pogovor z mons. Mirom Šliarjem

14. september 2024

 

MESEC SEPTEMBER, NEKATERI POUDARKI …

V septembru, v katerem smo že na pol meseca, se začenja pouk, novo obdobje župnijskih srečanj, poglobitve molitvenega življenja … V tem mesecu smo že obhajali praznik Marijinega rojstva, jutri Žalostno Božjo Mater. Pred nami pa so:  Slomškova nedelja, god priljubljenega spovednika p. Pija iz Pietralčine, nato god zavetnika zdravnikov sv. Kozma in Damijan, sv. Vincencija Pavelskega, ustanovitelja sester usmiljenk in lazaristov,  god nadangelov Mihaela, Gabrijela in Rafaela in na koncu meseca še god prevajalca Svetega pisma sv. Hieronima ...

 

NOCOJŠNJO KATEHEZO NAVDIHUJE PRAZNIK POVIŠANJA SVETEGA KRIŽA (14. SEP. - DANES), PRVO OBHAJANJE DNEVA ŽALUJOČIH (JUTRI, 15. SEP.) IN ŠE KAJ

Najlepše bomo katehezo za bolnike in ne samo zanje, začeli z znamenjem križa. Vse, ki ste sedli »v veroučno učilnico«, povabim, da se skupaj pokrižamo: V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.

V nadaljevanju, prosim, sledite molitvi, ki jo je v knjigi Preproste stvari zapisal naš znameniti  umetnostni zgodovinar akademik Emilijan Cevc:

»Sredi prostora vsakdanjih skrbi, sredi žilavega življenja ljudi, sklonjenih k zemlji … Čez vso hišo razteza križani Bog roke, kakor da bi hotel z njimi povezati hišne stene, kakor da bi želel v svojem objemu združiti naše maloverne duše, vse naše početje, vse, kar napolnjuje in dopolnjuje naše življenje. Vse posvečuje – naše delo in zemljo, polja in življenje ohranjajoče studence. Njegova navzočnost se je zajedla v nas kakor struga hudournika, kakor sekira, ki jo drvar z vso močjo zasadi v tnalo. /…/ Jezus, naš trpeči Brat, ne sme nikoli zapustiti kota nad mizo, kakor ne lastovka gnezda pod napuščem. Tudi če hišo prodajo – Bog mora ostati, ker je temeljni kamen hiše in vez njenih oglov.«

Tako Emilijan Cevc, na katerega imam lepe spomine ob prinašanju obhajila v času zdravljenja v bolnišnici. Privoščimo mu nebesa ob Križanem in Vstalem.

 

POGLED NAZAJ    

Z veseljem sem spremljal avgustovsko katehezo s sestro Magdaleno Mehle. Še toliko bolj ker je ona Marijina sestra in sem tudi sam, ne Marijina sestra, pač pa že 12 let hišni duhovnik pri Marijinih sestrah na Dobrovi. Ob sestrinih besedah sem začutil, kar tudi sam vem, in veste tudi vi, kako  pomembna je za vsakogar »čuteča bližina«. - Na nekaj sem bil še posebno pozoren, kar se velja zapomniti! Namreč, da ne pristopamo k bolniku s svojimi načrti, pač pa se potrudimo vživeti se v njegove potrebe.

 

ZAKAJ PA SEM DANES SPET JAZ VAŠ KATEHET?

Bom čisto konkreten. Več sobratov, duhovnikov, ki obiskujejo bolnike v slovenskih bolnišnicah, sem povabil k pripravi septembrske kateheze. In uspeh? Spet mene slišite. Upam, da  bo v prihodnje kdo drug prevzel katehezo. Vem, da bi tudi vi to želeli in slišali kak drug glas.

Pa kaj bi »jamral«, tudi to je svojevrsten križ, o katerem bomo razmišljali v  nocojšnji katehezi ... Le kdo ne pozna Jezusovih besed: »Če kdo  hoče biti moj učenec, naj vzame vsak dan svoj križ in hodi za menoj …« Moja želja je, da bi bil Jezusov učenec. K temu spodbujam tudi vas, ko tolikokrat rečete, da je vaš križ pretežak.

