Bl. A. M. Slomšek kot molivec, duhovni oče in zgled pristnega veselja

20. SEPTEMBER 2025

September lahko poimenujemo tudi Slomškov mesec, saj ga bomo obeležili s številnimi dogodki. Letos obhajamo 201. leto od njegovega duhovniškega posvečenja in 26 let od razglasitve za blaženega. Osrednja slovesnost Slomškove nedelje bo potekala prihodnjo nedeljo, 28. septembra, na Jožefovem hribu v Celju.

Ker gre poleg praznovanja Slomškove nedelja tudi za osrednjo slovesnost jubileja štiristoletnice Misijonske družbe – lazaristov – mimogrede, o njih je spregovorila že ena od katehez. Za lazariste na naša tla, je bil  odločilen prav Slomšek. Zato bo omenjena prireditev vseslovenskega značaja.

Slomškovo zlato življenjsko geslo je bilo: »Sveta vera bodi vam luč, materin jezik pa ključ do zveličavne narodove omike.«

Naj bo tudi nocojšnja kateheza, posvečena Slomšku, v smislu njegovih besed: »Vse za večjo božjo slavo in zveličanje duš«! In: »Če hočeš druge vneti, moraš sam goreti«. (A. M. Slomšek)

 

POGLED NAZAJ

Hvaležen sem katehezam za bolnike, ki jih s. Meta, pripravljaš s  sodelavci, enako Damjani Medved, ki jih je pripravljala pred teboj in ne nazadnje tudi tehnikom, ki skrbijo za tehnično izvedbo.

Vesel sem zadnje kateheze v avgustu, ko sva bila pred mikrofonom s sodelavko radia Ognjišče, Matejo Feltrin. Prepričan sem, da vas je nagovorilo njeno pričevane.

 

POMEMBNI DOGODKI V TEM SEPTEMBERSKEM MESECU

Na začetku meseca, 1. septembra smo obhajali praznik v ljubljanski nadškofiji, Kronanje Brezjanske Matere Božje, 5. septembra pa god redovnice Matere Terezije iz Kalkute, redovne ustanoviteljice. Z veseljem sem se tisti dan pridružil sestrski skupnosti in župljanom na Ježici. Morda je bil tam tudi kdo izmed vas.

Tri dni za tem, smo obhajali Marijin rojstni dan, mali šmaren,  8. septembra. Tudi za vas sem bil pri Mariji Snežni na Kredarici in ji za njen rojstni dan, tudi v vašem imenu, izročil šopek cvetja … Pred dobrim tednom, 12. septembra, je bilo na koledarju Marijino ime. Tri dni za tem, 15. septembra, pa god Žalostne Matere Božje. Dan pred tem pa še Povišanje sv. Križa, ki smo ga obhajali kot nedeljo mladih. Jutri, 21. septembra, na 25. nedeljo med letom, bo nedelja svetniških kandidatov za ljubljansko, novomeško in koprsko škofijo na Planini pri Postojni. Dva dni kasneje, 23. septembra, bo godoval priljubljeni svetnik Pij iz Pietrelcine. Ob že omenjeni Materi Tereziji, je zavetnik kapele radia Ognjišče. Pomembni svetniki za tem so še sv. Kozma in Damijan, mučenca, zdravnika in Vincencij Pavelski, duhovnik in ustanovitelj lazaristov. – Kako bogat mesec s praznovanji, upam tudi po sadovih in vašem dobrem počutju v premagovanju bolezni in starosti.

Dovolite še povabilo na srečanje v svetoletni baziliki Lurške Matere Božje v Brestanici za zdravstveno osebje, prostovoljce, bolnike in druge, čez en teden, 27. septembra ob 14h, ki ga bo vodil celjski škof dr. Maksimilijan Matjaž. Že danes pa je bilo v svetoletni cerkvi Marije Pomočnice Rakovniku, srečanje lurških in drugih romarjev ob upokojenem nadškofu Stanislavu Hočevarju. Mislili smo tudi na vas.

Opazili ste, da sem izpustil še nekoga, to je blaženi Anton Martin Slomšek, ki goduje 24. septembra in bo prihodnja nedelja, 28. septembra, Slomškova. Namenoma sem ga imenoval na koncu, ker bomo o njem, kot je bilo že omenjeno, več slišali v nocojšnji katehezi za bolnike. Vesel sem, da sledite katehezi tudi drugi. Kako lepo je, da delate družbo vašim staršem in drugim, ki so vas to uro zelo veseli. Hvala vam!

