Z BLAŽENIM ALOJZIJEM GROZDETOM SKOZI MARIJIN MESEC MAJ

20. MAJ 2023

 

V studiju radia Ognjišče sem ta večer prinesel podobo blaženega Alojzija Grozdeta, Marijo in šopek šmarnic. Je tudi ob vas kakšna podoba Marije in šopek cvetja? Zakaj je ob mikrofonu podoba Grozdeta? Ja, kar nekaj bomo ta večer slišali o njem. Prebral bom tudi zapis nekaterih duhovnikov, ki tako »od daleč« s svojimi prispevki sodelujejo pri katehezi.

Kot prvi je duhovnik novomeške škofije msgr. Mag. Igor Luzar, postulator za kanonizacijo blaženega Alojzija Grozdeta. Preprosto bi rekli, da je on tisti, ki »pelje« naprej postopek, da bo blaženi Grozde razglašen tudi za svetnika in bo v koledarju vesoljne Cerkve. Na mojo prošnjo, naj nekaj zapiše o njem, je takole odgovoril. Kristus je vodil blaženega Alojzija Grozdeta na pot svetosti in na koncu v mučeništvo. Letošnje Grozdetovo leto je jubilejno, saj se spominjamo 100-letnice njegovega rojstva in 80-letnice njegove mučeniške smrti.

Omenjeni duhovnik nadaljuje, da je Alojzij Grozde živel po veri in iz vere. Vera mu je dajala moč v trenutkih, ko je želel, da bi za Boga in Cerkev naredil »nekaj več«. Zavedal se je, da apostolat s seboj prinaša tudi žrtvovanje.

Luzar je še poudaril, da si Grozdeta ne moremo predstavljati brez ljubezni do evharistije. Evharistijo je imenoval »sonce mojega življenja«. Z ljubeznijo do evharistije je povezana iskrena pobožnost do Brezmadežne Marije. Še na poti v mučeništvo je imel pri sebi podobice Fatimske Marije, da bi njeno češčenje širil v domačih krajih.

Vse nas povabi, naj apostolsko navdušenje in mučeniško pričevanje ob Grozdetovem dvojnem jubileju – rojstvu za zemeljsko življenje in rojstvu za nebesa – navdušita vse nas, da ostanemo zvesti Kristusu in Cerkvi! (Magnificat, maj 2023, 278).

 

UVODNE MISLI KATEHEZE – ČAS, V KATEREM SMO

Kako preživljate ta čas? Je kaj drugačen? Verjamem, da boste takoj rekli, da so dnevi razmeroma hladni in deževni. Se dogaja tudi vam, da smo komaj začeli mesec maj, pa sta dve tretjini že za nami! Vem, da niste pozabili na god sv. Leopolda Mandiča (12. 5.), h kateremu se dvigajo naše molitve za bolnike z rakom in njihove svojce. Za vas sem bil prav na njegov god v Slovenskem Marijinem narodnem svetišču na Brezjah pri sv. maši. Po maši je bil blagoslov z relikvijami kot vsak drugi petek v mesecu. V Celju pa je tako srečanje vsako prvo sredo v mesecu. - Vabim vas, da kdaj z mano poromate tudi vi. Vprašali boste, le kako? Ja. Z molitvijo in v podarjanju trpljenja. - Dan po srečanju na Brezjah smo obhajali Fatimsko Mater Božjo, čez nekaj dni, v sredo, 24. maja, pa Marijo Pomočnico kristjanov – Marijo Pomagaj. - Pa še tega vas spomnim. Točno mesec dni kasneje, 24. junija, bo na Brezjah že 55. slovensko narodno romanje bolnikov, invalidov in starejših, ki ga bo letos vodil novomeški škof Andrej Saje. Ne smem pozabiti na tretji največji praznik, binkošti, ki ga obhajamo zadnjo nedeljo v maju, in za njim na binkoštni ponedeljek, praznik Marija Mati Cerkve. O, koliko Marijinih praznikov je v mesecu maju! Bi jih znali našteti? Za vas jih bom naštel: 8. maj – Marija, srednica vseh milosti, 13. maj – Fatimska Mati Božja, 24. maj – Marija Pomočnica kristjanov, 29. maj – Marija, Mati Cerkve, 31. maj – Obiskanje Device Marije.

