»Deset zapovedi«, deset dogodkov v februarju
Ko me kdo vpraša, kateri mesec ima 28 ali 29 dni, takoj pomislim na februar, kar tudi drži. Sicer pa jih ima vsak toliko in še kakšnega čez. Zanimiv je tudi kak pregovor za ta mesec februar – svečan. Naj omenim dva: Če je svečana pretoplo, bomo malega travna – aprila, radi za pečjo in še: Kar svečana ozeleni, se rado posuši.
Čeprav je mesec krajši, je v njem veliko pomembnih dogodkov in praznovanj. Nekateri so že bili, drugi še pridejo. Pri nocojšnji katehezi se bom ustavili pri nekaterih. Ne bojte se, ne bo jih toliko kot je dni v najkrajšem mesecu. Jih bo pa toliko, kot je 10 zapovedi. Začnimo z molitvijo ob letošnjem svetovnem dnevu bolnikov.
MOLITEV
Oče, bogat z usmiljenjem,
poglej naše rane,
ozdravi prizadeta srca
in vodi naše korake!
Daj, da se v trpljenju
ne bi počutili sami,
naj nas vendar kdo prime za roke!
Daj nam tisti mir,
ki po Kristusu prihaja od tebe.
In daj, da bi po daru Svetega Duha
že na zemlji zadihali tisti nebeški zrak,
v katerem bomo nekega dne uživali s tabo.
Amen. (Molitev ob 32. svetovnem dnevu bolnikov
11. februar 2024)
PO 10 »ZAPOVEDIH« NOCOJŠNJE KATEHEZE
Saj jih poznate, namreč deset zapovedi? Ker moramo pri katehezi kaj ponoviti in osvežiti znanje, dovolite, da si jih prikličimo v spomin. Mimogrede, ob njih se lahko pripravimo na dobro spoved, ki bo še kako prav prišla v postnem času, ki smo ga začeli pred dnevi. Torej, pojdimo po vrsti.
1.Veruj v enega Boga.
2. Ne skruni Božjega imena.
3. Posvečuj Gospodov dan.
4. Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji.
5. Ne ubijaj.
6. Ne nečistuj.
7. Ne kradi.
8. Ne pričaj po krivem.
9. Ne želi svojega bližnjega blaga.
10. Ne želi svojega bližnjega žene.
Zapovedi so osnovna načela, po katerih se skuša ravnati današnja družba. Namenjene so Izraelcem, pa so danes še vedno koristne, saj temeljijo na načelih, ki ne bodo nikoli zastarele. Ob upoštevanju desetih zapovedi je celotna družba bolj složna, le upoštevati bi jih bilo treba.
Prepričan sem, da bi bila vsebina desetih Božjih zapovedi primerna tudi za kakšno našo katehezo, pa ne le za bolnike, ampak za vse. Bomo mislili na to.
Ta večer sem jih omenil, ker se bomo dotaknili tudi 10-tih »tem«. Pa naj vas takoj potolažim, da ne bo treba stopiti na goro Sinaj, kot Mojzes, ki jih je prejel od Boga na dveh tablah. Mi bomo ostali kar doma, nekateri na postelji, drugi na vozičku, kdo pa tudi v avtu …
HVALEŽEN SPOMIN
Že smo pri »prvi zapovedi«, ki je hvaležen spomin na prejšnjo katehezo. S p. Ivanom Hočevarjem, ki obiskuje bolnike v mariborskem kliničnem centru, ste prejšnji mesec globlje spoznali zakrament bolniškega maziljenja. Ponovno in ponovno spominjanje in razlaga tega zakramenta, bo sčasoma na nas pustilo pravo vedenje o tem zakramentu. Po njem prejemamo dobrohotno pomoč Cerkve in Jezusa samega, ki se nas po tem zakramentu dotakne in se pridruži našim telesnim, duševnim in drugim boleznim. – Dovolite, da bom v nadaljevanju čisto oseben, mislim glede odsotnosti v prejšnji katehezi. Nekateri ste me poklicali v skrbi, če je kaj narobe z menoj, čem sem zbolel. Vsem, ki ste se odločili za nocojšnjo katehezo, odgovarjam in ponavljam, kar sem že omenil v decembrski. Vsi, skupaj z vami, si želimo, da bodo kateheze zanimivejše in drugačne. Prepričan sem, da bodo, če jih bodo pripravljali še drugi bolnišnični duhovniki. Z veseljem boste tako kdaj prisluhnili tistemu, ki vas je morda obiskoval v eni izmed bolnišnic, kjer ste bili na zdravljenju ali je prihajal k vam domov ali pa se boste še kdaj srečali z njim.
