Pogovor

15. JULIJ 2023

»Med tem, kar mislim, med tem, kar hočem povedati, tem, kar kdo misli, da bom povedal, tem, kar povem, tem, kar mislite, da poslušate, in tem, kar poslušate …, je vsaj šest razlik« (Angelo Brusco, Duhovno spremljanje bolnikov 89).

Pogovarjamo se s sočlovekom, z ljudmi, z Bogom. Pogovarjamo se tudi sami s seboj in tudi s čudovito naravo … Le kdo ve za naš skrivnostni pogovor na vršacih gora ali na morski obali.

Nocojšnja tema bo o pogovoru, o komunikaciji.

 

POVZEMIMO VSEBINO PREJŠNJE KATEHEZE

Z voditeljico s. Meto sva naštela velike Gospodove praznike v mesecu juniju. Zadržali smo se pri prazniku Srca Jezusovega, njegovem češčenju in prvih petkih. Seznanili smo se, zakaj obhajati prve petke, in izvedeli, kako jih obhajajo bolniki in starejši. Nekateri od njih so tudi zapisali, kaj jim pomeni prvi petek. Na koncu smo omenili vrtnice v mesecu juniju in apostolat molitve ter junijsko katehezo sklenili z Marijinim brezmadežnim srcem in obljubo vsem, ki opravijo pet zaporednih prvih sobot.

 

JULIJ – POSEBEN MESEC

Julij velja za mesec dopustov. Za večino od vas to ne pride v poštev. Mislim celo, da težko prenašate poletno vročino. In ni vam lahko, ko so vsi na dopustu in ste zato še toliko bolj osamljeni. Vem, da vse  velikodušno sprejemate. Hvala vam. To rečem tudi v imenu vaših, ki so vam – vsaj kdaj – premalo hvaležni.

In zakaj še je julij poseben mesec? Julija obhajamo osebne praznike, rojstne dneve in godove ter obletnice. Morda je kdo od vaših najbližjih v tem mesecu umrl. Kot oba moja starša in moj brat.

Tudi duhovniki so v mesecu juliju imeli nove maše, kar velja za letošnje – samo tri – novomašnike. Vsaj kdaj se jih spomnite z zdravamarijo. Za vas sem bil na novi maši v Kosezah, pri Blažu Zorku. Če vam le uspe, še več molite za »svoje« duhovnike – v vaših župnijah, v bolnišnicah in v domovih. Verjemite, da bodo zelo veseli tudi vašega telefonskega klica.                

 

PETDESET (50) KATEHEZ

Tokratna kateheza ob naši običajni, za marsikoga »pozni« večerni uri je jubilejna – že petdeseta po vrsti na radiu Ognjišče. Skupaj z vami  sem neizmerno hvaležen uredništvu, ki omogoča, da se enkrat na mesec in čisto vsak mesec, lahko slišimo. Začeli smo januarja leta 2019. Bo preveč, če vas vprašam, ali vas je katera izmed katehez posebej nagovorila?  Vam je katera od njih ostala v spominu? Vesel bom vaših odgovorov pa tudi predlogov, o čem naj teče beseda v prihodnje. Zavedam se, da z izbrano katehezo čisto vsem ne moremo ustreči. A vas kljub temu vabim, da še naprej vztrajno obiskujete naše »veroučne ure«.

Dobro se spominjam prve kateheze, ki sem jo poimenoval Po sledeh Božjega Samarijana v spremljanju bolnih. Od tedaj se vsa leta trudim, da bi bil »Samarijan«. Želim, da bi bile kateheze čimbolj »vaše« in da bi vas čim bolj nagovorile, tudi v povezavi s cerkvenim letom. Kako nama to z voditeljico uspeva, boste povedali vi.

Pa še nekaj. Med počitnicami običajno ni verouka in ni katehez. Po radiu pa so. Tudi zato, ker mi pripovedujete, da ne želite takšnih »počitnic«. Tisti, ki jih želite in se hočete oddahniti pa preprosto izklopite radijski sprejemnik.

Da se vrnem na našo obletnico. Res sem hvaležen Bogu za »Abrahamov jubilej«. Ob tem vas vprašam, ali veste, zakaj pravimo, da pri petdesetih srečamo Abrahama? To ni vprašanje za 100 evrov. Vam pomagam rešiti uganko?