ŠMARNIČNA POBOŽNOST

Kar pet Marijinih praznikov je v mesecu maju! Pa saj maj velja za Marijin mesec. Še nečesa ne pozabimo. Na to nas spominja Silvester Gaberšček, ki je v reviji Novi svet zapisal: »Z bujnim pomladnim cvetenjem je maj znanilec lepote življenja ponovno prebujene narave in je posebne vrste prispodoba velikonočnega sporočila Stvarstva, ko iz teme smrti semena požene brstje novega življenja«. Ob tem nas je spomnil še na en pomemben majski dogodek – prvi obisk papeža Janeza Pavla II. pri nas pred 17 leti, ko smo za nekaj dni doživeto začutili lepoto skupnosti in v njej enodušno zadihali, povezani med seboj kot bratje in sestre.

Prepričan sem, da vse vas, ki spremljate katehezo, mesec maj tudi na marsikaj spomni. Ko se konča kateheza, le obudite kakšen spomin. Morda na dišeče šmarnične cvetove, na obiske šmarnic po naših lepih cerkvah. Vem, da se jih nekateri udeležujete tudi letos, čeprav za večino vas, ki ste starejši in bolni, tovrstne šmarnice ne pridejo v poštev. Hvala Bogu, da lahko prenose svetih maš in tudi šmarnic v današnjem času spremljate na radiu in na televiziji. Vprašam vas, kako so vam všeč letošnje? Saj veste, da poslušamo šmarnice o božji služabnici Magdaleni Gornik, o Filipu Trčelju, o blaženem Alojziju Grozdetu … In morda še kakšne druge. – Presenetilo me je, ko sem ob obisku bolnice na domu slišal, da šmarnice berejo kar doma in to iz knjižice, ki je bila natisnjena že davno. – Vem tudi, da nekateri ne slišite in zato o Mariji prebirate sami. In če ne zmorete ničesar, kar sem naštel, vedite, da so majniške pobožnosti tudi rožni venec, litanije Matere Božje, Marijina pesem in »zazrtost« v Marijino podobo. Več o šmarnicah v nadaljevanju.

EVANGELJSKI ODLOMEK

 

»Vsakega torej, ki bo priznal mene pred ljudmi, bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih. Kdor pa bo mene zatajil pred ljudmi, ga bom tudi jaz zatajil pred svojim Očetom, ki je v nebesih.« (Mt 10,32–33)

 

OSREDNJI POUDAREK PREJŠNJE KATEHEZE

 

Se spominjate, da sva v prejšnji katehezi s s. Meto govorila o pomembnost hoje skupaj, h kateri nas vabi sinodalno dogajanje. Ob tem pa tudi o pomembnost življenja med generacijami. Spodbujala sva vas, da poslušamo drug drugega, tudi tistega, ki prihaja k nam zelo žalosten, potrt in brez volje, obremenjen s težko boleznijo, slabim izvidom. Spomnila sva vas, da ne smemo nikoli pozabiti, da nismo sami, čeprav ni ob nas nikogar. Priporočal sem vam, da molite za druge in se jih spominjate, ko sprejemate in premagujete osebne in druge težave. Eden od ciljev prejšnje kateheze je bil tudi, da bi imeli ob sebi dobre spremljevalce v zdravstvenih in socialnih delavcih, domačih, duhovnikih in vseh drugih, ki z nami potujejo v naš Emavs. Sprašujem vas pa tudi sebe, ali je bilo po prejšnji katehezi kaj drugače. Konkretno – ali sem bil komu spremljevalec, ali mi je uspelo prisluhniti drugemu?

ZAKAJ IZBIRA TEME O BLAŽENEM ALOJZIJU GROZDETU IN ŠMARNICAH?