 

SVETOPISEMSKI ODLOMEK: (Jn 15, 1-2, 4)

»Jaz sem resnična trta in moj Oče je vinogradnik. Vsako mladiko na meni, ki ne rodi sadu, odstrani, in vsako, ki rodi sad, očisti, da rodi še več sadu … Ostanite v meni in jaz v vas. Kakor mladika ne more sama od sebe roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni …«

 

KDO JE BIL ANTON MARTIN SLOMŠEK?

S pogledom na prebrani evangelij, zanj lahko rečemo, da je bil zares eno z Gospodom in je, kot mladika na trti, rodil obilo sadov. V duhu vas vidim v pričakovanju besed o Slomšku.

Velik, milosten dar je odpreti knjigo življenja kateregakoli človeka, čeprav samo za bežen pogled. - Priporočam vam, da kdaj v miru »prebirate« knjigo vašega življenja. Nič narobe ne bo, če tudi kaj zapišete. Če se pohvalim, sem ob zlati maši sam to storil in napisal skupaj z mnogimi, ki smo »romali« skupaj, knjigo Romarji k Upanju, z veliko začetnico. – Ta večer bomo zadržali v rokah knjigo življenja človeka, ki je njene liste popisal s črnilom blaženosti.

Torej, kdo je bil Anton Martin Slomšek? Splošni religijski leksikon (2007) o Slomšku piše: da se je rodil na Slomu pri Celju leta 1800, umrl v Mariboru 1862. Bil je lavantinski škof, pisatelj, pedagog in narodni buditelj. Šolal se je v Celju, Ljubljani. Na liceju je bil sošolec pesnika F. Prešerna. Študiral v Senju in Celovcu. Po duhovniškem posvečenju 8. 9. 1824, to je pred 201. leti je novo mašo daroval v Olimju. Dve leti je bil kaplan na Bizeljskem in dve leti v Novi Cerkvi pri Celju. Leta 1829 je bil imenovan za spirituala v celovškem semenišču, kjer je 9 let učil bogoslovce tudi slovenščino in si dopisoval z Matijem Čopom. Nato je bil župnik v Vuzenici, kjer je leta 1842 napisal knjigo Blaže in Nežica v nedeljski šoli. 1844 je postal stolni kanonik in višji šolski nadzornik, 1846 župnik in opat v Celju, a že 2 meseca pozneje (5. 7. 1846) je v Salzburgu prejel škofovsko posvečenje in prevzel vodstvo Lavantinske škofije s sedežem pri Sv. Andražu v Labotski dolini na Koroškem. Leta 1859 je prenesel škofijski sedež  iz Sv. Andraža v Maribor. S tem je povezal Štajersko s slovenskim ozemljem. Slomšek se je uveljavil tudi kot pesnik. Najbolj znani sta njegovi pesmi Glejte že sonce zahaja in En hribček bom kupil.    

Najprej je bil pokopan v kapelici Matere Božje na mariborskem pokopališču, 1941 pa so Nemci zahtevali, da se prenese drugam, ker so se ljudje množično ustavljali na njegovem grobu. Prenesli so ga v grobnico frančiškanske cerkve v Mariboru. Od 1978 počiva v obnovljeni stolnici Janeza Krstnika. Dolga leta se je pripravljala dokumentacija za njegovo beatifikacijo. 19. 9. 1999, to je pred 26-timi leti, ga je sv. papež Janez Pavel II. v Mariboru, slovesno razglasil za blaženega.   (Splošni religijski leksikon (2007), str. 1128).   

 

PRISLUHNIMO NJEGOVI ZNANI PESMI Glejte že sonce zahaja (pesem)

 

KO IZ SMRTI VZKLIJE SVETOST

Kot rečeno, se je 24. septembra 1862, izteklo Slomškovo zemeljsko izgorevanje. Zaspal je v sluhu svetosti z gorečo željo v srcu, s katero je zaključil svojo oporoko, da bi mu Bog naklonil največjo milost, namreč, pred božjim prestolom posredovati za svojo škofijo.

Za vse, ki sledite katehezi, bo zanimivo njegove življenje ob koncu. Zakaj, tudi za nas bo enkrat prišel konec našega življenja. Prepričan sem, da bomo ob zgledu Antona Martina, tudi mi živeli zadovolnejše do konca življenja.

