Verska duhovna oskrba

VERSKA DUHOVNA OSKRBA

Miro Šlibar, bolniški duhovnik in kaplan lurške votline

Čisto moje

 Rad kaj povem, kar doživim. Naj bo spodbuda še za koga. Če boš nadaljeval z branjem, te bom »pobožal« v nadaljevanju s skromnim zapisom.

Rad poromam na Brezje. Tako tudi takrat, sam, sredi januarja leta 2014 v popoldanskem času z določenim namenom. Nisem nesel šopka v nahrbtniku, kot to rad naredim, ko grem k Mariji Snežni na Kredarico, v Lurd, Fatimo ali še na kakšno drugo božjo pot. Ta predstavlja bolnike, ki ne morejo poromati v priljubljena svetišča. Tokrat sem na Brezje prinesel sebe. Zakaj? Zdravnik mi je sredi januarja povedal, da bo potrebna operacija prostate. Čeprav ni glasno povedal diagnoze, sem ob izkušnji nad trideset let obiskovanja bolnikov v bolnišnicah začutil, da imam raka. To sem želel povedati »iz prve roke« Mariji.

Porajala se mi je molitev in v njej: »Še nikdar ni bilo slišati, da bi ti koga zapustila, ki je pod tvoje varstvo pribežal, tebe pomoči prosil in se tvoji priprošnji priporočal…«. Potem sem se za nekaj trenutkov še zadržal pri njenem oltarju. Jagode rožnega venca so polzele v rokah. Srce mi je napolnjevalo umirjenje in veselje, pa tudi prepričanje, da sem z vsem bitjem, še bližje mojim bolnikom in Gospodu v njegovem trpljenju. In ne nazadnje, ali ni bilo pred dvainštiridesetimi leti na novomašni podobici zapisano: »Njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu« (Rim 8,28).

Zdaj so minila že štiri leta in več po radikalni operaciji prostate. Rad molim molitev Angel Gospodov. Posebej sem pozoren na Marijine besede: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi.« Tako kot zaključimo molitev z amen, tako bodi, naj bo vse po Božji volji in ob spremstvu Marije Pomagaj z Brezij.

Kako spremljam invalidne osebe, bolne in tiste, ki vstopajo v zadnjo fazo svoje življenjske poti? Kot bolniški duhovnik se še vedno učim, da bi »znal« biti ob bolniku.

Srečanje – poslušanje - zaupanje

 V verski duhovni oskrbi se želim najprej srečati s človekom na realnih tleh, z njegovim trenutnim občutjem in doživljanjem, z njegovo življenjsko zgodbo… Ta mi prihaja nasproti z mnogimi vprašanji. Med najbolj pogostimi so: Zakaj ravno jaz? Kaj sem zagrešil(a)? Ali ni Bog krivičen? Ali pa: Kdo sem in kam grem? Kakšen smisel ima (zdaj) moje življenje in moje trpljenje? – In še: Ali bom zmogel? In če ne – kaj potem?

Srečanje s bolnikom mi narekuje, da sem najprej odprt za pogovor, čuteč in poslušajoč. Biti eno samo uho – to ne pomeni samo pozorno poslušati, ampak prisluhniti. 'Biti uho' z vsem svojim bitjem, s svojim odnosom, s svojim poslanstvom. To je vir, temelj in vrhunec vsakega pristnega človeškega srečanja, vsakega ljubečega odnosa. Vesel sem, da kdo ob srečanju vsaj malo lažje sprejme trpljenje, ga osmisli, se pridruži Križanemu in najde v Njem zavetje, podporo in novo moč.

Spremljanje

Bolniku dam čutiti, da sem ob njem, pa naj se zgodi karkoli. Znova in znova se učim ponižne komunikacije, srčnosti, pa tudi razumevanja govorice simbolov.

Spominjam se bolnice na Onkološkem inštitutu. Neprestano je gledala v strop. »Kaj vidite?«, sem jo vprašal. »Drevo z vejami in listi in napis na drevesu.« - »Kaj piše?«, sem jo vprašal? Po nekaj trenutkih tišine sem ji namignil: » a piše mam te rad?«. Pogovor je potekal v tem duhu, kako jo Bog ljubi, čeprav nemočno, saj lahko izreče le kakšno besedo.

 Kot duhovnik, spremljevalec potrebujem oseben odnos z Bogom. O tem govori prerok Mihej: 'Oznanil ti je, o človek, kaj je dobro, kaj Gospod hoče od tebe: nič drugega, kakor da ravnaš pravično, da ljubiš usmiljenje in ponižno hodiš s svojim Bogom' (Mih 6,8).

Spremljanje  bolnikov je hkrati sodelovanje z osebjem in s svojci bolnikov, ki potrebujejo pozornost in poslušanje, razumevanje in podporo; nemalokrat so celo bolj potrebni pogovora kot pacienti, ker so čustveno močno pretreseni in v presojah nestvarni.

Duhovna skrb z zakramenti

Duhovna skrb ima za pacienta najglobljo duhovno moč v zakramentih sprave, evharistije in bolniškega maziljenja, ki so znamenja odrešenja. Po njih Kristus človeka osvobaja, poživlja in krepi, pa tudi telesno ozdravlja, če je to Božja volja. V zakramentu sprave (spovedi) Gospod človeka osvobodi spon grešne zavozlanosti in povabi k pristnim in čutečim odnosom. V zakramentu evharistije (sv. obhajila) se osebno sreča z živim in ljubečim Bogom. Bolniku se daje v hrano in je izvir duhovne in telesne moči. Če pa ni mogoče prejeti sv. obhajila, bolnik lahko prejme  duhovno obhajilo. Tako, da obudi željo po prejemu Jezusa, zmoli kot pred prejemom obhajila in se tudi zahvali. To je pomembno, ko bolniki, invalidi in starejši ne morejo k sv. maši in jo spremljajo preko radia Ognjišče ali TV prenosa. V zakramentu bolniškega maziljenja bolnik prejme zdravilo za telo in duha. Ta zakrament posreduje milost Svetega Duha, ki človeku pomaga k ozdravljenju. Je tolažba in moč za bolnika kot enovito telesno, duševno in duhovno bitje. Zakrament razsvetljuje skrivnost trpljenja in smrti. Bolniku daje upanje v sedanjosti in ga odpira za prihodnost, ki je v Božjih rokah. Končno utrjuje človeka zoper skušnjave hudega duha in zoper strah pred smrtjo.

Namesto sklepa

         Omenil sem, da sem bil tudi sam v bolnišnici kot pacient.  Čeprav sem bil v bolnišnici le nekaj dni, sem videl svet zdravljenja še z druge strani.

         Nad tridesetletno duhovno spremljanje  bolnikov je dobilo nov pečat. Ponovno sem dobil potrdilo, kako je pri bolniku, svojcih in osebju, pomembna

»čuteča bližina«. Znova sem odkril, da v stanju in počutju, v katerem je bolnik, res ni potrebno veliko besed. Oteženo je razmišljanje o duhovnih stvareh in ne na zadnje je težko moliti. Kot bolniški duhovnik sem začutil pomembnost, da ti je nekdo blizu. Lahko brez besed. Te pokriža. Moli s teboj kratko molitev. Ti podeli zakramente brez dolgih molitvenih obrazcev. In tudi spozna, da pravočasno odide.