Upanje, ki ne ugasne - krščansko upanje v posmrtno življenje

15. NOVEMBER 2025

 

UPANJE, KI NE UGASNE  ̶   KRŠČANSKO UPANJE V POSMRTNO ŽIVLJENJE.

 

Sveto leto se počasi izteka. Pred nami je samo še ciljna ravnina, kot je zapisal eden od slovenskih duhovnikov. V nadaljevanju pa se on sprašuje, kaj je namen svetega leta? In odgovarja, da naredimo korak bliže spravi med živimi in tudi med mrtvimi, da dovolimo Božjemu usmiljenju, da se nas dotakne, saj lahko samo tako doživimo odrešenje in na novo zaživimo krščansko upanje. Nato sklene: »Če nam to še ni uspelo, imamo še mesec in pol časa.« (Klavdio Peterca, Sporočila slovenskih škofij 11, str. 227).

Pred  nekaj tedni je papež Leon XIV. dejal, da upati pomeni ne vedeti. Mi še nimamo odgovorov na vsa vprašanja, ki se nam postavljajo tudi pri nocojšnji katehezi. Imamo pa Jezusa in njemu sledimo. In zato upamo to, česar še ne vidimo (prim. papeževa kateheza, sobota 25. oktober 2025). Vse je treba gledati v luči vstajenja Križanega.

 

POGLED NAZAJ

Še prej pa naj ponovim že izrečene besede: Upati pomeni ne vedeti. Mi še nimamo odgovorov na vsa vprašanja o umiranju, smrti, večnem življenju ... Priznam, da mi ni bilo lahko pripravljati nocojšnje kateheze. Zato, ker toliko stvari ne vemo, upamo pa vendar. Zato tudi tako sprejmíte moje besede v nadaljevanju. Hvala Bogu, imamo pa Jezusa. Sledimo mu! In zato upamo to, kar še ne vidimo. Tako vzemimo tudi nocojšnjo katehezo. Morda bomo naredili kakšen korak  naprej v spoznanju tostranskega življenja in tudi ónega po smrti.

Zdaj pogled nazaj. Verjamem, da ste vzeli zares prejšnjo katehezo in ste odlično izpolnili moje želje. Saj veste! Pogovarjali smo se o rožnem vencu na splošno in s posebnim pogledom na svetli del rožnega venca, ki ga je v letu 2002 uvedel sv. Janez Pavel II., katerega liturgični spomin smo obhajali prejšnji mesec (22. oktobra).

Slišali smo, kako mólimo rožni venec. Poudaril sem, da med molitvijo mislimo na druge in na vse situacije; taka molitev ni raztresena, ampak zbrana. Nič ne de, če med molitvijo tudi zaspimo.

Omenil sem, kako sam molim rožni venec in kaj razmišljam ob svetlem delu. Omenil sem tudi nekatere osebe, kaj njim pomeni rožni venec. Škoda, da nisem dal za domačo nalogo, da tudi vi napišete, kaj vam pomeni rožni venec. Lahko še vedno to storite in mi pošljete zapis ali pa ga ohranite zgolj zase.

Prejšnjo katehezo sem sklenil z mislijo nadškofa Fultona Sheena, da je Rožni venec knjiga za slepe, za uboge, za ostarele … S. Meta pa še dodala  prošnjo, da rastimo v osebni pobožnosti do Matere Božje ves mesec oktober in vsak dan, vse do večnosti.  - To je bil kratek povzetek prejšnje kateheze. Mislim, da ste zadovoljni, da vas nisem spraševal za oceno in sem kar sam spomnil na prejšnjo katehezo.

Da bo ta večer malo drugače, kot bo tudi drugačno drugo življenje po naši zemeljski smrti, ne bom našteval vsega, na kar moramo biti v mesecu novembru posebej pozorni. Priporočam, da poslušate radio Ognjišče, pa boste z vsem na tekočem.