Rešitev se skriva v novi zavezi Svetega pisma, v odlomku v Janezovem evangeliju (Jn 8,46-59): Jezus je učil v templju in Judje so mu oporekali z besedami: »Še petdeset let nimaš in si videl Abrahama?«

Tudi vi drugim zastavite to vprašanje. Lahko za sladoled.

 

NA JULIJSKEM KOLEDARJU SMO POZORNI

Resnično bogat je mesec julij, mali srpan. Julija se leto prevesi v drugo polovico. Vabi nas, da poglobimo našo vero in odnos, ki ga imamo z Bogom. V juliju nam priskoči na pomoč več pomembnih svetnikov, ki so naš kažipot v dolgih in vročih poletnih dneh.

Omenil bom nekatere. Za nami je god sv. Tomaža,  sv. Cirila in Metoda, sv. Benedikta, sv. Mohorja in Fortunata. Za nas, ki moramo kdaj tudi v bolnišnico ali so ob nas medicinske sestre, je zanimiv sv. Kamil Lellijski, duhovnik, ki goduje 15. julija. Torej je godoval včeraj. Zakaj ga posebej omenjam? Ker zaradi poškodovane noge ni mogel vstopiti v kapucinski red, je službo poiskal v rimski bolnišnici. Prizadelo ga je, ko je videl, kako malomarne so bolničarke do bolnikov, in začutil je klic, da ustanovi redovno skupnost, ki bo namenjena negi bolnikov. Kamil je namreč v vsakem bolniku videl »drugega Kristusa«, kot pravi evangelist Matej (Mt 25,40): »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.« Ker je Kamil zavetnik bolnikov, bolnišnic in medicinskih sester, prosimo Boga, da nam »po njegovih zaslugah da duha svoje ljubezni, da bomo služili bratom in sestram in prejeli milost srečne smrti.«

Omenim še sv. Marijo Magdaleno, sv. Krištofa, sv. Jakoba Starejšega in sv. Ignacija Lojolskega, sklenem pa s sv. Joahimom in Ano. Že tretje leto na njun dan, 23. julija, obhajamo svetovni dan starih staršev in ostarelih. O tem bom še spregovoril v nocojšnji katehezi.

 

ROMANJE V LURD

Ta večer imam za vse vas, ki vztrajate pri katehezi in niste izklopili radia, posebno novico in hkrati prošnjo. Priporočam se, da nas spremljate na 15. romanju iz Gorice v Lurd.  Gremo jutri zjutraj (v nedeljo 16. julija 2023) – iz Slovenije nas bo 45–, v italijanski Gorici pa se bomo pridružili več kot 800 romarjem iz Italije, iz večih obmejnih škofij. Na poti bomo šest dni. Vožnja z vlakom v eno stran nam bo vzela en dan.

Na letošnjih romanjih v francoskem Lurdu odzvanjajo Marijine besede, ki jih je izrekla sv. Bernardki davnega 2. marca 1858 v trinajstem prikazovanju: »Pojdite povedat duhovnikom … naj tukaj zgradijo kapelo.«

Po treh letih »počitnic« zaradi kovida bomo letos končno spet poromali v Lurd. Tokrat skupaj z zlatomašnikom, upokojenim beograjskim nadškofom msgr. Stanislavom Hočevarjem. Z nami bodo tudi zdravnica, medicinske sestre in prostovoljci. Na poseben način boste z nami tudi vi, saj vas toplo vabim, da nas spremljate z molitvijo. Tako bomo romarji vsi. In še pomembno obvestilo. Če imate internet in koga, ki vam bo pomagal, nas lahko preko spleta spremljate posebno pri maši pri lurški votlini (kdaj?). Kot v prejšnjih letih se vam bomo večkrat oglasili na radiu Ognjišče in vas sproti obveščali o romarskih dogodkih.

 

IN NOCOJŠNJA KATEHEZA

Že na začetku sem omenil, da bo tokratna kateheza o pogovoru. Ker znate nocojšnji osrednji svetopisemski odlomek vsi na pamet, vam ga ne bom prebral, ampak vas povabim, da ga skupaj molimo. Molimo očenaš ...

 

ZAKAJ TA SVETOPISEMSKI ODLOMEK?

Sv. Avguštin je zapisal: »Preletite vse molitve, ki so v Svetem pismu, in ne verjamem, da bi mogli v njem najti kaj takega, kar ne bi bilo zapisano v Gospodovi molitvi.« - berem v KKC 2762.