ŽIVLJENJE GRE SVOJO POT
Ob drugi »zapovedi«, lahko bi rekel koraku spominjanja, omenim, da smo 18. januarja na ljubljanskih Žalah pokopali 49-letno Katarino Faganel. Na pogrebu sem med drugim povedal: »Po neskončno dolgi bolezni je v 49. letu svojega bogatega življenja umrla Katarina Faganel, univerzitetna diplomirana ekonomistka in cenjena lektorica vrhunskih zdravnikov«. Že nekaj časa je lektorirala, to je urejala in popravljala tudi besedila katehez in Besede starejšim, invalidom, bolnim in ne samo njim, ki jih napišem vsak mesec. V imenu vseh sem ji hvaležen in se ji iskreno zahvaljujem. – Ob tem še tole. Nekateri listič, ki izhaja vsak mesec, redno dobivate po pošti ali preko spleta. Če bi ga kdo še želel brezplačno prejemati, naj mi sporoči. Predlagam, da za rajno Katarino sedaj skupaj zmolimo zdravomarijo …
VSAKOLETNO SREČANJE BOLNIŠNIČNIH DUHOVNIKOV
Iz »malhe« spominov – ob »tretji zapovedi«, bom nadaljeval z omembo vsakoletnega januarskega srečanja bolnišničnih duhovnikov na Dobrovi. – V sredo, 24. januarja 2024 smo se zbrali na 36. srečanju bolnišnični duhovniki. Vseh nas je za 26 bolnišnic okoli 30. Osnovni namen naših srečanj je, da pridemo skupaj, si zaželimo vse dobro v novem letu, si izmenjamo izkustva, spregovorimo o Svetovnem dnevu bolnikov, o težavah s katerimi se srečujemo pri svojem delu, dobimo primerno literaturo, plakate, podobice … Uspeh naših srečanj je med drugim postno pastirsko pismo na temo, ki smo jo predlagali škofom. Nekateri ste to pismo slišali prvo in drugo februarsko nedeljo. Več o njegovi vsebini, povem kasneje. Gost srečanja je bil dr. Janez Dolinar, odgovoren za Združenje slovenskih katoliških zdravnikov (ZSKZ).
Zdravnik nam je predstavil svoj pogled duhovnikovega sodelovanja pri zdravljenju, ki je neprecenljivo, kot je zatrdil. Duhovnik prinaša na bolniški oddelek Božji blagoslov. Zdravnik, anestezijst, oče štirih otrok in dejaven v svoji župniji, je v nadaljevanju omenil, da bolnik potrebuje sočutje. Kar pomeni, da bolnika duhovnik razume, je z njim, trpi z njim in bolniku pomaga prenašati tegobe bolezni in trpljenja. Ob tem mu prisluhne in sprejema, takšnega kot je.
Zdravnik je navzoče duhovnike še opozoril, da ob razdajanju v bolniški pastorali ne pozabijo na čas za počitek, spanje, rekreacijo, molitev in tudi kakšen hobi ter druženja. Ob koncu se je zahvalil duhovnikom, ki ob delu na župnnijah še duhovno spremljajo bolne v bolnišnici. Prav tako za čas, ki ga posvečajo zdravstvenim delavcem in za vse spodbudne besede in veselje, ki ga prinašajo v zdravstvene ustanove.