 

PO DOLGEM UVODU ZAČNIMO Z DOTIKOM SKRIVNOSTI

Nocoj bi se rad ustavili ob eni najglobljih resnic naše vere  ̶  ob upanju v posmrtno življenje. Priznam, tako mislite najbrž tudi vi, da ta tema ni lahka, kot sem menda danes že omenil. Pogosto to resnico odrivamo, ker se dotika skrivnosti, ki nas presega: to je smrt, minevanje, slovo …  A hkrati prav tu, na meji med tem in onim svetom – sije luč, ki jo daje Kristusovo vstajenje. Zato sem dal katehezi naslov: Upanje, ki ne ugasne  ̶  krščansko upanje v posmrtno življenje.

Vljudno vas vabim, da se nocoj, kjer koli ste  ̶  v sobi bolnišnice, doma na postelji ali ob njej, v domu za ostarele ali morda ob postelji koga, ki trpi  ̶  ustavimo v miru in prisluhnemo besedi, ki nas tolaži. Ne recite, prosim, da o smrti pa že ne bomo poslušali. Želimo še živeti. Prav imate. Sam mislim podobno.
Najljubši Jezusov učenec, evangelist Janez, je zapisal mogočne besede:

“Jaz sem vstajenje in življenje. Kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsak, kdor živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl.” (Jn 11,25-26)

Postavimo  te besede v nam že  znano okolje, v Betanijo, in v čas, ko je bil Lazar že štiri dni v grobu. Potem, ko je Jezusu Marta rekla, da ve, da bo Lazar vstal ob vstajenju poslednji dan.

DOTIK KRHKOSTI  ̶   ČLOVEŠKA IZKUŠNJA SMRTI

Navedel bom primer mame, srednjih let, ki se je zdravila na Onkološkem inštitutu. Ni se sramovala, tudi ob moji navzočnosti ne, in še drugih … Na postelji je vsakega od petih otrok vzela k sebi k vzglavniku in jim nekaj potiho povedala. Kaj jim je povedala? Mislite si lahko, da jih je prosila, naj se imajo radi, naj ubogajo očeta, se dobro učijo, ne pozabijo na Boga ... No, to je bilo moje osebno ugibanje. Prepričan sem, da otroci ohranjajo materine besede, saj je njihova mati kmalu potem umrla. Mimogrede povedano. Eden od teh je v zadnji reviji za duhovnost, Božje okolje (5, 2025, str. 42), ki jo bom ta večer še omenil, izrekel čudovite besede: »V življenju me je najbolj opogumila odločitev za Kristusa«. Prepričan sem, da se njegova mama v večnosti zelo veseli svojega sina, kot tudi drugih štirih otrok.  

Nadaljujem … Ko se človek sreča z boleznijo, s starostjo, z osamljenostjo, se marsikaj spremeni.
Telo postaja šibkejše, koraki počasnejši. Včasih se nam zdi, kot da nas svet obide, kot da nas pozablja.
Toda prav tu, v krhkosti, se skriva nekaj dragocenega: Božja bližina.

Velikokrat sem slišal od bolnikov, tudi vi bi lahko povedali enako: »Ko sem bil zdrav, sem mislil, da moram vse sam. Zdaj pa čutim, da me Bog nosi.«
In to je resnica, ki jo pogosto odkrijemo šele, ko se nam zdi, da nimamo več moči.

Job v Svetem pismu je v bolečini vzkliknil:

»Vem, da moj Odrešenik živi in da bo na koncu stal nad prahom. In ko bo ta moja koža razpadla, bom iz svojega mesa gledal Boga.« (Job 19,25–26)

To je glas človeka, ki je vse izgubil, a ni izgubil upanja.
Tako upanje ni naivno, ni želja, da bi se izognil trpljenju. To je vera v Boga, ki drži svoje obljube.

UPANJE, KI RASTE IZ VSTAJENJA

Krščansko upanje ni nekaj, kar bi si kdo izmislili, da bi se potolažili. Temelji na dejstvu, da je Kristus vstal od mrtvih.
Apostol Pavel pravi: »Če Kristus ni vstal, je prazna naša vera.« (1 Kor 15,14). A vstal je!
In s tem je odprl pot v življenje, ki se ne konča.

Pomembno je dejstvo, da Kristus sicer ni obljubil z besedami, da ne bomo umrli. Obljubil pa je, da smrt ne bo imela zadnje besede.
Da bo tudi naša smrt, če jo bomo živeli z Njim, prehod v polnost življenja.