 

Prisluhnimo. Tistega torka je legel v posteljo, ne da bi komu zaupal svoje bolečine. Tako se je pričel njegov zadnji dan zemeljskega življenja, ki ga je v bolečinah prestal predvsem s pogledom, uprtim na podobo žalostne Matere Božje nad posteljo. V sredo, 24. septembra 1862, okoli devete ure, na dan spomina Marije, Rešiteljice jetnikov, je, po prepričanju prisotnih, v duhu svetosti odšel po zasluženo plačilo.

 

KAKO JE OPISAL ZADNJE DEJANJE NJEGOVEGA ŽIVLJENJA NJEGOV SPOVEDNIK?

Njegov spovednik Franc Kosar je zapisal: »Si more kak škof želeti bolj blaženo smrt, kakor jo je božja Previdnost podelila škofu Slomšku? Na svoj zadnji rojstni dan je napisal oporoko – oporoko, ki je od prve do zadnje vrstice izraz najbolj vzvišene pastirske ljubezni. V zadnjem letu življenja je opravil milostipolno romanje h grobovom prvakov apostolov v Rim. V zadnjem mesecu življenja je opravil najnapornejšo vizitacijsko pot. V zadnjem tednu življenja je opravil duhovne vaje in poromal k Materi božji. Na smrtni dan je s tako ganljivo vdanostjo v božjo voljo prosil za zakramente za umirajoče in jih s takšno pobožnostjo sprejel. Do zadnjega trenutka je vztrajal v molitvi in z veselim vzdihom Mariji ‘Prosi za nas!’ nastopil svojo pot v večnost«. Omenjeni spovednik si ob koncu vpraša: »Kateri duhovnik, kateri škof bi si mogel želeti srečnejši konec? Sic moritur justus (Tako umira pravični). Resnično dragocena je v božjih očeh smrt njegovih svetih … O, kakšen zgled tudi za nas« - tako njegov spovednik.

 

SLOMŠKU SMRT NI BILA ŽALOSTEN TRENUTEK

Ni se bal smrti. Slomšek je vse postavljal v okvir zadnje ure, za katero je pogosto zasebno in javno molil. Pogosto je učil duhovnike, bogoslovce in vernike, naj ne pozabijo na to, da bodo umrli in da nihče ne ve za svojo zadnjo uro ter da je torej treba vsak trenutek živeti tako, kot da bi bil zadnji. Tako je učil pozornosti do vsakega trenutka, saj je lahko vsak zadnji v našem zemeljskem življenju. Smrt mu ni nikoli pomenila katastrofe ali izgube, ampak jo je doživljal kot rojstvo za nebesa in to misel je hotel približati tako otrokom v najnežnejših letih, kot tudi beračem, odraslim in tudi duhovnikom. – Velja si zapomniti Slomškovo gledanje na smrt!

TO JE PRELIL V VSEM ZNANO PESEM: V NEBESIH SEM DOMA (pesem)

 

SLOMŠKOVO SPOROČILO SLOVENCEM

Povzemam besede upokojenega mariborskegai nadškofa dr. Marjana Turnška, ki jih je zapisal v knjigi Življenja modrost, ki je izšla pri Mohorjevi družbi v Celju 1996. Tako je zapisal: »Sporočilo Slovencem ni na papir ujeta misel ali informacija, ampak živi človek Slomškov Tonček. Ta knjiga nam ga predstavlja kot šolnika in pedagoga, pisatelja in pesnika, življenjepisca in kritika, učitelja materinega jezika, borca za našo narodno enakopravnost, rodoljuba in domoljuba, govornika in pridigarja, ekumenskega delavca in teološkega učitelja slovenskega ljudstva, duhovnika in škofa da, vse to.

A vsemu temu manjka prav tisto najpomembnejše, če ne dodamo, da Slomšek vse od svoje smrti naprej živi v svojem narodu kot svetnik nič ni moglo izbrisati te zavesti, ki je preživela vse narodne viharje, naj so prihajali od zunaj ali od znotraj, z leve ali z desne. Ta zavest o sluhu njegove svetosti ne sme izginiti iz nas, saj bi tako izgubili nekaj prvinsko slovenskega. In Cerkev naj nas po svetem očetu pri ohranjanju tega žarka božje svetosti podpre«, je zapisal Turnšek.