 In še: »Je odgovor na prošnjo učencev ('Gospod, nauči nas moliti': Lk 11,1), ki jim izroči temeljno krščansko molitev 'očenaš'.« (KKC 2773)

Nadaljujem iz iste knjige: »Je povzetek celotnega evangelija, najpopolnejša molitev, je v središču Svetega pisma.« (KKC 2774)

Zapisano je tudi: »V 'očenašu' imajo prve tri prošnje za predmet Očetovo slavo: posvečevanje njegovega imena, prihod božjega kraljestva in spolnjevanje Božje volje. Druge štiri postavljajo predenj naše želje: te prošnje se tičejo našega življenja, da bi dobivalo hrano ali ozdravljalo od greha, ter se nanašajo na naš boj za zmago dobrega nad zlim.« (KKC 2857)

Katekizem poudari: »S sklepnim 'Amen'  izražamo svoj 'zgodi se' glede sedmih prošenj: 'Tako naj bo'.« (KKC 2865)

Končno odgovarjam na vprašanje, zakaj sem za nocojšnjo katehezo izbral prav ta svetopisemski odlomek, ki bo naš kažipot v temi o pogovoru in komunikaciji. Zgledujemo se po tej molitvi, ki je najodličnejši Jezusov pogovor z Očetom. V zadnjem času posebej zbrano molim to molitev, zlasti pri sv. maši, ko duhovnik prime pateno s hostijo in kelih ter moli: Po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu, tebi, vsemogočnemu Bogu Očetu, v občestvu Svetega Duha vsa čast in slava na vse veke vekov. – Bodite na to pozorni tudi vi, pa čeprav ste pri maši po radiu ali televiziji. Ja, pozorni, kako se Jezus pogovarja z Očetom v omenjeni molitvi.

 

JEZUSOV ZGLED MOLITVE

Nadaljujem prejšnjo pripovedovanje. Jezus je zgled, kako se pogovarjati z Očetom in z ljudmi. Razlaga Sveto pismo, govori v prilikah, se pogovarja v zavetju domov, govori na trgih, cestah,  bregovih jezer, vrhovih gora. Osebno srečanje z njim ljudi ne pušča neprizadetih, ampak jih spodbuja k posnemanju.

 

NAŠA MOLITEV

Dragi vsi, ki poslušate katehezo, priznajte, da pridejo ure, ko se kljub človeški pomoči počutite osamljeni, celo malodušni in žalostni. V teh urah pa vendarle obstaja »nekaj«, česar nam nihče ne more vzeti. To je molitev, ki je naš osebni pogovor z Bogom. Kogar molitev spremlja že od mladosti, ima tudi v bolezni in starosti zanjo dovolj notranje moči.

Morda se spominjate molitvenika »Ostani z nami, Gospod«. To je prošnja, izraz trdne vere in zaupanje, da tudi v bolezni in pripravi na slovo od tega sveta Gospod ostaja z nami. Ker se zavedamo, da smo v bolezni in molitvi povezani z drugimi, je prav, da prosimo za vse: »Ostani z nami, Gospod!« Prošnja pa ima tudi oseben pomen: »Ostani z menoj, Gospod!« Verujte, da je v bolezni Gospod z vami in da bo z vami ostal vse do trenutka, ko vas bo poklical k sebi.

Besedam dodajam še zagotovilo, da se vas vedno spominjam v molitvi, in tudi sam se vam zahvaljujem za vaše molitve in za žrtve, ki jih darujete za druge. V veliko tolažbo nam je lahko zavedanje, da smo vsi – zdravi, bolni in starejši –velika družina, ki drug drugega spremljamo z molitvijo. Tudi če ne zmorete več moliti, čez dan in v prečutih nočeh recite: »Ostani z nami, Gospod!«

 

POGOVOR Z DRUGIMI

Potem, ko smo se na kratko dotaknili najpomembnejšega pogovora – pogovora z Bogom v molitvi –, spregovorimo še o človeškem pogovarjanju, ki naj bo pospremljeno s čim manj godrnjanja, negodovanja, opravljanja in obrekovanja. Pa še česa.

Osrednja misel naj bo poslanica papeža Frančiška ob tretjem svetovnem dnevu starih staršev in ostarelih, ki ga bomo obhajali četrto julijsko nedeljo in bo letos potekal pod geslom »Njegovo usmiljenje traja iz roda v rod« (Lk 1,50).