Mnogi bolniki in starejši mi pripovedujejo, da jih ni več strah smrti, čeprav čutijo bližino konca.
Rečejo: »Čutim, da me čaka nekaj lepega, čeprav ne vem, kako to izgleda.«
In res   ̶   upanje ni vedenje, ampak upanje je zaupanje.
Ni gotovost v podrobnostih, ampak gotovost v Bogu. To potrjuje tudi duhovnik, ki omenja mamo, ki se ni bala smrti. S. Meta, prosim, posreduj nam ta odličen primer, ki je vreden posnemanja.

K mami so poklicali duhovnika, ki je bila pri zavesti in je bila vesela njegovega obiska. Ko je odložila breme greha in prejela sv. obhajilo in bolniško maziljenje, je ostajala kar vesela, čeprav je vedela, da se ji življenje izteka. Pri domačih pa se je mamino veselje mešalo z bolečino ob njeni bližajoči se smrti.  Ampak mama se ni bala smrti zato, ker je imela v srcu mir. Ne samo zaradi prejetih zakramentov v poslednjih trenutkih, saj se je  trudila za lepo življenje vsa leta. Zato se ni bala smrti, saj je trdno verovala, da jo bo Bog vzel k sebi. To je bil izvor njenega veselja, njenih žarečih oči, nasmejanega obraza. Kakšen blagoslov je umirati na takšen način! Seveda smo zdaj na tem svetu, a ne smemo bitis amo  od tega sveta, priklenjeni na ta svet. Zgled te mame mi je zgolj potrditev, je zaključil duhovnik, da nam je vera v Jezusa Kristusa v pomoč, ne samo za čas življenja na svetu, ampak nam odpira tudi vrata večnosti. In če verujemo, bomo vsak dan živeli tako, kot da je to naš zadnji dan na tem svetu in se bomo vsak trenutek srečali s svojim Stvarnikom. Z vero v srcu tudi strah pred smrtjo izgine (Klemen Svetel, Župnija Domžele, Leto XXXIII, štev. 21, okt. 2022).

BOŽJA OBLJUBA NOVEGA ŽIVLJENJA

V Svetem pismu je veliko obljub večnega življenja.
V Evangeliju po Janezu Jezus reče: »V hiši mojega Očeta je veliko bivališč. Če ne bi bilo tako, bi vam mar rekel: Odidem, da vam pripravim prostor?« (Jn 14,2)

Kaj pomeni ta obljuba?
Pomeni, da nismo ustvarjeni za nič, ampak za dom, za objem Boga, kjer bo, kot pravi knjiga Razodetja: »Bog obrisal vsako solzo z naših oči in smrti ne bo več, ne žalovanja, ne vpitja, ne bolečine.« (Raz 21,4)

Ta obljuba ni pravljica.
To je obljuba Boga, ki nas je ustvaril iz ljubezni.
Če nas je ljubezen ustvarila, nas ljubezen ne bo nikoli izpustila iz rok.

KAJ SE DOGAJA PO SMRTI?

Prvi odgovor je: Ne vem! Za vse nas je smrt vedno nedorečena skrivnost in neki naravni strah in tesnoba. Zakaj? Prav zato, ker nam je izkušnja smrti nedosegljiva. Nihče namreč še nima izkušnje smrti.

Soočeni s smrtjo se zato nahajamo pred največjo skrivnostjo našega življenja. - Pred naravno smrtjo ima človek možnost, da si zastavi vprašanje, kako je živel. Kar nelagodno vprašanje je to. Zakaj? Ker takrat najpogosteje uvidimo, kaj vse bi lahko storili bolje, a nismo. Vse se osredotoči okoli enega samega vprašanja: Ali je bilo to, kar sem delal, delala, živel, živela, dobro ali slabo? Lepa je misel, da se Bog po našem življenju »sprehodi po tem svetu« in dela dobro. Pri vse tem  pa je človek svoboden.

Ob tem se pojavi tudi vprašanje o peklu. Ali je mogoče, da obstaja in da je večen? Zakaj Bog, ki je sama dobrota, dopušča obstoj pekla?

