Pričakovanje duše polepša božično praznovanje
16. DECEMBER 2023
V PRIČAKOVANJU IN PRAZNOVANJU SE ZAHVALJUJMO ZA VSO LJUBEZEN, KI NAM JO PODARJA BOG PO BOŽIČNIH PRAZNIKIH.
Z adventnim časom smo vstopili v novo bogoslužno leto. Advent naš pogled usmerja v božične praznike. Vsakega od nas vabi, naj v sebi poživi pričakovanje, ki vodi v praznovanje in gradi upanje.
Tri »pomembnosti« bogatijo zimski mesec december. - Prva »pomembnost« je adventni venec, na katerem boste jutri, na že tretjo adventno nedeljo, prižgali tretjo svečko. Adventni venec ima obliko kroga, ki ponazarja neskončnost in nam sporoča, da je Bog večen in da nima ne začetka ne konca. Tudi Božja ljubezen do nas nima konca. Venec je iz zimzelenih vejic, ki jim tudi mraz ne more do živega. Vejice nam sporočajo, da je Bog vedno z nami – Emanuel namreč pomeni prav to, in da nas ne bo nikoli zapustil. Štiri svečke so znamenje štirih adventnih nedelj – stopnic do božičnega praznika. Vsako nedeljo prižgemo svečko več, veselje in pričakovanje se stopnjujeta, rojstvo Božjega Sina se približuje.
POMEN ŠTIRIH SVEČK
O tem veliko slišite. Nekateri svečke opredeljujejo tudi kot štiri mejnike v zgodovini sveta in človeštva – stvarjenje, učlovečenje, odrešenje in drugi Kristusov prihod. - Druga »pomembnost« je praznik Brezmadežne, ki smo ga obhajali pred dobrim tednom. - Tretja »pomembnost« v mesecu decembru pa je praznik Gospodovega rojstva, Božič. O Božiču, drugem največjem prazniku, bo veliko besed v nadaljevanju kateheze. Seveda se v tem mesecu veselimo tudi evropskega taizejskega srečanja mladih, ki bo zadnje dni v letu. Morda boste tudi koga sprejeli na svoje stanovanje. Hvala vam.
Nocojšnja kateheza bo torej peljala po dveh »cestah«, ki sta PRIČAKOVANJE in PRAZNOVANJE.
Da bomo uspešno »startali«, se pokrižajmo in zmolimo zdravamarijo.
Zdrava Marija …
VEM, DA Z NESTRPNOSTJO PRIČAKUJETE NOCOJŠNJO KATEHEZO. NAJPREJ BOMO PRISLUHNILI KRATKEMU ODLOMKU IZ SV. PISMA, NATO PA KAR PRECEJ BESED NAMENILI »PRIČAKOVANJU«.
»Pričakujemo razodetje našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki nas bo tudi utrdil do konca, da bomo brez graje ob dnevu prihoda našega Gospoda Jezusa Kristusa. Zvest je Bog, ki nas je poklical v občestvo s svojim Sinom« (Prim. 1 Kor 1,7b-9).
S temi besedami nas apostol Pavel spomni, da je Bog ljubeč Oče, in nas vabi, da z veseljem pričakujemo Jezusovo rojstvo, ki se ga spominjamo ob vsakem Božiču, pa tudi na njegov prihod v slavi, ko bo, kot molimo v veroizpovedi, »prišel sodit žive in mrtve«.
Zdaj pa o pričakovanju, kakor si želela s. Meta in si želite vsi, ki naju poslušate. O, kako smo pred desetimi dnevi pričakovali Miklavža! Prepričan sem, da vas je »obogatil« z vsaj s kakšno malenkostjo. Pa tudi vi ste gotovo poskrbeli, da je bil kdo vesel vaše pozornosti.
Sam ne morem pozabiti veselja, ki ga Miklavž prinesel na Inštitut za rehabilitacijo Soča v Ljubljani. Najprej je vse pozdravil, nato pa jim izročil darila, ki so jih bili veseli zlasti otroci.
