Našim dragim že danes povejmo, da jih imamo radi

18. NOVEMBER 2023

 

NOVEMBER. UMIRJENOST. MISEL NA RAJNE. PRIČAKUJEM VSTAJENJA MRTVIH IN ŽIVLJENJE V PRIHODNJEM VEKU (vera) … POKOPALIŠČE … SEDAJ JIM POVEJ!

Sedaj jim povej je naslov ene od zgodb Boža Rustje iz knjige Zgodbe za pogum. Morda ste jo slišali že na 29. Gala koncertu radia Ognjišče pred  štirinajstimi dnevi. Z  njo vas želim vpeljati v nocojšnjo katehezo, ki ne bo zgolj o mrtvih in o večnosti, pač pa tudi o tem, kako naj več naredimo in si povemo že zdaj, ko smo še živi. Pa ji prisluhnimo.

Očarljiv star gospod se je rad ustavil v trgovini s starinskim pohištvom. Ko je odšel iz starinarnice, je trgovčeva žena rekla možu, da temu gospodu že dolgo želi povedati, kako lepo ji je ob njegovem obisku. In mož ji je rekel: »Drugič mu pa le povej!« Naslednje poletje je prišla v trgovino mlada žena in se predstavila kot hčerka starega gospoda. Povedala je, da je oče umrl. Trgovka ji je povedala za pogovor, ki sta ga imela z možem po zadnjem obisku njenega očeta. Oči mlade žene so se orosile: »O, veliko dobrega bi lahko naredili mojemu očetu,« je zajokala. »Bil je človek, ki so mu zagotovila, da je ljubljen, ogromno pomenila.« »Od tistega dne,« je trgovka pripovedovala kasneje, »človeku vedno, ko o njem mislim kaj posebej  lepega, to tudi povem. Morda ne bom nikoli več imela te priložnosti.« (Božo Rustja, Zgodbe za pogum str.  81).

 

O ČEM JE BILA OKTOBRSKA KATEHEZA?

Vam je bila všeč zgodba? Navdihovala nas bo ves današnji večer.

Torej, se še spomnite prejšnje kateheze? Vidim, da nekateri že dvigate roke, ker bi radi odgovorili. Ker pa smo preveč daleč vsaksebi in vas ne vidim, dovolite, da v vašem imenu odgovorim na zastavljeno vprašanje. Vam pa v redovalnico vpišem odlično oceno.

Mesec oktober nas je spomnil na molitev rožnega venca. Pa na misijonsko nedeljo. Ker ste nekateri zboleli za rakom ali bolnike spremljate, smo nekaj rekli tudi o tem. Pa o knjigi irskega jezuita Michaela Paula »Podarjeni čas« smo govorili. Povedal sem, da tretjino knjige napolnjujejo pisateljeve pesmi, kar je spodbuda za vse nas, da je pisanje pomemben del zdravljenja. Ne pozabite torej na »terapijo« z zapisom! Naj ponovim pomenljive besede, ki jih je dr. Metka Klevišar zapisala v uvodu v knjigo, »da je človeku veliko laže, če o svoji bolečini spregovori in jo podeli z drugimi«.

V oktobrski katehezi smo ob evangeljskem dogodku na gori Tabor z Jezusovim spremenjenjem in svetlobo prepoznavali, da nam spomini na lepe dogodke dajejo moči za dneve kalvarije. Razmišljanje ob evangeliju sem končal z optimistično mislijo, da tudi apostoli niso ostali zvesti, niti tisti, ki so svetniki. To poudarjam v tolažbo, da smo normalni tudi tedaj, ko morda zatajimo. In Kristus nam želi pomagati, da se s stranpoti vrnemo na utrjeno pot.

V prejšnji katehezi sem rekel tudi nekaj o tem, kako z nasveti pomagati bolnikom z rakom, ki so v duhovni stiski. Prav je namreč, da sprašujemo, saj so vprašanja bolj pomembna kot odgovori. Tako pravi veliko strokovnjakov in to slišite tudi v drugih oddajah na radiu Ognjišče.

 

DANAŠNJO KATEHEZO NADALJUJEMO Z EVANGELJSKIM ODLOMKOM MINULE NEDELJE, 32. NEDELJE MED LETOM

»Tisti čas je Jezus povedal svojim učencem tole priliko: 'Nebeško kraljestvo je podobno desetim devicam, ki so vzele svoje svetilke in šle ženinu naproti. Pet izmed njih je bilo nespametnih in pet preudarnih. Nespametne so vzele svoje svetilke, niso pa s seboj vzele olja. Preudarne pa so s svetilkami vred vzele v posodicah olje …« Vemo za nadaljevanje odlomka, ki se konča: »Resnično povem vam 'Na poznam vas!' Bodite torej budni, ker ne veste ne dneva ne ure!« (Mt 25,1-13).