Ob omembi tega srečanja vam dajem za nalogo, da se spomnite bolnišničnih duhovnikov, ki so vas obiskovali v bolnišnici in zanje kaj zmolite. Že vnaprej se vam tudi sam zahvaljujem, saj sem se z mnogimi od vas osebno srečal. In če še nimate izkušenj srečanj v bolnišnici, vem, da poznate duhovnika ali diakona ali koga drugega, ki vas obiskuje doma za prvi petek ali ob drugi priliki. Pa še nekaj, ne pozabite v molitev vključiti tudi zdravnike in drugo osebje, ki je bilo ob vas v bolnišnici ali doma.
32. SVETOVNI DAN BOLNIKOV
Smo že pri »četrti zapovedi«. Že 32. leto obhajamo svetovni dan bolnikov na god Lurške Matere Božje 11. februarja. O Lurdu bom povedal več, kasneje. Svetovni dan bolnikov je pričel papež sv. Janez Pavel II., leta 1993, s katerim ste se nekateri osebno srečali. Kakšni so vaši spomini na srečanje z njim? Vam zaupam svojega? Duhovniki, redovniki in redovnice, skupaj z bogoslovci smo se tistega popoldneva pred 28 leti, zbrali v ljubljanski stolnici. Ker sem v cerkev prišel med zadnjimi, sem sedel v zadnjo klop, čisto ob prehodu k oltarju. V prvem hipu sem pomislil, da sem na mestu, ki je »nevarno«, da mi bo papež segel v roke. Že sem razmišljal, kaj mu bom rekel. In glej. Pričakovanje se je uresničilo. V tistem hipu, ko sva si segla v roke, sem onemel. Vseeno se tega srečanja spominjam z velikim veseljem. Ob tem naj vas spomnim, da je bil sv. Janez Pavel papež od leta 1978 do 2005. Papeževanje je nadaljeval Benedikt XVI. (2005 do 2013) in Frančišek od 2013 do danes.
PAPEŽEVA POSLANICA BOLNIKOM
Ob svetovnem dnevu bolnikov vsakokratni papež napiše poslanico bolnikom. Naslovi jo na verne kristjane in ljudi dobre volje. Poslanice sporočajo, da je skrb za bolnega človeka, ki jo imenujemo z raznimi imeni, kot so ljubezen, služenje, oskrba, nega, pomoč, solidarnost, usmiljenje, sočutje, nežnost, pa tudi modrost srca, tisto dejanje s katerim izkazujemo Božjo skrb in človeško bližino.
Poslanice se opirajo zdaj na eno zdaj na drugo svetopisemsko besedilo, ki jih tudi navdihuje.
Letošnjo je papež Frančišek naslovil: »Ni dobro za človeka, da je sam«. Zdraviti bolnega s skrbjo za odnose.
V njej omenja tiste, ki so se v času pandemije covida 19 znašli sami, bolnike, ki niso mogli sprejemati obiskovalce, pa tudi številne medicinske sestre, zdravnike, preobremenjene z delom. – Nadalje omenja škofe, duhovnike, diakone in druge, ki duhovno spremljajo bolne v bolnišnicah, domovih za starejše in doma. – Papež omenja tudi politike, ki prevečkrat zanemarjajo, kot zapiše dobesedno: »temeljno pravico do zdravja in dostopa do zdravstvenega varstva …«. Ob tem omenja tudi tiste, ki doživljajo, kot pravi »najhujšo družbeno bolezen, ki je navzoča v deželah, kjer je vojna«.
KAJ O BLIŽINI BOLNIM POVE PAPEŽ? KAKŠNE SO MOJE OSEBNE IZKUŠNJE?
Res se bom ustavil ob tej »peti zapovedi«, to je omembi papeževe poslanice. Papež že v naslovu »Ni dobro, da je človek sam« hoče reči, da je zdravljenje tudi zdravljenje odnosov. - In moje izkušnje. Zelo me nagovorijo papeževe besede, ki jih dobesedno navajam: »Prva oblika oskrbe, ki je potrebna pri vsaki bolezni je sočutna in ljubeča bližina … kristjani smo še posebej poklicani, da prevzamemo Jezusov pogled, poln sočutja. Poskrbimo za tiste, ki trpijo in so sami …«.