 

SLOMŠKOV ŽIVLJENJSKI PROGRAM, KAKOR GA JE IZRAZIL V MOLITVI

Prisluhnimo njegovemu življenjskemu programu, izražen v molitvi. - »Posvečena so moja usta, naj govore svete reči. Posvečene so moje roke, naj delajo le svete stvari. Posvečene so moje oči, naj gledajo le nebeške reči … jaz živim, pa ne več jaz, temveč Kristus živi v meni (Gal 2,20) … Zlata ura moj Jezus! Jaz sem tvoj, ti si moj … Jezus, živež moj nebeški, bodi tolažba moji duši, dokler ne bo Bog sam moja gostija in moja slava … Ves si meni izročen, vzemi tudi mene vsega … Pridigaj, pomagaj, delaj dobro, moli; ne boj se, dalo se ti bo ob tisti uri … Jezus, ljubitelj čistosti, Pastir vseh pastirjev, tistim, ki ti bodo sledili, si obljubil vse, kar bodo Očeta prosili v tvojem imenu, podeli mi srčni dar vzdržnosti in čistosti, kar sem obljubil zaradi božjega kraljestva, da bom služil tvoji Cerkvi, tebi podoben postal z vnetim in nedeljenim srcem« - tako bl. Slomšek.

To niso le misli, ki si jih je tistega nepozabnega septembra zapisal v svoj duhovni dnevnik, ampak so njegova resnica, za katero je živel in za njo izgorel tistega septembra 1862, torej pred 163-timi leti.

 

TRI ZGODBE O SLOMŠKU (Ponikva, 16. avgusta 2025).

Kot bom še v nadaljevanju povedal, sem to leto, dan po Vnebovzeti, 2025, vodil srečanje za starejše in bolne v Slomškovi Ponikvi. Po maši sem želel slišati, kaj vedo domačini po pripovedovanju prednikov.

Kot prva je povedala žena tri zgodbe, ki jih pove tudi, ko romarjem in turistom razkazuje Slomškovo rojstvo hišo. Dodala je še, da niso nikjer obljavljene. Prisluhnimo.

Omenila je ženo, doma iz Dramelj. Njen praded je imel mačeho, v času, ko je bil Slomšek škof v Mariboru. Škof je prišel z vlakom na postajo Ponikva. Hotel je iti peš v Dramlje. Na postaji ga je čakala kočija, da ga odpeljejo. On je pa v zadnjem vagonu izstopil, šel peš v Dramlje. Pred Dramljam vidi fanta, kandidata za birmo. Vprašal ga je, zakaj ni v cerkvi. Povedal mu je, da ima mačeho, ki je rekla, da mora najprej napasti krave, potem pa lahko gre v cerkev k birmi. Slomšek mu je rekel, da naj pelje krave domov in pridi v cerkev. Še je zatrdil, da ga bo počakal in posebej birmal. In tako je bilo. Slomšek je šel birmovat v Dramlje, počakal tega fanta in ga birmal.

Druga zgodba. Nedaleč od Ponikve je imel Slomšek poročeno sestro. Radi so ga vabili ker je bil zabaven. Rad je prepeval in prinašal veselje.Tokrat so ga povabili na koline. Že je hotel domov, pa so hoteli še zadržati. Pa je res sedel za trenutek. Ni bil pozoren ma klop, ki je bila trhla. Nesrečno je padel pod mizo. Ob tem pa rekel: »No, zdaj pa vidite. Ker nisem šel pravočasno domov, imate škofa pod mizo.

In še ena zgodba, ki pa ni čisto potrjena. Njegova sestra je bila poročena na revni kmetiji. Njen mož je ni pustil vsak dan v cerkev. Kilometer stran so imeli gorco. Slomšek ji je rekel, če ti ne boš mogla priti v cerkev, bo prišla Marija k tebi. Pomagal ji je zgraditi kapelo, Kraljice miru. Tako je molila tam, ker ni mogla v cerkev.

Žena, ki je to povedala, je še dodala, da se od davna širi v njihovi deželi glas, da je svetnik.

 

MOJE »SREČANJE« Z BLAŽENIM SLOMŠKOM

Povedano naj bo spodbuda za še več molitve k blaženemu Slomšku,                    priporočanje v bolezni in vseh križih in ne nazadnje, k posnemanju. Z eno besedo – živeti po slomškovo!

Torej moji spomini na Antona Martina Slomška. Še iz otroških let se spominjam njegove podobe na steni naše hiše, kot smo rekli prostoru s krušno pečjo in družinsko mizo. Vem, da vam je podoben prostor domač in ste morda tudi vi imeli v hiši njegovo podobo.