 

OSTANIMO BUDNI

Preden rečem besedo ob prebranem evangeliju in naslovu kateheze, se ne ustrašite in ne pojdite spat. Ostanimo budni. Morda napačno mislite, da bo nocojšnja novembrska kateheza zgolj o umiranju, smrti, pokopališču, večnosti … Tudi nekaj tega bo, a ne le to.

Torej beseda o evangeliju, ki nas vabi k budnosti. Kratkemu evangeljskemu odlomku bi lahko dali naslov: »Ko ženin zamuja«. Takšen je naslov razmišljanja v prejšnji številki katoliškega tednika Družina v rubriki Evangelij in življenje, ki ga vsak teden piše p. Milan Bizant, jezuit. Ob tej priliki vas spomnim, da preberite njegovo razmišljanje. Tako boste lažje sodelovali pri sv. maši, bodisi v živo v cerkvi ali pred televizijo ali radijskim sprejemnikom. Tudi sam rad prebiram njegove misli. Tokrat vam jih posredujem.

V besedilu nas avtor spomni, da se približuje zaključek cerkvenega leta. Cerkev nam daje v premislek odlomke o pričakovanju Gospodovega dokončnega prihoda in tudi njegovega prihoda v sedanjosti v obhajilu, Božji besedi in zakramentih. Ustavimo se še ob evangeljski svatbi. Vsak od nas osebno in zavzeto hrepeni po Gospodu. Iti ženinu naproti je podoba življenja kristjana.

 

V ČEM JE POUDAREK PRILIKE?

Poudarek prilike je na olju v posodicah, ki ga nespametne niso vzele, preudarne pa so ga vzele s svetilkami vred. Vsi vemo, da svetilka brez olja ne sveti dolgo.  Zanimiva je bilo tudi razmišljanje nadškofa Zoreta -mimogrede, godoval skupaj s škofom Lipovškem in Hočevarjam minuli ponedeljek, da nas olje v omenjeni priliki spominja na našo prihodnost. V tem smislu, če ga ni, premalo poskrbimo zanjo. Nadaljujem. Kot telefon – naj bo najnovejši, če ni napolnjen, ne koristi. Slišali smo, da se je ženin mudil. Simbolno je zamuda aktualna tudi za nas – ko se zdi, da je Bog tiho, odmaknjen in da smo sami; ko Gospod ne odgovori na naše molitve; ko nam ne daje svoje bližine, kot si želimo. – Ste to že kdaj doživeli? Koliko tega sem tudi sam doživel ob srečanjih z bolniki in ne le z njimi.

 

ODLOČITEV JE NA TEBI

Še ostajamo pri evangeliju. Olje je vera, upanje in ljubezen. Vse to močno potrebujemo na poti življenja, zlasti ko pride noč, ko Bog zamuja. Gre za zaupanje v Gospoda do konca, z vsem srcem, in ne le na pol. Polovičarsko vero nam skušnjava v preizkušnji zlahka poruši, saj nas skuša prepričati, da nima smisla verovati, upati in ljubiti. Zlasti, če se stvari ne izboljšujejo. Nespametne so rekle preudarnim, naj jim dajo svojega olja. Pa jim ga niso dale. Rekli bi, da so egoistične.

 

KO GREMO ŽENINU NAPROTI, NAS LAŽJE SREČA

Kako velika resnica – ne le čakati, treba je iti. Ko grem na Kredarico, kaj je pomembno? Troje – imeti cilj, hoditi v dobri družbi in hoditi. Pa saj to ne velja le za pot v gore. Velja tudi za pot k zdravju, ureditvi sporov in sploh za dogodke na vseh področjih življenja.

Če torej ostanem pri evangeliju. Ko nespametne nakupijo olja in pridejo na svatbo ter potrkajo, je že prepozno. Vrata so dokončno zaprta. To nas lahko razburi ali razžalosti. Kako da Bog ni vselej na voljo, če je brezpogojna ljubezen? Jezus nas noče strašiti. Nam pa jasno pove: na tebi je, in to zdaj, da se odločiš in določiš, kam naj gre tvoje življenje, h kateremu cilju. Skupaj z vami, dragi vsi, ki spremljate katehezo, se sprašujem: Ali (še) pričakujem in zaupam Gospodu, čeprav ne pride, kot si želim? Naj mu grem naproti, da se bom lažje z Njim srečal? (Slovenski katoliški tednik Družina, 2023, št. 45, str. 9).

