Kako poiskati in prepoznati lastne vire moči, ko premagujemo rakavo obolenje?
Mesec oktober je bogat s svetniki in praznovanji: rožnovenska nedelja (1. oktober), molitev rožnega venca, teden za življenje in misijonska nedelja (22. oktober). Oktober pa je tudi mesec boja proti raku dojke – roza tabor, rožnati oktober. Zato bo na današnji večer osrednja misel bolnik z rakom.
DRUGAČEN ZAČETEK IN NADALJEVANJE KATEHEZE
Ja, takšna, malo drugačna je bila tudi prejšnja kateheza. Se je še spominjate? V studiu je bil Anže Cunk, duhovnik, ki je s prvim avgustom 2023 nastopil poslanstvo v Bolniški župniji v Ljubljani. Prepričan sem, da ste v njem prepoznali čutečega človeka, duhovnika, ki obiskuje bolnike v Kliničnem centru v Ljubljani in na Onkološkem inštitutu. Radi ga pokličite ga, če se kdo od vaših zdravi v ljubljanski bolnišnici.
In zdaj obljubljeni »drugačen« začetek kateheze. Tu, pred vami, odpiram knjigo z naslovom Podarjeni čas. Irski jezuit Michael Paul Gallagher, ki je bil dolga leta profesor v Rimu, je v omenjeni knjigi opisal življenje v zadnjih stadijih raka.
Pomenljive so besede, ki jih je dr. Metka Klevišar zapisala v uvodu v knjigo, »da je človeku veliko laže, če spregovori o svoji bolečini in jo podeli z drugimi«. Klevišarjeva nadaljuje, da avtor »govori o svoji veri, o svojem odnosu do Boga. Ne tako, kot bi kot katoliški duhovnik moral, ker bi se tako od njega pričakovalo, ampak tako, kot se v njem odvija ta odnos ob vsem, kar doživlja.« In kako resnična je ugotovitev Klevišarjeve v nadaljevanju: »S tem je zelo blizu vsem bolnikom, ki so v podobnem položaju, čeprav so morda zelo daleč od vere. Spregovori o svojih dvomih in o svojem odnosu do Boga, ki ga je gradil dolga leta, ne da bi se zavedal, kako prav mu bo prišlo vse to takrat, ko bo umiral«. Metka Klevišar sklene z ugotovitvijo, da se bo »prav vsak od nas soočil z minljivostjo, tudi če o tem noče razmišljati. Morda mu bo takrat laže, če se bo vsaj malo s tem ukvarjal že prej. Najbrž pa bo takrat, ko se bomo sami soočili s svojo minljivostjo, čisto drugače, kot smo si prej predstavljali …«
Druga tretjina knjige so pisateljevi dnevniški zapisi v času ponovitve bolezni in zdravljenja s kemoterapijo, skoraj tretjino knjige pa napolnjujejo njegove pesmi. Klevišarjeva pove, »da je bilo prav pisanje pesmi zanj pomemben del terapije«. To je povabilo tudi vsem nam, da v življenju kljub bolezni ne prenehamo z ustvarjalnostjo. Kaj pa vas posebno zaposluje?
ENA NJEGOVIH PESMI
Prebral bom pesem z naslovom Vremenska napoved, ki je primerna prav za jesenske dni: Preden vstanem, zaznam / nov začetek negotovega dne. / Zunaj je sonce, v glavi pa megla. / Jajca za zajtrk me bodo okrepila / in razgnala meglo, me razvedrila. / Toda zaniham brez svarila, / od otopelosti do normalnosti in nazaj. / Občutim krivdo, ker ne zmorem / prepričljivega nasmeha, / da bi prikril nestalno vreme. (170)
NADALJUJMO Z BOŽJO BESEDO
»Čez šest dni je Jezus vzel Petra, Jakoba in Janeza in jih same peljal na visoko goro. Vpričo njih se je spremenil. Njegova oblačila so postala bleščeča, nadvse bela, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu. In prikazal se jim je Elija z Mojzesom in pogovarjala sta se z Jezusom. Oglasil se je Peter in rekel Jezusu: 'Rabi, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega. 'Ni namreč vedel, kaj bi rekel, kajti zelo so se prestrašili. Naredil se je oblak in jih obsenčil. In iz oblaka se je zaslišal glas: 'Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!' Ko so se hitro ozrli naokrog, niso videli nikogar več, razen Jezusa samega, ki je bil z njimi.« (Mr 9,2-8).