Priznam, da sem temo nocojšnje kateheze o križu in še čem, lažje sprejel, ker se tudi sam večji del življenja srečujem s svojim »križem«, ki predstavlja osebne preizkušnje in bolezni, pa križe v domači družini … Pa ne le to! »Križe« videvam skoraj 40 let v bolnišnicah, po župnijah,  v domovih …Več o takih križih, tudi vaših, bo sledilo v nadaljevanju kateheze.

 

PRISLUHNIMO EVANGELIJU, KI NAJ NAS UVEDE V KATEHEZO

Tisti čas je rekel Jezus Nikodemu: »Nihče ni šel v nebesa kakor tisti, ki je prišel iz nebes, Sin človekov. Kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, kdor vanj veruje, imel večno življenje. Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sin, da bi se nihče ne pogubil, kdor veruje vanj, ampak imel večno življenje. Bog namreč ni poslal Sina na svet, da bi svet obsodil, temveč, da bi svet po njem zveličal. » (Jn 3,13-17)

 

O ZMAGOSLAVJU KRIŽA LEPO OPEVA MAŠNI HVALOSPEV OB PRAZNIKU POVIŠANJA SVETEGA KRIŽA

Vem, da vsem, ki poslušate katehezo, danes ni uspelo biti pri maši. Zato navajam v nadaljevanuju, tako imenovani mašni hvalospev. To je čudovito besedilo pred spremenjenjem, to je pred vzklikanjem svet, svet, sveti si ti, Gospod. Tako se začenja: »Res se spodobi in je pravično, primerno in zveličavno, da se ti vedno in povsod zahvaljujemo, Gospod, sveti Oče, vsemogočni večni Bog.

Človeški rod si sklenil odrešiti s skrivnostjo križa, da bi od tam vzklilo življenje, od koder je izšla smrt. Sovražnik, ki je na drevesu v raju zmagal, je bil na drevesu križa premagan po našem Gospodu Jezusu Kristusu.

Po njem tvoje veličastvo hvalijo angeli, molijo in v svetem spoštovanju slavijo vsi nebeški zbori. Prosimo, sprejmi z njimi vred tudi našo hvalnico, ko ponižno kličemo: Svet, svet svet si ti Gospod … Povabim vas vse pri radijskih sprejemnikih, da molimo to hvalnico z iskreno hvaležnostjo za Jezusa, ki je umrl na križu in tretji dan vstal od mrtvih in daje smisel vsemu našemu trpljenju. Torej recimo in vzklikajmo, pri maši pogosto pevci tudi zapojejo: Svet, svet, svet si ti Gospod …

 

VEČ KAPEL V SLOVENSKIH BOLNIŠNICAH JE POSVEČENIH POVIŠANJU SVETEGA KRIŽA

Naštejem naj te kapele po škofijah. Celjska je nima. Koprska škofija ima kapelo Svetega križa v Sežani. V ljubljanski nadškofiji je kapela Povišanja sv. Križa v Univerzitetnem kliničnem centru in v bogoslužnem prostoru Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta RS – Soča. V  Mariborski nadškofiji je v bolnišnici Ormož kapela Svetega Križa, pa tudi v Splošni bolnišnici Ptuj, ter v Splošni bolnišnici Slovenj Gradec. Prav tako je kapela Svetega križa v Splošni bolnišnici Murska Sobota.

Omenim  meni najbolj ljubo kapelo Povišanja Svetega Križa v UKC Ljubljana. Za mnoge od vas  je bil priljubljeni prostor, ko ste bili v Ljubljani na zdravljenju. (Prav danes je bilo slavje ob 30 - letnici kapele). Podobo je izdelal akad. slikar Lojze Čemažar. Poleg Jezusa na križu stoji Marija, ob križu pa 15 oseb, od otrok do mladih, staršev, invalida …

 

ČUDNO SE SLIŠI DA SMO POVABLJENI POVELIČEVATI KRIŽ

Spominjam se besed, ko sem kdaj blagroval bolnika s kakšnim svetopisemskim stavkov o nošenju križa, češ, da bo ta prinesel nebesa, da je križ veliko bogastvo ... Pa sem jih slišal. Kdaj tudi takole: »Veš, če pa je križ tak zaklad, ga pa kar tebi podarim.