 

O POTRDITVI ZAUPANJA GOVORI NASLEDNJA PRIPOVED

Duhovnik je pripovedoval o dogodku z dopusta.

»Ob prihodu v počitniško hišo sem opazoval bližnji požar. Najprej še ni kazalo tako hudo, a se je požar zaradi močnega vetra tako hitro razširil, da ga tudi več gasilskih letal ni moglo pogasiti. Takrat smo bežali. Skoraj smo se že odpeljali, ko sem pri sosednji hiši zagledal starega moža, okrog 90 let mu je, ki je sedel pred svojo hišo. Ker zelo težko hodi, tudi bežati ni mogel. Stekel sem k njemu in ga vprašal, ali mu pomagam stran, pa je odločno odkimal. Presenetilo me je, da je bil povsem miren, čeprav je imel ogenj dobesedno za hišo.

Njegova hiša in še nekaj hiš so bile čudežno obvarovane pred ognjem. Naslednji dan sem ga vprašal, kako je bil prejšnji dan lahko tako zelo miren. On pa je odgovoril in kar pozabiti ne morem njegovih besed: "Tu sem v Božjem naročju." Zelo se me je dotaknilo. Ta človek je gotovo eden tistih, ki se je že mnogokrat pripravljal na smrt, kar pomeni, da je svoje stvari počasi izpuščal in jih tudi izpustil.

 

NA KAJ STE MISLILI, KO STE IZVEDELI, DA BESEDA NE BO TEKLA LE O POSLAVLJANJU, UMIRANJU, VEČNOSTI, ŽALOSTNEM NOVEMBRU …?

Omenil sem že, da nocojšnja kateheza ne želi govoriti zgolj o slovesu, smrti, večnosti … Čeprav je narava v teh dneh z omenjenim zelo radodarna. Odpada listje, dnevi so kratki, jutra meglena … pa še zdravniški pregledi – in razpoloženje ne more biti spodbudno.

Zato na tem mestu ne bo odveč vic, ki ga je pred kratkim povedal Marjan Bunič z radia Ognjišče, ki nas »oskrbuje« s humorjem na našem mesečnem lističu Beseda starejšim, invalidom, bolnim in ne samo njim. Če bi ga želeli prejemati, me pokličite.

Torej za kratek oddih.  Dve ženi sta prišli skupaj, kje drugje kot na kavici. Ena od njiju se pobaha, da je pripravila kavo, ki jo je prinesel mož iz Argentine. Druga jo pohvali, da je res dobra in da je še topla. Pa nadaljujmo.

 

NAŠA PRIČAKOVANJA

Kar nekaj časa že razmišljam, kako bi »zaoral« današnjo katehezo, da ne bo zgolj »novembrska in temačna …«. Spomnil sem se na pogrebe, ki jih je bilo v zadnjem času kar nekaj. In vas vprašam, ali se spomnite žene in mame, ki bi ob poplavi skoraj umrla. Vse je naredila, da bi se rešila, in je pogumno izjavila, da bi še rada živela, da ima majhne otroke, da še ne gre v nebesa … Torej se ji ne mudi umreti. Kako radi tudi vi rečete: »Res se veselim nebes, tam bo lepo, srečal bom svoje …, a želim še nekaj časa ostati tu, tudi tu mi je lepo.« Ali niso vaša pričevanja podobna ženi, ki sem jo omenil?

Nadaljujem. Na pogrebih je navada, da se kdo od domačih z izbranimi besedami pokojnemu ali pokojni zahvali. Vse prav. Ob tem razmišljam, kdaj tudi upravičeno, ali sploh poznam osebo, ki je umrla, in kakšna škoda je, da nisem več naredil zanjo, ko je še živela. Morda je pogrešala človeško bližino in pozornost, morda poravnavo zamer … Skratka, vse vas, ki spremljate katehezo, prosim, da več povejmo svojim zdaj, ko so še živi in so še med nami. Namenimo jim več časa. Če so proč od nas, jih obiščimo. Ne »šparajmo« ne s koraki ne s porabljenim gorivom, če trenutno nismo v bližini …

 

V NADALJEVANJU OMENJAM NEKAJ VEDENJSKIH DRŽ, S KATERIMI BI POKAZALI VEČ POZORNOSTI

Dragi starejši in vsi drugi, ki pritrjujete izrečenim besedam. Vem, da imate ob sebi dobre ljudi, zato jim bodite hvaležni. Vesel pa sem, če te besede slišite tudi vi, ki ste z veliko ljubeznijo in požrtvovalnostjo ob bolnih in starejših. Starejši, zvesti poslušalci boste rekli – to bi morali slišati naši. Če mislite tako, jim  to na lep način povejte.