No, zdaj pa o pričakovanju praznikov, ki se nezadržno bližajo. Verjamem, da se spominjate »dveh cest«, ki nas bosta peljali proti Božiču in novemu letu. Ena od njiju je pričakovanje. Pri tem mi bodo v pomoč besede, zapisane v Sporočilih slovenskih škofij, mesečnemu listu za duhovnike. Vanj vsakič eden od škofov napiše uvodnik. Za mesec december ga je napisal msgr. dr. Andrej Saje, novomeški škof. Hvaležen sem mu, da tudi na ta način »vstopa« v našo katehezo.
Na začetku poudari, kar vsi vemo, da živimo v času naglice, čeprav je čakanje sestavni del življenja. Mi boste pritrdili? Čakamo na semaforju, čakamo v čakalnici pri zdravniku. Zakonca čakata otroka, otrok čaka, da odraste. Bogoslovec čaka, da prispe do nove maše. Verniki čakajo na duhovnika, duhovnik pa v vse bolj prazni cerkvi čaka na vernike. Čakamo nekoga, ki nas bo razumel in nas sprejel, na prijatelje, na novo leto, na praznike. Letošnji adventni čas ima samo 22 dni, saj bo na 4. adventno nedeljo že sveti večer. Kar težko verjamemo, da nas od svetega večera loči en sam teden!
KAKO STOPITI V ČAS PRIČAKOVANJA?
Škof odgovarja, kako stopiti v čas pričakovanja. Prisluhnimo mu. Vanj stopamo s pozornostjo, v večji zbranosti prisluškujemo Gospodu in se ne pustimo zmesti zunanjemu dogajanju, lučkam in predprazničnemu vrvežu. Naj bo advent čas duhovne prenove in prijateljstva z Bogom. In še nekaj je poudaril škof na spominskem koncertu pevskega zbora Vox medicorum v spomin na kartuzijana, izdelovalca jaslic p. Wolfganga Koglerja (1913–1993) v kartuziji Pleterje. Namreč, da je tišina kraj srečanja z Bogom in s seboj. V nadaljevanju pa poudaril, da mir in tišina omogočata, da lažje zaznavamo, kaj je v nas. In nadaljuje, da je tišina več kot odsotnost hrupa. Je podlaga za zdravo duhovno rast. Je učiteljica notranjega življenja, da ne premišljujemo o drugih ter jih tudi ne obsojamo. V tišini se Bog razkrije kot tisti, ki je resnično blizu.
ZASTAVIMO SI NEKAJ KONKRETNIH VPRAŠANJ
Saj si mislila, s. Meta, na to, kaj čakamo ali kaj pričakujemo … O, kako bi bil vesel, če bi sedaj slišal vaš odgovor. Eno takšnih vprašanje, ki si ga zastavlja škof je, na kaj mislim v teh zadnjih dneh pred božičem, kaj me skrbi? Kaj pričakujem kot Cerkev, župnija ali narod?
Škofovim vprašanjem dodajam še svoja in vas vprašam: kaj pričakujete kot bolniki, starejši, invalidi, ljudje, ki ne vidite, ne slišite, trpite zaradi različnih stisk, tudi zaradi poplav in drugih nesreč? Sprašujete se, kako boste preživeli s skromnimi dohodki?