O njem je bilo veliko besed v malem semenišču v Vipavi in bogoslovju. Tudi na župnijah smo več govorili o njem, posebno na Slomškovo nedeljo. V spremljanju bolnikov v Bolniški župniji, to je v Kliničnem centru in na Onkološkem inštitutu v Ljubljani, sem bolnikom priporočal, naj se mu priporočajo v molitev za ozdravljenje.

Pogosto sem jim dajal molitev z naslednjim besedilo:

“Sveti in usmiljeni Bog. Oče vse ljubezni in sočutja! Tvoj sin Jezus nam je zagotovil, da nam boš dal, karkoli te bomo prosili v njegovem imenu. Hočemo živeti kakor On po tvoji volji in v predanosti tvoji ljubezni. - Poživi nam vero vate, živega Boga, ki rad deliš dobre darove svojim otrokom. Kar se nam zdi nemogoče, je zate le malenkost. Tolikokrat si se že izkazal tako velik in vsemogočen. Nam je potrebno le bolj zaupati vate. - Ozri se v svojem sočutju na naše bolne brate in sestre (posebej …)! Ti veš, kako želijo, da ozdravijo. Ti veš tudi, kako jih potrebujejo družine, župnije in delovna mesta. - Zahvaljujemo se ti za njihovo življenje in vse, kar nam daješ po njih. Zahvaljujemo se ti tudi za njihovo bolezen, ker jo ti spreminjaš v dobro. - Blagoslavljamo jih in izročamo po Jezusovih ranah in njegovi krvi tvojemu neskončnemu usmiljenju. Usliši nas in jih popolnoma ozdravi na priprošnjo našega rojaka blaženega škofa Slomška. Potrdi znova s tem znamenjem njegov čudoviti zgled svetosti in daj, da te bomo tako še bolj hvalili in živeli po njegovem zgledu, ki je toliko dobrega storil za naš slovenski narod«.

 

ŠE OSTAJAM V OSEBNEM ODNOSU Z BL. SLOMŠKOM

Ponosen sem na to, da sem duhovnika Friderika Koljšaka, bolnika, ki je ozdravel na njegovo priprošnjo, osebno obiskoval na Onkološkem inštitu. Prav dobro se ga spominjam, ko se je zdravil na Onkološkem inštitutu.

Bil sem na razglasitvi za blaženega v Mariboru, 9. septembra 1999. Spominjam se, da mi je pred vhodom v cerkev, zdaj že sv. papež Janez Pavel II. izročil rožni venec, na katerega še sedaj molim. Dalje. Vsako jutro s posebno molitvijo molim za njegovo kanonizacijo, za to, da bi bil razglašen za svetnika.

Ne smem pozabiti, da sem po dekretu nadškofa Zoreta, začel svoje peto pastoralno poslanstvo prav 24. septembra 2012. Torej bom čez štiri dni že polnih 13 let hišni duhovnik pri Marijinih sestrah s čudodelno svetinjo na Dobrovi.

Naslednje pa sem že omenil. Že nekaj let prihajam v Ponikvo, kjer imam v cerkvi, kjer je bil krščen Slomšek, srečanje za bolnike. Pred meseci sem bil vesel mašnega plašča, ki so mi ga nadeli za sv. mašo s podobo bl. Antona Martina.

 

ZANIMIVA VPRAŠANJA VAM, DRAGI VSI, KI SPREMLJATE KATEHEZO

Po nocojšnji katehezi bi si znali odgovoriti, kaj je bil Anton Martin Slomšek? Kdaj ste prvič slišali zanj? Imate doma kakšno sliko z njegovo podobo? Če ne, vam jo lahko pošljem. Kje se je rodil? Ste bili že kdaj v Ponikvi, v cerkvi sv. Martina, videli njegov krstni kamen, čudovito prižnico? Pa njegovo rojstno hišo? Se spomnite, kdaj je bil razglašen za blaženega?   

Še se lahko vprašamo, ali verjamemo v čudežno moč svetnikov, tudi blaženega Antona Martina? Ga kdaj, čeprav je šele blažen, prosimo za pomoč?