Ne pozabimo. V središču krščanske vere in vse krščanske umetnosti stoji veličastno in skrivnostno znamenje: znamenje križa. Podobno kot je v Stari zavezi bronasta kača, ki jo je Mojzes v puščavi postavil na drog in dvignil, kot smo slišali v prebranem evangeliju,  je tudi križ pritegnil in nase usmeril poglede ljudi že od takrat, ko je bil prvič povzdignjen. Križ stoji v središču božanske drame, odigrane na odru človeške zgodovine med prizori oznanjenja, rojstva, trpljenja, vstajenja do vnebohoda … je zapisal Thomas Howard.

Križ nosijo tako v sijajni slavnostni procesiji pri bogoslužju v Rimu, kot v naših preprostih cerkvah. Nosimo ga na verižici okoli vratu …

Izdelujejo zlate križe, plastične križe, lesene križe, takšne, okrašene z dragocenimi dragulji in križe iz kamna. Velikanski križi stojijo na vrhovih Alp in Andov, majhni križi pa na armaturnih ploščah avtomobilov ali na policah. Križi so na zvonikih cerkva in na nagrobnih ploščah.

Imamo križ, imamo razpelo in imamo Križanega Kristusa s krono v kraljevskih oblačilih. Poleg tega je še nešteto fresk, mozaikov, ikon in oljnatih slik s prizorom križanja … S temi upodobitvami se kristjani opredeljujemo kot ljudstvo pod znamenjem križa. Križ je znamenje našega odrešenja; naš prapor, naš simbol, naš naslov, naš zagovor in naša slava ... Nekaj od omenjene besed je zapisal že omenjeni Thomas Howard, spreobrnjenec v katoliško vero in predavatelj književnosti.

 

KAKO PREDSTAVI KRIŽ IN KRIŽANEGA KATEKIZEM KATOLIŠKE CERKVE?

Omenil bom le nekaj poudarkov iz omenjenega Katekizma, kjer boste slišali, kako je vse Jezusovo življenje »kalvarija«, ki vodi v vstajenje, v veliko noč. Ste prav razumeli? Tudi Jezusovo življenje je bilo podobno vašemu. Zato Katekizem opravičeno zapiše: »Odrešenje nam prihaja predvsem prek krvi križa, toda ta skrivnost je na delu v vsem Kristusovem življenju: že v njegovem učlovečenju, s katerim nas, ko sam postane ubog, obogati s svojim uboštvom; v njegovem skritem življenju, ki s svojo pokorščino zadoščuje za našo nepokorščino; v njegovi besedi, ki očiščuje njegove poslušalce; njegovih ozdravljanjih hudih duhov, ko 'je prevzel naše slabosti in si nadel naše bolezni' (Mt 8,17); v njegovem vstajenju, s katerim nam podarja opravičenje. (KKC 517).

 

NA KRIŽU JE JEZUS DOVRŠIL SVOJO DARITEV

Še ostajamo pri Katekizmu. V njem še beremo: »Jezus je nas vse poznal in ljubil, ko je daroval svoje življenje … Noben človek, četudi bi bil najbolj svet, ne bi mogel vzeti nase grehov vseh ljudi in se dati v daritev za vse«. (KKC 616).

Katekizem še nadaljuje: »Ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi« (Jn 12,32). Povzdignjenje na križ pomeni in naznanja povzdignjenje ob vnebohodu. Je njegov začetek. Jezus Kristus, edini duhovnik nove in večne zaveze, 'ni stopil v svetišče, ki bi ga naredila človeška roka …, ampak v sama nebesa, da zdaj za nas stoji pred božjim obličjem', tako v pismu Hebrejcem  in Katekizmu (Heb 7,25) (KKC 662).

 

PRAZNIKU POVIŠANJA SV. KRIŽA , KI GA OBHAJAMO PRAV DANES, OPRAVIČENO REČEMO TUDI PRAZNIK BOŽJE LJUBEZNI

Res je. To zaznamo tudi v knjigi Silvestra Čuka, Svetnik za vsak dan, ki jo nekateri poznate. V njej berem, »da med vsemi svetimi podobami Cerkev najbolj časti podobo svetega križa. Posebej časti relikvije resničnega križa, na katerem je naš Gospod Jezus Kristus daroval svoje življenje za nas.