Povabim pa vas, da se vprašate, kaj pa lahko še naredite, če ste še kolikor toliko aktivni in morda še kaj malega storite? Kaj še lahko naredite poleg molitve za domačo župnijo pa tudi za domovino? Vem, da vas skrbi, kako boste opravili pri zdravniku … Ne pozabite, da čez 10 dni, 26. decembra, na praznik Sv. Štefana obhajamo državni praznik, Dan samostojnosti, ko ne boste pozabili izobesiti zastave in še kaj zmoliti za odgovorne v domovini in za vse državljane …
Pesem
ČEZ DOBRIH 10 DNI BO SLOVENIJA GOSTILA TEZEJSKO MLADINO. ZATO BO PRIMERNA PESEM »LE V TEBI JE IZVIR ŽIVLJENJA …«
MARIJIN ZGLED PRIČAKOVANJA
Potem ko smo slišali, kakšno naj bo naše pričakovanje, poglejmo Marijino pričakovanje. Še prej vas spomnim, drage mame in očetje, da se z veseljem spominjajte rojstva vaših otrok. Prihajajoči prazniki so izvrstna priložnost za obnavljanje spominov. Čas, ko se spomnimo tudi tistih naših, ki so odrasli in živijo drugje. Ne pozabite niti na tiste, ki imajo premalo časa, da bi vas obiskali. Za vse omenjene molite, če utegnete, jih pokličite po telefonu in ne čakajte, da to storijo oni. Tudi to bo Božič.
Dolžan sem odgovoriti, kako je pričakovala Marija. Le kako naj vem? Lahko pa slutim. Škof Saje nas spomni da je bilo v času pred Jezusovim rojstvom v Izraelu močno pričakovanje Mesije, Gospodovega Maziljenca, potomca kralja Davida. Nihče si ni predstavljal, da se bo Mesija rodil iz preprostega dekleta, iz Marije. Tudi sama ni mislila, da bo postala Božja mati. Njena odprtost za Božji načrt jo je napravila za vredno Božjega materinstva. Torej, pomembna je odprtost Božjim načrtom.
ŠKOFOVA SPODBUDA ZA POSNEMANJE MARIJE IN POVEZANOST S CERKVIJO
Ob sklepu omenjenega zapisa nas je škof povabil, da se od Marije, žene adventa, učimo živeti vsakdanje življenje karseda polno in rodovitno. In da ne pozabimo, da ima Bog z vsakim od nas svoje načrte in da pričakuje naše sodelovanje.
Prepričan sem, da vas je kar nekaj, ki poslušate katehezo iz novomeške škofije. Ne pozabite moliti za vašega škofa in za vse slovenske škofe, ki imajo veliko zaupanje v vas. Za Cerkev na Slovenskem, čeprav se ne morete redno udeleževati bogoslužja.
Ob tem vam zaupam še tole in vas hkrati prosim, da povedano ohranite zase. Postno pastirsko pismo, ki ga bomo v cerkvah na Slovenskem poslušali v začetku februarja, bo o bolnih, invalidih, trpečih, starejših. Beseda bo o njihovem telesnem, duševnem in duhovnem spremljanju. Škofje so se za to odločili, da bi vas opogumili ter vaše domače in zaposlene v zdravstvenih ustanovah in drugod povabili, da bi bili z vami bolj ljubeči in predvsem človeški. Veselite se prihajajočega pastirskega pisma in molite, da bo obrodilo bogate sadove.
Opravičujem se, če sem se oddaljil od »prve ceste«, ki nas pelje proti praznovanju Božiča – pričakovanja. Na tem mestu bi bilo zanimivo slišati, kaj vse pričakujete vi, ki vztrajate pri radijskih sprejemnikih. Eno vem zagotovo. Pričakujete, kdo pa ne bi, da bi bili zdravi. Takih želja je največ. Tako radi rečemo, da če bo zdravje, bo tudi vse drugo. Prav res vam ga privoščim in tudi sebi.