In vice? To je stanje duše v čakanju, da se bo lahko očiščena srečala z Bogom. To je stanje, ponavljam. Bog predvideva, da bomo mi pomagali dušam v vicah in omogoča blaženost na temelju naše molitve, žrtve, ljubezni, odpustkov … Mi še zmoremo kaj storiti zanje, medtem ko duše pokojnih tega ne morejo. Kako lep je bil nekje napis: Usmilite se nas vsaj vi, prijatelji naši!  

In tretje. To je resničnost, ki se je najbolj veselimo. Na najboljši način  je to izrazil sv. Avguštin z besedami: »Zase si nas ustvaril, o Bog, in nemirno je naše srce, dokler se ne spočije v tebi.« Ob tem je že omenjeni pisatelj zapisal: »Bog je ljubezen. Ko bomo dosegli to ljubezen, ki jo občutimo v Bogu, so to nebesa«.(prim. Andrija Kopilović, Usmiljeni duhovnik v osebi Jezusa Kristusa, str.120)

 

POVZEMAM!

Človek  je »Božji otrok«. Prišel je od Boga zato, da se za kratek čas zadrži na zemlji, da jo oplemeniti … Nujno moramo dojeti (tudi tisti naj, ki niso verni), da je človek rojen za večnost, za srečo, ki ne mine … Večnost ne more biti za vse enaka. Po telesni smrti se lahko duša najde v enem izmed treh stanj, in sicer v peklu, vicah ali nebesih. Spomnimo se samo Jezusove prilike o bogatašu in ubogem Lazarju.

Večno, blaženo življenje pa je v neskončni sreči. Sveti arški župnik Janez Vianney je zapisal: »Ko bi bili sposobni občutiti, kako nas Bog ljubi in kaj so nebesa, bi umrli od sreče!«

Nebesa so naša domovina, ki jo lahko osvojimo le s trudom, z molitvijo, delom in z bojem s samim seboj … Vice so stanje duše v čakanju, da se bo lahko očiščena srečala z Bogom. Bog predvideva našo pomoč dušam v vicah in omogoča blaženost po naši molitvi, žrtvi, odpustkih, ker  si mi tukaj še zmoremo s čim kaj zaslužiti, medtem ko duše pokojnih tega ne morejo več. Ena od vsakdanjih molitev, bi morala biti tudi naša molitev za duše v stanju očiščevanja. Na to nas je opozorila tudi Marija v Fatimi.

 

PRIMER IZ ŽIVLJENJA

Če pozorno sledite nocojšnji katehezi, sem en primer že povedal: tistega  o petih otrocih in materinih besedah vsakemu posebej. Nadaljujem pa s pripovedjo zdravnika onkologa, ki je že več kot 30 let zdravil bolnike z rakom, sprva na otroškem oddelku, ko je zapisal: »Na oddelek je prišla enajstletna deklica. Za seboj je imela dve dolgi leti kemoterapije  in radioterapije. Nikoli je nisem videl obupane. Velikokrat sem jo videl, ko je jokala, nikoli pa ni pokazala znakov šibkosti. V njeni očeh sem videl nekaj strahu, vendar je to človeško.

Iztegovala je svojo ročico proti medicinski sestri in s solzami v očeh je govorila: 'Teta, ti kar naredi, kar moraš, jaz hočem ozdraveti.'

Vprašal sem jo po mami. Odgovorila mi je, da gre mama včasih jokat iz sobe na hodnik in je prepričana, da jo bo zelo pogrešala, ko bo umrla.

Zdravnik jo je vprašal, kaj je zanjo smrt? Enajstletna deklica pove: 'Ko sem bila majhna, sem šla včasih spat v očetovo posteljo in naslednje jutro sem se prebudila v svoji postelji. Vedela sem, kaj se mi je zgodilo. Očka je pustil, da sem zaspala, in me je nato na rokah odnesel v mojo posteljo'. Nato je nadaljevala: 'Nisem rojena za to življenje. Nekega lepega dne bom zaspala in moj Oče me bo prišel iskat. Ko se bom prebudila, se bom znašla v njegovi Hiši, v moje pravem Življenju.'