Besede iz Lukovega evangelija spominjajo na srečanje med Marijo in Elizabeto, ki je rdeča nit sporočila svetega očeta. Papež poudari, da »Sveti Duh blagoslavlja in spremlja vsako plodovito srečanje med različnimi generacijami, med starimi starši in vnuki, med mladimi in ostarelimi. Bog namreč želi, da bi mladi razveseljevali srca ostarelih in iz njihovih izkušenj črpali modrost. Predvsem pa želi, da ostarelih ne bi pustili samih in jih odrinili na rob življenja, kar se danes žal pogosto dogaja«.

ZGLED SREČANJA

Pomembni so zgledi … Sveti oče nato piše, da srečanje med Marijo in Elizabeto pomaga razmišljati o odnosu med mladimi in ostarelimi. »Gospod upa, da bodo mladi ob srečanju z njimi sprejeli povabilo, naj varujejo spomin, in prek njih prepoznali dar, da pripadajo večji zgodovini. Marijin obisk pri Elizabeti in zavedanje, da se Gospodovo usmiljenje prenaša iz roda v rod, kažeta, da ne moremo iti naprej ali se rešiti »sami« in da se Božji poseg vedno razodeva v zgodovini ljudstva.«

KONKRETNO

To je pomembno. Konkretno. Papež Frančišek nas v poslanici vabi, da storimo nekaj konkretnega: »Ne pustimo starejših samih, njihova prisotnost v družinah in v skupnostih je dragocena, saj se tako zavedamo, da si delimo isto dediščino in da smo del ljudstva, v katerem se varujejo korenine.«

Naslednje besede pa so namenjene vam mladim, če slučajno poslašatge katehezo. Lahko jim tudi vi, starejši to poveste in jih povabite. H čemu? Ob koncu poslanice sveti oče povabi mlade, ki se pripravljajo na srečanje v Lizboni, naj pred odhodom obiščejo stare starše ali ostarele, ki so sami. Ostarele pa prosi, naj udeležence Svetovnega dneva mladih spremljajo z molitvijo. »Ti mladi so odgovor Boga na vaše prošnje, sad tega, kar ste posejali, znamenje, da Bog ne zapusti svojega ljudstva, ampak ga vedno pomlajuje z domišljijo Svetega Duha.« (Vatican News)

NA KAJ MORAMO BITI POZORNI PRI POGOVORU Z DRUGIMI, PRI KOMUNIKACIJI? (mag. Iris Ucman, splet)

Najprej kratko o tem, kaj sploh je komunikacija. Izraz izvira iz latinske besede »communicare«, ki pomeni razpravljati, vprašati za nasvet, posvetovati se. Slovar slovenskega jezika komunikacijo opredeljuje kot izmenjavanje, posredovanje misli, informacij. Komunikacija je sporočanje naših misli, pogledov, prepričanj, želja in čustev z uporabo besed.

Sporočamo z govorom, pisano besedo, gestami, obnašanjem itd. S pogovorom urejamo medsebojne odnose, se razbremenimo težav in se sprostimo. Če nekomu povemo, kaj nas teži, občutimo olajšanje in se pomirimo. Vprašamo se, zakaj komuniciramo? Ker želimo nekaj sporočiti, v nekaj prepričati. Kot sv. Bernardka ob zasliševanjih: »Želim samo povedati, kar mi je naročila Marija. Ne pa vas prepričati …«

Ljudje ves čas komuniciramo. Tudi s tem, ko smo tiho, okolici sporočamo. Molčanje lahko pomeni, da potrebujemo čas zase in da ne želimo, da nas motijo. Da smo sramežljivi in da nam je nerodno vzpostaviti stik. Da ignoriramo sogovornika.

Komuniciram z vsem svojim bitjem, ne le z besedami. Uporabljam kretnje, obrazno mimiko itd. Sporočanje je tudi naše vedenje, stil oblačenja, ton glasu itd. – Če sem čisto konkreten, sedaj se tudi vi pogovarjate, komunicirate, ko molče, morda osamljeni poslušate to katehezo, ali ko se peljete z avtom ali ste v nočni službi …

KAKOVOSTEN POGOVOR

Pomembno vprašanje. Preden se začnemo pogovarjati, moramo vedeti, kaj želimo povedati. Biti moramo jasni in razumljivi. V  pogovoru je nič manj kot govorjenje pomembno poslušanje. Sprejeti moramo sogovornikovo sporočilo in biti pozorni na vsebino. S sogovornikom moramo vzpostaviti očesni stik, saj oči največ povedo o nas. V očeh zaznamo dobrodošlico, veselje, žalost, dobronamernost, sovraštvo, prezir, ljubezen, hrepenenje, strah …

Oči so ogledalo naše duše, so izraz razuma. Drugim sporočajo, kaj smo in kaj mislimo. Ali smo sproščeni in samozavestni, ali nas je strah in se počutimo nelagodno.