ZAKAJ SEM OB NOCOJŠNJI KATEHEZI O RAKU IZBRAL TA EVANGELIJ?
Morda bom v nadaljevanju vsaj delno odgovoril na zastavljeno vprašanje. Pa pojdimo po vrsti.
Jezus ni odpeljal na goro Tabor vseh apostolov, ampak samo tiste, ki so mu bili najbližji: Petra, Jakoba in Janeza. Odpeljal jih je na nenavaden izlet, na vrh »visoke gore« Tabor. Evangelij pravi, da se je tam vpričo njih spremenil. Njegova oblačila so postala bleščeča, nadvse bela, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu. In prikazal se jim je Elija z Mojzesom in pogovarjala sta se z Jezusom.
ZAKAJ NENAVADNA SVETLOBA?
Zato, ker Jezus dobro ve, da bodo samo v moči tega doživetja lahko premagali noč Kalvarije. S svetlobo Tabora jih želi pripraviti na tèmo Kalvarije. Globoko izkušnjo potrebujejo za spoznanje, da se za križem in vsem hudim v resnici skriva dobro. Spomin na svetlobo jim bo dal moči ob dnevu tème, ko bo vse govorilo o nasprotnem.
Ko pride naša Kalvarija, naš križ, ta ali druga bolezn in ko se vse stemni, nam samo spomin na svetlobo pomaga, da ne pobegnemo. Sredi noči nas drži pokonci naša globoka izkušnja svetlobe.
Zato se z vami sprašujem, ali smo kdaj doživeli močno svetlobo, ki nam pomaga in nam bo pomagala v težkih trenutkih, v primežu zla in bolečine. Prišli bodo trenutki, ko bomo umolknili in v spomin priklicali svetla doživetja, ki pričujejo, da tèma, bolečina in smrt nimajo zadnje besede.
Katera pa so svetla doživetja v nas? So to prijetna družinska praznovanja, duhovne obnove, župnijska praznovanja, romanja … Le prikličite si kdaj v spomin toliko lepega, kar ste doživeli. Sicer pa vas v katehezah pogosto na to spominjam. Zaradi lepih spominov je vredno živeti. Prav spomini na »taborsko« svetlobo nam lahko lajšajo tudi nevzdržne bolečine.
ZANIMIVI POBEGI
Evangeljsko misel sklenem z žalostnim dejstvom, da so se vsi Jezusovi učenci ob Križanem razbežali. Od treh, ki so bili na Taboru, je na Kalvariji, pod križem, ostal le eden – Janez. Rekel sem, da evangeljsko misel zaključujem z žalostnim dejstvom. Tudi nad tem se lahko zamislimo. Prepričan sem, da evangeliji o pobegu učencev poročajo zaradi nas. S poročanjem nas želijo potolažiti, da smo normalni. Svetniki niso tisti, ki niso nikoli pobegnili, ampak tisti, ki so se po begu vrnili. Kristus nam želi pomagati, da ne bi več bežali, zato nam kaže pot, po kateri se lahko vrnemo. To je pretresljivo lepo, a tudi pretresljivo človeško. (prim. Luigi Maria Epicoco, Sol, ne med za vero, ki žge)
DUHOVNA PODPORA
Ob obisku na Onkološkem inštitutu sem se pred kratkim razveselil novih zloženk, med njimi tudi zloženke Duhovna podpora z nasveti za bolnike in njihove bližnje. Ker je rak resnično težka bolezen in za mnoge velika kalvarija, mi ob omenjeni zloženki dovolite nekaj besed, več pa boste zvedeli, ko jo boste sami vzeli iz polic na bolnišničnih hodnikih.
KAJ JE DUHOVNA STISKA?
Na omenjeni zloženki je zapisano. Med soočanjem s težko boleznijo se bolniku in njegovim bližnjim nenehno porajajo vprašanja o minljivosti, omejitvah in izgubah, o pomenu in smislu življenja. Nič neobičajnega ni, da se tedaj v človeku pojavijo številni dvomi – dvom v pravičnost, dvom v pravilnost življenjskih odločitev, dvom v Boga. V tem obdobju bolnik pogosto opravlja pregled lastnega življenja, raziskuje odnose z drugimi ter skuša razumeti sebe, druge in svet.
Pomembno je, da se s temi vprašanji soočimo in jih ne potiskamo v ozadje ali jih celo zanikamo.