Zdravnik je ostal brez besed. Kasneje pa izustil: 'Ti stavki, ki jih je povedala deklica, stara komaj 11 let, so me pretresli … In dodal je: ''Zdaj je deklica že veliko časa v Očetovi hiši, jaz pa ne morem pozabiti lepega življenjskega nauka, ki sem ga prejel'. Zaupala mi je, da je hrepenenje ljubezen, ki traja večno. (Giancarlo Isoardi, Na kavi s prijatelji, kratke zgodbe za dušo, str. 7).           

Kakšna vera tega dekleta, ki jo je oblikovalo trpljenje! Z vami se vprašujem, od kod tako hrepenenje?
Podobno upanje naj bo v nas, če se le da, tudi z aktivno udeležbo na referendumu proti prekinitvi življenja z zastrupljanjem, z evtanazijo. Ponovno, kot sem vas že prosil v prejšnji katehezi, oddajte svoj glas, poskrbite, da boste to lahko storili tudi v domu za ostarele, v bolnišnici ali doma, če ne morete na volišča. Prosite vaše, da vam omogočijo, da boste lahko oddali svoj glas »proti«. Če se ne motim, imate še štiri dni časa. Sicer pa. Že zdaj, teden pred referendumom, molite za pravo pamet Slovencev, za  dostojanstvo človeka od rojstva do smrti. Hvala, ker vem, da to že počnete.

SPREMLJEVALCI  ̶   ANGELI UPANJA

Tako ponavaljam vam, dragi spremljevalci bolnih, negovalci, svojci, prijatelji. Ne preslišite ravnokar izrečenih besed, ponavljam, da omogočite vašim, da oddajo svoj glas.
Vi vsi ste prinašalci upanja, kot smo slišali, ste angeli upanja.
Ko sedite ob bolniku, ko mu držite roko v svoji roki, ko molčite ob njem   ̶  takrat Bog deluje po vas.Tudi če ničesar ne rečete, mu govori vaše sočutje. To je evangelij v dejanju.

Bodi pozorni na besede v nadaljevanju. Mnogi pravijo, morda tudi vi: »Ne vem, kaj naj rečem.«
A resnična tolažba ne prihaja iz besed, ampak iz prisotnosti.
Bog je tako deloval tudi sam: postal je človek, prišel je, da bi bil z nami, Emanuel. Čez dober mesec, ob božiču, bomo to globoko doživeli. Vas, spremljevalce, sem imenoval angele. Resno mislim. Ne pozabite, da ste tudi vi Jezusova navzočnost ob bolnih, tudi tistih, ki umirajo. Prisrčna hvala vam, tudi v imenu vaših oskrbovancev, če vam tega ne morejo več reči.

V že omenjenem Božje okolju razmišljajoči popotnik (Marjan Žiberna), ki mu je umrla žena in skrbi za dva otrok. Takole je zapisal: »Razmisliti moramo čemu in predvsem komu namenjam ta čas. Na koncu je edino, kar zares šteje, ljudje in naš odnos z njimi …« (Božje okolje 5, 2025, str. 35)

MOLITEV ZAUPANJA

Zdaj vas vabim, da skupaj zmolimo.
Morda le v srcu, morda tiho, če poslušate to katehezo ponoči, v postelji. V mislih se obrnimo k Jezusu, ki je rekel: »Mir vam zapustim, svoj mir vam dam.«

(Molitev med rahlo zvočno spremljavo)
Gospod Jezus Kristus,
Ti, ki si premagal smrt in si vstal v novo življenje,
poglej na vse, ki trpijo, ki se bojijo, ki so sami.
Daj jim pogum, da bodo zaupali v Tebe,
in mir, ki ga svet ne more dati.

Gospod, ko pride ura našega prehoda,
naj nas Tvoje usmiljenje sprejme v Očetov objem.

Tistim, ki spremljajo bolne, daj nežnost in potrpežljivost,
da bodo v vsakem človeku prepoznali Tebe, ki trpiš.

Naj nas Tvoje vstajenje napolni z upanjem,
da bomo nekoč vsi skupaj pri Tebi,
kjer ni več bolečine, ne solza,
ampak samo večna radost.