Kot sem že omenil, imava s s. Meto ta večer sodelavce pri katehezi. Kako je to mogoče, boste vprašali. Saj sem zadnjič povedal, da snemalni prostor ni prav velik. Imate prav. Najini »gostje«, ki jih bom omenil v nadaljevanju, res niso prisotni fizično. A sem jih prosil, da nekaj napišejo za nocojšnjo katehezo. Ti, ki jih bom omenil, vedo o blaženem Alojziju Grozdetu in o njegovem odnosu do Marije, do trpljenja, do maše veliko več kot jaz … In ker imajo vsi ti duhovniki svoje obveznosti, bom njihove zapise posredoval namesto njih.

Nastopil je čas, da končno razkrijem imena sodelavcev kateheze. Poleg naju so v »studiu« naslednji duhovniki: frančiškan p. Marko Novak, ki duhovno spremlja bolnike v novomeških bolnišnicah, že omenjeni msgr. mag. Igor Luzar, ki je odgovoren za potek postopka za razglasitev Alojzija Grozdeta za svetnika (postulator za kanonizacijo), ki je spregovoril že na začetku kateheze,  nato Robert Hladnik, župnik župnije Mirna, kjer je bil Grozde mučen in je umrl nasilne smrti. Poleg naštetih še Klavdijo Peterca, dekan »Grozdetove dekanije« Trebnje.

PREDEN SE SREČAMO Z BLAŽENIM GROZDETOM, NEKAJ O ZAČETKIH ENE NAJBOLJ PRILJUBLJENIH LJUDSKIH POBOŽNOSTI NA SLOVENSKEM, ŠMARNIC

Kot sem »skrival« imena sodelujočih v katehezi, vas pustim še malo čakati, preden vas seznanim z blaženim Grozdetom. Že od prej vam dolgujem nekaj besed o šmarnični pobožnosti, katere začetki segajo že pred leto 1815, ko je papež Pij VII. pobožnost meseca maja potrdil in obdaril z odpustki. S pobožnostjo, imenovano Marijin mesec, so začeli v Rimu, od koder se je hitro razširila po Italiji, Nemčiji in Franciji.

Tudi v Sloveniji so jo naši predniki z veseljem sprejeli. Pri nas jo je davnega leta 1851, že pred 172 leti, začel uvajati duhovnik Jernej Lenček, bogoslovec v ljubljanskem semenišču. Pobožnost se je hitro razširila v vse slovenske kraje. Ime je  dobila po knjigi Šmarnice (1855) Janeza Volčiča, ki je svoje delo poimenoval po majski cvetlici. Ljudje so šmarnično pobožnost vzeli za svojo in jo obhajali v številnih Marijinih kapelicah, kjer so prebirali šmarnično branje, molili litanije in peli Marijine pesmi. Ta navada je še vedno ohranjena, čeprav danes šmarnice večinoma potekajo v cerkvi, največkrat med mašo. V zadnjih desetletjih so šmarnice tudi nekakšna kateheza za otroke, kar je med drugim zapisal župnik župnije Čatež ob Savi v župnijskem glasilu Sopotnik.

IN NOCOJŠNJA KATEHEZA?

Odgovarjam na vprašanje, zakaj sem izbral temo o blaženem Alojziju Grozdetu in o šmarnicah? Čez teden dni (27. maja) bo stoletnica njegovega rojstva (27. maj 1923 – 1. januar 1943). Letos torej obhajamo »Grozdetovo leto«, ki ga je ob 100-letnici njegovega rojstva in 80-letnici mučeniške smrti med sveto mašo na Mirni na Dolenjskem razglasil novomeški škof msgr. dr. Andrej Saje. Klavdijo Peterca je v uvodu v šmarnice zapisal, da se priložnost za spoznavanje blaženega Alojzija Grozdeta ponuja sama od sebe. In nadaljeval, da je Grozde živel v zapletenih življenjskih in družinskih razmerah, a se je z njimi spoprijemal ne le kot junak, ampak tudi kot svetnik. Tako je bil ne le mladim, ampak tudi vsem nam vzornik in tudi priprošnjik.

