Lurška Mati Božja, prosi za nas!
Deus caritas est (Bog je ljubezen) piše na avtobusu, s katerim so romarji iz vseh slovenskih škofij prispeli v Lurd. Romanje je organizirala italijanska organizacija Unitalsi, slovenski romarji pa smo se Italijanom iz Gorice pridružili že sedemnajstič. Trajalo je od 17. do 23. julija z osrednjim sporočilom jubilejnega svetega leta: Z MARIJO ̶ ROMARJI UPANJA. Na avtobusu so poleg bolnikov, invalidov in njihovih spremljevalcev bili tudi ljubljanski pomožni škof msgr. dr. Franc Šuštar, hrvaški duhovnik Dragutin Goričanec, šofer avtobusa hrvaškega združenja Job, eden izmed treh šoferjev, diakon Branko Nimac ter letošnji zlatomašnik, bolniški duhovnik in dolgoletni vodja tega projekta lurški kaplan msgr. Miro Šlibar. Skupaj s tistimi, ki smo prišli z letalom, nas je bilo 57. Odzvali smo se povabilu Lurške Matere Božje in doživeli neskončno Božjo ljubezen.
Dnevi so bili kot polno obložena miza duhovne hrane. Začenjali so se z zgodnjo jutranjo slovensko sveto mašo v kapeli sv. Jožefa ali pred Lurško votlino, potem pa so dogodki v kraju obilne milosti potekali do poznega večera. Na križevem potu smo molili, peli in premišljevali o Jezusovem trpljenju, prejeli smo bolniško maziljenje, bili pri slovesni sveti maši za romarje v Baziliki Rožnega venca, se udeležili doživete procesije z lučkami, sodelovali pri maši narodov v baziliki sv. Pija X. ter pri evharistični procesiji in adoraciji. Vse te in še mnoge druge nepozabne dogodke, ki sta jih, skupaj s sodelavci, že tedne pred prihodom v Lurd skrbno načrtovala msgr. Miro Šlibar in diakon Branko Nimac, pa je še preglasil zgled ljubezni, ki so nam ga ves teden dajali trije božji služabniki. Ljubezen do Kristusa, Božje Matere in vseh pomoči potrebnih nas je popolnoma prevzela, ko smo videli škofa, lurškega kaplana in hrvaškega duhovnika, kako so navsezgodaj prvi poprijeli za pomoč in pred seboj potiskali vsak svoj voziček z bolnikom, čez dan aktivno sodelovali pri bogoslužjih, ob tem pa bili vsak prosti trenutek na voljo za pogovore z romarji. Kakšen val navdušenja sta med nami požela škof Franc Šuštar in lurški kaplan Miro Šlibar, ko sta po napornem dnevu za šalo tekmovala, kdo bo prvi pripeljal svojega bolnika po strmem klancu do hotela, v katerem smo bivali. Z lahkoto smo v vseh treh duhovnikih prepoznali Jezusa, ki je pri zadnji večerji umil noge apostolom. Neizmerno smo jim hvaležni za zgled služenja, številne razlage odlomkov iz Svetega pisma in neprecenljive življenjske nasvete. Daj nam Bog, po priprošnji Device Marije, še veliko tako skromnih in modrih dušnih pastirjev. Seveda pa smo se tisti brez večjih zdravstvenih težav z globokim spoštovanjem priklonili bolnikom in njihovim spremljevalcem. Izjemno težke križe nosijo, a hitro se opazi, da jim Bog daje prepotrebnih moči, da to zmorejo. Njihove trdne vere, silnega upanja in goreče ljubezni si drugače ni mogoče razlagati. Naj jih Mati Marija še naprej močno drži za roko.
Lurški romarji smo v nekaj dneh postali velika družina, Marijini otroci, ki bomo Božjo ljubezen, ki smo jo prejeli v izobilju, prinesli v svoje župnije in domove, med sorodnike, prijatelje in znance, pa tudi med tiste, ki morda te Ljubezni še ne poznajo ali jo celo zavračajo. Smo romarji upanja, upanje pa nikoli ne osramoti. Lurška Mati Božja, prosi za nas!
Leon Oblak