Križ zgovorno priča o Jezusovem trpljenju in poveličanju. Je pa tudi obljuba in zagotovilo našega poveličanja, če po njegovih besedah vsak dan sprejmemo vsak svoj križ, naloge in nadloge ter zvesto hodimo za njim«. – Ste  razumeli, da se tudi ob teh besedah, ne ustavljamo samo ob križu, ampak ob njem začutimo tudi, kako nas Bog ljubi. Saj je poznan stavek: »Kogar Bog ljubi, ga tepe.«

 

KAKO PA JE BILO NA SAMEM ZAČETKU S KRIŽEM NA KALVARIJI?

Skoraj tri sto let po Jezusovi smrti je ostal njegov grob na Kalvariji zasut in sveti križ zakopan globoko v zemljo. Kaj  se je dogajalo kasneje, pa zapiše Silvester Čuk takole: »Ko je cesar Konstantin v znamenju križa leta 312 premagal nasilnega Maksencija in dal kristjanom svobodo, je cesarjeva mati Helena prišla v Jeruzalem, da bi počastila tiste svete kraje, kjer je Odrešenik trpel in umrl. Naročila je kopati tam, kjer je moral biti Gospodov grob in križ. Res so oboje našli. Sin Konstantin je dal nad Gospodovim grobom sezidati veličastno cerkev, ki so jo posvetili 14. septembra leta 335. Tega dne so relikvijo svetega križa prvič izpostavili v slovesno češčenje. Od tedaj so vsako leto ta dan praznovali povišanje svetega križa v Jeruzalemu«.

 

TODA NIČ KAJ ROŽNATO NI BILO V NADALJEVANJU

Dragi vsi, ki poslušate katehezo. Rožnato ni tudi naše življenje, saj priznate. - Vrnem se v Jeruzalem, tudi danes ni tam dobro. Znano je, da so leta 614 Jeruzalem osvojili poganski Perzijci. Oplenili so cerkve in pobrali iz njih zlato, srebro in drage kamne. Cerkev Božjega groba so zažgali, relikvijo svetega križa pa odnesli s seboj. Bizantinski cesar Heraklij je zbral vojsko in je Perzijce premagal. Umakniti so se morali iz Svete dežele in vrniti ukradene zaklade. Najprej pa so morali izročiti relikvijo svetega križa. Cesar ga je sam nesel v Jeruzalem.

 

VESTE, KAJ SO RELIKVIJE?

Če bi besedo relikvije prevedli v naš jezik, bi rekli, da so relikvije  'ostanki'. V nekaterih verskih skupnostih  so to predmeti, ki jih posebej častijo. Navadno gre za telo ali del telesa, za obleko ali del kakega drugega uporabnega predmeta, ki je bil pomemben v življenju mučenca ali svetnika.

Češčenje relikvij se opira na verovanje, da imajo ostanki telesa ali predmeti svetega človeka čudežno moč. V krščanstvu je shranjevanje ostankov mučencev v navadi še iz časov podzemeljskih katakomb, ko so njihova telesa shranjevali v kamnitih sarkofagih.

Tudi starejši oltarji v cerkvah imajo vgrajeno ploščo z relikvijo svetnika.

Že od zgodnjega krščanstva so relikvije hranili v posebnih skrinjah oziroma škatlah, ki se imenujejo relikviarij. Znane so nam relikvije v majhnih »monštrancah«, ki se jih pobožno dotikamo; včasih so jih tudi poljubljali. – Če pridete kdaj na Brezje ob  drugem petku v mesecu ali h kapucinom v Celje prvo sredo, boste to videli in se lahko dotaknili relikvij sv. Leopolda Mandića.

 

K ČEMU NAS SPODBUJA OBHAJANJE PRAZNIKA POVIŠANJA SVETEGA KRIŽA?

Vsakoletno obhajanje Poveličanja svetega križa, tudi nas sredi trpljenja opogumlja in nam zagotavlja, da trpljenje ne pomeni, da nas je Bog zapustil, temveč je znamenje, da nas Bog vabi v globlje združenje z Odrešenikom.