PRIPROŠNJIKOV IN VZORNIKOV SI VSI ŽELIMO

Se strinjam. Kdo od vas, dragi vsi, ki spremljate katehezo, bi lahko rekel, da je pri njem vse lepo in prav. Ko nam je težko, pogosto iščemo koga, ki nas razume, zlasti takšnega, ki je tudi sam doživel podobne življenjske preizkušnje. Želimo si prijateljev, zaupnikov, vzornikov … Tako kot suha zemlja tudi vsi mi potrebujemo priprošnjike. Mimogrede, spodbujam vas, da se priporočate štirinajstim priprošnjikom v sili ali tudi komu drugemu, ki vam je posebno blizu.

Zanimivo bi bilo slišati, koliko in katere nebeške prijatelje, svetnike – priprošnjike imate vi. Ne bo vam žal, če na ta seznam k Božji Materi Mariji, h krstnemu in župnijskemu zavetniku ter drugim znanim in češčenim svetnikom dodate tudi blaženega Alojzija Grozdeta. Tako je v knjigi šmarnic zapisal Klavdijo Peterca, ki se mu zahvaljujem za  njegov prispevek. (Klavdijo Peterca, Šmarnicam na pot, Dragice Šteh, Več kot spletni prijatelj, Blaženi Alojzij Grozde – vzornik za naš čas, 9.)   

Že omenjeno stoletnico rojstva Grozdeta bomo liturgično obhajali na njegov god, v soboto, 27. maja 2023, v Marijinem svetišču na Zaplazu, kjer so od leta 2011 shranjene njegove relikvije. Tu bo ob 9.00 najprej molitvena ura, nato pa ob 10.00 slovesna sveta maša, ki jo bo ob somaševanju  daroval ljubljanski nadškof Stanislav Zore OFM. - Omenim še, da bo ob 100-letnici rojstva blaženega Alojzija Grozdeta potekal tudi osmi pohod od Tržišča do Studenca. Pohod, dolg približno 17 km, bo v nedeljo, 28. maja 2023. Sami sicer ne boste šli, a boste v mislih s tistimi, ki bodo hodili, upamo, da v primernem vremenu.

 

ROBERT HLADNIK, ŽUPNIK NA MIRNI, O BOLNIKIH IN BLAŽENEM ALOJZIJU GROZDETU TER OSTALIH SVETNIŠKIH KANDIDATIH

Hvaležni smo župniku župnije Mirna, kjer je bil Grozde mučen in umrl nasilne smrti. Zapisal je, da je zavedanje, da imamo Slovenci svoje svetnike, še v »povojih«.  In nadaljuje, da prevečkrat mislimo, da naš človek ni za na oltar. Prepričan je, da jih imamo veliko. Ne sicer uradno razglašenih od Cerkve. Pa tudi teh je že nekaj – blaženi Anton Martin Slomšek, nocojšnji Alojzij Grozde in dve od petih drinskih mučenk. In potem je tu še vrsta božjih služabnikov, za katere že potekajo postopki doma ali že v Rimu.

Župnik Robert nadaljuje in iz izkušenj pove, da ob srečevanju z romarji na Mirni ali Zaplazu pogosto zazna zadrego mnogih, ki zelo malo ali skorajda ničesar ne vedo o blaženem Alojziju Grozdetu. Tudi uradni oznanjevalci so pogosto o marsičem nepoučeni. A ta mladenič s kratkim zemeljskim življenjem je lahko blizu marsikomu. -  Potem našteje. Bil je nezakonski otrok, ki so ga poslali stran od družine, od njegove matere, pa vendar je hrepenel po domu, toplini in ljubezni.