Amen.

ŽIVETI IZ UPANJA   ̶   ŠE TUKAJ IN ZDAJ

Upanje v posmrtno življenje ni le tolažba za pozneje.
Je moč, ki nas drži že zdaj. Če vemo, da je cilj našega življenja Bog, lahko z mirnim srcem sprejmemo vsak dan  ̶  tudi tistega, ki je težak.

Upanje nam pomaga, da gledamo naprej, tudi ko oči vidijo le bolečino. Pomaga, da odpustimo, da sprejmemo, da ljubimo, da še vedno zaupamo. In prav v tem  ̶  v vsakodnevnem “da”  ̶  se naše srce že pripravlja na nebesa.

Kot pravi sveti Pavel: »Trpljenje sedanjega časa ni nič v primeri s slavo, ki se bo razodela v nas.« (Rim 8,18). To je obljuba, ki jo Bog daje vsakemu izmed nas.

SVETNIKI   ̶  PRIČE UPANJA

Poglejmo še na nekaj svetnikov, ki so nam v zgled!
Sveta Terezija Deteta Jezusa, ki je umrla mlada in bolna, je rekla: »Ne umiram, vstopam v življenje.«
Sveti Frančišek Asiški je smrt imenoval “sestra smrt”.
Ni se je bal, ker je vedel, da smrt poeni samo vrata v večnost.

Pa mladi  Karel Acutis, ki je evharistijo imenoval avtocesta v nebesa.

In tudi mi lahko tako gledamo: Ko se zjutraj zbudimo, rečemo: »Gospod, Ti si moj dan.«
Ko pride noč, rečemo: »Gospod, v Tvoje roke izročam svojo dušo.«
In nekoč bo ta noč zadnja, toda v resnici bo prvi jutranji svit večnosti.

Kako lepa je molitev, ki jo najbrž poznate: »Jezus, Marija, Jožef  ̶  vam podarim svoje srce in svojo dušo. Jezus, Marija, Jožef  ̶  stojte mi ob strani v zadnjem boju. Jezus, Marija, Jožef  ̶  naj združen z vami mirno izdihnem svojo dušo ...« Priporočam, da jo pogosto zmolite.

V NAS JE UPANJE, DA NISMO SAMI

Dragi poslušalci, drage poslušalke,
morda ste že utrujeni, vas vse boli, ste morda ob postelji koga, ki odhaja, ki ga spremljate ... Vsi si zapomnimo: Nismo sami,
Bog je z nami!
In On nas ne bo zapustil. Zanesemo se lahko na Jezusove besede: »Ne bojte se, jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« (Mt 28,20)

Ali ste slišali »vse dni«? To pomeni tudi tisti zadnji dan.
Tudi tisti trenutek, ko se nam zaprejo oči.
Zato se ne bojmo, saj nas čaka Tisti, ki nas pozna po imenu!

Zapomnimo se, upanje ne umre, ker ljubezen ne umre.
In ljubezen je Bog sam.

Dragi bratje in sestre,
naj vas to upanje spremlja, naj vam daje moč,
naj ogreva vaše dni in nežno razsvetljuje noči.
Ko bo prišla ura, bomo stopili v svetlobo, kjer ni več bolečine,
ampak le večna pesem: »Bog je z nami, in mi smo z Njim.«

 

VSEBINO NOCOJŠNE KATEHEZE OSVETLIMO ŠE  S POGLEDOM NA SVETO JUBILEJNO LETO

Znano nam je, da je pokojni sveti oče papež Frančišek sveto leto razglasil pod geslom: »Romarji upanja.«

To geslo lepo povezuje vse, kar smo danes slišali.
Kajti vsak izmed nas  ̶  naj bo mlad ali star, zdrav ali bolan  ̶   je romar.
Na poti smo k Bogu, proti tistemu domu, ki ga je Kristus pripravil za nas.
In upanje je tista luč, ki nam kaže pot, ko postaja vse okoli nas temno.

Na začetku kateheze smo slišali, da smo v ciljni ravnini svetega leta. Pa  se vprašajmo: Kaj lahko še storimo v tem času, ob vsem povedanem ta večer?