Duhovno stisko vsak človek doživlja na svoj način. Pri nekaterih so znaki zelo očitni, spet drugi jih ponotranjijo in so tako manj opazni.
KAKO SE IZRAŽA DUHOVNA STISKA?
Duhovna stiska se najpogosteje izraža kot doživljanje brezupa. Zastavljamo si vprašanja: Zakaj? Kdo sploh sem? Zakaj se mi to dogaja? Zakaj Bog vse to dopušča?
Ko se zavemo minljivosti, pride na površje soočanje z omejenostjo časa, kesanjem ali obžalovanjem. Žal nam je, da nismo živeli drugače. Če bi vedeli, bi ravnali drugače. Sprašujemo se o krivdi in o kazni: Zakaj ravno jaz? Kaj sem storil, da sem tako kaznovan? Kje sem grešil? Ob tem spoznavamo ranljivost in krhkost. In tudi dvomimo glede vere. Pojavljajo se pomisleki glede posmrtnega življenja. Sprašujemo se marsikaj. Ali je kaj po smrti? Ali sem vreden posmrtnega življenja? Bom kaznovan? Čutim, da sem zapuščen od Boga in od ljudi. Vsi so me zapustili ali se me izogibajo. Kaj sem v svojem življenju dal drugim in svetu? Takšne misli se pojavljajo v duhovni stiski.
KAJ LAHKO STORIMO, ČE SMO V DUHOVNI STISKI?
Pomembno je, da dovolimo, da nam drugi pomagajo. Pogosto zadošča ena sama oseba, ki ji zaupamo svoje strahove in svoje skrbi. Ohraniti moramo voljo in upanje. Zavedati se moramo vrednosti lastnega življenja in moči, ki jo ima ljubezen do najbližjih. Meje človeške moči so mnogo večje, kot mislimo. Pomembno je, da skušamo v sebi prebuditi občutek hvaležnosti za čisto vsak trenutek življenja. Svoj čas preživljajmo z ljudmi, ki jih imamo radi, in jim to tudi povejmo. Dovolimo, da nam izkazujejo ljubezen in naklonjenost.
KAKO POISKATI IN PREPOZNATI LASTNE VIRE MOČI?
Ne pozabimo na osebno, lastno moč. Zato najprej prisluhnimo sami sebi in se soočimo z vprašanji, ki smo se jim morda doslej izogibali. Predvsem si moramo priznati, da smo v stiski, saj tako lahko zmanjšamo njeno moč. Stiska je lahko izziv in priložnost, da ponovno razmislimo o sebi in o svojem življenju. Da ozavestimo, kaj nam največ pomeni, kaj je naše bistvo in kaj je naša identiteta. Ob tem omenim moje novomašno geslo: »Njim, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu.« (Rim 8,28)
NA KATERA VPRAŠANJA SI SKUŠAM ODGOVORITI ALI O NJIH VSAJ RAZMISLITI?
Npr. Kaj meni pomeni bolezen? Kakšen odnos sem razvil do nje? Sem jo sprejel ali jo zavračam in se jezim, koga krivim? V kaj, v koga, kam usmerjam svojo moč in svojo pozornost? Kateri dvomi me vznemirjajo, razjedajo in mi jemljejo moč? Me vse skupaj utruja in potiska v obup ali me poživlja in odpira pot upanju? Kdo ali kaj mi daje upanje? Kakšen odnos imam do sebe in kakšnega do drugih? Kako presojam vrednost življenja in kaj je moj prispevek temu svetu?
ZAKAJ TOLIKO VPRAŠANJ?
Iskanje odgovorov na vprašanja odpira prosto pot razmišljanju, kjer se skrivajo naše notranje moči. Skozi razmišljanja in pogovore lahko bolniki postanejo učitelji življenjskih modrosti. Imajo izkušnjo krhkosti in nemoči, spoznanja o precenjenosti materialnih dobrin in moči, a hkrati poznajo pomen medsebojne, vzajemne medčloveške naklonjenosti in povezanosti. V bolezni bolniki in bližnji sicer izkusijo nemoč, strah in negotovost, a jim to spoznanje odpira možnost, da globlje zaživijo v odnosih z drugimi. Verujoč bolnik in njegovi bližnji lahko poživljajoč vir moči odkrijejo v osebnem odnosu z Bogom, ki je njihov sopotnik in trdna opora v največjih stiskah.