Kljub tegobam je bil odličen učenec. Dober športnik. Čuteč do vseh, potrebnih pomoči. Bil je globok v izpovedovanju vere. Udeleževal se je svete maše, prejemal obhajilo, hodil k spovedi. Na vso moč se je poglabljal v življenje Cerkve in se udeleževal pobožnosti do Marije Srca Jezusovega … Pisal je domovinske in narodne pesmi, izpovedne in molitvene, Marijine majniške, dekliške in ljubezenske, pesmi o naravi in o letnih časih, priložnostne pesmi. Bil je član Katoliške akcije. Blizu sta mu bila fatimsko sporočilo in molitev rožnega venca. Svojim vrstnikom je bil zgled pokončnega kristjana. Moč je črpal v evharistiji, ki je bila »sonce« njegovega življenja.

Tudi v vojnem obdobju ni nikogar sovražil. Iskal je resnico, pravico, mir in razumevanje. Kljub vsemu pa je bil deležen nasprotovanja. In na koncu je z dušo, očiščeno v spovedi in obhajilu, prišel na Mirno, kjer je v velikem trpljenju in bolečinah zaključil svoje še ne 20-letno življenje. Nedolžen je bil peljan v smrt. Vse od novega leta 1943 pa do 23. februarja je »ležal« nepokopan, saj so ga odvrgli. Našli so ga otroci, ki so v zgodnji pomladi nabirali zvončke, nato pa so ga prepoznanju starejših na hitro prepeljali v Šentrupert in ga tam pokopali. Niso ga pokopali doma, saj do tja ni bilo mogoče. O njem je dolgo vladala uradna tišina, ki ponekod vztraja še danes.

 

 

ŠE KORISTEN NASVET OMENJENEGA ŽUPNIKA

Možje in žene, ki jih Cerkev priporoča za zgled in so naši priprošnjiki, zlasti mučenci, so posebej blizu prav bolnim in preskušanim, saj so tudi sami občutili težo bolečine in trpljenja. Zato so nam na poseben način blizu in v oporo. Prav priporočanje svetniškim kandidatom in morebitna uslišanja lahko veliko pripomorejo, da nekdo postane blaženi in končno svetnik. Gotovo moramo upoštevati Božjo voljo. Prosimo pa kandidata ali blaženega za njegovo posredovanje. In še koristen nasvet. Če smo uslišani, to sporočimo na škofijo, kjer teče postopek. Seveda pa moramo vztrajno moliti le k enemu od svetniških kandidatov. Pri upoštevanju na kongregaciji za svetnike je to izrednega pomena. Če molimo še k nekaterim drugim svetnikom, pričevanje žal ne šteje.

 

KONKRETEN PRIMER

Mirenski župnik je zapisal naslednji konkreten primer. Poleti leta 1981 se je v Bruslju srečal z izseljenskim duhovnikom Antonom Ilcem, Ribničanom. Ta mu je povedal naslednje: »Bil sem sošolec Lojzeta Grozdeta. Grozde je vedel, da se v meni nekaj lomi – z vero in vsem. Skušal mi je pomagati iz notranje stiske. Njegovo bližino sem vselej čutil kot balzam na razbolelo rano moje duše.« Izseljenski duhovnik nadaljuje: »Ko sem izvedel, kako zverinsko so ga mučili in ga nato umorili, me je zelo prizadelo. V tistem trenutku se je vame naselila misel, kaj če bi jaz sam postal duhovnik. In ta misel ni me več zapustila. V koncentracijskem taborišču je v meni dokončno dozorela odločitev, da postanem duhovnik – namesto Grozdeta, ki si je tega srčno želel.«

In Anton Ilc je resnično postal  duhovnik. V Belgiji je reševal številne naše begunce, predvsem pa je skrbel za kristjane ruske pravoslavne Cerkve – begunce (Jože Zadravec, Ti pa, Beseda, ostaneš za vedno, 167).