Zavedati se moramo, da se sogovornik razlikuje od nas, da ima drugačna stališča, pričakovanja, vrednote in čustva. Sogovornika moramo sprejeti takšnega, kot je. Vsak ima pravico, da misli in čuti drugače.

Naši možgani delujejo zelo hitro. Ne predstavljam si, da gre več kot 50.000 misli skozi možgane v enem dnevu. To, kar sporočamo drugim, je tako le delček tistega, kar je v glavi.

TELEFONSKI POGOVOR

V naših časih je zelo pogosto pogovarjanje z drugimi. Je oblika pogovora med dvema osebama. Ker nista v telesnem stiku, je še toliko bolj pomemben glas – višina, barva, ton  … Ker sogovornika ne vidimo in zato tudi ne njegovih odzivov na naše besede, je zelo pomembno, da ga pozorno poslušamo. Potruditi se moramo, da ne govorimo enolično, ampak živahno, ne preglasno in ne z monotonim glasom, saj ta ne pomirja, ampak je moteč. Pomemben je tudi nasmešek, saj tedaj glas zveni veliko topleje.

Obraz izraža vse tisto, česar morda ne želimo povedati – najbolj zgovorne so oči, usta in obrvi. Nasmeh je znak dobronamernosti, odprtosti ter želje po sprejemanju in zbliževanju. Odraža naše razpoloženje in naš odnos do drugega ter je zrcalo naših čustev. Nič ne stane, a čudežno deluje. Obogati tistega, ki mu je namenjen, in ne osiromaši tistega, ki ga poklanja. Zasveti kot sončni žarek, spomin nanj pa ostane za vedno. Nihče ni tako bogat, da si ga ne bi mogel privoščiti.

 

POMEMBNO JE SPOROČILO ROK, GLAS

 

Z rokami komuniciramo tudi takrat, ko ne govorimo. Pomemben je dotik. Lahko je prijeten in zaželen, lahko pa pomeni poseganje v posameznikovo osebnost.

Tudi glas je bistven sestavni del govora in vsebini daje dodaten pomen. Izdaja čustva in razpoloženje, zdravstveno stanje, tremo … Pri iskrenem pogovoru je pomembno, da začutimo in poznamo pomen izrečenih besed. Ali verjamete, da človek izreče približno 30.000 besed na dan. To se zdi zelo veliko, a moramo vedeti, da so večina besed pozdravi, izrazi spoštovanja, vljudnostne fraze, torej besede, za katere pravijo, da blažijo in lepšajo odnose med ljudmi, in so več kot potrebne pri medsebojnem sporazumevanju (Kneževič).

 

POGOVOR S SEBOJ

Saj niste pozabili. Začeli smo pogovor z Bogom, nadaljevali s pogovor med seboj in sklenemo še s pogovorom s seboj. Se vam zdi čudno?  Ne motim se, da ga pri vas, starejših in bolnih, ne manjka. Ni nujno, da v sobi, na postelji ali na vozičku govorite … Dovolj je, da se potopite v molk, občudovanje, tudi z zaprtimi očmi.

Danes to na poseben način počnejo številni, ki »meditirajo«. Ni nujno, da so redovniki, redovnice, menihi …               

Kako »zgovoren« je pogovor v naravi, ob žuborenju potoka, udarjanju morja ob skale, letenju jate ptic … Prepričan sem, da sem vas vsaj malo prestavil iz vsakdanjika. Nič ne de, če pri tem malo zadremate …

 