Zdaj pa zares moje osebne izkušnje. V svojem, skoraj 40-letnem spremljanju bolnikov, mi je največje vodilo »biti poleg«. Pri tem se zavedam kako pomembno je poslušanje in vživljanje v bolnika, pa tudi v njihove svojce in zdravstvene delavce. V nadaljevanju, če zmorem, »izustim« kakšno spodbudo, ki je pogosto jecljajoča beseda, saj so stiske pogosto zelo težke. Seveda pa je moje najpomembnejše duhovniško delo ob bolniku, obhajanje zakramentov, kot so spoved, obhajilo, bolniško maziljenje, kdaj pa tudi sv. krst in sv. zakon. Zadnje dvoje seveda v smrtni nevarnosti.
PAPEŽ SVARI PRED ZAVRAČANJEM BLIŽINE IN NEŽNOSTI
Še ostajam pri osebni izkušnji. Res opravičeno papeže trdi, da nekateri zavračajo bližino in nežnost. Zakaj, se vprašam in odgovarjam. Morda zato, ker mislijo, »da so drugim v breme«. - Kaj pa vi pravite? Ali se tudi vam kdaj zdi, da ste v breme drugim in zato težje sprejemate njihovo pomoč? Ob tej priložnosti se obračam na vas, zdravi in vsi ljudje dobre volje, ki spremljate bolnike, tudi kot zaposleni v zdravstvu, sociali … Pomagajmo bolnim in vsem, ki sami ne zmorejo tega ali onega, tudi, če nas za to ne prosijo. To jim bo pomagalo, da ne bodo čutili, da so drugim v breme. K temu smo povabljeni še posebno v teh časih, ko se toliko govori o medicinskem zastrupljanju bolnih in starejših, o evtanaziji.
KAKŠEN POSEBNI POUDAREK POSLANICE
Vsebina letošnje poslanice je zelo bogata. Morda ste jo slišali? Če bi kdo želel, jo lahko pošljem. Omenim nekatere poudarke. Nagovarjajo me papeževe besede o tem, kako pomembna je povezanost med bolnimi in njihovimi družinskim člani, prav tako tudi z zdravstvenimi delavci in z Bogom. Bom kar dobesedno povedal, kakor je zapisal papež: »Prva oblika oskrbe, ki je potrebna pri vsaki bolezni, je sočutna in ljubeča bližina … kristjani smo še posebej poklicani, da prevzamemo Jezusov pogled, poln sočutja. Poskrbimo za tiste, ki trpijo in so sami …« Za vzor povezanosti navaja papež Sveto Trojico. Spomniti nas hoče, da smo ustvarjeni za skupno bivanje in ne za samoto, saj nismo v kakšnem strogem redu … Ta povezanost naj bo posebno vidna »v trenutkih ranljivosti, bolezni, negotovosti, ki so pogosto posledica začetka hude bolezni«, kot zapiše papež.
LURŠKA MATI BOŽJA
Pa smo prestopili v »šesto zapoved« Že sem omenil, da bom nekaj besed namenil Lurdu, Lurški Materi Božji. Kot veste se je Devica Marija 11. februarja 1858 prikazala revni štirinajstletnici, Bernardki Subiru (Bernardette Soubirous) v vasi Lurd (Lourdes) v Franciji. V prikazni 25. marca 1858 se je Marija predstavila z besedami: »Brezmadežno spočetje sem«. Pri zadnjem, osemnajstem prikazanju v masibielski votlini, 16. julija 1858, je Marija romarjem obljubila številne duhovne in telesne milosti, ki jih prejemamo v molitvi, med sveto mašo, pri spovedi, prejemanju zakrametov, zlasti bolniškega maziljenja, pri kopelih v bazenih in pitju vode pri izviru, ki se je čudežno pojavil med devetim prikazovanjem, 25. februarja.