Mirenski župnik, ki smo mu nadvse hvaležni za sodelovanje v katehezi, sklene: »Naj nam blaženi Alojzij, čigar 100-letnico rojstva in 80-letnico smrti praznujemo letos, izprosi vso potrebno milost za naše osebno življenje, bolnikom in trpečim pa tolažbo, zdravje in oporo. In vsem Slovencem živo vero, upanje in medsebojno ljubezen.«

 

 

 

P. MARKO NOVAK IN NJEGOV POGLED BOLNIŠKEGA DUHOVNIKA NA BLAŽENEGA ALOZIJA GROZDETA, TRPLJENJE, MARIJO IN EVHARISTIJO

Morebitna ponovitev v zapisu p. Marka Novaka o blaženem Alojziju Grozdetu naj nam bo v pomoč, da Grozdeta bolje spoznamo in ga posnemamo. V patrovem zapisu bomo slišali tudi nekaj verzov številnih pesmi, ki jih je napisal.

Kot smo slišali, se je Grozde že v zgodnjem otroštvu srečal s trpljenjem, ki je imelo v njegovem mladem življenju veliko obrazov, zadnje obličje trpljenja pa je bilo mučeništvo. Njegovo otroštvo je bilo zaznamovano z revščino in razdrto družino, z žalostjo in osamljenostjo ... Preizkušnje in mladostni boji so ga klesali v pogumnega kristjana, globokega v veri in zaupanju v Jezusovo in Marijino srce, neupogljivega v vrednotah vere, v apostolatu žive vere in zvestobe Kristusu.

P. Marko navaja verze iz njegovih pesmi, kot je tale: »Divjaj življenje, jaz se ne podam, / ne klone mi pred tabo moč duha, / za temelj samega Boga imam.« V tem verzu se razodeva moč vere, ki zmore viharje in boje življenja, ker ve, da je temelj vere nezlomljiv, ker je ta temelj Bog sam. Zapisal je: »Okoli mene strašni boj divja / in jaz sem v tem vrtincu majhen, sam, / me bo odnesla s sabo sila ta?« V njegovih besedah privrejo na dan krhka človeškost, nebogljenost in trepet bitja, ali bom sploh zmogel vse to?

Blaženi Alojzij je izpričal, da je uzrl Nekoga, ki prihaja v ta vrtinec ter ga v ranljivosti in nemoči ne pusti samega. To izrazi z besedami: »Glej, brat, mimo gre / Jezus, tvoj Gospod, / trka na srce, / s sabo kliče te / na življenja pot. / Ne odgovoriš? / Brat, zakaj molčiš? / Česa se bojiš? / O, jaz vem: težak je križ. Blaženi Alojzij ve za težo križa in ve za notranjo slabost bitja – a hkrati ve tudi za presežno in vseobjemajočo resničnost, da je Gospod z njim ... Zato vabi sebe in brata, da odpreta srce Gospodu, ki trka!

IN KAJ ZAPIŠE P. MARKO O GROZDETOVEM ODNOSU DO MARIJE?

Blaženi Alojzij Grozde je v svojih pesmih z veliko ljubeznijo opeval lepoto in dobroto nebeške Matere, ki se ji je povsem zaupal. Posebej globoko zaupanje je negoval do Fatimske Gospe, veliko nežnosti in predanosti pa je izpovedoval tudi Majniški Kraljici. Takole je zapisal: »O, Marija, maj prihaja, / z njim na zemljo Ti prihajaš, / svojo mi roko podajaš, / da popelješ me do kraja, / kjer Tvoj Sin – moj Bog kraljuje, / s srečo srca napolnjuje.« Vrstice odstirajo njegovo življenjsko povezanost z Marijo, ki ga spremlja in vodi k Središču, v Jezusovo Pričujočnost, ki je blaženemu Alojziju »sonce mojega življenja«.