DA POSLUŠANJE NE BO PREVEČ NAPORNO, NAJ BO ZA ODDIH ZGODBA BOŽA RUSTJE
Nekoč je živel dober judovski učenec, ki je imel vročo željo, da bi videl preroka Elija. Prosil je očeta, da mu ga pokaže. Oče mu je dejal: »Če se boš pobožno in vztrajno poglabljal v postavo, ti zagotavljam, da ga boš vreden videti.«
Sin se je z vso vnemo vrgel v študij svetih knjig in jih nekaj tednov prebiral dan in noč. Potem je stopil pred očeta in mu dejal: »Storil sem, kar si zahteval od mene, toda Elija se mi ni razodel.«
»Ne bodi neučakan,« je odvrnil oče, »če si ga tako želiš, se ti bo gotovo razodel.«
Ko je nekega večera deček sedel pri mizi, je v hišo stopil berač. Bil je blaten od poti in njegova obleka je bila razcapana. Njegov obraz je bil poln gub in na upognjenem hrbtu je nosil težak tovor. Ko je želel breme odložiti, mu je deček osorno dejal: »Kaj pa delaš? Ali misliš, da si prišel v gostišče?«
»Zelo sem utrujen,« je popotnik bolj izdahnil kot rekel. »Dovoli, da se tu vsaj malo spočijem, potem pa bom poiskal prenočišče.«
»Ne, ne moreš ostati tukaj. Oče ne dovoli, da bi v našo hišo prihajali klateži z umazano ropotijo.«
Popotnik je zavzdihnil, si oprtal tovor in odšel. Uro pozneje se je vrnil oče in sina vprašal: »Ali si že srečal preroka Elija?«
»Ne, ne še,« je odvrnil sin.
» Ali ni bilo nocoj nikogar sem?« je vprašal oče.
»O ja, pred kratkim je bil tukaj neki klatež s težko prtljago,« je povedal sin.
»In si ga lepo sprejel?«
»Ne, nisem.«
»Zakaj pa ne? Mar nisi vedel, da je to Elija? Žal je sedaj prepozno.«
Od takrat si je sin zadal kot sveto dolžnost, da bo sprejel vsakega popotnika, ne glede na to, kakšne zunanjosti je. Bil je prepričan, da s takim ravnanjem sprejema samega preroka Elija. Mi bi lahko rekli, da čakamo Jezusa. Pa je prišel? Tudi v revežu, ki potrka na vrata in prosi pomoči, prihaja on.
IN NAUK TE ZGODBE?
Zelo zgovorno je sporočilo zgodbe. Kristus nam je pokazal, da ga srečamo v svojih bližnjih: domačih, sosedih, sodelavcih, ubogih in vseh, ki so v stiski. Imamo pa še eno nalogo – da z dejavno ljubeznijo Kristusa naredimo vidnega vsem ljudem, s katerimi živimo in se srečujemo. To je tisto, čemur pravimo »živeti Božič« … Hvala ti, Božo, za to spodbudno zgodbo! (Božo Rustja, Zgodbe za advent in božič, str. 27).
Pa še ena spodbuda. 97. letna žena, je prejšnji mesec v oddaji Prijatelji Radia Ognjišče izrekla pomenljive besede ne biti zagrenjen, skrbeti je treba za dobro voljo in dobro nam je tukaj, postavimo tri šotore. Ta žena gotovo zares živi Božič. Živite ga tudi vi!
ZANIMIVO BI BILO SLIŠATI, KAKO SPREJEMA REVEŽE NAŠ PETER OPEKA … KAKO JE NAGOVARJAL MNOŽICE V SLOVENIJI PRED DESETIMI DVEVI …
Vem, da ste »ujeli« kakšno njegovo pridigo. V začetku bom čisto oseben. Kot sošolca po mašniškem posvečenju (1975) ga vsako leto povabimo na letniško srečanje. Ker ne more priti, sem se s toliko večjim veseljem z njim srečal pri sv. maši v polni cerkvi Marijinega rojstva v Velikih Laščah. Mimogrede, obljubil je, da pride čez dve leti ob zlati maši. Žal mu je letošnji obisk najbrž že onemogočil tistega čez dve leti.
V nadaljevanju vam posredujem nekaj njegovih misli, ki so posebej aktualne za vas, ki poslušate katehezo in se morda niste uspeli srečati z njim v radijskih prenosih ob njegovem obisku v Sloveniji. Zelo so me nagovorile njegove besede: »Sem orodje v Božjih rokah. Vem, da je življenje bogato in kompleksno, da ne morem vsega razumeti. Ko česa ne razumem, si rečem vztrajaj, morda boš razumel. Povabim vas, da se trudite razumeti. Vztrajnost je pomembna. Ljudi je treba prepričevati z ljubeznijo in ne na silo …«.