Kako nas nagovarjajo k temu veliki možje in žene. Naprimer: sv. Roza iz Lime, ki je v preteklem mesecu (23. avg.) praznovala, je zapisala:  »razen križa na svetu ni nobenih drugih stopnic,  po katerih se lahko povzpnemo do nebes«. Če poenostavim. Na križu nas je Kristus rešil pred večno smrtjo. Na križu nas je odkupil  od naših grehov in nam prislužil vse milosti, ki jih prejemamo v zakramentih.

Dalje. Svetniški kandidat, v katehezah doslej že večkrat omenjeni profesor dogmatike, Anton Strle, je zapisal: »Pot do povišanja je bilo pri Kristusu trpljenje in smrt na križu …«. Velja si zapomniti: »Trpljenje, ki ga doživljamo ni zaman«.

Pomenljiva je tudi beseda Božjega služabnika Alojzija Kozarja. V besedilu Materina ruta je zapisal pravšnjo besedo za nocojšnjo katehezo, kako nam lahko tudi trpljenje in križ pomaga pri oblikovanju našega srca: »Bridkost je kopel, v kateri se čisti in mehča človeško srce.« Vedno znova je potrebno, da se naše srce čisti in mehča. Zato sprejemajmo tudi bridkost, bolečino, težko in strmo pot.

V tolažbo naj bo vsem dejstvo, da se vse življenje  učimo. Učimo se predvsem od najboljšega učitelja, od Jezusa samega. Pa tudi od ljudi, ki so svoje srce v bridkosti očistili in omehčali za dobroto, za služenje, za ljubezen, kot  je zapisal Kozarjev nečak Lojze tudi duhovnik. (Lojze Kozar ml., Oznanjevalec 43 (23/24), št. 3, str.62)

 

NI PA LAHKO RAZUMETI DA NAM JE KRIŽ V ODREŠENJE

Prejšnja ugotovitev, da se vse življenje učimo, potrjuje naslednja zgodba. -  Popotniki so hodili po poti s svojimi križi. Bili so utrujeni in izmučeni, kajti nosili so precej težka bremena. Enemu od njih se je zdel križ, ki ga je nosil, predolg, zato ga je brez pomisleka skrajšal. – Po dolgem potovanju so vsi prispeli do prepada, ki jih je ločil od cilja. Nobenega mostu ni bilo v deželo, ki je obljubljala večno veselj in Božjo bližino. Po kratkem obotavljanju so popotniki drug za drugim položili svoje križe čez prepad. In glej: ravno prav dolgi so bili! Samo tisti popotnik, ki je svoj križ odžagal, da bi mu bil lažji, je ostal obupan, kajti njegov križ je bil prekratek. (Božo Rustja, V preizkušnji mi bodi blizu, Gospod, Odrešujoči križ, str. 21)

 

KONKRETNI NAMIGI OB SLIŠANIH BESEDAH IN PRAZNIKU

 

PRIMER DRUŽINSKEGA OČETA

Drugače od tistega, ki je skrajšal križ, ravna in sprejema križ družinski oče Peter s Kostanjevice pri Novi Gorici … z ženo in dveletno hčerko … NADALJUJEM PO SPOMINU ….

 

JUTRI (15. SEP.) BOMO OBHAJALI PRAZNIK ŽALOSTNE BOŽJE MATERE IN NEDELJO ŽALUJOČIH

Smiselno je da praznik Žalostne Matere božje obhajmo drug za drugim s praznikom Povišanja sv. Križa. Že omenjeni prof. Strle je zapisal, da je Marijo k povišanju, k vnebovzetju, vodilo vztrajanje ob Kristusu skozi vse življenje, posebej še pod križem. In kakor je bil Kristus 'povišan' zato, da bi 'vse pritegnil k sebi' (Jn 12,32), tako naj bi obenem s Kristusom, drugim Adamom, trpela in po poti največjega trpljenja v pridruženju Kristusu dosegla povišanje tudi druga Eva – Marija z namenom, da bi nas učinkoviteje pritegovala na pot hoje za Kristusom skozi zemeljsko trpljenje v poveličanje pri Očetu«

Še beseda Božjega služabnika Alojzija Kozarja. V besedilu Materina ruta je zapisal pravšnjo besedo za nocojšnjo katehezo, kako nam lahko tudi trpljenje in križ pomaga pri oblikovanju našega srca: »Bridkost je kopel, v kateri se čisti in mehča človeško srce.« Vedno znova je potrebno, da se naše srce čisti in mehča. Zato sprejemajmo tudi bridkost, bolečino, težko in strmo pot.