Spomnim vas, da je že starozavezno ljudstvo v svetih letih odpuščalo dolgove, vračalo zemljo, si odpuščalo in pozabili zamere … Če želimo hoditi kot romarji upanja, moramo potovati lahki, brez bremen zamere … Verjamem, da nas kdo v življenju ne razume, lahko smo tudi mi koga ranili … Zdaj je priložnost, da odpustimo in prosimo odpuščanja. To odpuščanje je kot sveta vrata srca. Ko jih odpremo, skozi nas vstopi Božja milost. In ta milost nas dela svobodne.

JUBILEJ IN BOLNI   ̶   POSEBNO POVABILO

Dragi bolni in starejši, invalidi, ljudje z omejenimi možnostmi gibanja, vsi, ki nosite križ! Že omenjeni pokojni papež Fančišek je pogosto poudarjal, da tisti, med njimi tudi vi, ki trpite, niste na robu, ampak v središču Cerkve.
Vaše trpljenje, darovano v veri, postaja molitev za svet, postaja žarek upanja za druge.

Rad bi vam povedal, da tudi, če niste stopili skozi sveta vrata v Rimu, mimogrede naj vam povem, da sva s sestro Meto to storila tudi za vas, in ne skozi sveta vrata v kakšni domači stolnici in drugih svetoletnih cerkvah, verjamem, da ste se, smo se, v tem letu bolj odprli Bogu. Z vami ponavljam: »Gospod, Tebi izročam svojo bolečino, svojo starost, svoj dan  ̶  in verjamem, da me vodiš domov.« To je osebno »romanje upanja«, ki ga lahko opravi vsak, tudi tisti, ki ne more iz postelje.

SKLEPNA MISEL

Dragi bratje in sestre, jubilejno leto 2025 je Božje povabilo, da se znova spomnimo: nismo sami, nismo pozabljeni … Smo romarji, ki hodimo proti obzorju, kjer nas čaka luč.

Ne pozabimo! Čas, da ljubimo, je zdaj. Po smrti ni več mogoče spreminjati stvari. Pomembno je vedeti: v večnosti se vrednote zamenjajo. Tisto, kar se zdi danes majhno, nepomembno, prezrto, vse to ima pri Bogu neprecenljivo vrednost. V večnosti ima vse drugačno vrednost.

V pomoč so nam besede tržaškega duhovnika Jakoba Ukmar, Božjega služabnika: »Kratka iskrena molitev, resno delo, vdanost pod križem in pravičen oddih, to je dnevni program pametnega človeka. Kdor se tega drži, se varno bliža zadnji uri, nebesom«.

In še misel Mire Dobravčeve, ki je tudi tako moja: »Iz vere v Božjo besedo in iz vsega, kar sem doživel in videl ob smrti svojih dragih in tolikih drugih, ko so odhajali, sem torej miren, se smrti ne bojim in se veselim življenja, ki ne mine – kot pravi pesnik: »Sem in sem bil in bom in vekomaj ne bom nehal biti …« In tega se veseli moje srce. (prim. Mira Dobravec, Božje okolje 5, 2025, str. 29).

BLAGOSLOV

Gospod z vami.

In s tvojim duhom.

Blagoslôvi naj vas Bog vse tolažbe, ki je človeka v nedoumljivi dobroti ustvaril in po vstajenju svojega edinorojenega Sina dal vsem vernim upanje, da bodo vstali k novemu življenju.

Amen.

Nam žívim naj odpusti grehe, vsem rajnim pa da delež večne luči in svoj pokoj.

Amen.

Verujemo, da je Kristus res vstal od mrtvih, naj z njim tudi živimo v večni sreči.

Amen.

To naj vam podeli vsemogočni Bog, Oče in Sin + in Sveti Duh.

Amen.

Naj nas spremlja Marija, Mati upanja,
in naj nas vodi vsak dan, da bomo znali reči z veseljem in zaupanjem:

»Upam v Gospoda, moja duša upa,
in zaupam v Njegovo besedo.« (Ps 130,5)

---------------------------------------------------------------------------------