Upam, da tako razumete tudi vse kateheze, ki so namenjene vam, drage poslušalke in poslušalci. Hvaležen sem vam, da to glasno poveste ali napišete. Prav to me spodbuja, da vztrajam pri katehezah za bolnike. Tako jim boste lahko prisluhnili tudi prihodnje leto. Bodo še bolj zanimive, saj boste slišali še koga drugega, ki je blizu bolnikom in preizkušanim, kot napr. prihodnji gost jezuit p. dr. Ivan Hočevar, ki duhovno spremlja bolnike v UKC Maribor.
PRVO »CESTO« NOCOJŠNJE KATEHEZE O PRIČAKOVANJU SKLENIMO Z MEDITATIVNO PESMIJO PAULA ROTHA »PRIČAKOVANJE«
Gospod, kako srečni so tisti,
ki jih nekdo pričakuje!
Blagor mu, kdor ima le enega človeka,
ki mu lahko vse pove,
ki mu more popolnoma zaupati.
Ki je vedno pripravljen prav zanj,
ki ga pričakuje, ker ga ljubi.
Gospod, ti si veliki Čakajoči.
Hrepenenje ljubečega človeka
je samo bleda slika in slaboten odsev
tvojega Pričakovanja.
Naša srca se v pričakovanju hitro utrudijo,
naša ljubezen omaga in zaspi.
Tvoja ljubezen pa nikdar ne zaspi.
Čakaš na nas v svetlih in temnih urah,
vedno in povsod.
Kadar delamo, kadar plešemo, kadar počivamo.
Čakaš, da bomo končno prišli k tebi.
Utrujeni, toda srečni, da smo te našli.
Gospod, hvala za tvoje pričakovanje
in za pričakovanje vseh ljubečih ljudi.
Kratek instrumental!
KETERA PA JE DRUGA »CESTA«, KI NAS PELJE DO PRIHAJAJOČIH PRAZNIKOV?
Namenoma smo se večino kateheze zadržali v pričakovanju praznikov. Edini smo si v prepričanju, da je praznovanje odvisno od pričakovanja. V nadaljevanju bom segel v srčiko praznovanja.
»Naš« Božo Rustja se spominja življenjske pripovedi mladega fanta. Ni mu manjkalo kruha in ni pogrešal strehe nad glavo, a je bilo njegovo življenje težko, polno trpljenja in nerazumevanja v družini. Bil je nemočen in bi se rad iztrgal iz začaranega kroga.
Duhovniku je ob koncu dejal: »Zdaj poznaš vse skrivnosti mojega življenja. Kar sem ti povedal, me teži in zato sem pogosto žalosten. Najbolj pa je žalostno to, da mojega trpljenja nihče ne razume in mojih solz nihče ne vidi.«
Duhovnik Božo nadaljuje, da bi mu danes rekel, tako tudi vam, ki poslušate katehezo: »Je Nekdo, ki vidi tvoje solze. Je Nekdo, ki vidi tvojo bolečino in je s teboj v tvoji žalosti in nemoči.«
NA KAJ BOMO POZORNI OB LETOŠNJEM BOŽIČU?
Nadaljujem s prejšnjo pripovedjo. »Je Nekdo, ki vidi tvoje solze … tvojo bolečino in je s teboj v tvoji žalosti in nemoči.« Ali ni prav to sporočilo božičnega praznika in evangeljske pripovedi o Jezusovem rojstvu? V evangeljskem odlomku se večkra ponovi beseda jasli. Marija je »rodila sina prvorojenca, ga povila v plenice in ga položila v jasli« (Lk 2,7). Angel je rekel pastirjem: »Našli boste dete, … položeno v jasli.« (Lk 2,12 in 16).
