le nedeljski. Včasih slišim, ko me kdo vpraša, zakaj k nedeljski maši?

Eden od odgovorov je lahko tudi ta. Zato, ker bi nam sv. maša rada po vseh razočaranjih, ki smo jih med tednom doživeli, naredila nedeljo lepo. Na ta dan naj bi se srečali med seboj in z Jezusom pri lomljenju kruha. Že omenjeni Tonino Lasconi je v duhovni misli za te dni zapisal, morda ste  jo slišali: »Če naj bi neko dejanje postalo značilno, tako da po njem lahko spoznamo in prepoznamo kakšnega človeka, mora povzemati vse njegovo življenje. Lomljenje kruha je dejanje nekoga, ki ne nosi hlepca v svoja usta, brezbrižen za lakoto drugih; nekoga, ki ne plane požrešno na svoj krožnik, drugi pa naj se sami znajdejo. To je dejanje nekoga, ki misli najprej na druge in šele potem nase, ki deli z drugimi, ki razdaja. Dejanje očeta in matere, ki sta rajši lačna, samo da so otroci siti«.

Z  besedami istega avtorja bi lahko še nadaljevali, lahko tudi kot molitev. Naj bo namesto običajne za začetku kateheze:

»Jezus, kolikokrat si ponavljal to dejanje ob večerih, obdan s svojimi učenci, lačnimi in utrujenimi? - Kolikokrat si jim razlagal, da mora biti življenje nenehno lomljenje kruha? Kolikokrat si jim poskušal vnaprej povedati, da boš kot svojo oporoko zapustil prav to dejanje, tako vsakdanje, tako preprosto in tako izredno? – Ne velikokrat, ampak vedno. Jezus, tvoje življenje je bilo nenehno lomljenje kruha. – Jezus, pomagaj nam doumeti, da nas svet lahko prepozna kot tvoje prijatelje samo po življenju, ki je lomljenje kruha. (Tonino Lasconi, 365+1 dan s Teboj, 119).

 

TUDI PRI MAŠI DUHOVNIK PRELOMI VELIKO HOSTIJO  NA POL IN KOŠČEK SPUSTI V KELIH Z REŠNJO KRVJO

Za boljše razumevanje tega znamenja pri maši, dovolite nekaj besed. Lomljenje  posvečene hostije simbolično pomeni Jezusovo smrt. Na križu je umiral zaničevan in zapuščen od ljudi, bil je ranjen in strt zaradi naših krivd, kakor to opisuje prerok Izaija in smo pretekle dni pred  veliko nočjo tudi doživeli.

Trenutek, ko duhovnik prelomi hostijo, jo povzdigne in jo skupaj z verniki počasti z zahvalo, je najbolj pretresljiv dogodek med sveto mašo. Jagnje, Jezus Kristus, razlomljeni kruh, je darovano. To je najvišje dejanje ljubezni, ki je sploh bilo kdaj ali se sploh more zgoditi na zemlji. Je povabilo za nas vse, da se, kakor Jezus, popolnoma prepustimo volji Boga Očeta, se razlomimo.

Sledi pomešanje koščka hostije s Kristusovo krvjo. Kar priznajte, da tega dejanja skoraj ne opazite. Kaj ponazarja? Od razlomljene hostije duhovnik spusti majhen košček v kelih. S tem želi poudariti edinost Cerkve pri Kristusovi daritvi in povezanost s papežem in škofi. Tu lahko vidimo in začutimo resničnost vesoljne Cerkve. V malem koščku je navzoč sleherni vernik. Ko vsi duhovniki po svetu odlomijo košček hostije, v kateri smo navzoči vsi verni, smo povezani v neizmerno moč medsebojne edinosti. To drobno in skoraj neopazno dejanje nas poveže v skupnost kristjanov, v živo Cerkev v skupni hoji skozi naše kalvirije v velikonočno zmago.

ZA SKUPNO POT, URESNIČEVANJE SINODE SE TRUDIJO TUDI BOLNIŠNIČNI DUHOVNIKI

Predno pojasnim kako »hodimo skupaj« duhovniki slovenskih bolnišnic skupaj z bolniki, svojci, zdravstvenimi delavci … omenim misel iz Prage, kjer so se srečali škofje in drugi iz vse Evrope ob dosedanji poti sinode. Eden od slovenskih škofov (murskosoboški škof Peter Štumpf) je zapisal: »V Pragi smo začutili, kako lepo je, če bratje in sestre v Kristusu prebivajo, molijo, obhajajo evharistijo, poslušajo drug drugega, govorijo, premišljujejo in se hranijo skupaj. V takem vzdušju predsodki izginjajo, se utirajo nove poti za povezanost v občestvu. Sveti Duh je prinašalec veselja, da smo lahko skupaj, da skupaj lahko verujemo in hodimo za Kristusom«.

Odgovarjam, kako hodimo skupaj, »sinodalno pot« bolnišnični duhovniki v slovenskih bolnišnicah. Poti v spremljanju v Emavs, oziraje se na nocojšnjo katehezo, so v 26 slovenskih bolnišnicah različne. Vsako leto v januarju se srečamo duhovniki, ki prihajamo v bolnišnice. Veliko je lepega, ki ga doživljamo duhovniki v bolnišnicah kot spremljevalci na velikokrat težkih poteh življenja.

Nekateri od duhovnikov so na  zadnjem srečanju, kot sem že omenil, v januarju,  povedali, da gredo na obisk, ko jih pokličejo svojci ali na njihovo željo tudi zdravstveno osebje. Nekateri bolniki že vnaprej povedo željo za obisk duhovnika.