Skupaj z vami si želim, da bi si vsi že zdaj vzeli več časa za vas in tako ob pogrebu ne bi imeli težav, kaj vse bi vam bili radi povedali. Tega se ne da poplačati ne s svečami in tudi ne s cvetjem. Čas za to je zdaj.

Ker smo pri katehezi, si dovolim tudi nalogo. Povejte svojim, kar ste ravnokar slišali. Naj bodo radi ob vas in boste veseli kakšne bonbonere ali druge pozornost. Zdaj naj to pokažejo in ne le ob pogrebu.

In še na nekaj bi vas rad spomnil. Pogosto poslušam osmrtnice, seveda samo na radiu Ognjišče. Slišim osmrtnice s podobnim besedilom: »Z veliko žalostjo sporočamo, da je odšla k Bogu naša draga, dragi«. Smo res žalostni, da je nekdo odšel k Bogu? Sicer pa vas razumem, da smo žalostni, ko kdo umrje. Kdo ne, tudi jaz.

Pa še nekaj. Pred kratkim sem se pogovarjal z možem, ki ureja pogrebe. Skoraj okregal sem ga, kako to, da v zadnjem času pokojni tako kratek čas leži v vežici pred pogrebom, da se od njega poslovijo svojci. Samo tri ure ali celo manj. Dobil sem odgovor: »Nekoč sem predlagal, da naj pokojni leži v vežici pet ur. Pa so domači rekli, kaj pa bodo počeli toliko časa ob njem?«

Če sem že pri tem, vas spomnim, kot sem že večkrat, da napravite oporoko, testament. Vaša odločitev je, ali boste pokopani v žari ali v krsti. Žal je slednjih v zadnjem času presenetljivo malo.

 

OPROŠČAM SE, ČE SEM ODKRITO POVEDAL NEKATERE STVARI, KER VAS IMAM RAD IN KER ŽELIM, DA JE VELIKO TEH, KI VAS IMAJO PRAV TAKO RADI IN TUDI VI NJE

Želim podati konkreten odgovor na prejšnje vprašanje, kako že sedaj, v tem življenju, pokazati več pozornosti do ljudi, zlasti starejših …

V nocojšnji katehezi sem že nekajkrat omenil katoliški tednik Družina. Prav v prejšnji številki sem prebral zanimivo misel papeža Frančiška z naslovom »Biti papež se človek uči«. V kratkih vrsticah  papež v molitvenem namenu za november prosi, da ga sodimo z dobrohotnostjo in spremljamo z molitvijo, da bi kot papež prejel pomoč Svetega Duha in bil zanjo dojemljiv … Tudi biti papež se človek uči, biti dobrotljiv, usmiljen in predvsem potrpežljiv, kot je potrpežljiv naš oče Bog (Družina 2023, št. 45, str. 6).

               

KATERE SO NEKATERE DRŽE, S KATERIMI BI POKAZALI VEČ POZORNOSTI, DA BI BILE OPRAVIČENE BESEDE OB SLOVESU?

Ostajam kar pri papeževih besedah. Najprej poudarim, da se tudi mi vse življenje učimo, sicer ne biti papež, pač pa mož, žena, bolnik, invalid, odvisen od drugih, tudi biti duhovnik, redovnica … Se spomnite, kaj je papež v zapisu v Družini posebej poudaril? Vam pomagam: papež želi biti bolj dobrotljiv, usmiljen in potrpežljiv. Ali ni to čudovita pot vseh nas? Biti  dobrotljiv, usmiljen, in potrpežljiv.

 

KAKO BI SI PRIBLIŽALI TE PAPEŽEVE »DRŽE«? NAJPREJ DOBROTLJIVOST

V pismu apostola Pavla Kološanom beremo: »Kot božji izvoljenci, sveti in ljubljeni, si torej oblecite čim globlje usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, krotkost, potrpežljivost«. (Kol 3,12)

V Pismu Galačanom pa: »Sad Duha pa je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje … (Gal 5,22-23)

Splošni religijski leksikon piše o dobrodelnosti: »Je delovanje, s katerim naredimo kaj dobrega; dobro delo. V krščanstvu je dobrodelnost zunanje izkazovanje ljubezni do bližnjega …«(Splošni religijski leksikon, 251).