Če se ozrem na vas, ki poslušate katehezo, bi lahko rekel, da so jasli bolezen, starost, duševne in duhovne rane, ki jih doživljamo. Zato je Bog Jezus Kristus stopil v jasli našega življenja. Da je Marija položila Jezusa v jasli, pomeni, da Kristus stopa v najtemnejši del našega življenja. Tja, kjer nas najbolj teži, tja, kjer je naša žalost najgloblja in naša zapuščenost največja. Tam se rojeva Jezus. Na rano, ki nas najbolj boli in skeli, nas Bog poljublja najbolj nežno. Tam, kjer nas je razočaral nekdo, od katerega smo to najmanj pričakovali, se nam Bog ljubeznivo bliža. Zato apostol Pavel piše učencu Titu: »Razodela se je Božja milost, ki rešuje vse ljudi« (Tit 2,11). Da, razodela se je božja ljubezen, božje razumevanje s človeško nemočjo.
Si se našla sestra in brat v tem, da ima vsak človek svoje jasli? Ob prazniku Jezusovega rojstva se jih ne sramujmo.Vemo, da nas v naši nemoči in bolečini čaka neskončno ljubezniv pogled Božjega Sina, ki nam govori, kako nas ljubi in nas vabi, da tudi mi do njega napravimo korak ljubeznivosti. »Misel na to, kako nas je Bog ljubil, je najboljša pot, da mu vračamo ljubezen,« pravi sv. Maksimilijan Kolbe. (Prim. Božo Rustja, Tvoje obličje iščem, str. 234).
NEKATERI POUDARKI BOŽIČNEGA PRAZNOVANJA
Jaslice. Izražajo božično skrivnost in lahko veliko pripomorejo k pristnemu doživetju božiča. Za njihovo govorico so dojemljivi predvsem otroci pa tudi odrasli se ob jaslicah radi zamislijo in poglobijo v tiho ali glasno molitev. Naj nas jaslice spominjajo, kaj je Bog storil za nas. Ob njih naj se poglablja naša ljubezen do Boga in do bližnjega (Blagoslovi, str. 27).
Blagoslovu jaslic dodajamo še blagoslov otrok ob Božiču. Blagoslov vode in soli na praznik sv. Štefana. Blagoslov vode, krede in kadila pred praznikom Gospodovega razglašenja.
Takrat tudi po navadi na hišna vrata s kredo napišemo kratice G+M+B in letnico. Mislimo tudi na to, da to niso samo začetnice imen treh modrih, ampak tudi začetnice latinskih imen: Christus Mansionem Benedicat, kar pomeni Kristus, blagoslovi to hišo (Prim. Blagoslovi, str. 49).
Blagoslov doma za praznik Gospodovega razglašenja.
K PRAZNOVANJU BOŽIČA NAS SPODBUJAJO TUDI ŠKOFJE
Ker vem, da radi molite za slovenske škofe, kot sem vas ta večer tudi povabil in sem jih večkrat omenil, vam posredujem njihove sklepne besede iz božičnega voščila:
»Škofje Katoliške cerkve v Sloveniji želimo vsem državljanom naše domovine, dragim rojakom po svetu in vsem, ki v različnih stiskah kličete po Božji pomoči, da bi se okrepili s to hrano v teh prazničnih dneh. Kristus se je rodil za nas vse! Veselimo se!«
OB KONCU PONOVIMO GLAVNE POUDARKE NOCOJŠNJE KATEHEZE
Začeli smo, kot se začenja cerkveno leto, z adventom in pogled uprli proti božičnim praznikom. Na poti proti Božiču in koncu civilnega leta nas spremljajo adventni venec, praznik Brezmadežne Marije in Božič.
Nadaljevali smo z dvema »cestama«, ki nas vodita v višek adventa, to sta pričakovanje in praznovanje. Na prvi »cesti« nam je pomagal novomeški škof dr. Andrej Saje. Pri praznovanju so nam blizu jaslice ter blagoslov otrok, vode in soli na praznik sv. Štefana.
Ob koncu smo slišali še del voščila slovenskih škofov.