Pa še tole bo zanimivo za lažje razumevanje kateheze. Večkrat sem omenil besedo beatifikacija. To pomeni uradna razglasitev nekoga za blaženega. To je tisti zveličan katoličan, ki mu Cerkev prizna herojske kreposti in je njegovo svetost uradno potrdila ter dokazala vsaj z enim čudežem. Omenil sem nenavaden primer poteka bolezni celjskega opata in prelata Friderika Kolška. Sv. papež Janez Pavel II. je potrdil 3.julija 1998, da se je na Slomškovo priprošnjo zgodil čudež. S tem je bil končan postopek za razglasitev za blaženega. Objavil jo je 15. februarja apostolski nuncij nadškof Edmund Farhat. V njej je bilo rečeno, da bo papež 19. 9. 1999 slovesno razglasil častitljivega božjega služabnika Antona Martina Slomška za blaženega. Po tem dogodku se dovoli, da se lahko prične češčenje z določenimi omejitvami, napr. v določeni škofiji, cerkveni provinci, znotraj določenega reda, gibanja.

Se spominjate napisa, besed Slomška, na travniku ob betnavskem gradu: »Sveta vera bodi vam luč, materin jezik pa ključ do zveličavne narodove omike«.

Kanonizacija pa je dejanje, ko se krepostna oseba uradno razglasi za sveto.To stori papež. S tem si kanonizirana oseba pridobi pravico do javnega češčenja v vsej Cerkvi, njeno ime pa se vpiše v katoliški koledar. (prim. Splošni religijski leksikon 2007, str. 538). – K molitvi, da bo Slomšek proglašen za svetnika, smo vsi povabljeni.           

 

LETOŠNJA SLOMŠKOVA NEDELJA

Letošnja Slomškova nedelja z obeležitvijo 400-letnice lazaristov, ki bo potekala pod geslom S Slomškom misijonarji upanja. 

Osrednja slovesnost bo prihodnjo nedeljo, 28. septembra, na Jožefovem hribu v Celju, ki se bo začela ob 15.30 z molitvenim bogoslužjem, ki ga pripravljajo v Sloveniji delujoče vicencijanske ustanove. Slovesna sveta maša bo ob 16. uri, ko bo somaševanje slovenskih škofov, redovnih predstojnikov in duhovnikov vodil in nas pri maši nagovoril celjski škof msgr. dr. Maksimilijan Matjaž. Ker gre poleg praznovanja Slomškove nedelja tudi za osrednjo slovesnost jubileja štiristoletnice Misijonske družbe – lazaristov, za katerih prihod na naša tla je bil odločilen prav Slomšek, je prireditev vseslovenskega značaja. Vas, ki ne boste mogli na to slavje prosim, da spremljate slavje po valovih radia Ognjišče in tudi molite za blaženega Slomška, za njegovo kanonizacijo, za to, da bi bil po kakšnem čudežu, razglašen za svetnika. Morda tudi čudežu nad vami.

 

SKLENIMO Z MOLITVIJO ZA SLOMŠKOVO KANONIZACIJO

Nebeški Oče! Blaženi škof Anton Martin Slomšek je luč na poti našega krščanskega življenja. Naj nas spremlja njegov zgled in podpira njegova priprošnja, da bomo v edinosti s teboj in med seboj napredovali v veri, upanju in ljubezni in bodo uslišane naše prošnje za njegovo kanonizacijo. To prosimo po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

 

BLAGOSLOV …

Gospod z vami! - In s tvojim duhom.

Blagoslov vsemogočnega Boga Očeta in Sina + in Svetega Duha naj pride na vas in na vas vedno ostane! Amen.

…………………………………………………………………………………………………………….

VSTAVI, KJER JE PRIMERNO

 

Ribica in pastarička.

(Drob. 1846.)

Velika povodnja je bila, in povalila veliko travnikov. Voda pada, in ribica na travniku v jamici zaostane. Bolj ko voda vsehnuje, huje se ribica premetuje, in od velike žalosti se clo na suho verže. — Pa-staričica priskaklja, prijazno z repecem mahlja, in ribico lepo tolaži: „Kaj boš toliko po kalni vodi žalovala, je djala; le glej, kako je na suhem gmetno, kako lepo solnce sije, kako zelena travica raste, kako čedno rožice cvetijo; le pri meni bodi vesela!" — „Oh, kaj ti veš, česar je meni potreba, je ribica odgovorila. Brez vode mi ni živeti." To izgovori, in umerje.

Navk. Vbogemu lepe besede malo pomagajo, ako mu ne postrežeš, kar premoreš.