Napačno je reči, da dober človek samo daje in nikoli ničesar ne odreče. Ko odrečemo z ljubeznijo v srcu in če smo po Svetem Duhu spoznali, da je tako bolje in edino prav, potem bo to tudi dobrotljivost. Dobrota je vrlina tistega, ki je odprt za dobro in se izogiba slabega. Bi rekli, da so starši dobri, ko svojemu otroku v trgovini kupijo vse, kar si v tistem trenutku zaželi?

Dobrotljivost kot dar Duha je krščanska krepost, ki naj odlikuje vsakega izmed nas. To pomeni, da bližnjemu delamo dobro, mu priskočimo na pomoč, izkažemo dobroto. Za omenjeno nikoli ne pričakujemo ne plačila ne usluge. Včasih smo izredno dobrosrčni in se razdajamo, a že nestrpno pričakujemo čas, ko bomo izkazano ljubezen tudi »vnovčili«. Čisto srce, polno ljubezni, služi vedno in za to ne pričakuje nikakršnega plačila.  

Tu nam morda pomagajo telesna in duhovna dela usmiljenja. Nekakšne »nadure«, ko ne opravimo zgolj svoje dolžnosti, ampak bližnje resnično ljubimo in zanje naredimo veliko več, kot se od nas pričakuje. Premislimo torej, ali in kje lahko nasitimo lačnega, napojimo žejnega, obiščemo bolnega. Ali posvarimo grešnika, rešimo jetnika, voljno trpimo krivico in prosimo Boga za žive in mrtve (Sebastjan Likar, Vir: Pridi in poglej).

Besede o dobrotljivosti sklenem z mislijo neznanega avtorja: »Tvoje življenje bo vedno polno, če bo tvoje srce dajalo brez računanja«.

 

KOT PAPEŽ FRANČIŠEK SE TUDI MI UČIMO BITI USMILJENI

Na Googlu sem prebral, da je usmiljen človek tisti, ki iz sočutja rad naredi komu kaj dobrega, ki ima do koga dobrohoten, prizanesljiv odnos, ki dobro in ugodno deluje. Pa tudi, da sv. Miklavž, ki nas bo razveselil čez nekaj tednov, simbolizira krščansko požrtvovalnost, velikodušnost in usmiljenost.

Usmiljenje je tudi eden od osmih blagrov, ki pravi: »Blagor usmiljenim, kajti ti bodo usmiljenje dosegli« (…). Prepričan sem, da bi bil svet veliko lepši, če bi bilo med nami več usmiljenja. Da dopuščamo in sprejemamo napake pri sebi in pri drugih – da nas tudi pri tem spremlja usmiljenje.

 

PO PAPEŽEVI SPODBUDI SE UČIMO TUDI POTRPEŽLJIVOSTI

Jože Ramovš o potrpežljivosti zapiše. »Že beseda potrpežljivost pove, da je ta lastnost v razmerju s trpljenjem; je mirno prenašanje bolečine in trpljenja ... Potrpežljivo prenašanje trpljenja je včasih zelo smiselno, včasih pa prav nesmiselno; nesmiselno je vedno, če je trpljenje rešljivo in bi ga bilo mogoče z zavzetim in dejavnim odnosom odstraniti … Precej potrpežljivosti potrebujete za pametno odzivanje na napake drugih … Zelo veliko potrpežljivosti potrebujete za pametno odzivanje na lastne napake … Gospod, nakloni mi potrpežljivost, in to takoj!« (obupana molitev nekega vernika) (Vir: Google).

 

KAKO NAM DUHOVNOST POMAGA K VEČJI POTRPEŽLJIVOSTI?