POMEMBNI STA SPREJEMANJE IN ODPUŠČANJE
Nadvse pomembno je, da ne obsojamo sebe in drugih. Vsako iskanje krivde je namreč vir novih bolečin. Sprejmimo lastne in tuje napake. Nihče ni popoln. Sebi in drugim moramo odpustiti, saj si tako zagotovimo notranji mir.
Še na nekaj ne smemo pozabiti. To, kako pomembni so pogovor, molitev, poslušanje glasbe, duhovni pogovor, branje duhovnih besedil, prejem zakramentov, udeleževanje verskih dejavnosti, obisk duhovnika.
PESEM
PRIPOROČANJE SV. LEOPOLDU MANDIĆU
Po prvem delu kateheze omenim svetnika, ki ga mnogi že poznate. Kongregacija za bogoslužje in disciplino zakramentov je v Rimu na praznik Lurške Matere Božje, 11. februarja 2020, sv. Leopolda Mandića (1866–1942) razglasila tudi za zavetnika bolnikov z rakom. Ob tej priložnosti so poudarili, da je z razglasitvijo odprto okno upanja, saj bo sv. Leopold, ki je doživel osebno izkušnjo nemoči ob težki bolezni, kot zavetnik spremljal bolnike z rakom s svojo priprošnjo pri Bogu. Sv. Leopold Mandić iz Hercegnovega je bil skromen in tih kapucin, ki je bival v samostanu v Padovi. Desetletja je bil služabnik spovedi in je po zakramentu sprave vlival mir in vedrino številnim ljudem različnih starosti in položajev. Sv. Janez Pavel II. ga je leta 1983 razglasil za svetnika.
KAJ POMENI ZAVETNIK BOLNIKOV Z RAKOM?
Pomeni, da imamo nekoga, ki mu lahko zaupamo svoje misli, strahove in bolečine. Pomeni, da imamo njegovi bližino in nežnost. Sv. Leopold tudi danes ponavlja bolnikom to, kar je rad govoril svojim spovedancem: »Veruj! Bog je zdravnik in zdravilo.«
IZREKI SV. LEOPOLDA MANDIĆA
*Plavajmo proti toku. Za seboj vlečemo pokvarjeno naravo. Nujno je, da čutimo njeno težo. Proč z malodušnostjo! Bog pozna našo dobro voljo. Vse nam bo povrnil. Kaj so naši napori v primeri z večno nagrado? Plamenica vere in ljubezni do Marije razsvetljuje našo temo in dela naše upanje vedro.
*Bog nam je obljubil, da nam bo dal vse, če ga bomo prosili. Čeprav nam daje vse zastonj, si moramo vse zaslužiti z molitvijo. To je velika skrivnost, ki je ne moremo razumeti. Nič zato. Za zdaj je dovolj, da molimo, da veliko in radi molimo.
MESEČNA SREČANJA S SV. MAŠO
To pa je čisto aktualno za vse nas. V nadaljevanju kateheze vas želim spomniti, da je za ljubljansko nadškofijo vsaki drugi petek v mesecu sv. maša na Brezjah. Pol ure pred sv. mašo je molitev rožnega venca, ki ji sledi sv. maša z blagoslovom z relikvijami sv. Leopolda, nato pa počastitev in dotik relikvij. Za celjsko škofijo je takšno srečanje prvo sredo v mesecu pri kapucinih v Celju. Na tem mestu se zahvaljujem mlajšim in drugim iz vaših družin in ostalim, ki omogočate udeležbo teh maš na Brezjah, 2. petek v mesecu in v Celju, 1. sredo v mesecu.
ROMANJE V PADOVO NA GROB SV. LEPOLDA MANDIĆA
Dovolite, da naredimo korak nazaj. V soboto, 16. septembra, torej prejšnji mesec, se je skupina 40 romarjev z duhovnim spremstvom Vinka Škafarja, kapucina, in z drugimi duhovniki odpravila v Padovo. Po uri molitve v kapeli ob cerkvi sv. Leopolda smo nadaljevali s sv. mašo in se sprehodili po samostanskih hodnikih, kjer je pokopan sv. Leopold Mandić. Verjemite mi, da sem pri sv. Leopoldu mislil tudi na vas.
KDO JE BIL POSEBEJ POVABLJEN NA TO ROMANJE?