V Lurdu je bilo od leta 1858 do današnjih dni več tisoč ozdravljenj, ki jih znanost ne more razložiti. Cerkev je po dolgem preučevanju doslej priznala samo 70 čudežnih ozdravljenj (zadnje pred leti). Zadnjega je bila deležna sestra redovnica Bernardette Moriau, ki je svojo pot popisala v knjigi Moje življenje je čudež. Knjiga je izšla pri Družini leta 2020.
KAJ PA ČUDEŽI DRUGAČNE VRSTE?
V številu čudežev ne smemo pozabiti brezštevilne duhovne in telesne milosti, ki so jih bili deležni vsi tisti, ki so se v težkih trenutkih z zaupanjem obrnili na Lurško Mater Božjo. (Bernard-Marie, Devetdnevnica ob težkih dneh, Družina 2020, str. 115).
Spominjam se mojega prvega romanja v Lurd z vlakom kot bogoslovec pred 51 leti, ki ga je organiziral jezuit p. Marjan Šef. Z nami je bil tudi takratni mariborski škof Držečnik. Ob vračanju so ga na vlaku vprašali, če je slišal za kak čudež na romanju z okoli 800 Slovencev? Odkimal je, hkrati pa dejal, da so čudeži tudi drugačni, taki, ki se ne vidijo. Ob tem je mislil na tiste, ki bodo odselj lažje sprejemali sebe, svoje trpljenje in tudi lažje živeli z drugimi ...
PRIČEVANJA ROMARJEV V LURD
Pred kratkim sem zasledil na TV Exodus oddajo o Lurdu. Vem, da vam je program Exodus zelo blizu po spremljanju sv. maš, molitvi rožnega venca in drugih oddajah. Ob tej priložnosti vam priporočam v molitev vse, ki pripravljajo oddaje in njihove dobrotnike. Omenjena oddaja o Lurdu je nosila naslov Oni nas evangelizirajo. Morda je kdo tudi od vas to gledal. O romanju v Lurd in sračanju z Bogom, Marijo in med seboj, so pričevali različni bolniki. - Ena od romark je povedala, kako se je pridružila prijateljici na romanju v Lurd. Obe sta imeli raka. Molili sta druga za drugo, posebno ob obhajanju bolniškega maziljenja. Začutili sta žarek svetlobe, ki sije po Mariji na trpeče. – Omenim duhovnika, ki je zbolel. Prosil je sobrate za molitev. Upal si je reči, da smo vsi na nek način bolni in potrebujemo solidarnost bratov za ozdravitev, osvoboditev in odrešenje. – Med romarji dokumentarni film pokaže tudi papeževega tajnika Petra Parolinija. Navajam njegove besede: »Sporočilo Lurda je sporočilo bližine Boga trpečemu človeku. Bistvo sporočila je Marija, ki je blizu vsem trpečim. Marija nas vabi, naj se tudi mi sami približamo bolnim in trpečim …«
Kako dolg bi bil šele seznam izpovedi naših romarjev v Lurd. Kratko naj omenim romarico in njene besede: »Ob prihodu v Lurd sem takoj začutila poseben občutek miru, poseben blagoslov ... Na romanju sem bila vesela, da so bili okrog mene sami nasmejani ljudje in da so bili vsi brezpogojno pripravljeni priskočiti na pomoč … Romanje so mi podarile in organizirale bivše sošolke …
Zopet druga piše: »V Lurd sem šla kot pomočnica in sem potrebovala bolnika. Dobila sem bolnico, za katero sem potem skrbela in s katero sem se odlično ujela …
POVABILO NA LETOŠNJE ROMANJE V LURD
Naj sledeče ne izzveni kot reklama, marveč kot povabilo v Lurd tistim, ki ste že vpraševali, če bomo tudi letos, skupaj z Italijani romali v Lurd. Res je. Romanje bo od 24. do 30. julija s posebnim avtobusom, prirejenim tudi za vozičke. Možnost romanja bo tudi z letalom v istem času s skupnim programom in bivanjem v Lurdu. Za bolnike in starejše so v Lurdu posebni hoteli, v katerih je za bolnike poskrbljeno kot v bolnišnici. Z nami bo na romanju tudi zdravstveno osebje. Več o prijavi in romanju, vam povem, ko me pokličete po telefonu ali napišete. Zaželjeni tudi zdravstveni delavci in pomočniki.