Prevzetost od žarkov »evharističnega Sonca«, ki je posijalo v njegovo bitje in življenje, ponižnost srca in hrepenenje, da bi bil vedno z Gospodom, lepo izraža tale molitev: »Tvoje skromno domovanje / moje je srce postalo, / našlo je, kar je iskalo; / skoraj mislim, da so sanje. / Kam si se, Gospod, ponižal, / da si k meni se približal? / Naj srce od zdaj bo Tvoje, / vekomaj Ti v njem prebivaj, / vso lepoto mu razkrivaj,  /  naj Ti vredno pesem poje.«

Pečat žlahtnega odnosa z Marijo naj bo »majniška« pesem. Prisluhnimo ji: »Vse, kar je, Mariji poje, / jo slavi, / v novi pesmi srce moje / jo časti. / Bodi zdrava, o cvetica / majniška, / naše zemlje ti Kraljica / usmiljena.«

 

V ČEM JE GROZDE SPODBUDA BOLNIŠKEMU DUHOVNIKU?

Kot je zapisal p. Marko, bi lahko povedal tudi sam. Bolniškemu duhovniku je blaženi Alojzij Grozde svetal zgled, trdna opora in priprošnjik v srečevanju s trpljenjem ter trpečimi brati in sestrami, navdihujoč za poglobljen pogled na »temelj samega Boga« in na Gospoda, ki vedno znova prihaja in »trka na srce, s sabo kliče te« ...

Njegov odnos z evharističnim Gospodom bolniškega duhovnika kliče, da se izroči Gospodu, da bi vedno bival z Njim, da bi z Njim odhajal med trpeče in da bi se vračal v zavetje Jezusovega Srca ...

Odnos z Marijo našega blaženega Alojzija Grozdeta ustvarja ozračje družinskosti, nežnosti in varnosti. Je zagotovilo materinskega spremljanja in usmiljene Marijine bližine! Bolniški duhovnik v Marijinem Srcu vedno znova najde topel dom zase in za svoje bolnike.

POVZEMIMO VSEBINO NOCOJŠNJE KATEHEZE

Z voditeljico s. Meto sva se na začetku nocojšnje kateheze spomnila prejšnje kateheze o dveh učencih na poti v Emavs in vas povabila k hoji »skupaj«. Nadaljevala sva o Marijinem mesecu maju in o šmarnicah, ki so pri nas ugledale dan že leta 1855. Po evangeljskem odlomku smo se ustavili ob osrednji osebnosti večera – blaženem Alojziju Grozdetu. Najini pomočniki duhovniki – dekan Klavdijo Peterca, župnik Robert Hladnik z Mirne, Igor Luzar in pater Marko Novak so nas povabili, da je za posnemanje nekoga, ki ga Cerkev razglasi za blaženega ali za svetnika, potrebno, da ga poznamo, da se mu lahko priporočamo. Ob Grozdetu smo bili povabljeni k žrtvovanju, apostolatu, ljubezni do evharistije, Marije … Pa tudi izvedeli, kako je blaženi Grozde vzor bolniškega duhovnika. Vsem, ki so s svojimi prispevki obogatili nocojšnjo katehezo, se iskreno zahvaljujem.               

OB KONCU PRISLUHNIMO MOLITVI ZA USLIŠANJE NA PRIPROŠNJO BLAŽENEGA ALOJZIJA GROZDETA IN PREJMIMO BLAGOSLOV

Nebeški Oče, v blaženem Alojziju Grozdetu si nam razodel zgled ljubezni do Kristusa in doslednega življenja po evangeljskih načelih, za katere je v moči evharistije živel in deloval vse do svojega pogumnega pričevanja v smrti. Njegova kri naj bo resnično seme za našo zvestobo, edinost, odpuščanje in spravo. Nebeški Oče, na priprošnjo blaženega Alojzija Grozdeta mi podeli milost, za katero te prosim … (tiho izrečem prošnjo). Amen.

 

Gospod z vami. In s tvojim duhom.

Bog vam daj, da bi se z vsemi svetimi in blaženimi radovali v tisti domovini, ki jo je Bog pripravil otrokom svoje Cerkve. Amen.

To naj vam podeli vsemogočni Bog, Oče in Sin + in Sveti Duh. Amen.

Blaženi Alojzij Grozde, drugi naši blaženi in svetniški kandidati.

Prosite za nas!