KAKO O TEM RAZMIŠLJA INVALIDKA NA VOZIČKU

Če se že dolgočasite, naj vas »prebudi« invalidka, ki mi večkrat kaj zapiše in jo nekateri poznate tudi po večih napisanih knjigah. Tako je zapisala: »Pogosto, ko sem sama v sobi za pisalno mizo, razmišljam in si govorim, da imam srečo, ker sem našla vero, ker imam upanje in ker neizmerno ljubim Boga Očeta in vse, kar je Božjega. Pogledam razpelo, na katerem visi Sin Očetov, in si mislim: »Bog je tako zelo ljubil človeka, da je dal ljudem svojega Sina, zato bodimo tudi mi dobri do Boga ter ga spoštujmo in ljubimo.« Tiho torej spregovorim z Bogom in mu rečem: »Bog pomagaj mi, da bom zdržala vse tegobe, kot jih je zdržal tvoj Sin Jezus. Tedaj se odprejo vrata in v sobo stopi moj dober prijatelj. Pozdraviva se 'Bog daj'. Prijatelj mi poda roko, me poboža po laseh in tiho vpraša, ali zelo trpim. Odgovorim mu, da dokler ljubim, ne trpim, ampak svoje trpljenje darujem Jezusu, Božjemu Sinu«. (Julijana Blatnik)

 

POVZEMIMO VSEBINO NOCOJŠNJE KATEHEZE

Z voditeljico s. Meto sva vam povedala, da je nocojšnja kateheza že petdeseta po vrsti. Hvala radiu Ognjišče, prejšnji voditeljici Damjani, sedanji voditeljici s. Meti in vsem, ki sodelujejo pri njihovem ustvarjanju.

Tudi nocoj sva z voditeljico najprej obnovila vsebino prejšnje kateheze, ki je bila o Srcu Jezusovem in Marijinem ter o prvih petkih in prvih sobotah. Nadaljevala sva s tekočim mesecem julijem, ki mu pravimo tudi mali srpan, z novomašnim slavjem, osebnimi praznovanji pa tudi s svetnikih meseca julija.

Ustavila sva se ob sv. Kamilu Lellijskem, ki je zavetnik bolnikov, bolnišnic in medicinskih sester. Nisva pozabila na  romanje v Lurd, ki ga začenjamo jutri, na Karmelsko Mater Božjo. Obljubim vam, da bomo v Lurdu molili tudi za vas in tudi vi se nas spomnite v molitvi. Prepričan sem, da nam boste vsaj tu in tam prisluhnili ob rednem javljanju iz Lurda na radiu Ognjišče.

Nato sva se posvetila osrednji temi – pogovoru: pogovoru  z Bogom, pogovoru z ljudmi in pogovoru s seboj. Najprej sva spregovorila o pogovoru z Bogom, to je o molitvi. Kot osnovo pogovora z ljudmi sva izbrala papeževe besede ob tretjem svetovnem dnevu starih staršev in ostarelih. Omenila sva, na kaj moramo biti pozorni v pogovoru z drugimi, kako se obnašati pri telefonskem pogovoru ter kako so v pogovoru pomembni glas, roke in nasmeh. Katehezo sva sklenila z nekaj besedami o pogovoru s seboj – v domačem okolju, v domu za ostarele, v bolnišnici pa tudi zunaj, v naravi.

 

MOLITEV IN BLAGOSLOV

Katehezo sklenem s pripovedjo o nemi babici in končam z blagoslovom, ki naj vključuje tudi topel objem, ki je tudi pomemben pri našem pogovarjanju. Torej, pripoved omenja dedka in babico, ki  sta se sporekla. Babica je bila tako jezna, da z dedkom ni hotela več govoriti. Naslednji dan je dedek na vse pozabil, babica pa je še vedno trmasto molčala. Naj se je dedek še tako trudil, ni je mogel pripraviti, da bi spregovorila. Nazadnje je začel stikati po omarah in babica kmalu ni mogla več zdržati: »Lahko izvem, kaj iščeš?« Dedek se je navihano nasmejal in rekel: »O, hvala Bogu! Si ga le našla.« Babica pa: »Kaj pa?« Dedek veselo: »Svoj glas!« (Božo Rustja, Zgodbe kažejo novo pot 38).

 

Gospod z vami. In s tvojim duhom.

Gospod Jezus, pomagaj osamljenim, ostarelim, bolnim in trpečim, ki tiho in skrito nosijo svoj križ, naj začutijo, da si z njimi in jih krepčaš. Daj nam spoznati, da lahko svoje življenje izpolnimo, tudi če se nam želje ne uresničijo. Amen.

Blagoslovi vas vsemogočni Bog, Oče in Sin in Sveti Duh. Amen.

Ostanimo v miru s seboj, z bližnjimi in Bogom.