SREDNJA ZDRAVSTVENA ŠOLA
In že je tu »sedma zapoved«, sedmi lepi spomin prvih februarskih dni. Kot duhovnik sem bil že 23. leto povabljen na Srednjo zdravstveno šolo v Ljubljani. Šola z okoli 1000 dijakinjami in dijaki in okoli 90 profesorjev si vsako leto želi, da pride duhovnik v vse druge letnike – teh je letos 10 – in jim pri pouku etike spregovori o svoje delu v bolnišnici, domu za starejše, doma in v drugih ustanovah. Ker so mladi z različnimi verskimi prepričanji in ne vsi Slovenci, si vodstvo šole želi, da vsako leto pride na šolo duhovnik. Zanimiva je izjava ravnateljice pred leti, da »šola ne more več živeti brez duhovnika«. To nas sili, da bi prav tako v druge 12-te šole v Sloveniji prihajal duhovnik.
KATERA DEJSTVA POTRJUJEJO PREJŠNJO UGOTOVITEV?
Pomembnost duhovnikove prisotnosti dokazujejo kratki zapisi dijakov ob koncu ure. Nekaj od teh jih povem: »Super ura. Zelo mi je bilo všeč«. »Slišala sem veliko novega«. »Počutim se prerojeno in odslej mislim drugače. Srečanja z duhovnikom ne bom pozabila«. »Všeč so mi bili duhovnikovi konkretni primeri ob srečanjih z bolniki, pripovedovanje iz osebne izkušnje«. »Vnaprej bom bolj poglabljala vero, čeprav nisem katoličanka«. »Če bom dosegla poklic in delala v bolnišnici, si želim, da bo bolnike obiskoval duhovnik, ki bo poslušal in bil srčen«. »V bolnišnici si želim duhovnika, ki bo verjel vame in me spodbujal«. »Hvala za polepšani dan« ...
Moram reči, da z velikim veseljem prihajam v šolo. Doživljam veliko spoštovanje tako med dijaki kot zaposlenimi. Zato si želim, da bi duhovnik prihajal tudi v druge Srednje zdravstvene šole v Sloveniji.
PASTIRSKO PISMO ZA POSTNI ČAS
»Osma zapoved«. Slovenski škofje vsako leto napišejo pastirsko pismo za postni čas. Letošnje nosi naslov Svet trpljenja in zdravljenja je pomenljivo ogledalo sedanje družbe. Slišali smo ga dve nedelji pred pepelnico.
V prvem delu so škofje nagovorili vse, ki na različne načine trpijo zaradi telesnih in duševnih bolezni. Hkrati pa so se zahvalili vsem, ki so s sočutno bližino pri trpečih. Omenili so duhovnike in druge pastoralne delavce ter zdravnike, medicinske sestre, zdravstveno in socialno osebje. Povdarili so, da bomo zmogli uresničevati svoje poslanstvo, če se bomo v srečanjih z Gospodom »nalezli« čim več Božjega.
Drugi del pastirskega pisma smo poslušali v nedeljo pred pepelnico. Nedeljski evangelij pri tej maši je bil o ozdravljenju gobovca.
Škofje pa so zapisali, da ima vsak bolnik pravico, da ga v bolnišnici in podobnem zdravstvenem zavodu obišče duhovnik. Temeljno njegovo delo so pogovori z bolniki, predvsem pa obhajanje zakramentov.