Ob nocojšnji temi o bolniku z rakom in zavetniku sv. Leopoldu naj omenim, da se v Ljubljani vsak mesec srečujeta skupini bolnikov, ki prebolevajo raka ali smo raka imeli. Duhovniki in redovnice se srečujemo vsak drugi torek ob 10. uri v ljubljanskih Kosezah, laiki pa v župnišču Bolniške župnije na Trubarjevi cesti 82, prav tako v Ljubljani. Običajno imamo v juniju, pred poletnimi meseci, ko se začasno ne srečujemo, skupaj sv. mašo na Kureščku. Tam je padla tudi odločitev za romanje v Padovo. Sklenili smo, da bomo takšno romanje organizirali vsako leto. Povedati moram, da so se romanja udeležili tudi nekateri, ki niso onkološki bolniki. Torej, če bo vse prav, ponovno romamo prihodnje leto v septembru.
TEDEN ZA ŽIVLJENJE
Prehajamo na tretji sklop kateheze za bolnike. Teden za življenje smo začeli na prvo oktobrsko soboto s Pohodom za življenje. Že naslednji dan, v nedeljo, je sledila sv. maša na Brezjah. Čez teden so se zvrstili zanimivi dogodki – 11. oktobra v prostorih založbe Družina okrogla miza z naslovom Povzdignimo dar življenja. Ob predsedniku Gibanja za življenje Davidu Rupniku so se je udeležili Darinka Slanovec, pesnica z dolgoletno preizkušnjo v neozdravljivi bolezni, članica Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov, Željko Spajić, družinski oče in oče sina s posebnimi potrebami, Marijina sestra Edith Metelko iz gibanja Prijateljstvo bolnikov in invalidov ter jaz. Pogovor je vodila nocojšnja voditeljica s. Meta Potočnik. Gostje smo odkrivali nešteto razlogov za življenje, saj se življenja kljub hudim preizkušnjam hvaležno veselimo.
Gospa Darinka Slanovec, ki je pri desetih letih zbolela za neozdravljivo boleznijo, je pričevala, kako se je bolezen zgodila in kakšno spremembo je prinesla v njeno življenje. Gospod Željko Spajić, mož in oče treh otrok, je predstavil svojo družino, ki je prav zaradi sina Petra drugačna od drugih družin. Sestra Edith Metelko pripada redu sester, ki se posvečajo negi in skrbi za bolnike na njihovih domovih in tudi na druge načine. Tudi sama je pred leti zbolela za rakom. Spregovorila je o osebni izkušnji in svetovala človeku, ki zboli za rakom in se mu ob bolezni poruši svet. Sam sem med drugim omenil, da je ob srečevanju toliko bolnikov življenje težko sprejeti kot dar. A tako pač je. Imeti moramo cilj, ob sebi dobre ljudi in po besedah papeža Frančiška »ne smemo se pretegovati na kavču.« Kot duhovnik sem poudaril, da vsak dan pri maši pri povzdigovanju, kot duhovnik dvigam Bogu težave in radosti ljudi, ki jim je življenje težko, in jih izročam Stvarniku. - Ja, tudi vas. Pogovor smo sklenili z mislijo o hvaležnosti za življenje in z molitvijo, v kateri smo Boga nagovorili »življenja ljubeči Gospod«.
V sklopu tedna za življenje je bila tako kot vsaki drugi četrtek v mesecu na Kureščku ob 18. uri sveta maša za nerojene otroke in za “svetost” življenja, uro prej pa molitev pred Najsvetejšim. Ob omembi Kureščka, pa bi vas rad povabil, da je ob drugih slavjih pri Mariji Kraljici miru, vsak drugi četrtek v mesecu ob 17h ura molitve pred Najsvetejšim, ob 18h pa sv. maša. Redno molim in mašujem. Vesel bom, če bom videl tudi koga izmed vas. Če pa ne zmorete, se nam v duhu pridružite.
OKTOBER S POSEBNIM POUDARKOM NA MOLITVI ROŽNEGA VENCA
Molitev rožnega venca je nekaj, k čemur so pozivali mnogi svetniki: Janez Pavel II., sv. Maksimilijan Kolbe, pater Pij, sv. Terezija Avilska in dosti drugih.
Marija je vesela vsakič, ko med prsti prebiramo jagode rožnega venca. Ona, Kraljica angelov, Mati Božja, Nevesta Svetega Duha, Kraljica nebes, tako ljubi rožni venec, da ga je po svetem Domniku podarila vsemu svetu in obljubila obilo blagoslovov vsem, ki bodo molili k njej. Ta molitev mora postati naša navada. Potruditi se moramo, da bomo vsak dan našli čas zanj. Če se bomo le malo potrudili, se bodo zgodile velike stvari.