Mnogi, ki zaupajo Svetemu pismu, so ugotovili, da se lahko naučijo potrpežljivosti, če upoštevajo nasvete iz te vélike knjige. V njej piše, da je človek, ki mu je pomembna duhovnost, lažje potrpežljiv in da tudi lažje kaže druge pomembne vrline, kot so ljubezen, veselje, mir, blagost in samoobvladovanje. (Gal 5,22-23) Sveto pismo obljublja: »Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo z zahvaljevanjem. In Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu.« (Fil 4, 6-7). Če boste preučevali Sveto pismo, boste spoznali, kaj lahko storite, da bi imeli manj skrbi in da bi bili bolj potrpežljivi.  (Vir: Google)

 

ZANIMIVA JE ZGODBA BOŽA RUSTJE »ŠE ENKRAT OPRATI«
 

Žena je oprala velik kup perila in ga obesila, da se posuši. Vrv se je strgala in perilo je padlo v blato. Brez besed ga je pobrala, kaj šele, da bi se razjezila. Še enkrat je oprala perilo. Ker ga ni mogla obesiti na vrv,  ga je razgrnila po travi. Ponoči pa je po njem stekel pes z blatnimi tacami. Ko je zjutraj to videla, je ostala povsem mirna. Rekla je: »Zanimivo, zgrešil ni niti enega samega kosa!«

Misel ob tej zgodbi. Potrpežljivost je sposobnost, da ostanemo mirni in prenašamo težave, ne da bi se vznemirjali. Je veščina, da se soočimo s preizkušnjami in z dogodki, ki jih ne moremo spremeniti. Pomaga nam, da se pogumno in odločno spoprimemo s težavami življenja. Mnogi mislijo, da je potrpežljivost lastnost slabičev. Pa sploh ni tako. Celo nasprotno. Potrpežljivost je lastnost močnih. Dejstvo je, da s potrpežljivostjo lahko naredimo veliko več kot s silo in jezo. (Božo Rustja, Zgodbe za dušo 10, 92.)
 

Pregovori o potrpežljivosti:

*Nestrpnež dela dvakrat, potrpežljivi samo enkrat. (mongolski pregovor)

*Potrpljenje je božja mast, pa gorje mu, ki se z njo maže.  

*Potrpljenje železna vrata prebije.

*Vsako razburkano morje se enkrat umiri (slovenski pregovori).

 

V MOLITVI ZDRAVAMARIJA PONAVLJAMO:

ZDAJ IN OB NAŠI SMRTNI URI …

Res je. Prepričan sem, da je ta molitev pogosto na vaših ustih. Za še bolj doživeto ponavljanje teh besed z veseljem posredujem zapis Bojana Ravbarja, strunjanskega župnika, ki je v prvi novembrski številki tednika Družina predstavil mladega iz Burundija, ki je prišel v Loppiano (Italija) z že močno načetim zdravjem.  Župnik pripoveduje, da je v bolnišnici ob njem maševal, fant pa je s skrajnimi močmi stregel pri maši in bral berilo. Nato je nastopila agonija. Držal ga je za roko, ko sta ponavljala: »Zdaj in ob naši smrtni uri.« Kako pomembne so besede: »zdaj« in »ob smrtni uri«. Najbolj pomembne. Sedanji trenutek je edini v mojih rokah, drugega nimam. In potem, ko pride naša ura, tista, od katere je odvisno vse. 87-letni duhovnik pove, da je v živo začutil, da je tedaj odkril zdravamarijo, molitev, ki jo nad vse rad ponavlja že od malih nog. (Družina 2023, 44, str. 9).

 

POVZEMIMO KATEHEZO TEGA VEČERA

Kot vedno smo najprej ponovili vsebino prejšnje. Slišali evangelij o desetih devicah in posebej poudarili budnost in olje. Omenili  90-letnika in njegovo veliko zaupanje v Božjo voljo. Ponudili nasvete pred smrtjo in ob smrti. Spodbujali s papeževimi besedami, da se moramo učiti dobrotljivosti, usmiljenja in potrpežljivosti.

 

Namesto molitve tokrat katehezo zaključujemo s pesmijo »Pesem za mami« Tjaše Hrovat Steklasa. Še prej pa nekaj besed za bolj doživeto poslušanje in pripravo na kakšno solzo.

Pred nami je petminutna pesem. Prelepa, čustvena in ganljiva pesem Tjaše Hrovat Steklasa, ki je bila prvič posneta za njeno mamo Vilmo leta 2017. V njej je ganljiva izpoved bolečine in topline do mame, ki je prisotna na drugačen način in skupaj z njo poje v nebesih. V pesmi deli zgodbo ločitve mame od sveta. Z njo zdravi svoje in tudi naše rane. Ob poslušanju bodo morda tekle solze. Naj le tečejo, tudi na ta način izražamo in premagujemo bolečino.

 

BLAGOSLOV

Gospod z vami. In s tvojim duhom.

Zmagoslavna Cerkev naj potujočo in trpečo Cerkev pripelje v pristan zveličanja. Amen 

 

Blagoslovi vas vsemogočni Bog, Oče in Sin + in Sveti Duh. Amen.