V nadaljevanju so škofje spregovorili še o 32. svetovnem dnevu bolnikov, kar smo že slišali ta večer in o poslanici bolnikom. Ob sklepu se škofje poigrajo z začetnimi črkami p o s t in p e p e l n i c a. Vsem priporočajo, da bi naša sočutna bližina do preizkušanih vseh vrst bila tudi v poslušanju, potrpežljivosti in ponižnosti. In prosijo, da vsi, zbrani v cerkvi prinesejo pozdrave tistim, so doma.
S temi besedami izpolnjujem tudi sam željo naših škofov. In dodajam, da molimo za slovenske škofe.
PREŠERNOV DAN – KULTURNI PRAZNIK
Smo pri predzadnji stopnici, osmi »zapovedi«. V Oznanilih ene ljubljanskih župnij sem prebral, da ob tem kulturnem prazniku prevečkrat pozabljamo na veliko delo Cerkve na Slovenskem na kulturnem področju. Znamenja naše vernosti, zakladi naše kulture in slovenske besede je katekizem, abecednik, Brižinski spomeniki, pesmarice, prevodi Svetega pisma … Pa najstarejša knjižna Mohorjeva družba (ustanovitelj bl. škof Slomšek). Mnogi slovenski duhovniki so bili pisatelji (kot Franc S. Finžgar in pesniki (kot Simon Gregorčič). Znani so mnogi skladatelji, glasbeniki, slikarji, kiparji, arhitekti (Plečnik). Prve šole so zrasle v sobah župnišč, kaplanij in mežnarij. Iz njih so izšli mnogi pomembni in veliki slovenski učitelji, pravniki, zdravniki, znanstveniki, glasbeniki, skladatelji, izumitelji, teologi, filozovi, psihologi … Duhovniki so bili tudi med odločnimi branitelji narodnostnih in socialnih pravic v domovini, zamejstvu in zdomstvu (kaplan Martin Čedermac).
Ne pozabimo veličine kulturnega in duhovnega dela različnih redovnikov in redovnic, ki so in še prispevajo k življenju in rasti vere in kulture. Množice samostanov v zgodovini in danes so žive priče posebnih Božjih darov in karizem. Ob njih živimo in se hranimo vsi. Verni in neverni. Ob pogledu na kulturno življenje naroda spoznamo, da se v »kulturo spomina« ni vpisal samo dr. Franc Prešeren, ampak še veliko drugih. (Oznanilo župnije Ljubljana Šentvid, februar 2024, št. 2)
PEPELNICA IN POSTNI ČAS
Sklepamo z »deseto zapovedjo«. Kot je zapisal p. Franc Cerar. »Pepelnica ni mejnik v cerkvenem letu, ki bi stal sam zase. Je kažipot, ki uvaja v skrivnost odrešenja. V to skrivnost naj bi se v tem času s posebno prizadevnostjo vključil vsak kristjan«. – Pater nato omenja pepel, ki je znak minljivosti vsega zemeljskega. Minilo bo naše življenje. V prah in pozabo bo šlo vse, kar je človek naredil, pa naj bo še tako veliko. Greh je človeka pahnil v prah, križ ga iz prahu dviga v Božje naročje. A le, če človek hoče. Postni čas ga vabi, naj to hoče, pepelnična sreda mu govori, naj ne odlaša.
SKLENIMO Z MOLITVIJO IN BLAGOSLOVOM
Križani in od mrtvih vstali Gospod, nauči nas, da se bomo tako spoprijemali s preizkušnjami vsakdanjega življenja, da bomo živeli to življenje v vedno večji polnosti. S teboj bomo zmogli vstati samo, če s teboj umiramo. Odslej naj nas nobena stvar ne pogrezne v tolikšno trpljenje in v tako globoko žalost, da bi pozabili na radost tvojega vstajenja. Ti si žareče sonce Očetove ljubezni, ti si Upanje večno trajajoče sreče, ti si ogenj plameneče ljubezni. Mati Terezija (Božo
Rustja, Zgodbe za pogum, str. 131).
Gospod z vami. In s tvojim duhom.
Blagoslovi vas vsemogočni Bog, Oče in Sin + in Sveti Duh. Amen.