Bolnišnično osebje na oddelkih se zaveda potrebe po duhovni oskrbi bolnikov, zato marsikje radi pokličejo za zakramente in sodelujejo pri podeljevanju zakramentov. Poznan je tudi primer, ko direktor bolnišnice vsakič pride k maši. Ponekod ima bolnišnični duhovnik tudi pomočnike, diakona in laike.

V 23 kapelah v slovenskih bolnišnicah je možno priti tudi k maši. Žal je v teh časih in načinu zdravljenja, obisk manjši kot pred leti. V nekaterih bolnišnicah so posebej maše za zdravstveno osebje.

Ne morem tudi mimo vsakoletnega duhovnikovega prisostvanja pri šolskih urah na Srednji zdravstveni šoli v Ljubljani. Zanimivi so vtisi, ki jih dijaki napišejo ob koncu ure in potrjujejo skupno hojo duhovne oskrbe z medicinsko. Navedem le primer iz zapisov: »Ura mi je bila všeč in mislim, da vsi pogrešamo sproščen pogovor o življenju … Še navajam: »Želeli bi, da bi večkrat prišel v razred duhovnik«. Dijaki so tudi različnih ver. Een je zapisala: »Čeprav nisem katoliške vere, mi je bila ta ura zanimiva. Zvedela sem veliko o tej veri, kar me zelo veseli«. Omenim še: »Med drugim sem pri tej uri začutila, kako nekomu olepšaš dan s prijaznostjo in pozornostjo …«

Vas, ki spremljate katehezo, prosim, da tem, ki se po 10-tih slovenskih Zdravstvenih srednjih šolah pripravljajo na poklic med. sester in zdravstvenih delavcem, namenite kdaj tudi molitev.

ŽAL PA NISO NA POTI SKUPNE HOJE POVSOD UREJENE STVARI

Sploh drugače je bilo v času COVIDA-19. Marsikje je bil potreben pogovor z vodstvom bolnišnice, da je na željo svojcev, duhovnik le smel obiskati bolnika …

Krivda je tudi na drugi strani. Svojci so premalo obveščeni, da duhovniki lahko prihajamo k bolnikom v bolnišnico. Mnogi ljudje tega sploh ne vedo. Ali pa iz površnega znanja o zakramentih, posebno bolniškega maziljenja, napačno mislijo, da bo bolnik po maziljenju umrl.

Ker je na tej poti v Emavs, v bolezni, stiska ljudi velika, je kdaj primeren pogovor tudi po telefonu. Spominjam se najdaljšega pogovora v preteklosti z osebo, dobro poznano v Sloveniji. Ta pogovor sredi noči je trajal nad 3 ure. Ali niso tudi taki pogovori podobni onemu na poti v Emavs.

PREDLOGI ZA »ŠE VEČ« V DUHOVNEM SPREMLJANJU

Ozavestiti bi se moralo, da je duhovnik ali tudi njegov sodelavec del teama v bolnišnici. Misliti bi bilo treba tudi na pomoč stalnih diakonov v bolnišnicah. Na bolnišničnih hodnikih in sobah bi moralo biti jasno zapisano obvestilo o versko duhovni oskrbi v bolnišnici. Po zgledu tujine, naj bi bolnik ob sprejemu ali pa kdo od svojcev, izrazil željo po duhovni oskrbi v času zdravljenja, tudi če so druge vere.

Papež Frančišek spodbuja: Cerkev – župnijska občestva, skupnosti, naj vedno bolj postajajo "gostišče" usmiljenega Samarijana. Bližina in skrb za bolne.

POVZEMIMO VSEBINO   NOCOJŠNJE KATEHEZE

Ob voščilih za veliko noč, posebno tistem, ki sem ga omenil na začetku: »Želim, naj se vam ustnice napnejo v radosten nasmeh, ko boste v duhu gledali Vstalega Gospoda« sva z voditeljico s. Meto želela poudariti pomembnost hoje skupaj, kakor nas vabi sinodalno dogajanje. Vse z namenom, da bi imeli ob sebi dobre spremljevalce v zdravstvenih in socialnih delavcih, domačih, duhovnikih in drugih, ki potujejo z nami v naš Emavs. - Evangeljski Emavs smo spoznali še malo drugače. Spomnili smo se na nekaj konkretnih primerov skupne hoje za pristnejše življenje našega vsakdana. Več časa smo posvetili tudi »lomljenju kruha«, sv. maši in duhovnem spremljanju bolnišničnih duhovnikov v slovenskih bolnišnicah.

Ob nocojšnji katehezi še spodbuda papeža Frančiška: »Skrivnost poti, ki vodi v Emavs, je v tem: navkljub neprijetnostim, ki nas zadevajo, smo še vedno ljubljeni, Bog nas nikoli ne neha imeti rad. Bog bo vedno hodil z nami, vedno, tudi v najbolj bolečih trenutkih, tudi v trenutku poraza – tam je Gospod. To je naše upanje. On je ob nas, hodi z nami. Vedno!

Katehezo sklenem z voščilom žene, ki je veliko na poteh romanja, blagoslovom in iskrenim voščilom za vse varne poti, pa tudi lahko noč pred nedeljo Božjega usmiljenja. “Ko postane križ pretežak in kelih življenja pregrenak, pomislimo, da gre z nami On, ki nas vodi na romanju proti večnemu Jeruzalemu”!

SKLEPNI BLAGOSLOV

Gospod z vami. In s tvojim duhom. Na vseh poteh vašega življenja, naj vas in vse, s katerimi hodite v življenju, spremlja, varuje in na Marijino priprošnjo blagoslovi vsemogočni Bog Oče in Sia in Sveti Duh. Amen.

Slavimo Gospoda. Bogu hvala!