PA ŠE TOLE PRED BLAGOSLOVOM. NAMENJENO JE ZLASTI VAŠIM, KI SO VAM BLIZU DOMA ALI DRUGJE IN SPLOH VSEM
Ana, mlado dekle je že od prvih decembrskih dni ležala v bolnišnici, le nekaj minut stran od cerkve. Ležala je sama v bolnišnici z diagnozo, ki je neizpodbitno pomenila, da je to njen zadnji božič. Predvidevali so, da bo morda živela še šest mesecev. Njena prijateljica Angelika je še nekaj deklet povabila, da jo na sveti večer obiščejo in ji voščijo za božič. Na vhodu v bolnišnico jim je vratarica s suhoparnimi besedami preprečila vhod, češ, da je čas obiskov minil in da se večina bolnikov že pripravila na nočni počitek. Tudi po zagotavljanju deklet, da zgolj v tišini obiščejo prijateljico, je bila vratarica neomajna. Ob vztrajanju in odločnih besedah, da je božič tudi za njihovo prijateljico, je končno popustila. In tako jih je pet ali šest prijateljic potrkalo na vrata Anine bolnišnične sobe. Ko jih je Ana videla, je zajokala od sreče. Po izmenjavi božičnih voščil so še zapele. Božične pesmi so se vrstile ena za drugo. Ana jih je srečna poslušala in tudi posnela, da jih bo poslušala, ko bo sama. Vsi so bili srečni. Pozdravili so se. Šli so skozi bolnišnične hodnike. Povsod je vladala tišina. Ljudje, ki so srečevali skupino deklet so imeli solzne oči. Blag nasmeh se je kazal na njihovih ustnicah. Čutili so, da je v bolnišnico prišel božični blagoslov. Ob odhodu iz bolnišnice so se zahvalile vratarici in tiho jim je prikimala. Tudi njene oči so se ovlažile od ganjenosti. – Ana je živela do junija prihodnjega leta. Od tistega božičnega večera so božične pesmi vsak dan polnile njeno dušo. Pogosto je vklopila mobilni telefon in jih spet in spet poslušala. Angelika in prijateljice pa so bile tudi same srečne, ker so Ani polepšale božični večer. (Sopotnik, Glasilo župnije Čatež ob Savi, december 2023, str. 14).
OBA, KI SVA BILA TA VEČER Z VAMI, VAM OB KONCU POVEVA ŠE TOLE
Stisnila bi vam rada roko za božične praznike in novo leto in vam zaželela z besedami papeža Frančiška, ki jih je izrekel 2. adventno nedeljo letos (10. dec. 2023): »Pred jaslicami podoživljajmo tisto, kar se je pred več kot dva tisoč let zgodilo v Betlehemu. In to bi v nas moralo 'prebuditi hrepenenje po tišini in molitvi'. 'Tišina, da bi lahko prisluhnili temu, kar nam Jezus govori s tiste posebne »katedre«, kar so jasli. Molitev, da bi izrazili hvaležno čudenje, nežnost, morda tudi solze, ki jih v nas vzbujajo jaslice. Pri vsem tem naj je vzor Marija, ki ničesar ne reče, ampak premišljuje in časti.« (Vatikan, 10. decembra 2023, RV)
Odkrijmo, kako nas ljubi Gospod ter kako smo ljubljeni in ustvarjeni zato, da ljubimo druge. Tega vam želiva kjer koli ste in tudi vsem, ki so ob vas ali pridejo k vam. Blagoslovljen Božič in srečno novo leto!
SKLENIMO Z MOLITVIJO IN BLAGOSLOVOM
Vsemogočni in usmiljeni Bog nam je dal v veri spoznati prvih prihod svojega Sina in nam daje upanje v njegov drugi prihod. Naj nas v tem življenju Bog utrjuje v veri, razveseljuje v upanju in vnema v ljubezni. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.
Gospod z vami. In s tvojim duhom.
Blagoslovi vas vsemogočni Bog, Oče in Sin + in Sveti Duh. Amen.