V nadaljevanju naštejem sedem razlogov za molitev rožnega venca. *Molitev rožnega venca nam pomaga v boju proti skušnjavi. *Pomaga nam, da se ustavimo in umirimo. *Ko molimo rožni venec, je naše življenje prežeto s Kristusom. - Skrivnosti rožnega venca nam pomagajo hoditi skozi najpomembnejše dogodke Kristusovega življenja. *Molitev rožnega venca nas poveže z nebeško Materjo Marijo, ki nas ima rada. - Ji tudi mi ljubezen vračamo? Ali skušamo negovati svoj odnos z njo? To lahko storimo tudi z molitvijo rožnega venca. *Rožni venec je najmočnejša priprošnja. - Ko si vsak dan vzameš čas za rožni venec, ustvariš čas zase, v katerem lahko pomagaš tistim, ki potrebujejo tvojo molitev. Vse tiste, ki so se ti priporočili, izroči v roke nebeške Matere. Rožni venec prispeva k uresničevanju miru na svetu. - Marija je otrokom v Fatimi naročila, naj molijo rožni venec za mir na svetu. Ni samo rekla: “Molite!” Rekla je: “Molitev rožni venec!” Prvič se je v Fatimi prikazala v času prve svetovne vojne. Potreba po miru je bila zelo resnična in velika. Tudi če vojna ne prizadene našega prostora, smo poklicani k molitvi rožnega venca za mir v svetu. Naj gre za mir med državami, družinami, skupnostmi, v šolah, med ljudmi … *Molitev rožnega venca nam pomaga, ko ne vemo, kaj bi molili in za kakšen namen. Kraljica svetega rožnega venca, prosi za nas. (Vir: Žena vrsna)
POVZEMIMO VSEBINO NOCOJŠNJE KATEHEZE.
Še prej naj omenim jutrišnjo misijonsko nedeljo (22. oktober). Sicer pa je ves oktober misijonski mesec. Za 97. svetovni misijonski dan je papež Frančišek napisal poslanico: Goreča srca, noge na poti (prim. Lk 24,13-35). Ljudem v misijonih in misijonarjem lahko pomagamo tudi mi, četudi nimamo denarja, smo bolni, priklenjeni na posteljo … Vabim vas, da podprete delo misijonarjev z molitvijo! Naj nam bo zgled sv. Terezija Deteta Jezusa, ki je svoje trpljenje, molitve in žrtve darovala za misijone in tako postala zavetnica misijonov. Čisto konkreten predlog. Pridružite se lahko skupnosti molivcev in boste vsak dan zmolili desetko rožnega venca in s tem klicali blagoslov na delo misijonarjev. Vašo odločitev lahko sporočite v Misijonsko središče Slovenije po telefonu 01/300-59-50 ali po e-pošti missio@rkc.si. (lahko vas tudi sam prijavim).
In še pogled na nocojšnjo katehezo, ki je pisana, ko jesenske barve nebes. Na začetku sem predstavil knjigo irskega jezuita Michaela Paula Gallagherja Podarjeni čas in pripisal enkratne uvodne besede Metke Klevišar. Pomembna je njena ugotovitev, da pisanje pesmi bolniku zelo pomaga pri zdravljenju. -V nadaljevanju smo se povzpeli na goro Tabor. Omenil sem, da se v težkih trenutkih življenja spominjajmo lepih, veselih dogodkov. - Velik del kateheze smo posvetili bolnikom z rakom ter predstavili duhovno in drugo podporo v bolezenski stiski. - Nadaljevali smo s sv. Leopoldom Mandićem, ki je od leta 2020 zavetnik bolnikov z rakom. -Ob koncu omenili še Teden za življenje in molitev rožnega venca.
KOT VEDNO, ZAKLJUČIMO Z MOLITVIJO IN BLAGOSLOVOM
Življenje ljubeči Gospod. Nauči me poslušati sebe, poslušati druge, da bom odkril, kaj drugi pričakujejo od mene. Naj najdejo v meni velikodušnost in topel sprejem. Pokaži mi lepoto odprtega srca in lepoto življenja za srečanje z drugimi. Pomagaj mi odkriti lepoto pogovora. Daj mi veselje podarjanja in prejemanja. Amen. (Victor Manuel Fernandez, 44)
Gospod z vami. In s tvojim duhom.
Blagoslovi vas vsemogočni Bog, Oče in Sin + in Sveti Duh. Amen.