 

DAN ŽALUJOČIH

Z veseljem spregovorim prvič o dnevu žalučih. Pobuda za to je bila prejšnje leto (2023) naslovljenja na SŠK. Predlagatelji so želeli, da bi v Cerkvi v Sloveniji poseben dan posvetili žalujočim osebam. Za ta dan je bil izbran god Žalostne Matere Božje, 15. september. Ob tej podobi žalujoče Matere nam prihaja na misel tudi Jezus v trenutkih žalovanja, na primer ob Lazarjevem grobu ali ob srečanju s pogrebom sina edinca.

Omenjeni dan nam pastoralnim delavcem, kakor tudi vsem, želi pomagati, da bi še bolje razumeli proces žalovanja v človeku, da bi žalujoče osebe čutile bližino župnijskega občestva in bi žalujoče sprejemali v njihovi žalosti, čeprav sodijo med t. i. »oddaljene vernike«.

 

KONKRETNI PREDLOGI OB DNEVU ŽALUČIH

-Bodimo pripravljeni biti blizu žalujočim v vsem, kar doživljajo, in jim omogočiti, da izrazijo vse, kar nosijo v sebi.

- Razvijajmo svojo empatijo in sočutje do žalujočih in spoštujmo pot njihovega žalovanja, kakršna pač je. Naj se ob nas počutijo sprejete in varne.

-Ponudimo žalujočim konkretno pomoč v vsakdanjih stvareh in ne čakajmo, da bodo žalujoči sami prosili zanjo, ker ne bodo.

-Ustvarjajmo v župniji okolje, v katerem jim bosta zagotovljeni čustvena in duhovna podpora.

-Molimo za žalujoče in jim pomagajmo, da bodo našli v luči krščanske vere odgovore na vprašanja, ki so se pojavila ob smrti pokojnega, ter da bomo zmogli najti nov odnos do njega, kajti s smrtjo se ta ni uničil, temveč samo spremenil.

Gotovo je nemogoče takoj udejanjiti vseh pet spodbud. Lahko pa se vsak izmed nas odloči vsaj za eno in se začne vaditi v njej. Na ta način se bo med nami začela ustvarjati novo kultura odnosov do žalujočih in bomo zmogli biti z njimi na Kristusov način, v njegovem duhu. (Sporočila slovenskih škofij 2024 – 9, str. 190, 197).

 

PRED SKLEPOM PONOVIMO NIČ KAJ PRIJETNO TEMO NOCOJŠNJE KATEHEZE

Spodbudile so nas besede sv. Roze iz Lime: »Razen križa na svetu ni drugih stopnic,  po katerih se povzpnemo v nebesa«. Odkrivali smo, kako je nastal praznik Povišanja sv. Križa, ki ga lahko poimenujemo praznik Božje ljubezni. Učili smo se zavestneje delati znamenje križa in podobo križa spoštovati doma, ob cestah, po bolnišničnih kapelah, v cerkvah … Ugotavljali smo da ne nosimo križa sami, nosimo ga skupaj s Križanim in Marijo. Ob dnevu žalujočih smo omenili pet stvari, da bi bili boljši spremljevalci žalučih.

 

IN ŠE BLAGOSLOV ZA VAS VSE

O, Gospod z vami!

In s tvojim duhom.

Bog, Oče usmiljenja, nam je v trpljenju in vstajenju svojega Sina dal zgled ljubezni. Naj vam pomaga, da boste služili njemu in ljudem ter tako prejeli nedoumljivi dar njegovega odrešenja.

Amen.

Po Kristusu prejmite dar večnega življenja, saj upamo, da bomo po njegovi smrti na križu dosegli večno slavo.

Amen.

Posnemajte zgled Kristusove darujoče se ljubezni, da boste deležni njegovega vstajenja.

Amen.

To naj vam podeli vsemogočni Bog, Oče in Sin + in Sveti Duh.

Amen.