Verska duhovna oskrba v Sloveniji 2018
A. Statisični podatki
Najpomembnejša zdravstvena ustanova v ljubljanski nadškofiji je Univerzitetni klinični center Ljubljana, ki ima nad 2300 postelj, v mariborski nadškofiji pa Univerzitetni Klinični center Maribor. Skupaj z omenjenima ustanovama je v Sloveniji 27 bolnišnic, 12 negovalnih centrov, 8 centrov za pomoč ostarelim in 7 skrbstvenih centrov. Navedene ustanove niso katoliške ali povezane s Cerkvijo. Vse naštete ustanove so v lasti države. V 5-tih bolnišnicah versko duhovno oskrbo nudijo redovniki. V omenjenih 27-tih bolnišnicah so kapele, razen v 4-rih (Postojna, Begunje na Gorenjskem, Topolšica, Slivniško Pohorje), v njih pa sv. maše ponekod vsak dan, drugje pa obdobno.
Po osamosvojitvi leta 1990, je bila duhovnikom in laikom dana možnost, da opravljajo svoje poslanstvo v bolnišnicah. Skoraj pol stoletja je bila Cerkvi prepovedana kakršna koli dejavnost v teh ustanovah. Zato smo imeli težave pri vključevanju v sedanje dojemanje zdravstvene pastorale. Težava je bila tako na osebnem nivoju, kot pri praktični pastorali.
Navzočnost duhovnika pri bolnikih se je v osrednjih bolnišnicah spremenila ob ustanovitvi personalne Bolniške župnije leta 1985. V ostale bolnišnice prihajajo duhovniki iz župnij, kjer se nahaja bolnišnica. V bolnišnicah v Sloveniji deluje 20 škofijskih duhovnikov in 8 redovnikov. V bolnišnicah je tudi nekaj redovnic, ki so zaposlene kot medicinske sestre in opravljajo zgolj strokovno delo.
V Sloveniji je okoli 100 domov za ostarele. Verska duhovna oskrba je zaupana krajevnim župnikom. Nekateri domovi imajo kapele. Liturgijo pa se obhaja v večnamenskih prostorih ustanove. Nekaj domov za ostarele je ustanovila župnijska Karitas. Marsikje so si pridobili državno koncesijo. Vedno bolj so v pastoralo bolnikov in starejših vključeni tudi laiki.
Vse zdravstvene šole so državne in Cerkev nima možnosti vplivanja na njihovo oblikovanje. Izjema je Srednja zdravstvena šola v Ljubljani s približno 1000 dijaki, v katero prihaja duhovnik po eno uro v letu v drug letnik, da predstavi delo duhovnika v bolnišnici, v domovih za ostarele in doma. Prav tako je duhovnik prisoten v praktičnem delu izpopolnjevanja družinskih zdravnikov. Sicer pa Cerkev nima možnost vpliva v znanstvenih in raziskovalnih ustanovah.
V krajevni Cerkvi deluje Združenje slovenskih katoliških zdravnikov (ZSKZ) s približno 100 člani. Ožji odbor se srečuje približno mesečno in sledi situaciji etičnih vprašanj in daje tudi svoje predloge. Mnogo je takih, ki združenju le pripadajo. Nekateri od njih se udeležijo letnega občnega zbora in Hipokratovega večera (letos bo osmi po vrsti).
B. Pojasnjevalni del
Na medškofijski ravni obstoja Medškofijski odbor za pastoralo zdravja (MOPZ). Ravnatelj odbora povezuje pastoralne delavce, ki versko duhovno oskrbujejo bolnike v slovenskih bolnišnicah. Ti se zberejo enkrat v letu. Namen je izmenjava izkušenj, usposabljanje in prijateljsko druženje. Omenjeni voditelj odbora prav tako poskrbi za primerno obhajanje Svetovnega dneva bolnikov, 11. februarja (prevod papeževe poslanice bolnikom, plakati…) in se vsako leto v novembru v Vatikanu udeleži mednarodne konference, ki jo pripravi Papeški svet za pastoralo zdravja.
Zdravstvenih centrov Cerkev nima. Sodelovanje s civilnimi in verskimi skupnostmi uspešno poteka. Duhovniki in drugi pastoralni delavci, ki skrbijo za versko duhovno oskrbo bolnikov v bolnišnicah in domovih, kakor tudi v župnijah in različnih združenjih (Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov, Vera in luč … ) se trudijo, da so “poleg” bolnikov, da so z njimi. To ne pomeni, da duhovnik samo moli z njimi in je na voljo za spoved. Je najprej čuteča oseba, ki zna poslušat in se zanima zanje. Seveda je osrednje, najvažnejše duhovnikovo delo, da bolnikom prinaša zakramente.
V oznanjevanju in katehezi se trudimo v spodbujanju k pravilnemu odnosu do bolezni po bolnišnicah, zavodih in župnijah. Že preko verouka, mladinskih in drugih skupin, vzgajamo mlade za odnos do bolnih in starejših. Tudi pri nedeljski maši se vzgajamo za prostovoljstvo, posebno pri srečanjih za starejše in bolne po župnijah, ki so večinoma pri mašah skupaj z župnijskim občestvom. Lepo je poskrbljeno za duhovnikov obisk pri bolnih ob prvih petkih. Pomembna so vsakoletna narodna romanja bolnikov, invalidov in starejših na Brezje, ki jih pripravi tiskovna založba Ognjišče in mnoga škofijska romanja. Ob vsej vzgoji in pomoči ima veliko zaslug radio Ognjišče, ki s prenosom maš in drugih duhovnih vsebin, izredno veliko pripomore k vzgoji čuta za “drugačne”, le-tem pa pomaga osmisliti njihove preizkušane poti življenja.
Žal še vedno obstaja mnenje med ljudmi, da je duhovnik v bolnišnici klicar, znanilec smrti, strokovnjak za “zaključna dela v zdravstvu”, ne pa pastir in spremljevalec v bolezni. Zato je ob spremljanju bolnikov in starejših pomembno sodelovanje z zdravstvenim osebjem in s svojci bolnih.
Pomembna naloga v prihodnosti je urediti status bolniških duhovnikov in pripraviti primerno število pastoralnih delavcev, ki bodo delovali v bolnišnicah, domovih za ostarele in drugih zdravstvenih ustanovah. Bolj kot ustanavljanje katoliških bolnišnic je potrebna vzgoja teh, ki so zaposlenih v svetnih ustanovah in delujejo v korist “ubogih”.
Naša, še večja skrb naj bo, da med prioritetnimi nalogami pastorale zdravja dajemo velik poudarek katehezi in oznanjevanju krščanskega pogleda na bolezen, trpljenje in smrt, kakor tudi razumevanje odgovornih v krajevni Cerkvi za zadostno število teh, ki skrbijo za pastoralo zdravja.
Med ljudmi, med katerimi je še toliko predkoncilskega pojmovanja duhovnega spremljanja bolnikov, širimo duha papeža Frančiška in odprtosti za “objem” bližine in sočutja.
Miro Šlibar, ravnatelj MOPZ pri SŠK